Napake v nemški podjetnosti

Konec lanskega leta in v začetku letošnjega je več švicarskih medijev pisalo o mariborskem montažnem podjetju Hidro mat. Hidro mat je bil podizvajalec podizvajalca pri 360 milijonov evrov vrednem objektu, v katerem bo maja potekal BaselWorld, največji svetovni sejem zapestnih ur in nakita. Mediji so poročali, da se Hidromatovi delavci pritožujejo, da dobivajo osem evrov na uro namesto 27,5, kolikor določa kolektivna pogodba, in da gre za plačni damping.

Izpostavljanje Hidro mata je bilo neupravičeno. Njegov lastnik Sašo Belić pravi, da se je takrat oglasil le en delavec in da bi vsi ostali potrdili, da so bili na koncu plačani, kot določajo švicarska pravila. Na drugi strani je sam od naročnika dobil 160.000 evrov ali manj kot polovico dogovorjenega plačila.

»Delavce sem plačeval po predpisih Švice. Zdaj jo prosim, da mi pomaga dobiti denar, ki mi ga je dolžno švicarsko podjetje, pa dviguje roke. Za odvetnika sem zapravil že deset tisoč evrov,« se jezi Belić.

Plačni in socialni damping, kot pravimo agresivnemu nižanju stroškov dela in delavskih pravic, je v Švici vse večji problem. Nad njim se zgražajo sindikati, o njem razpravljajo politiki, skrajni desničarji v njem vidijo argumente za antiimigracijsko politiko.

Enako je v Nemčiji. In več primerov kaže, da te prakse ne uporabljajo samo mali podjetniki iz držav na obrobju EU, ampak z njo računajo tudi velika podjetja. Baselski urad za gospodarstvo in delo je na primer oktobra lani kaznoval drugo največjo nemško gradbeno podjetje, Bilfinger Berger, ker je petnajstim delavcem za nadurno delo pri novi največji švicarski zgradbi, Roche Tower, plačalo okoli 75.000 evrov premalo.

V Nemčiji in Švici ni zakonsko določene minimalne plače, ampak je ta določena s kolektivnimi pogodbami. Če podjetje plačuje v skladu z njo ter odvede vse davke in dajatve, potem ga nemški gradbeni delavec ne more stati manj kot 42 evrov na uro, pravi Frank Schmidt-Hullmann iz nemškega sindikata IG-Bau.

Napoteni delavci lahko v skladu s predpisi stanejo 26 evrov na uro, ker se prispevki plačujejo v državi, kjer ima podjetje sedež. »Ampak vemo, da so na koncu dolgih verig podizvajalcev podjetja, ki plačujejo manj kot 22 in celo 12 evrov na uro,« pravi nemški sindikalist. »Podjetje izplačuje prenizke plače, ne plačuje socialnega zavarovanja ali v sklad za regres … Nekaterim od minimalne postavke odštevajo stroške prevoza v Nemčijo ali stroške nastanitve. Delavec z urejenim delovnim razmerjem pri dobrem podjetju v to preprosto ne bo privolil.«

Odpri podjetje – najemi delavce – ne plačuj delavcev – ignoriraj tožbe – izprazni in zapri transakcijski račun – ustanovi novo podjetje.

Slovenske zgodbe

Plačni in socialni damping ne bi bil možen brez delavcev, ki privolijo vanj. In kljub Hidromatovemu primeru slovenska gradbena podjetja pri zgodbi o zniževanju delavskih standardov res najpogosteje odigrajo vlogo posrednikov prepoceni delovne sile.

»Do gospodarske krize in propada gradbenega sektorja slovenskih podjetij ni bilo med sistematičnimi kršitelji delavskih pravic. Več težav smo imeli s podjetji iz Romunije in Poljske,« opisuje Schmidt-Hullmann. Zdaj bi skoraj lahko rekli, da je bila večina delavcev, ki so v dolgih vrstah čakali na vizum pred nemškim veleposlaništvom v Ljubljani, v Nemčiji izkoriščena.

Delovno sodišče v Nürnbergu v Nemčiji je na primer decembra lani odločilo, da je grosupeljsko podjetje Colosseum delavcem plačalo več tisoč evrov premalo za delo v oktobru in novembru. »Avgusta sem bil prijavljen v podjetje Colosseum in napoten v Nemčijo. Septembra sem dobil minimalno plačo 540 evrov, potem pa nič več,« je takrat povedal eden od delavcev in dodal, da je »trinajst mojih kolegov v isti situaciji«.

Sodišče je v sodbah zapisalo, da obtoženec kljub pozivom ne plača. Colosseum, za katerega na spletu ni kontaktnih podatkov, je v lasti Tanje Makovec in ima od novembra lani blokirane račune. Delavci so prek njega v Nemčiji delali za podjetje Meile Bau v lasti Mileta Lazarevića. Družina Lazarević je v Sloveniji ustanovila več podjetij, od katerih nobeno nima več odprtega transakcijskega računa. Nekatera so zdaj v lasti slamnatih lastnikov.

