19. 4. 2013 | Mladina 16 | Kultura
Živa čarovnija
Predstava Močeradek gre čez cesto je potovanje v svet sanj in domišljije pri polni zavesti
Gledalci lahko med predstavo, kakor da bi gledali v nebo, na stropu opazujejo poigravanje igralcev s sencami.
© Urška Boljkovac
Na ogled gledaliških predstav, sploh tistih za otroke, je navadno dobro priti kar nekaj minut pred začetkom, ker je prebijanje do sedežev, če zamudite, bistveno neprijetnejše kot denimo v kinodvoranah. A če obiskovalec pride prekmalu, mu je, četudi je pred njim le nekaj minut čakanja, navadno precej dolgčas. Pri predstavi Močeradek gre čez cesto so ustvarjalci našli rešitev za to. Gledališki list, ki je priložen vstopnici, je zasnovan kot blokec, v njem pa se skriva animacija sem ter tja tekajočega močeradka, za katerim ostajajo sledi. Na levi strani so pesmi Srečka Kosovela, ki so bile navdih za uprizoritev, na desni posamezne sličice močeradka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
19. 4. 2013 | Mladina 16 | Kultura
Gledalci lahko med predstavo, kakor da bi gledali v nebo, na stropu opazujejo poigravanje igralcev s sencami.
© Urška Boljkovac
Na ogled gledaliških predstav, sploh tistih za otroke, je navadno dobro priti kar nekaj minut pred začetkom, ker je prebijanje do sedežev, če zamudite, bistveno neprijetnejše kot denimo v kinodvoranah. A če obiskovalec pride prekmalu, mu je, četudi je pred njim le nekaj minut čakanja, navadno precej dolgčas. Pri predstavi Močeradek gre čez cesto so ustvarjalci našli rešitev za to. Gledališki list, ki je priložen vstopnici, je zasnovan kot blokec, v njem pa se skriva animacija sem ter tja tekajočega močeradka, za katerim ostajajo sledi. Na levi strani so pesmi Srečka Kosovela, ki so bile navdih za uprizoritev, na desni posamezne sličice močeradka.
Še preden bi obiskovalec lahko odkril vsa presenečenja, ki se skrivajo v tem kupčku papirja, v preddverje vstopijo trije igralci in vsakemu v občinstvu na prst pritisnejo mravljico. Enim rdeče, drugim zelene, tretjim modre. Med ugotavljanjem, v čem je skrivnost, se začne potovanje v čarobni svet. Podobno, kot je Alica skozi luknjo odpotovala v čudežno deželo, gledalci skozi zadnja vrata gledališča radovedno vstopijo v nov svet. Svet čudenja, osuplosti in otroške poezije Srečka Kosovela.
Kosovel velja za eno najpomembnejših slovenskih pesniških imen, najbolj ga poznamo po stvaritvah za odrasle. O čem pa govorijo njegova dela za otroke? V izbranih pesmih pozorno opazuje svet okrog sebe. Tako kot otroka tudi njega pritegnejo majcene, na videz nepomembne stvari. Kosovelove pesmi so stikljivke, spraševalke, v njih se avtor čudi svetu, soncu, živalim in rečem. Pesmi sprašujejo o stvareh, za katere se nam zdi, da smo nanje že zdavnaj našli odgovore, so o besedilih zapisali v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Čeprav so bile Kosovelove otroške pesmi povod za pripravo predstave Močeradek gre čez cesto, je nazadnje poezija vseeno postala le ena izmed sestavin predstave. A ker so pesmi zapisane tudi v gledališkem listu, se lahko gledalec z njimi poigrava še doma. Kot pravi režiser predstave Matija Solce, sicer znan lutkar in glasbenik, je smisel poezije, da ni odigrana samo enkrat, ampak večkrat, in vsak si jo mora ponoviti po svoje. »Mi smo jo uporabili kot povod za prehod v vse obraze in slike. Pri tem ni v ospredju neposredna preslikava povedanega v vizualno dogajanje,« pojasnjuje.
Med predstavo gledalci potujejo od postaje do postaje, dokler ne prispejo do zadnje, na kateri jih čaka pol ure ležanja na udobni blazini. Kakor da bi gledali v nebo, na stropu opazujejo poigravanje igralcev s sencami. K sreči medtem ko te prevevajo občutki, kot da si v vesolju ali v prazgodovinski jami s stenskimi poslikavami, skoraj ni možnosti za neprijetne motnje, ki jih povzročajo vsakdanje obveznosti. Še pred začetkom predstave je, tokrat še bolj kakor po navadi, obvezno povsem izklopiti mobitele, da doživetja ne bi prekinilo neprijetno brenčanje, vibriranje ali zvonjenje.
Po Solčevih besedah je bila pri predstavi bistvena postavitev gledalcev. Okoli njih so oživili slike, občutke in razpoloženje. Drugače kot pri večini uprizoritev so igralci in gledalci postavljeni zelo blizu skupaj in imajo na neki način podobno vlogo. Predstava je odvisna od odzivanja in sodelovanja občinstva. »To je kompaktno gledališče, v katerem je predstava bolj izkušnja, ne frontalni prikaz neke uprizoritve,« opisuje režiser. Na vprašanje, kako sploh opredeliti gledališče, v katero je vključena kopica elementov, od glasbil do šotora, peska, senc in še marsičesa, pa odgovarja, da je bila predstava v bistvu zamišljena kot izkustveno, senzorično gledališče, v katerem se prepletajo različni mediji. Zanj že dolgo ni pomembno, kaj denimo je in kaj ni lutka. »S tem vprašanjem se ne ukvarjam, saj v gledališču ves čas mešamo različne elemente. To se mi zdi naravno in nekaj, o čemer se ne bi smelo preveč razpravljati,« še pravi.
Medtem ko se torej otroci med Močeradkom osredotočajo na čudenje, se lahko odrasli ukvarjajo tudi z besedilom. Oboji pa se lahko po odhodu iz gledališča poigravajo z gledališkim listom. Kot je prepričan Solce, se človek, ki ga dobi v roke, začne samodejno igrati z njim. Tudi to je eno izmed sporočil predstave. Opomniti, da bi se morali večkrat mimogrede zatopiti v kakšno stvar in ugotavljati, kako zanimiv je lahko svet. »Opazovati močeradka, ko gre čez cesto, ne da bi pri tem razmišljali, zakaj to počnemo,« si želi Solce.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.