Živeti in umreti v policijski državi

Zakaj Bostončani konec 'tedna terorizma' proslavljajo kot zmago svojih košarkarjev

V petek, po objavi informacije, da je 9.000 policistov ujelo drugega osumljenca za povzročitev eksplozije v Bostonu, so ljudje odšli na ulice proslavit, kar mislijo, da je konec 'tedna terorizma', ki se je začel prejšnji ponedeljek. Mediji so o tem, kar je bilo videti kot proslavitev zmage košarkarskega moštva Boston Celtics, obširno poročali. Nekateri Bostončani so imeli v rokah ameriške zastave, slišati je bilo vzklike »ZDA, ZDA«. Kako je petek, ko so ujeli drugega osumljenca, postal tak velik trenutek 'domoljubja' Bostončanov, je bila res to zmaga za ZDA, se na svoji spletni strani 21st Century Wire sprašuje analitik Patrick Henningsen.

Tudi predsednik ZDA Barack Obama je v tipičnem hollywoodskem slogu obvestil ljudi, da dolgujejo »zveznim in lokalnim organom zahvalo« za hrabrost. Dejansko pa je bil prikaz premoči policije v Bostonu namenjen temu, da so ljudi prepričali, da »so zdaj varni«. Za zvezne in lokalne organe je bil ta dogodek njihov osebni trenutek slave. Mediji so tako rekoč vsakemu omogočili, da je lahko javnosti povedal, kako junaško je pomagal pri reševanju. Besede Rahma Emmanuela, nekdanjega šefa za kadre v beli hiši, ki je dejal: »Nikoli ne pustimo dobre krize neizkoriščene«, odmevajo po Bostonu, ugotavlja Henningsen.

Mesto Boston je bilo dobesedno zaprto v slogu vojaškega udara, ustavili so javni prevoz, taksiji niso smeli voziti, banke so bile zaprte, podjetja so prav tako zaprli, policija je bila na cestah in imela je dovoljenje preiskovati dom za domom od vrat do vrat. Niso pa Bostončani in drugi izvedeli, da je policija v zgodnjih jutranjih urah v petek snemala vse komunikacije. Ljudje, ki so prihajali in odhajali iz Bostona, so bili z napisi na elektronskih tablah opozorjeni, da je v mestu na voljo dovolj zaklonišč, kar je pomenilo, naj ostanejo doma.

Druga zadeva, na katero so pozabili vsi vključno s predsednikom Obamo, je, da je 19-letnik še zmeraj zgolj osumljenec. Ob tem, da ga je iskalo 9.000 pripadnikov policije, več sto specialistov za odkrivanje bomb, specialcev za boj proti terorizmu, ob številnih težjih vojaških vozilih na cestah, so osumljenca čarobno našli le nekaj ulic od kraja eksplozije. »To je bil bizaren spektakel celo za ameriške standarde, saj so na podlagi ukaza zveznih oblasti za skoraj dva dni zaprli mesto Boston, uvedli tako rekoč vojno stanje, da bi prijeli 19-letnika, ki je bil na podlagi poročil vseh zveznih in lokalnih medijev, pa tudi Bele hiše, označen kot najbolj nevaren begunec v zgodovini ZDA. Ko so ga končno krvavečega in v smrtni nevarnosti odkrili v čolnu na enem od dvorišč v predelu Sommerville, se je pobesnelost nadaljevala s priznanji in pokloni 9.000 hrabrim iz Bostona,« piše Patrick Henningsen.

Če to označimo kot pretiravanje, je zagotovo premalo, saj to dogajanje bolj kot kar koli potrjuje, da bodo zdaj lahko ob vsaki nevarnosti, dejanski ali namišljeni, ameriške skupnosti zahtevale uvedbo izrednih razmer. Imajo namreč podporo stroja korporacijskih medijev, ki napihne vsak tak dogodek in državljane prepriča v kar koli, Američani dejansko že živijo v policijski državi, takšno ukrepanje, kot smo ga gledali v Bostonu, je rezultat kulture in razmišljanja po 11. septembru 2001.

