Thomas Mayer: »Slovenci imajo kravato v omari, samo zavezati si jo morajo!«

Slovenija lahko doseže vse, ker njeni podatki niso tako slabi. A seveda se mora lotiti dela.

Thomas Mayer (59) je poklicno pot začel na Inštitutu za svetovno gospodarstvo v Kielu. Med letoma 1983 in 1990 je delal na različnih položajih v Mednarodnem denarnem skladu v Washingtonu. Nato je sledilo sodelovanje z družbama Salomon Brothers in Goldman Sachs. Od leta 2002 do 2009 je bil glavni ekonomist za območje Evrope pri banki Deutsche Bank v Londonu. Nato je bil dve leti, od 2010 do junija 2012, glavni ekonomist skupine Deutsche Bank, danes pa je glavni raziskovalec v Središču za finančne raziskave na Goethejevi univerzi v Frankfurtu.

V vaši presoji krizne ogroženosti evrskih držav se je Slovenija odrezala presenetljivo dobro in se uvrstila na tretje mesto, za Nemčijo in Estonijo. Finančni komisar Olli Rehn pa je, nasprotno, prejšnji teden slovensko vlado opozoril, naj »odločno ukrepa«, ker naj bi imela le še nekaj tednov časa. Ste se oprli na drugačne številke kot Olli Rehn? Komu naj verjame Slovenija?

Nimam pripomb glede tega, kar je povedal Rehn. Za svojo analizo sem preprosto naredil izračune na podlagi temeljnih gospodarskih podatkov za lansko leto – o plačilni bilanci, proračunskem primanjkljaju, zadolženosti države in velikosti finančnega sektorja – in tako prišel do takšnih ugotovitev. S podatki, ki zdaj vznemirjajo Evropsko unijo, se niti nisem ubadal: premalo tujih naložb, velika prisotnost države v gospodarstvu, zelo zadolžena podjetja in preslabo kapitalizirane banke.

So vrednosti, ki ste jih vzeli za izhodišče, prepričljivejše od tistih, na katere se opira EU?

Svoje podatke sem tako ali tako dobil od EU. Le da sem sam naredil fotografijo, posnetek, EU pa snema film. Komisija spremlja potek filma in se zdaj očitno boji, da ne bo imel srečnega konca. Povedati pa hočem, da Slovenija lahko doseže vse, ker njeni podatki niso tako slabi. A seveda se mora lotiti dela.

Vlada Janeza Janša, ki je med drugim padla tudi zaradi stroge varčevalne politike, je torej nekaj vendarle naredila prav?

Vsekakor. Slovenija je imela presežek pri plačilni bilanci, razmeroma nizek državni dolg, bančni sektor je bil precej pod evropskim povprečjem in imela je strukturni državni primanjkljaj, ki je v primerjavi z drugimi še vedno povprečen. Če za merilo vzamemo bruto domači proizvod, znaša dolg Nemčije 82 odstotkov. Celo če bi Slovenija petino svojega BDP vložila v sanacijo bank, bi njen dolg znašal 80 odstotkov.

Kako je mogoče, da so v tako kratkem času v Bruslju ugotovili, da so razmere kritične in da Slovenija velja za tvegano državo?

Domnevam, da so finančni trgi zaupanje izgubili zaradi politične razprave v državi. Sedanja leva vlada je izbrala drugačno smer od prejšnje vlade. Prejšnja je novi zapustila številke in usmeritev gospodarstva, ki so se trgom zdeli v redu. Če bi zdaj napovedali, da bo primanjkljaj večji ali da se bodo plače občutno zvišale, bi to verjetno v Sloveniji naletelo na navdušenje, a trgom bi bilo v tem primeru jasno, da je konec z razmeroma ugodnimi podatki o zadolženosti in zunanji bilanci.

So Slovenijo lani po krivici obravnavali kot kandidatko za pomoč?

Ne bi se tako izrazil. Lahko imate krasne podatke, odlično oceno o kreditni sposobnosti, a če nenadoma spremenite življenjski slog in samo še trošite, ne da bi kaj prida zaslužili, se boste kaj hitro znašli v Bruslju in prosili za posojilo.

