Hiša slamnatih mož

Dalibor Hemi iz Subotice v Srbiji je marca letos prek srbske spletne strani za iskanje sorodnikov prosil za pomoč pri iskanju očeta, za katerega mu je mati rekla, da je Kenijec, ki je v začetku sedemdesetih let v Subotici študiral ekonomijo. »Sem grafični tehnik, a trenutno brez službe, dejansko nimam kaj jesti in po materini smrti tudi ne kje stanovati,« je pozval sočutne.

Hemi je lastnik devetih slovenskih podjetij. Pravi, da je bil lani na obisku v Sloveniji in je spoznal nekaj ljudi, za katere je zdaj prepričan, da se mu niso predstavili s pravimi imeni. Obljubili so mu velike vsote denarja, če podpiše nekaj papirjev, a denarja ni dobil in zdaj ve, da so izkoristili njegovo stisko.

Javno je znano, da je Hemi maja lani od zmagovalca pidovske privatizacije Igorja Laha za dva evra kupil dve nekdanji hčerinski družbi lesnopredelovalnega podjetja Liko Vrhnika. Eno je takoj likvidiral in vzel službo 90 delavcem. Prek drugega podjetja je postal še lastnik tretje nekdanje Likove hčere, ki jo zdaj vodi zloglasni stečajni upravitelj Igor Bončina.

Ta podjetja imajo, tako kot še štiri Hemijeva, sedež na Bravničarjevi ulici 11 v ljubljanskih Dravljah. Na tem naslovu je še deset podjetij, ki so v lasti petih drugih ljudi iz različnih delov Subotice. Skupno jim je tudi to, da so bila na Bravničarjevo prenesena, da so v last »likvidatorjev iz Subotice« prešla, potem ko so se znašla v finančnih težavah, in da imajo zdaj blokirane oziroma zaprte transakcijske račune ali so v stečaju. Zakaj je toliko neuspešnih slovenskih podjetnikov grobarje podjetij našlo prav v Subotici, nam ni uspelo izvedeti.

Zgolj proti duhu zakona

Stavba na Bravničarjevi ulici 11 je res velika, meri pet tisoč kvadratnih metrov, a vse razen 575 kvadratnih metrov so hladilnice in specializirana skladišča. Zato je 86 podjetij, kolikor jih je tam registriranih, veliko.

Tam je nekaj povsem navadnih podjetij, na primer kolesarska delavnica in lokal s teraso. Nenavadno podjetnost na tem naslovu razkrivajo poštni nabiralniki. Podjetja v lasti prebivalcev Subotice jih sploh nimajo, zato morajo poštarji obvestila o prispelih pismih zanje zatikati za nabiralnike drugih podjetij.

Enega od nabiralnikov si deli kar 29 podjetij. Na njem z velikimi črkami piše »Bafomet«, druga imena pa so navedena na listu formata A6, nalepljenem na nabiralniku. Bafomet je tudi edino od teh 29 podjetij, katerega kontaktne podatke najdete na spletu.

Tridesetega septembra 2010 ga je ustanovila Asmira Hodžić iz Ljubljane in čez manj kot mesec dni ga je od nje prevzela Manja Peršič, prav tako iz Ljubljane. Septembra 2011 je lastnik in direktor postal Dejan Delić iz črnogorskega Nikšića, Manja Peršič pa je postala prokuristka.

V eni stavbi je 17 propadlih podjetij v lasti šestih oseb iz Subotice.

Lani in letos je Manja Peršič, predvsem na Bravničarjevi ulici 11, ustanovila 63 podjetij. V 33 od teh je še lastnica, v preostalih nič več. Manja Peršič namreč ustanavlja podjetja za druge.

