Estetika kitarskega hrupa

Po več kot aktivni diskografski zimi, ki je na domačo alternativno sceno prinesla lepo število odličnih prvencev, se uspešno nadaljuje tudi plodovito sodelovanje med Založbo Radia Študent in Moonlee Records.

Omenjeni založbi sta v preteklih mesecih večinoma izdajali plošče nekoliko bolj elektronsko usmerjenih izvajalcev oziroma tistih, ki jim je bolj pisana na kožo glasbena izraznost, sloneča na mešanici elektronike in organskega instrumentarija, zdaj pa je prišel čas, da se v živo srečamo tudi s starimi znanci metelkovskih odrov, ki prihajajo iz sfere noise rockovske glasbene izraznosti.

Kamniška trojica Nikki Louder je v slovenskem underground prostoru opozorila nase po opaznih nastopih na turneji Klubskega maratona Radia Študent leta 2008, kar ji je v zelo kratkem času prineslo precej privržencev nekoliko hrupnejših kitarskih godb. Po številnih nastopih na domačih in tudi tujih terenih, dveh izdanih ploščah (Alain, I’m Sorry in Our World Died Yesterday), delovanju v založništvu in seveda ustvarjanju brezkompromisne, hrupne in ritmično dobro podložene godbe, je luč sveta pred kratkim zagledala tudi njihova tretja plošča, Golden Men, ki so jo suvereno predstavili na odru metelkovskega kluba Menza pri koritu.

Petkov večer je pred klub privabil večje število ljubiteljev hrupnega glasbenega izraza kamniške zasedbe, pa tudi tiste, ki so si poleg njih prišli ogledat tudi nastop Barka tone in bele plombe, zasedbe v underground krogih znanega Danija Kavaša, dveh spremljevalnih kitaristov in bobnarja, ki so precej sproščeno odigrali svoj nekonvencionalni nastop, med katerim ni primanjkovalo Kavaševega črnega humorja, udarnih kitarsko-ritmičnih izbruhov in značilne kantavtorske izraznosti.

Po njihovem ogrevalnem nastopu je oder končno zasedla skupina Nikki Louder in kar takoj začela predstavljati gradivo z nove plošče, ob čemer se je klub še dodatno napolnil.

Značilen kitarski hrup, ki najbolj zaznamuje izraznost Nikkija Louderja, se je spretno zlival z odlično zasnovano ritmiko, ki se je od zadnje plošče očitno še dodatno okrepila in si izborila več prostora v njihovi zvočni podobi. Nekoč prevladujoči kitarski zvočni eksperimenti, ustvarjanje hrupa, ki marsikdaj odtava v neko svojo dimenzijo, so bili tokrat nekoliko omejeni, a še zmeraj opazni. Zdi se, da jih je tokrat nekoliko brzdala udarna ritem sekcija, kar ustvari občutek boljše dodelanosti skladb, kot jo je trio pokazal na prejšnjih nastopih.

Kratek (zgolj tričetrturni), a brezkompromisen in z estetiko hrupa zaznamovan nastop skupine Nikki Louder je minil precej hitro, njena predstavitev pa je bila najzrelejša doslej.