Ljubezen je pač ljubezen

Prvotni, pa tudi delovni naslov predstave Ljubezen (Nedolžnost v sedemdesetih minutah) je Ljubezen violenca. S to predstavo si je režiser András Urbán zastavil nalogo gledališko reflektirati odnose med ljubeznijo in nasiljem oziroma raziskati tiste okoliščine, v katerih je motiv za medčloveško ali družbeno nasilje ljubezen. Zanimalo ga je zlasti družbeno nasilje, ki se zgodi nad ljubeznijo ali v imenu ljubezni. Hkrati tematizira človeško ravnanje in čustva, tudi ljubezen, in vse, kar je z njo povezano, v razmerju do najgloblje intime posameznika. Takšna obravnava je skladna z njegovo poetiko, kajti tudi v svojih predstavah v matičnem gledališču v Subotici – tam vodi gledališče Kosztolányi Desző – tematizira politiko in družbo v razmerju do intime, do performativnosti gledališča, in se »na tej podlagi sprašujem, kako realno prehaja v poetično, v poezijo«, kot pravi sam.

Skozi to prizmo, skozi to svojo »vstopno točko« v predstavi Ljubezen raziskuje različne družbene pojave, ki so bolj ali manj povezani z ljubeznijo. Na primer družbene ovire, ki so onemogočale ljubezen Romeu in Juliji, kako in zakaj je v Büchnerjevem Woyzecku družba prisilila glavna protagonista, da sta uničila svojo ljubezen in drug drugega, režiser pa se spoprime tudi s sovraštvom v imenu ljubezni, tematizira nekrofilijo in posilstvo, vse do seksualnih preferenc ministrov, državnih sekretarjev in katoliškega klera. A vendar, poudarja Urbán, to ni disertacija o ljubezni v vseh njenih pojavnih oblikah: »Ko interpretiramo to predstavo, se je treba zavedati, da je to gledališka predstava, ki govori o nekaterih družbenih problemih na gledališki način. Ne zanima nas klinična definicija ljubezni, te niti nismo iskali, čeprav so bili trenutki, ko smo na vajah hoteli doreči, kaj je ljubezen. A to ni bila naša naloga.« Očitno pa je naloga predstave, ki smo jo gledali, razmišljati o ljubezni v vseh družbenih in človeških kontekstih.

Predstavo je Urbán pripravil na podlagi improvizacij z igralci. Zanj igralci niso samo orodje za dosego cilja, ampak jih jemlje kot ljudi, ki živijo svoje življenje, imajo težave in svoje poglede na življenje. Predstavo so pripravljali skupaj. Iskali so dejavnike ljubezni, ki bi jih lahko dramatizirali. Čez čas so začeli improvizirati, pri tem pa so imeli igralci nalogo komentirati posamezne like. Nato so delali transkripcije vaj. »Toda ni šlo za terapijo ali odpiranje osebnih problemov. To ni bil naš namen. Tudi igralci se na odru ne razgaljajo na tak način, čeprav gre za predstavo, ki zahteva močno angažiranje igralcev z njihovimi idejami in pogledi na obravnavano tematiko,« pravi Urbán.

Zato ima vsak izmed ustvarjalcev predstave svoj pogled na teme, s katerimi se predstava ukvarja. Dramaturg predstave Tomaž Toporišič jo je orisal kot raziskovanje »dveh tem, ki sta med seboj zelo povezani. Na eni strani ljubezen in na drugi njeno nasprotje, sovraštvo ali nezmožnost ljubezni. Predstavo smo zasnovali na pogovorih, ki pa niso bili znanstveno ali filozofsko usmerjeni. Prebrali smo na primer tragedijo Romeo in Julija, jo analizirali in iz tega gradiva so nato nastale improvizacije, ki smo jih zapisovali.«

Po besedah igralke Janje Majzelj je predstava pokazala, »da je ljubezen nekaj, kar razume vsak po svoje. V pogovorih med pripravo predstave smo izrazili različne poglede na to, kaj ljubezen sploh je in kaj je njeno nasprotje. Sovraštvo, strah? To me je zanimalo.« Igralec Dario Varga pa ugotavlja, da so »med pripravo predstave našli vse drugo, le ljubezni malo, saj je je v današnjem času sovraštva in strahu ostalo bore malo. Ta predstava išče koščke ljubezni, ki niso strah ali sovražnost.« Zanimiva je tudi misel Anje Radaljac, magistrske študentke primerjalne književnosti, ki je pripravila spremno besedilo k predstavi. Pravi, da so bile v »času Romea in Julije ovire za pravo ljubezen zunanje, danes pa so bolj notranje, nastajajo iz psihološke frustracije«.

Urbán pa zatrjuje, da je skozi dekonstrukcijo ljubezni, ki se je loteva predstava, vendarle mogoče uzreti ljubezen v resničnejši obliki. »Upam, da ta predstava ni le predstavitev dekonstrukcije ljubezni, ampak kaže na to, da lahko tudi umetnost ustvarja ljubezen.« Ljubezen, mislimo na predstavo, je izzivalna in drzna v razgaljanju družbenih pojavov, ki jih tematizira. Toda hkrati je, če sledimo Urbánovi misli, duhovita, zabavna in iskrena predstava o ljubezni v razmerju z družbenimi in človeškimi problemi. Tudi s tistimi, ki na prvi pogled nimajo veliko zveze z ljubeznijo. Predstava skuša pokazati, kako nerazjasnjen in neartikuliran pojem je pravzaprav ljubezen. Ko začnemo drezati vanj, se izgubimo v prostoru. Nazadnje pa pridemo do sklepa: Ljubezen je pač ljubezen.

Gledališka predstava:
Ljubezen (Nedolžnost v sedemdesetih minutah)
Režiser: András Urbán
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: 21. in 22. aprila 2013