Pozabljene reforme

Z varčevalnimi ukrepi – z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) – je vlada Janeza Janše lani želela privarčevati 332 milijonov evrov, letos 489 milijonov evrov in prihodnje leto 352 milijonov evrov. A rezultat tega najobsežnejšega krčenja socialnih pravic, pokojnin, družinskih in socialnih prejemkov, predvsem pa rezanja javnih plač, je precej klavrn. Po eni strani zaradi nedavnih odločitev sodišč: ker so bile pokojnine znižane na diskriminatoren način, ker je bilo izplačilo regresa javnim uslužbencem ustavljeno na nezakonit način, tako kot zadnja uskladitev javnih plač, pa tudi zaradi nepremišljenega dviga prostovoljnih pokojninskih prispevkov, bo morala država različnim skupinam vrniti od 170 do 250 milijonov evrov.

Po drugi strani je tudi samo varčevanje pripomoglo k še večjemu padcu gospodarske rasti in k manj pobranim davkom. To je tudi razlog, zaradi katerega je še celo predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso, dosedanji zagovornik reform, s katerimi so se grehi finančnih špekulacij prenašali na breme srednjega in nižjega sloja, ta teden priznal, da je »politika varčevanja dosegla svoje meje«. Slovenija je znotraj EU verjetno najboljša ilustracija povedanega. Lani smo kljub silovitemu varčevanju leto končali v globokem minusu in novi recesiji. Vlada je sprva računala, da bo leta 2012 pobrala za 7,6 milijarde evrov davkov, a jih je dejansko pobrala le za 6,5 milijarde. Namesto dveodstotne rasti smo doživeli 2,3-odstotni padec BDP-ja. Dejansko je vlada z ZUJF-om privarčevala zgolj kakšnih 200 milijonov evrov. Poleg družbenih konfliktov je s tem spodbudila tudi izpad davkov v višini 1,1 milijarde evrov.

Glavni razlog za to polomijo je napačna izbira varčevalnih ciljev. Varčevanje je najlažje začeti pri rezih v javni sektor, a to danes ni več nobeno varčevanje. Krčenje v javnem sektorju je pred štirimi leti začela vlada Boruta Pahorja, nadaljevala vlada Janeza Janše, sedaj pa je nove reze napovedala premierka Alenka Bratušek. Kako očitno tragikomičen postaja ta pristop, razloži Drago Ščernjavič, sekretar državnih organov Slovenije. Že v času Pahorja je bila Slovenija po velikosti javnega sektorja pod evropskim povprečjem, danes pa ima Slovenija najmanj uradnikov na prebivalca v uniji. Zaradi preteklih politik nižanja plač in mehkega odpuščanja za od 3 do 4 odstotke na leto, celo v za državo tako pomembnih organih v času krize, kot je davčna uprava, je ožja država danes v Sloveniji že mikronska, ne minimalna.

Podobno je tudi pri širši državi, pri drugih delih javnega sektorja. Na področju zdravstva in socialnega varstva je danes manj zaposlenih kot v Sloveniji le še v Grčiji, Bolgariji, Romuniji ali Latviji. Na Norveškem v zdravstvu in socialnem varstvu dela 20 odstotkov vseh zaposlenih, v Sloveniji le še okrog pet odstotkov. Kljub temu so napovedani novi rezi in spet nova odpuščanja, tokrat s ciljem privarčevati 158 milijonov evrov. Čeprav mnogi, v Sloveniji recimo Matjaž Hanžek, trdijo, da je prihodnost v močnih javnih sektorjih in širitvi držav po skandinavskem vzorcu, gre Slovenija deloma še vedno v drugi smeri. Ob tem, da po ministrstvih v predalih leži precej dobrih reform s pravimi cilji, ki pa jih v tej ihti, spodbujeni s paniko na domnevnih finančnih trgih, nihče ne odpre.

Vlada je z ZUJF-om privarčevala zgolj okrog 200 milijonov evrov. A je lani poleg družbenih konfliktov spodbudila tudi izpad davkov v višini 1,1 milijarde evrov.