Slovenija bi morala sanirati in olastniniti banke ter privabiti tuje vlagatelje, pravijo v EU. Ste enakega mnenja?

Nedvomno. V takšnih razmerah je najpomembneje poskrbeti za zdrave temelje bank in zmanjšati strukturne primanjkljaje. Če bo Sloveniji uspelo oboje, težave sploh ne bodo tako hude.

V čem je torej razlika med Ciprom, Grčijo in Slovenijo?

Slovenija sodi v kategorijo tistih, ki imajo kravato v omari in jo morajo samo vzeti iz nje. Grki kravate sploh nimajo. Če pravila kluba, v katerega sem včlanjen, predpisujejo, da si moram za večerjo zavezati kravato, jaz pa si je sploh ne morem privoščiti, moram iz kluba izstopiti. Če pa jo imam v omari, si jo pač moram nadeti.

A tako kot kravata ni več nujni del moške obleke, bi lahko zdaj skupaj začeli razmišljati tudi o spremembi pravil igre v EU. Zdaj se večji del članov tega kluba tako ali tako ne more več držati pravil, niti Nemčija ne.

Seveda lahko spremenimo pravila. Slovenija ima na primer predstavnika v svetu Evropske centralne banke. Tako si je priborila suverenost, velik manevrski prostor in možnost vplivanja.

Izstop iz evrskega območja torej ni ena od možnosti?

Za Grčijo morda, Sloveniji pa tega ni treba. Ni brezupen primer.

V Nemčiji je ravno izšla vaša nova knjiga Europas unvollendete Währung. Wie geht es weiter mit dem Euro? (Nepopolna evropska valuta. Kaj se bo zgodilo z evrom?). Je EU sploh še zmožna oblikovati skupni gospodarski prostor?

To bo čedalje težavneje. Z maastrichtsko pogodbo so EU zasnovali kot zlati standard iz 19. stoletja: popolnoma neodvisna centralna banka, ki vladam ne posoja denarja, temveč deluje kot inteligentni zlati rudnik. No, nato so se v EU odločili, da bodo raje obdržali vse članice, kot spoštovali zlati standard. Zato so postavili državno centralno banko, ki državi posoja denar in ga tiska – to danes počnejo vsi, tudi zvezne rezerve, Bank of England in japonska centralna banka. Vendar je za takšno banko potrebna vlada, s katero sodeluje. Zaradi tega se ECB odloča neodvisno od politike in zato sam EU imenujem država v senci: vlada v senci je evropski svet, ki odloča, kaj se bo delalo, izvršilno moč v senci ima evrska skupina, mobilna enota za posredovanje pa je trojka. A državljanom ni do takšne države v senci. Italijanski volivci so Maria Montija kot predstavnika države EU v senci na volitvah spravili ob položaj. Če se bo kaj podobnega zgodilo tudi drugje, bo država postala odveč in se spremenila v samopostrežno trgovino za posamezne članice. Te bodo seveda segle v blagajno in si postregle. Takšna je bila usoda rubeljskega območja po razpadu Sovjetske zveze. Rezultat: inflacija, izstop držav z močno valuto, te, ki potrebujejo največ, pa bodo ostale najdlje. Če države članice politične unije ne bodo več jemale resno, bo evrsko območje postalo podobno rubeljskemu območju.

Kako je torej sploh še mogoče rešiti evro?

Dolgoročno le tako, da se vrnemo k maastrichtskim merilom. Kot k zlatemu standardu.

Trije odstotki primanjkljaja, 60-odstotna zadolženost – maastrichtska merila so vendar razmeroma poljubna?

To niso znanstvene zadeve. Primerjal jih bom s prekoračitvijo hitrosti. Omejitev 80 kilometrov na uro ne pomeni, da je treba voziti natančno 80 kilometrov na uro, temveč se morajo voznik zavedati, da pri hitrosti 120 kilometrov na uro obstaja velika nevarnost, da jih bo odneslo iz ovinka. Tako je treba gledati tudi na maastrichtska merila – kot na oporno točko.