Končno nekaj teorije

Po burleski, uradno poimenovani dokumentarec Med spoloma, ki so jo na nacionalki predvajali prejšnji teden in v kateri so »strokovnjaki« razglabljali o tem, kako ženske in feminizem uničujejo biološke danosti, smo bili nekoliko bolj pozorni na oddaje, ki so tudi sicer nagnjene k pavšalnemu pametovanju o tem, kaj kdo mora in česa kdo ne sme. Ker se je Tednik spremenil v katalog bede in trpljenja na Slovenskem, smo se osredotočili na popoldanske oddaje.

Ponedeljkova Dobra ura z Bernardo Žarn se pogosto ukvarja z nekoliko bolj ezoteričnimi temami, ki jih manj duhovno napredna bitja težje razumemo, a tokrat je bila tema tuzemska: varanje. S psihoterapevtko Majo Kus Ambrož sta začeli obetavno, razmerje med dvema označili za sporazum in govorili o pričakovanjih, a že po prvem premoru so se v studiu začeli nabirati gostje, ki so umirjen in racionalen pogovor speljali v sumljive vode. Upokojeni sodnik Vasko Polič se je z vsem svojim entuziazmom do tem, povezanih s seksom, lotil razglabljanja o tem, da morajo ženske ugotoviti, kaj si njihovi možje želijo pri seksu, ker povedati tega seveda ne znajo, saj bodo v nasprotnem primeru moški to iskali v »javnih hišah«, Azra Širovnik pa je govorila o konkubinah ter razlikah med seksom in ljubeznijo.

A ne glede na to, kako hecne debate so se pletle sredi popoldanske oddaje, ki so jo prekinila poročila za otroke, je Azra Širovnik poskrbela, da smo se ob tem vsaj malo zabavali. Na Poličevo vprašanje, kaj bi naredila, če bi ji mož po tridesetih letih zakona dejal, da je spoznal drugo in da jo zapušča, je namreč odvrnila, da bi takšno norost pripisala demenci, da pa je to ne skrbi, saj so vse njune nepremičnine napisane nanjo. Po še nekaj izjavah o spolnem življenju v domovih starostnikov in tem, kako seksajo dementni ljudje, je Bernarda Žarn končno napovedala risanke, mi pa smo si, verjetno skupaj z mlajšimi gledalci, oddahnili.

Sicer pa je nacionalka v dneh, ko se je svetovna javnost ukvarjala predvsem z žrtvami na bostonskem maratonu, izkazala pohvalno mero samozavedanja. Zakaj so trije mrtvi v ZDA medijsko bolj zanimivi od desetin mrtvih v Iraku, se je v Zrcalu tedna, v katerem je bila polovica oddaje namenjena prav Bostonu, spraševala Manica Janežič, v Studiu City pa so se dotaknili teorije prednostnega tematiziranja, kjer je njen soavtor Max McCombs spomnil, da je zemljevid medijske krajine izjemno podoben zemljevidu ameriških vojaških interesov. Nekaterih držav pač ni na zemljevidu. Se je pa na njem tokrat, po zaslugi nekaterih »neznalcev«, ki ne vedo, kje je Čečenija, znašla Češka.

Seveda nacionalkino samozavedanje še ne pomeni, da bo ob naslednjih žrtvah v ZDA ravnala kaj drugače, a že dejstvo, da je ob ameriški tragediji kdo pomislil na McCombsa, je pohvale vredno. Zdaj lahko upamo le, da bo kdo pomislil na teorijo tudi, ko bodo predvajali druge sumljive dokumentarce in oddaje.