Ne samo za Avstrijce ali peč

Če vidite masiven les v novi mizi, novi hiši ali kakšnem drugem lesnem izdelku, je velika verjetnost, da so ga obdelali stroji, ki jih je razvilo podjetje Ledinek iz Spodnjih Hoč blizu Maribora. Leta 2011 je prodalo za več kot 21 milijonov evrov strojev, največ v Rusijo, Avstrijo in Nemčijo. V Sloveniji pa niti enega.

Ledinekovi stroji ustvarjajo spojene ali lepljene lamele, profile in plošče, ki stanejo po več sto evrov na kubični meter, in v Avstriji jih delajo tudi iz hlodov slovenskih smrek, ki jih kupujejo po okoli sto evrov za kubični meter. Lani je bil izvoz okroglega lesa iz Slovenije šestkrat tolikšen kot pred desetimi leti. Na drugi strani slovenska podjetja, ki postavljajo lesene hiše ali izdelujejo pohištvo, to pogosto delajo s polizdelki, ki jih kupujejo v Avstriji.

Naj gori!

To ni edini absurd v zgodbi o slovenskem lesu. Število zaposlenih v naši lesnopredelovalni industriji se je po ocenah poznavalcev v dvajsetih letih zmanjšalo z nekaj manj kot štirideset tisoč na okoli deset tisoč. Avstrija je število delavcev, ki delajo z lesom, v tem času povečala z okoli petdeset tisoč na okoli osemdeset tisoč.

Z razpadom Jugoslavije so tudi slovenski lesni izdelki izgubili trge. Podjetja, ki so se znašla v težavah, so najprej ukinila razvojne oddelke in si s tem začrtala pot. Z izdelki, ki niso bili konkurenčni tistim iz razvitejših držav, se propadu niso mogla izogniti za dolgo.

Avstrija je v začetku devetdesetih razglasila les za strateško surovino ter spodbujala lesno predelovalna podjetja in potrošnjo lesenih izdelkov, slovenska država pa je imela drugačne načrte. Odločila se je, da ga bo kurila.

»V Sloveniji smo z državnim denarjem spodbujali, da se iz lesa namesto miz delajo drva. Surovina je ista, iz najboljšega hloda lahko naredite sekance in palete. To je stimulirano, stroj za obdelavo lesa pa ni,« se jezi dr. Franc Pohleven z Oddelka za lesarstvo na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Pravi, da je nad odraslimi Slovenci obupal, da pa mora, ker mu ni vseeno za prihodnost države, verjeti v najmlajše in da zato les zavzeto promovira v vrtcih.

Avstrijci slovenski les obdelujejo, pogosto s slovenskimi stroji. Slovenci ga kurimo, pogosto v avstrijskih pečeh.

V resnici o lesu vsakomur razlaga z žarom. Maja bo organiziral konferenco Čar lesa in od države želi le, da mu pokrije stroške najema Cankarjevega doma v višini osem tisoč evrov. Lani mu jih niso, za letos še upa.

To ni presenečenje. Leta 2005 je Pohleven v Sloveniji s pomočjo avstrijskokoroškega združenja za promocijo lesa Proholz izdal publikacijo Svet za les – gradnja z lesom. Leto kasneje je ministrstvo za okolje financiralo izdajo Les – od gozda do peči.

V Avstriji imajo sedem inštitutov za lesarstvo, v Sloveniji pa je le eden. Tega financirajo lesnopredelovalna podjetja in je od države v treh letih obstoja dobil enainosemdeset tisoč evrov. Gozdarski inštitut je v istem času dobil 12,700.000 evrov. Niti stavba Oddelka za lesarstvo ni do konca zgrajena, zato del študija lesarstva poteka na gozdarskem inštitutu. Tega so pred leti povišali eno nadstropje, kar je stalo okoli pol milijona evrov, in to z jeklenimi traverzi in aluminijastimi okni, je zgrožen Pohleven.

