Kako do denarja iz davčnih oaz

Kriza demokracije in izogibanje plačilu davkov z 'optimizacijo'

Število globalnih korporacij se je povečalo s 3.000 leta 1990 na 63.000 leta 2000. S tem, ko plačujejo le med 5 in 8 odstotni davek in prek 'optimizacije' iščejo države z najbolj ugodno davčno politiko, so dokazale, da so fiskalno in družbeno neodgovorne. So med glavnimi povzročitelji razkroja demokracije v Zahodnem svetu, na spletni strani Europe's World piše zgodovinar in analitik Florian Pantazi. Zaradi prezadolženosti držav so politiki ne glede na barvo in ideologijo svojih strank prisiljeni izvajati ostre varčevalne ukrepe in dvigovati davke za srednji razred in zaposlene.

Zaradi tega se je brezposelnost povečala na rekordne ravni in ljudje so odšli protestirat na cesto. Volivci, ki niso zadovoljni s tradicionalnimi desnosredinskimi in levosredinskimi strankami, volijo populistične skrajne stranke, če sploh gredo na volitve. Letošnje volitve v Italiji so prinesle politično blokado. V Franciji imajo socialisti, ki so na volitvah lani dobili na lokalni, regionalni in nacionalni ravni prepričljivo večino, zdaj manj kot 30-odstotno podporo. V Španiji, kjer so volitve imeli v jeseni 2011, imajo konzervativci, ki so takrat prišli na oblast, manj kot 25-odstotno podporo volivcev. Podobno je na Portugalskem, ki velja za uspešno 'učenko' mednarodne trojke posojilodajalcev.

Florian Pantazi piše, da je odprava socialnega in političnega dogovora v vseh teh državah logičen rezultat strategije izogibanja davkov, ki so jo v zadnjih desetih letih vzpostavili in jo izvajajo premožni. Kar so poimenovali 'optimizacija davkov', je omogočilo, da so podjetja in premožni posamezniki v približno 60 davčnih oaz prenesli denar v višini tretjine svetovnega BDP oziroma vrednosti vsega, kar vsi prebivalci in podjetja na svetu ustvarijo v enem letu. Ta denar manjka v proračunih članic EU. Največje evropske banke, zlasti Deutsche Bank, BNP Paribas in Credit Agricole, so svojim premožnim strankam na podlagi sprememb zakonodaje in uporabe lukenj v zakonih omogočile odprtje računov v davčno ugodnih državah in območjih. Če k temu dodamo še slabo pobiranje davkov, kar je primer v Grčiji, ni treba dolgo razmišljati od kod prezadolženost držav.

Na seznamu tistih, ki so premoženje prenesli v davčne oaze, so po podatkih mednarodnega združenja preiskovalnih novinarjev tudi nekaj Slovencev. Ker še ni na vidiku možnosti, kako bi to premoženje spet dobili nazaj, da bi ga lahko obdavčili, in je vprašanje, ali bo to sploh kdaj mogoče, bo slovensko ministrstvo za finance skušalo dodatne davčne prihodke za proračun pridobiti z obdavčitvijo srečk pri klasičnih igrah na srečo in z obdavčitvijo sladkih brezalkoholnih pijač. Vse bolj verjeten je tudi dvig DDV, ki so ga številne članice EU v zadnjih letih že dvignile.

Slovenski statistični urad pa ima podatke, da se je razlika med zneskom pobranega DDV in zneskom DDV, ki bi ga bilo mogoče pobrati, v zadnjih letih povečal s 100 na 300 milijonov evrov na leto in še raste. Lani je država pobrala za 2,9 milijarde evrov DDV, kar je 87 milijonov evrov manj kot leta 2011. Nepobrani DDV je predvsem posledica sive ekonomije. Ocene, koliko je v Sloveniji sive ekonomije, se zelo razlikujejo. Nekateri ocenjujejo, da dosega kar 30 odstotkov BDP, Andrej Flajs, vodja sektorja nacionalnih računov na uradu za statistiko, pa na podlagi statističnih analiz ugotavlja, da znaša dobrih 10 odstotkov.

Andrej Flajs pravi, da se siva ekonomija se gotovo razbohoti, če ni nadzora. A po njegovem prepričanju siva ekonomija v Sloveniji ni glavni problem, to je plačilna nedisciplina. Ob plačilni nedisciplini, kot jo imamo zdaj v Sloveniji, po njegovih besedah rešitev za zmanjšanje sive ekonomije ni ostrejše kaznovanje. Najprej je treba ustvariti normalne pogoje za poslovanje podjetij, kar pomeni, da se računi plačujejo, da je likvidnost dobra. Potem bo država morala najti način, kako ljudem dopovedati, da je plačevanje davkov normalno.

Od večine se njegova stališča razlikujejo tudi po tem, da po njegovem siva ekonomija ni paralelna oziroma ilegalna dejavnost, ampak sestavni del registrirane dejavnosti. Ilegalna dejavnost po njegovih podatkih predstavlja le 5 odstotkov obsega dejavnosti, ki jo opredeljujemo kot sivo ekonomijo. »Naša analiza je pokazala, da je enemu ali dvema zaposlenima in sebi lahko zagotoviti posel, pri več zaposlenih pa se res začne podjetništvo in za sivo ekonomijo ni več časa. Lahko pa imamo sivo ekonomijo, če delata samo specialist in tajnica. Na sivem trgu se pravnik in prostitutka prav nič ne razlikujeta. Pravnik ima samo privilegij, da si deset minut pri njemu, pa ti pobere 50 evrov, podobno velja za arhitekte,« razlaga Andrej Flajs.

Pojma siva ekonomija ne smemo enoznačno povezovati s pojmom obdavčitve, pravi dr. Bojan Nastav, ki je napisal doktorsko disertacijo s področja sive ekonomije, zdaj pa je v službi na oddelku za statistiko pri OZN v New Yorku. Siva ekonomija je kompleksen pojav in kot taka tudi terja primerno obravnavo. Obravnavati jo je treba interdisciplinarno ter sočasno z drugimi rešitvami v gospodarstvu. »Zagotovo dosledni nadzor pripomore k zmanjšanju sive ekonomije do določene mere, vendar po mojem mnenju to nikakor ni edini dejavnik razširjenosti sive ekonomije. Odnos davkoplačevalcev do države zagotovo igra enega bolj pomembnih dejavnikov razširjenosti pojava pri nas. Sočasno so raziskave pokazale tudi, da obdavčitev ter administrativne ovire predstavljajo pomemben vzrok za začetek (ali nadaljevanje) opravljanja dejavnosti v sivi ekonomiji,« pravi Nastav.

Nenazadnje je raziskava, ki je bila narejena pred nekaj leti, pokazala, da ima siva ekonomija močne vezi z gospodarskim položajem. Pogosto je zgolj izhod iz finančne stiske in na nek način dopolnjuje oziroma prevzema vlogo socialnega korektiva države. »Ko torej govorimo o pogojih oziroma ukrepih zmanjševanja sive ekonomije, neizbežno trčimo na vrsto ukrepov, ki se dotikajo tudi drugih področij, ne zgolj obdavčitve in nadzora pobiranja davkov,« razloži Nastav.