Če bi se problema Slovenije lotili sistematsko, potem največjih odstopanj gotovo ni pri državnem uradništvu. Eden izmed tistih, ki vidi celotno sliko, je Andrej Flajs, vodja sektorja za nacionalne račune pri statističnem uradu. Kje dejansko so odstopanja? Eden izmed podatkov še posebej štrli: statistika kaže, da je t. i. centralna država v času krize, od leta 2007 naprej, zgubila približno 30 odstotkov prihodkov od davka na dohodke. A v tem času so občine na drugi strani dobile za 30 odstotkov več denarja. Leta 2007 so bili občinski proračuni skupaj vredni 1,7 milijarde evrov, lansko leto in predlani pa je bil proračun 212 občin vreden že 2,1 milijarde evrov. Leta 2007 so občine prejele 921 milijonov evrov dohodnine, država 2,2 milijarde. Lansko leto pa so občine prejele že za 1,1 milijarde evrov davkov, država pa zgolj 1,5 milijarde.

»Občine so eden ključnih problemov. Na občinski ravni namreč krize ni,« pravi Flajs, ki je prepričan, da bi na tej točki lahko razmeroma hitro privarčevali vsaj za 150 milijonov ali 200 milijonov evrov na leto. A rezanje tudi ni prava pot. Ironija namreč je, da so občine kljub večjim transferjem vse bolj zadolžene, občani pa dobivajo vse višje položnice. Igor Šoltes, odhajajoči predsednik računskega sodišča, pravi, da je bila več kot polovica občin ustanovljenih brez upoštevanja zakonskih pogojev: »Je vzdržno imeti v Sloveniji toliko odlagališč, čistilnih naprav, reciklirnih centrov,« se sprašuje Šoltes. Pri svojih revizijah so pred leti pogledali na Nizozemsko. Na Nizozemskem po zakonu ni mogoče ustanoviti komunalnega podjetja za manj kot sto tisoč prebivalcev – večinoma njihova komunalna podjetja oskrbujejo vsaj dvesto tisoč prebivalcev. To bi pomenilo, da bi jih v Sloveniji morali imeti okrog deset. V resnici jih imamo več kot sto, ki so za povrh vsega tudi največji izvor korupcije v Sloveniji, kot že leta ponavlja protikorupcijska komisija.

S tem problemom financiranja občin je povezana reforma, ki že skoraj dve leti leži v predalu. Gre za reformo financiranja občin, v povezavi z uvedbo nepremičninskega davka. Nepremičninski davek bi lahko postal »pomembnejši vir, še posebej če gremo v reformo financiranja občin, po kateri bi se občine same financirale s tako rekoč svojimi davki, tudi z nepremičninskim, in manj prek neposrednih subvencij iz državnega proračuna«, je dejal tedanji premier Borut Pahor leta 2009. Zakon, ki ga na finančnem ministrstvu skrivajo v predalu, bi moral postati oblika socialnega korektiva, po katerem bi večina plačevala letni davek v višini 0,1 odstotka vrednosti nepremičnine, z 0,3 odstotka pa so želeli obdavčiti »luksuz«, recimo prazne nepremičnine, kupljene z namenom špekulacije, ali takšne, ki se dejansko oddajajo na črno. Po tedanjih izračunih finančnega ministrstva bi tako dobili še dodatnih 200 milijonov evrov oziroma enkrat več od sedanjih 180 milijonov, kolikor jih občine zberejo z nadomestilom za stavbna zemljišča.

Zakaj te reforme, ki bi bila pomembna ne samo s fiskalnega, ampak tudi z urbanističnega vidika, v Sloveniji ne uvedemo? Vlada Boruta Pahorja je ni, kot nam je aprila 2011 dejal tedaj razočarani poslanec Zaresa Vili Trofenik, ker je reformo ustavil »vrh koalicije s svojimi političnimi kalkulacijami, ki cinca in misli, da bomo zaradi tega izgubili na volitvah«. Od tedaj je politične volje še manj. Niti vlada Janeza Janše s stranko SLS, ki ima največji vpliv po občinah, nepremičninskega davka in reforme financiranja občin ni uvedla. Z ministrstva za finance so nam ta teden glede nepremičninskega davka odgovorili, da odločitev še ni sprejeta, »se pa tekoče izvajajo aktivnosti za izboljšanje kakovosti in celovitosti zajemanja podatkov o nepremičninah, kar je osnovni pogoj za učinkovito zamenjavo sistema«, in da bo »o nadaljnji obravnavi zakonodaje s tega področja ministrstvo za finance javnost ustrezno obveščalo«.