Kdo ima koristi od dogodkov v Bostonu? Prvi na seznamu je guverner zvezne države Massachusetts, ki ima ambicije v prihodnosti kandidirati in postati predsednik ZDA. V nacionalne medije je uspelo priti šefu bostonske policije Edu Davisu, čeprav je imel za povedati zelo malo vsebinskega. Agencija za varnost transporta (TSA) in Urad za domovinsko varnost (DHS) bosta zagotovo dobila nova pooblastila za ukrepanje na vseh športnih dogodkih, vseh večjih javnih zborovanjih, festivalih in koncertih. Kljub zmanjševanju zveznega proračuna se bo njun proračun zagotovo povečal. Koristi bo imela tudi industrija za nadzor. Richard Engel, izvedenec za zunanje zadeve TV hiše MSNBC, je že napovedal, da Američani zdaj lahko pričakujejo nove predpise in pravila, na podlagi katerih bodo državni organi dobili nova pooblastila za nadzor zasebnega življenja ljudi, za preverjanje premoženja z argumentom skrbi za nacionalno varnost.

Patrick Henningsen opozarja, da Američani prek svojih medijev niso niti slišali, da so v zadnjem tednu bombe teroristov ubile več sto nedolžnih civilistov v Iraku, Pakistanu, Somaliji, zanje tudi ni pomembno, da vsak dan umirajo nedolžni ljudje v Siriji, Bangladešu, Maliju, na Tajskem. Prav tako Američani niso slišali, da večino storilcev terorističnih dejanj po svetu podpira in financira njihova država z njihovimi davkoplačevalskimi dolarji.

Zvezni preiskovalci in mediji glede storilcev v Bostonu na veliko vprašanj niso odgovorili, a vse kaže, da se s tem ne nameravajo več ukvarjati. Mati bratov Cernajev, ki sta osumljena bombnih napadov, je za TV postajo RT dejala, da je mlajšega zvezni preiskovalni urad FBI nadzoroval že tri do pet let, zato so vedeli, kaj je počel, kaj je iskal prek spleta, katere spletne strani je odpiral. »Govorili so mi, da je bil pravi voditelj, zato se ga bojijo,« je povedala. Ne pričakovati od zveznih uradnikov, da bodo postavili pod v vprašaj svojo lastno zgodbo, zaključuje Henningsen.

Juan Cole, profesor zgodovine na univerzi Michigan, je na svoji spletni strani Informed Comment opozoril, da sta senatorja Lindsey Graham and John McCain že zahtevala, da je treba preživelega osumljenca Džoharja Carnajeva obravnavati kot sovražnika in mu ne soditi kot ameriškemu državljanu. »Zahteva, da bi z vzpostavitvijo alternativne jurisdikcije zaobšli ustavo ZDA in civilistom sodili na vojaških sodiščih, je korak do diktature,« opozarja Cole. Nimamo državljanske vojne in nimamo izrednih razmer, opozarja.

Tom Engelhardt pa na spletni strani TomDispatch opisuje, kako so ZDA s svojo politiko ustvarjanja sovražnikov spremenile svet v nevarno območje. Vsa leta ZDA povzročajo vojne po svetu, vodijo »globalno vojno proti terorizmu«. Ogromne zneske davkoplačevalskih dolarjev porabijo za nacionalno varnost, državljani ves čas poslušajo o grožnjah njim in njihovi domovini. Toda ko potrkamo na vrata, na katerih piše, da je tam doma »sovražnik«, je le redko kdo doma. Lik iz stripov Pogo je enkrat ugotovil: »Srečali smo sovražnika in to smo mi sami.« Kako res, a tega Američani še niso ugotovili, pravi Tom Engelhardt.