Če bi samo v prostorih državnih institucij vgrajevali lesena okna in ne plastičnih ali aluminijastih, bi imeli danes veliko več zaposlenih v lesnopredelovalnih podjetjih, trdi Pohleven. Ampak država je subvencionirala plastična okna, ker prispevajo k energetski učinkovitosti stavb. Tako kot je subvencionirala betonske pasivne hiše in ne lesenih, čeprav je proizvodnja betona škodljiva za okolje, uporaba lesa pa okolju koristi, saj les veže ogljikov dioksid in ga sprosti šele, ko strohni ali zgori.

Pohleven bi takoj tudi uvedel trošarine za okolju škodljive materiale ter ukinil stimulacije za izolacijo iz kamene volne ter stimulacijo nakupa peči za kurjenje lesa. Po slovenskih hišah in blokih so se prav zaradi spodbud razširili kotli na polena ali pelete avstrijskega podjetja Fröling.

Avstrijci imajo najboljše peči za biomaso na svetu, a bolj po naključju. Spodbujali so predelavo lesa in pri tem je nastalo toliko odpadkov, da so se odločili, da jih bodo izrabljali za energijo, in s tem so rasli njihovi proizvajalci peči. Med energenti je lesna biomasa med najboljšimi izbirami. A le, če je odpadna in z njo ne moreš narediti nič drugega.

Hlode znamo delati

Pri spreminjanju slovenske zgodbe o lesu je treba začeti na začetku, v gozdu. Računsko sodišče je po pregledu upravljanja gozdov v letu 2009 trdilo, da so koncesije, ki so jih plačala gozdna gospodarstva za upravljanje državnih gozdov tako majhne, da je država izgubila 16 milijonov evrov. V prejšnjih letih, ki jih računsko sodišče ni pregledalo, so bile koncesije še mnogo nižje. Veliko je država izgubila tudi v zasebnih gozdovih, saj je bila leta 2009 po oceni računskega sodišča več kot četrtina dreves posekanih na črno.

Danes je veliko bolje. Gozdna gospodarstva plačujejo mnogo višje koncesije. Carinska in davčna uprava sta decembra lani razkrili, da sta pri nadzoru nad trgovanjem z lesom v zadnjih štirih letih v 993 nadzorih ugotovile za 22 milijonov dodatnih davčnih obveznosti. Od takrat je davčnih utaj manj. Še bolje bo zaradi marca uveljavljene uredbe EU, ki članicam nalaga instrumente za zagotavljanje sledljivosti lesa od sečnje do končnega proizvoda. Slovenija naj bi tako imenovane prevoznice uvedla kmalu.

Če si želimo samo kakovosten gozd, velike spremembe v upravljanju z njim niso več potrebne. »Slovenski gozd je čudovit,« trdi upokojeni gozdar Jože Skumavec, ki je desetletja delal za gozdno gospodarstvo Bled, od leta 1997, ko je to prešlo v last nadškofije Ljubljana, pa za kmetijsko gozdarsko zadrugo Bled. Po njegovem so zdaj največja grožnja slovenskim drevesom jeleni, ki obgrizejo mlada drevesa.

Gozdna gospodarstva so imela v preteklosti res velike dohodke, kar se vidi po tem, da so se opremila z najboljšo mehanizacijo. Koncesija je leta 2002 znašala manj kot štiri evre na kubični meter posekanega lesa, letos pa je štirikrat tolikšna. Gozdna gospodarstva se pritožujejo, da bodo to zelo težko zmogla in Skumavec tako kot drugi poznavalci ocenjuje, da je ta tožba iskrena.

Če si želimo samo kakovosten gozd, velike spremembe v njegovem upravljanju niso več potrebne. Težave so od hloda naprej.