Obstaja več razlogov, zakaj nekdo podjetja ne ustanovi, ampak ga raje kupi, glavni pa je, da ni treba vplačati osnovnega kapitala v višini 7500 evrov. Ustanovitelj lahko prek posojilne pogodbe vzame ustanovni kapital iz družbe, podjetje proda za poljubno ceno, kupec pa ustanovni kapital svojemu podjetju vrača več let.

V Sloveniji je več prodajalcev nerabljenih podjetij, cena pa je večinoma okoli 800 evrov. Manja Peršič pravi, da podjetje prepusti brezplačno, pogoj je, da se novi lastnik zaveže, da bo njeno podjetje pooblastil za računovodske storitve.

Od nje podjetja kupujejo predvsem ljudje s stalnim prebivališčem v BiH, Srbiji, na Hrvaškem, Kosovu, v Makedoniji ali Moldaviji. To je zanje lažja pot do dovoljenja za delo.

Ob zaposlitvi tujca, ki ni iz Evropske unije, mora delodajalec načeloma upoštevati trg delovne sile. Prek zavoda za zaposlovanje mora preveriti, ali so v evidenci brezposelnih osebe, ki ustrezajo njegovim potrebam. Če so, ne more zaposliti tujca.

Tujec se v Sloveniji lahko zaposli brez preverjanja trga dela, če se zaposli v slovenskem podjetju, katerega večinski lastnik je. Tujci lahko pri nas ustanavljajo podjetja le, če imajo osebno delovno dovoljenje, torej najprej po 20 mesecih dela v Sloveniji. Temu se je mogoče izogniti, tujec pač kupi slovensko podjetje. Pod pogojem, da ni tudi edini zastopnik tega podjetja, se lahko v njem zaposli. Zato Manja Peršič, potem ko podjetje proda tujcu, v njem pogosto ostane prokuristka.

Storitve, kakršne ponujajo Manja Peršič in še mnogi drugi v Sloveniji, so zakonite in razširjene, vendar ta zakonska možnost ni namenjena lažjemu prihodu tujega nekvalificiranega delavca v državo. Na ministrstvu za delo so zaznali, da se izdaja delovnih dovoljenj na podlagi lastništva podjetja povečuje, zato bodo »preučili možnost spremembe zakonodaje na tem področju«.

Odsotni lastniki

Od Zveze svobodnih sindikatov smo izvedeli, da je pred kratkim zavod za zaposlovanje iskalca zaposlitve poslal v podjetje D.G.D. na Bravničarjevo ulico 11, kjer se je z njim sestal Šime Maleš.

Maleš živi v isti stavbi v ljubljanskih Mostah kot Manja Peršič in je po podatkih poslovnega registra Gvin zastopnik treh družb. V preteklosti jih je zastopal še 30, a nobene na Bravničarjevi ulici 11.

Prokuristka podjetja D.G.D. Manja Peršič je v torek pojasnila, da ima Maleš »samo pooblastilo za opravljanje pogovorov, ki mu ga je dal lastnik podjetja, ki je šele prejšnji teden dobil bivalno dovoljenje, danes pa je prišel, da uredi vse potrebno za začetek poslovanja. Lastnik je gospod Zoran Danilović, ki se je danes zaposlil v podjetju.« Po uradnih podatkih sta Srba Danilović iz Lučanov in Radoslav Jovičić iz Čačka lastnika in direktorja podjetja D.G.D. od januarja lani.

Z Malešem nam ni uspelo priti v stik, Manja Peršič pa zagotavlja, da si lastniki njenih (bivših) podjetij sami iščejo posel, da torej ne gre za slamnate lastnike in direktorje. Pojasnjuje, da od pridobitve dovoljenja za delo do pridobitve dovoljenja za bivanje mine več mesecev, zato je na Bravničarjevi ulici 11 toliko podjetij in njihovih lastnikov, s katerimi ni mogoče priti v stik.

Vendar tudi peščica podjetij, ki jih je sama ustanovila na Bravničarjevi in so se preselila drugam, torej naj bi se osamosvojila, nima elektronske pošte ali telefonske številke oziroma je pri kontaktnih podatkih navedena številka njenega mobilnega telefona.