Letos spomladi so se v Slovenijo iz Frankfurta vrnili delavci podjetja Garum, potem ko so tam ostali brez plač. Lastnik Garuma Senid Adrović je osmega aprila za POP TV povedal, da so bili delavci plačani, kot jim pripada po slovenski zakonodaji, po opombi novinarke, da bi jih moral plačevati po nemških pravilih, pa je odložil telefon. Dva dni po objavi prispevka je podjetje, ki ima od začetka aprila blokiran račun, prešlo v last Srđana Ranđelovića, ki ni dosegljiv. Dvanajstega aprila je Senid Adrović postal prokurist v podjetju Merona, ki ga je na isti dan, mesec in pol starega in »nerabljenega«, od podjetja za ustanavljanje podjetij kupil Suan Adrović, ki biva na istem naslovu kot Senid.

Nemčija in Švica nista nekakšen podjetniški raj, ki naj bi ga kazili Slovenci. Tamkajšnja podjetja si prav tako kot slovenska želijo prenizkih stroškov dela.

Tudi delavci podjetja Natom trdijo, da so se iz Nemčije vrnili s premalo denarja. Delali so po več kot tisoč ur in zaslužili nekaj več kot osem tisoč evrov neto, kar naj bi bilo vsaj dva tisoč evrov manj od najmanjšega možnega izplačila v Nemčiji. Natom je bil do oktobra lani v lasti Tomislava Košarja, potem pa je lastnik postal Adnan Bajramović iz Sarajeva. Kontaktna številka podjetja je še vedno Košarjeva in ta odgovarja, da je pač spletni poslovni registri še niso odstranili.

Natom od marca nima več odprtih računov, Košar pa je kupil novo podjetje. Glede delavcev, ki pravijo, da so v Nemčiji dobili premalo, je povedal le, da bi bilo treba pogledati, koliko so dejansko naredili.

Svobodni podjetniki

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je od lanskega poletja večkrat opozorila na taka podjetja. Goran Lukić, Marko Tanasić in Goran Zrnić, ki se na ZSSS srečujejo z najbolj izkoriščanimi delavci, so prepoznali prevladujoč vzorec. Slovensko podjetje je zadnje v daljši verigi podizvajalcev in rekrutira delavce za delo v Nemčiji. Podpišejo pogodbo za slovensko minimalno plačo, ustno pa se dogovorijo za osem evrov na uro, čeprav je tudi to več evrov manj od nemškega plačila. Potem delavcem izplačujejo izjemno nizke plače z razlago, da se od dogovorjene postavke odštevajo stroški za prevoz, bivanje, hrano … Nekatera podjetja pa nekaj mesecev delavcem izplačujejo plače, s katerimi so zadovoljni, nato pa ne več in delavci se brez denarja vrnejo v Slovenijo, kjer pogosto ugotovijo tudi, da nimajo plačanih socialnovarstvenih prispevkov. Odvetnik jim pove, da je tožba nesmiselna, ker je račun podjetja blokiran. Podjetniki pogosto prenesejo podjetje na slamnatega lastnika, sami pa ustanovijo ali kupijo novo.

Delavci bi lahko naredili marsikaj, da bi se zaščitili. Lahko bi se informirali, se včlanili v sindikate, si natančno beležili ure, ki jih opravljajo, in se ob prvi kršitvi obrnili na pristojne ustanove. Nemška zakonodaja, kot po novem tudi slovenska, predvideva solidarno odgovornost naročnika za delavce po vsej verigi podizvajalcev. Naročnik je dolžan plačati plače opeharjenim delavcem podizvajalca, tudi če je podizvajalca že poplačal.

Vendar delavci že povsem na začetku privolijo v izkoriščanje, ko podpišejo pogodbe, ki ne ustrezajo tistemu, kar so se prej dogovorili. Privolijo, ker ne vidijo druge možnosti.

Odgovor bi moral biti v večjem angažmaju države, ki naj končno sklene bilateralni sporazum z Nemčijo o boju proti delu na črno. Zavod za zaposlovanje bi moral biti bolj pozoren, saj je nesprejemljivo, da k takim delodajalcem pošilja iskalce zaposlitve. Predvsem pa je treba vzpostaviti osebno odgovornost podjetnikov, ki uporabljajo podjetja kot inštrument za osebno okoriščanje prek izkoriščanja delavcev.

Lukić, Tanasić in Zrnić so izluščili vzorec, po katerem se krog okrog posameznega podjetnika večkrat zavrti: »odpri podjetje – najemi delavce – ne plačuj delavcev – ignoriraj tožbe – izprazni/blokiraj/zapri transakcijski račun – ustanovi novo podjetje – najemi/prezaposli delavce«.

Ta vzorec je značilen tudi za podjetja, ki delo opravljajo v Sloveniji. Edina sprememba v zadnjih letih je, da za gradbena podjetja v Sloveniji ni več veliko posla, v Nemčiji pa je. Res so delavci slovenskih podjetij v Nemčiji zaradi oddaljenosti od doma ter nepoznavanja jezika in predpisov države v posebej ranljivem položaju, a to pogosto velja tudi za tuje delavce v Sloveniji.

Ne moremo reči niti, da slovenska podjetja v Nemčiji posebej izstopajo po kršitvah delavskih pravic. Za dampinške plače so pripravljeni delati tudi Romuni, Bolgari, Poljaki in drugi člani EU, ki v nasprotju s prebivalci nekdanjih jugoslovanskih republik, ki delajo za slovenska podjetja, v Nemčiji lahko delajo brez birokratskih ovir.

Kot nauk nam ostane spoznanje, da tudi nemška in švicarska podjetniška zgodba nista brez napak in da ne moremo biti brez zadržkov ponosni na to, da so slovenska podjetja njun del.