Takšnih, res nujnih in pametnih reform je še več. Ena, na kateri se nabira prah, je zdravstvena reforma oziroma ukinitev obstoječega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je danes v Sloveniji nekakšen unikum. Je »davek«, ki je enak za bogate in revne in od katerega živijo zasebne zavarovalnice. Pred leti je bivši minister Dorjan Marušič že izračunal, da bi država z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, s katerim se sedaj financirajo napačne storitve, privarčevala vsaj 35 milijonov evrov. »Če bi v javna sredstva prenesli enaka sredstva, kot jih dopolnilno zavarovanje zdravstvu namenja sedaj, bi državljanom ostalo 35 milijonov evrov (po podatkih iz leta 2010, op. a), kolikor znaša razlika med zbranimi premijami in izplačanimi škodami,« so tedaj ugotovili na ministrstvu za zdravje. Vsaj toliko – 35 milijonov evrov – namreč sedaj porabijo tri zasebne zavarovalnice, Adriatic, Triglav in Vzajemna, za svoje raznolike administrativne stroške.

Če bi dopolnilno zdravstveno zavarovanje zbirala javna zavarovalnica, bi premija znašala 14,5 evra in ne 24 evrov, kot je zavarovanje stalo v času izračunov; danes plačujemo že 28 evrov. Poleg tega je ministrstvo tedaj želelo uvesti lestvico, s katero bi prebivalce pravičneje obremenili. Zakaj reforma ni uspela? Marušič o tem ne želi špekulirati, čeprav je seveda očitno, da so interesi zelo močni. Med administrativnimi stroški omenjenih zavarovalnic se lahko skrivajo še kakšna sponzorska sredstva in strankarske donacije – najbolj očitno je bilo v preteklosti sodelovanje med Vzajemno in SNS oziroma Zmagom Jelinčičem. Kljub temu je potreba po takšni reformi danes še toliko večja, pravi Marušič: »Ko zdravstveni zavodi zaradi varčevanja znižujejo cene svojih storitev, delajo s tem dejansko uslugo zasebnim zavarovalnicam. Z varčevanjem namreč tudi zasebne zavarovalnice plačujejo manj, a mi še vedno mesečno plačujemo iste premije. Varčevanje v zdravstvu prinaša danes profit prostovoljnim zdravstvenim zavarovalnicam. To je absurd v teh kritičnih časih,« pravi.

Novo varčevanje pri uradništvu: že v času Pahorja je bila Slovenija po velikosti uradništva pod evropskim povprečjem. Danes ima Slovenija najmanj uradnikov na prebivalca v uniji.

A ministrstvo za zdravje, ki ga pod Alenko Bratušek še naprej vodi Tomaž Gantar, o tej reformi ne razmišlja več. Več naj bi bilo znanega v kratkem, v času priprave zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, že sedaj pa pravijo, da »ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne pride v poštev na način, kot je bila ukinitev predstavljena, saj bi to pomenilo veliko dodatno obremenitev državnega proračuna«. Po mnenju novega ministra je boljša pot v obliki obveznega dodatnega zdravstvenega zavarovanja: »S tem bi zbrana sredstva postala javna, pridobili pa bi tudi nadzor nad stroški poslovanja zavarovalnic iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki so danes v resnici neupravičeno visoki,« pravi minister. Dušan Keber, ki je še pred Marušičem začel že omenjeno zdravstveno reformo, pravi, da si s tem pojasnilom kaj dosti ne zna pomagati. Se pa sprašuje, ali bodo potem tudi zavarovalnice, ki danes ponujajo dopolnilno zavarovanje, postale neprofitne. »Ker sicer bodo državljani ponovno plačevali nekaj, kar ni potrebno, in te zasebne zavarovalnice bodo spet od teh javnih sredstev pobrale svojih 35 milijonov,« pravi.

S temi naštetimi ukrepi bi lahko torej Slovenija privarčevala okrog 400 milijonov evrov. Še več podobnih, pozabljenih zakonov skrivajo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Bivši minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik omenja zakon o omejevanju dela na črno. Glede na to, pravi, da so tedaj obseg črne ekonomije ocenili na 30 odstotkov BDP-ja, bi omejitev dela na črno za eno odstotno točko proračun napolnila s 150 milijoni evrov. Ali pa uvedba malega dela, s katerim bi omejili prekerno, študentsko delo in povečali klasično zaposlenost: »Takrat smo izračunali, da bi samo dotok v proračun znašal okrog 40 milijonov na leto. Zgolj na osnovi prispevkov,« pravi Svetlik. In potem je tukaj še stari predlog o ureditvi dolgotrajne oskrbe, s katerim bi »razporedili skrb za starejše in poskrbeli za bolj kvalitetno starost, recimo, da starejših ne bi kar takoj pošiljali v domove, kar bi razbremenilo pritiske po gradnji novih domov«, dodaja.