Koncesije za upravljanje državnih gozdov se iztečejo leta 2016 in na kmetijskem ministrstvu pripravljajo spremembe zakonske ureditve. Ena od možnosti je ustanovitev javne družbe, ki bi prevzela upravljanje gozdov. Dela bi lahko oddajala koncesionarjem in tako bi uporabljali njihovo izvrstno mehanizacijo. Če posplošimo, lahko rečemo, da se za ta način zavzemajo gozdarji, saj jim daje celovit nadzor nad slovenskim gozdom.

Druga možnost je, da bi koncesije ostale, dobil pa bi jih, kdor predeluje les. Za to možnost so se odločili v Kanadi, ko so želeli zmanjšati izvoz hlodov v ZDA in razviti svojo lesnopredelovalno industrijo, pravi Mitja Piškur z gozdarskega inštituta. Zdaj imajo nekaj težav, ker so se podjetja polenila, a to so podrobnosti, ki se rešujejo sproti, dodaja.

Žage

Nekateri so prepričani, da gre les v Avstrijo, ker slovenske žage niso konkurenčne avstrijskim. V Sloveniji ima največja žaga zmogljivost 80.000 kubičnih metrov, nedaleč prek severne meje pa je več žag, ki zmorejo prežagati milijon kubičnih metrov lesa na leto.

Predvsem gozdno gospodarstvo Bled si prizadeva za gradnjo velike žage, primerljive z avstrijskimi, ki so med najboljšimi na svetu. Težav je več, ena od njih je pomanjkanje denarja v proračunu oziroma odsotnost investitorja z desetinami milijoni evrov.

Franc Nagode iz Logatca, ki ima težavo dobiti les za svojo žago, zagotavlja, da že zdaj plačuje več kot Avstrijci. Avstrijci dajo za kubični meter najboljšega smrekovega lesa 96 evrov, Nagode pa 85, a Avstrijci hlode merijo drugače, zato on za hlod plača več. Zagotavlja, da bi slovenski lastniki gozdov več prodajali slovenskim žagam, že če bi razgrnili »avstrijski celofan«.

Dodaten zagon bi dala odločitev države, naj se ves les iz državnih gozdov predela v Sloveniji. Ker je že zdaj v veliki meri tako, torej koncesionarji že opravljajo »socialno funkcijo«, bi bilo smiselno razmisliti tudi o davčnih olajšavah za slovenske žage ali lesnopredelovalna podjetja, da bi lažje kupovala tudi les zasebnikov.

Slovenske žage lahko razžagajo ves les, ki je v Sloveniji, se strinjajo poznavalci, in majhne žage imajo svoje prednosti: lokalno prebivalstvo najbolje pozna les iz »svojih« gozdov, ljudem ni treba daleč v službo, tovornjak z lesom pa ne daleč do žage.

Okoli žag bi lahko razvili lesnopredelovalne centre, kot bo to naredil župan Šentruperta Rupert Gole. Od ministrstva za obrambo je pridobil zemljišče nekdanje vojašnice in od slovenske železnice najel tir. Najprej bo postavil skladišče in sortirnico, nato lupilnico lubja, žago in sušilnico.

Ima več investitorjev, zasebnih in javnih, ki naj bi vložili do sedem milijonov evrov. Med njimi so tudi podjetja, ki bodo, morda tudi z Ledinekovimi stroji, proizvajala izdelke, po katerih trg veliko povprašuje. Pa tudi izdelke, o katerih je po Goletovih besedah še prezgodaj govoriti, ker še niso patentirani. Sestavni del lesnopredelovalnega centra Šentrupert bo tudi razvojno usmerjen tehnološki park. Trg z lesnimi izdelki je že razvit in brez inovacij ne bo šlo. Odpadnega materiala naj bi bilo toliko, da bi z njegovim kurjenjem občina kmalu postala energetsko samozadostna.

Ideja je logična in je lahko zgled. Tudi država obljublja izdatno pomoč lesnopredelovalni industriji. Zdaj vse sloni na izvedbi.