Res je začela podjetja ustanavljati šele lani. Zato tudi nobeno še ne obstaja dovolj dolgo, da bi bili zanj na voljo uradno dostopni podatki o poslovanju. Razvidno pa je, da imajo tri izmed manj kot desetih, ki so se preselila, blokirane oziroma zaprte transakcijske račune.

To je pomembno, ker je pri tujcih od poslovanja podjetja, pri katerem delajo oziroma so celo njegovi lastniki, odvisno njihovo bivanje v državi. Če se popolnoma zanašajo na nekoga drugega, da jim bo priskrbel posel, so slamnati lastniki oziroma so njihova podjetja slamnata.

To sicer niso pravni izrazi, pravi dekan mariborske pravne fakultete dr. Saša Prelič, se pa v literaturi uporablja izraz »slamnati mož«. Z njim označujejo osebo, ki je sicer formalno družbenik v podjetju, dejansko pa dela v interesu nekoga, ki ostaja skrit, pojasnjuje Prelič.

Za nekvalificiranega delavca iz tujine je najlažja pot do dovoljenja za delo v Sloveniji, če kupi podjetje in se v njem zaposli.

Širšo opredelitev navaja njegova kolegica dr. Darja Senčur Peček, ki pravi, da so slamnata tista podjetja, ki niso ustanovljena zato, da bi opravljala neko dejavnost, ampak da bi se dejanski nosilci posla izognili svojim obveznostim. Glavni inšpektor za delo Franc Rančigaj omenja izogibanje oziroma zabris materialne, prekrškovne in kazenske odgovornosti.

Najbolj znani so primeri uporabe tega inštrumenta za izogibanje dolgovom do države (davkom), do drugih podjetij in do delavcev. Predvsem tuji delavci poznajo šefe, ki z enim podjetjem sklepajo posle, pri drugem, ki nima nobenega premoženja, pa zaposlujejo delavce. Tako ti ostanejo brez plač tudi, ko sodišče odloči, da jim jih mora podjetje izplačati.

Čigavi so likvidatorji iz Subotice?

Manja Peršič je povedala, da podjetij, ki so zdaj v lasti prebivalcev Subotice, »nismo odprli mi, niti zanje ne vodimo računovodstva«. Govorili smo z dvema človekoma, ki sta Subotičanom prodala podjetji in trdita, da sta imela in imata še vedno hude finančne težave. Takrat nista videla drugega načina, da se znebita podjetniškega bremena, kakor da podjetje prodasta. Oba sta rekla, da se ne spomnita, kako se je to zgodilo, a sta zatrdila, da za Manjo Peršič še nista slišala. Tudi Hemiju njeno ime ne pove nič, prav tako ne imena drugih, omenjenih v članku.

Vendar je Dejan Delić, nikšiški lastnik in direktor Bafometa, edinega (navzven) operativnega podjetja v mreži Manje Peršič, od julija lani tudi lastnik podjetja Svet-Fin. Oktobra je za direktorico imenoval Evico Perduc iz Subotice. Evica Perduc je tudi lastnica dveh podjetij z zaprtim računom, ki sta v njeni lasti in na Bravničarjevi ulici 11 pristali, potem ko sta se znašli v hudih finančnih težavah. Manja Peršič nam je sicer rekla, naj se pogovorimo z Delićem, ko pa smo jo prosili za njegovo telefonsko številko, je odgovorila, da njen direktor nima časa.

Poudarjamo, da nimamo nobenega dokaza, da bi kdo izmed omenjenih storil kakšno kaznivo dejanje. Vsekakor pa podatki, ki so na voljo, kažejo, da so revni tujci v Sloveniji posebej ranljivi za izkoriščanje. In da vsaj ena oblika »podjetnosti« v naši državi potrebuje več omejitev.