Namesto teh idej Slovenija v zadnjih dveh letih uresničuje predvsem rokohitrske in napol izpeljane ukrepe, ki se vračajo kot bumerang, ki jih niti ni mogoče uresničiti ali pa so popolnoma zgrešeni. Letos bomo zaradi znižanja družinskih prejemkov privarčevali 40 milijonov evrov! Zaradi dražjih vrtcev – v sosednji Madžarski so recimo zastonj – bomo privarčevali šest milijonov evrov! Ali ne bi bilo bolj smiselno, recimo, združiti obeh obveščevalnih služb, vojaške in civilne? Ali ne bi bilo pametneje reformirati vojske in policije ter tako na leto prihraniti vsaj 300 milijonov evrov, kot že leta opozarja bivši načelnik generalštaba, profesor dr. Iztok Podbregar? Ali ne bi bilo pametneje na podlagi korupcijske klavzule in sodbe v Avstriji razveljaviti pogodbe o nakupu patrij, vrniti teh 30 vozil in dobiti 75 milijonov evrov? Žal je minister za obrambo Roman Jakič ta mesec dejal, da ga je tega »črnega scenarija«, po katerem bi Slovenija patrie vrnila, strah.

A zaradi tega strahu so dobro premišljene reforme danes v Sloveniji blokirane. Panične, hitre ukrepe že vsaj dve leti sprejemamo zaradi pritiskov na mednarodnih trgih. Zaradi nenehnih groženj o sedemodstotnem pribitku na slovenske obveznice namerava tudi vlada Alenke Bratušek v času najnižjih cen iz simboličnih razlogov prodati eno ali dve državni podjetji. Kako prazen je ta strah, pove naslednji podatek. Pribitek na slovenske obveznice se je ta mesec približal sedmim odstotkom, ko zadolževanje države ne more biti več vzdržno. Finančni minister Janez Šušteršič se je oktobra 2012 v ZDA zadolžil po 5,7-odstotni obrestni meri. A Petrol, ki ga domnevno država sedaj namerava prodati, je prejšnji mesec, ko naj bi finančni trgi napovedovali zlom Slovenije, izdal t. i. komercialne zapise v višini 60 milijonov evrov po 3,8-odstotni letni obrestni meri. To je po isti obrestni meri, kot je veljala tudi oktobra 2012. Na isti način se je, sicer kratkoročno, zadolžil tudi Mercator ali pa meseca februarja Gen-I, ki je za leto dni po obrestni meri 4,3 % dobil 30 milijonov evrov.

Po evropskih standardih bi v Sloveniji morali imeti okrog deset komunalnih podjetij. V resnici jih imamo že več kot sto. S svojimi odlagališči, ločenimi čistilnimi napravami, recikliranjem in korupcijo.

Kako se je lahko Gen-I dejansko zadolžil po 4,3-odstotni obrestni meri v trenutku, ko naj bi tuji investitorji Sloveniji ponujali denar po sedemodstotni obrestni meri? »Ta slika je paradoksalna, saj bi moralo veljati ravno obratno. Država bi se morala zadolževati ceneje, kot se zadolžujejo podjetja. Naš primer vam pove, da je na trgu ogromno denarja. A pove vam tudi, da špekulanti vedo za nameravano zadolžitev Slovenije in da ji, lahko da celo iz čistega užitka, nižajo ratinge,« pravi Robert Golob, vodja Gen-I. In tudi za boj proti takšnim špekulantom, ki so doslej uspešno napadli predvsem majhne države iz evroobmočja, ima Slovenija protiorožje: če bi slovenska državna podjetja najela kredite in jih zavarovala s svojim denarnim tokom (t. i. covered bonds), bi lahko po ocenah ekonomistov, s katerimi smo govorili, z lahkoto zbrala več kot tri milijarde evrov, s katerimi bi kupili državne obveznice ali menice. Na tak način je zelo verjetno finančno ministrstvo ta teden prodalo za 1,1 milijarde 18-mesečnih menic po 4,15-odstotni obrestni meri. Strah je torej odveč.