Je vladi mogoče pomagati?

Ali lahko občani s svojimi predlogi pomagajo državi? V zadnjih letih so vlade objavile več takšnih pozivov. Prvi tak predlog izhaja še iz prve vlade Janeza Janše, ko je ministrstvo za javno upravo na internetnem portalu e-uprava pozvalo državljane, naj s svojimi predlogi sodelujejo »pri odpravljanju administrativnih ovir«. Nato je vlada Boruta Pahorja pred petimi leti na svoji spletni strani objavila poziv državljanom, naj pošiljajo reformne predloge. Stranka SDS je s sloganom, da ima Slovenija več kot dva milijona barv, domnevno na podlagi ljudskih predlogov oblikovala svoj predvolilni program. Lansko leto je ministrstvo za finance odprlo poseben elektronski naslov (mf.varcujmo-pametno@mf-rs.si), na katerega lahko državljani pošiljajo predloge za projekt Varčujmo pametno. Češ da se lahko tako v času priprave proračunskih rebalansov v razpravo vključujejo tudi državljani. Kakšne so posledice teh eksperimentov?

Najpomembnejši poskus nekakšne neposredne demokracije je spletni portal Predlagam vladi, ki ga je na podlagi podobnega estonskega primera leta 2009 v Sloveniji vpeljala vlada Boruta Pahorja. Ker so v Estoniji spletno orodje drugim državam ponudili zastonj, sam projekt ni bil drag – letno vzdrževanje stane okrog 5000 evrov. A v ta znesek seveda niso vključeni stroški uradniškega dela, ki pa ga je bilo v tem času ogromno. Kot so nam pojasnili v vladnem uradu za komuniciranje (UKOM), kjer portal upravljajo, se je do 15. aprila, torej v prvih 41 mesecih delovanja, registriralo 8793 uporabnikov portala, ki so doslej ustvarili 4449 predlogov, objavili 22.196 komentarjev in oddali 46.130 glasov. Od teh 4449 predlogov so na UKOM vladnim službam posredovali 1092 predlogov, ki so na glasovanju prejeli večinsko podporo. Ministrstva in druge službe pa so napisali skupaj 996 odgovorov na pobude občanov.

Velika večina predlogov je seveda precej neresnih. Državne službe morajo recimo odgovarjati na ideje, kot je predlog uvedbe obveznega IQ-testiranja pred uvrstitvijo kandidatov na volilno listo; uradni odgovor ministrstva za javno upravo je bil, da predloga ne podpirajo zaradi ustavnopravnih razlogov. Ali pa recimo predlog o obvezni prodaji vseh nepremičnin v lasti politikov na podlagi Gursove cenitve, ki je nastal na podlagi nedavnega razkritja, da je na črno zgrajena vila Vitoslava Türka ocenjena na okrog 6000 evrov. Vlada tako dobi v povprečju štiri predloge na dan, kar 80 odstotkov pa jih takoj zavrže. A tudi tisti predlogi, ki pridejo skozi prvo sito in ki jih iz UKOM pošljejo na ministrstva, čaka podobna usoda. Kar v 86 odstotkih primerov so namreč odgovori negativni. Končni rezultat je, da so v zadnjih štirih letih občani tako od skupaj 4449 idej posredovali zgolj 20 predlogov, ki so jih ministrstva na koncu sprejela in uresničila.

Še vedno torej velja stari nauk. Če želiš v politiki kaj spremeniti, ustanovi stranko. Ali sindikat. Ali pa vsaj nevladno organizacijo. Imeti pametno idejo ni dovolj, potreben je tudi pritisk.

Najpomembnejši med omenjenimi 20 predlogi je morda tisti iz decembra lani, po katerem naj vlada opredeli merila in ustrezne postopke za razrešitev župana. Ministrstvo za pravosodje in javno upravo je predlog podprlo in bo v letošnjem letu ustrezno spremenilo zakon. A po vsej verjetnosti so na to odločitev bolj vplivale demonstracije proti mariborskemu županu Francu Kanglerju kot pa omenjena pobuda. Uspešen je bil tudi predlog občana izpred nekaj mesecev za uvedbo parkirnih mest za nosečnice in starše z otroki. Ministrstvo za promet je v tem primeru pozvalo občine, naj ideji sledijo, saj sami za parkirne prostore niso pristojni. Zanimiv je tudi predlog, da se pri socialnih transferjih kredit za stanovanje upošteva kot olajšava, in ta je bil prav tako sprejet. Poleg tega bo ministrstvo za finance upoštevalo predlog o prepovedi stav mlajšim od 18. leta, ministrstvo za promet pa se je strinjalo z idejo o oprostitvi plačila letne dajatve za vozila za prevoz invalidov.

Vse te ideje so seveda koristne. So pa tudi precej obrobne. Na vladnem uradu za komuniciranje kot najbolj nazoren primer, kako lahko tudi občani s pomočjo sodobnih spletnih orodij sodelujejo pri upravljanju države in soodločajo v politikah, še vedno navajajo primer iz marca leta 2010. Tedaj so na portal Predlagam vladi prejeli predlog za znižanje stopnje davka na dodano (DDV) vrednost otroškim pralnim plenicam. Ministrstvo za finance se je namreč v začetku leta 2010 odločilo znižati DDV plenicam za enkratno uporabo z 19 na 8,5 odstotka, pozabili pa so na t. i. pralne plenice za večkratno uporabo. Ker plenice za enkratno uporabo pomenijo tudi ekološki problem, so pobudniki predlagali vsaj izenačitev davčne stopnje za obe vrsti plenic. Po treh mesecih »preučevanja« problematike je ministrstvo pobudo sprejelo in predlog upoštevalo. T. i. tkane otroške plenice za večkratno uporabo so od takrat naprej vključene v tretji odstavek pravilnika o izvajanju DDV.

Primer je gotovo pomemben, a kakšna posebna pomoč pri reševanju velikih državnih problemov to ni. Nad rezultatom takšnega neposrednega sodelovanja občanov pri vodenju države so razočarani tudi v Estoniji, kjer so, kot že rečeno, začeli projekt Predlagam vladi. Liia Hänni, programska direktorica za e-demokracijo in e-participacijo na njihovi akademiji za e-demokracijo, ne skriva slabe volje: »Pravih rezultatov ni, predvsem zato, ker po mojem mnenju sama vlada ni več zainteresirana za te nove ideje, ki jih pošiljajo državljani,« pravi. Toda pregled seznama neuresničenih idej, ki so jih slovenski vladi poslali državljani, pokaže nekaj drugega. Ne, da državljani nimajo velikih in tudi relevantnih idej. Ali da recimo državna uprava nima dovolj posluha za njih. Pogosto gre za tako pomembne odločitve, celo za odločitve, ki bi že zdavnaj morale biti sprejete, da bi bila za njih potrebna politična volja. Zgolj »pritisk« enega občana pa ni dovolj.

Od skoraj 4500 predlogov, ki so jih občani v treh letih in pol poslali vladi, je bilo na koncu uresničenih zgolj 20. In med temi 20 je najboljši tisti o plenicah za večkratno uporabo.

Precej idej s področja davkov in zdravstva, ki jih stroka že dlje časa podpira, je recimo zavrženih z argumentom, da zakonodaja tega pač ne predvideva. Ali pa ta primer: Lani, sredi poletja, je uporabnik MusicMan vladi predlagal ukinitev vojaškega in policijskega pihalnega orkestra. »Gre za dve popolnoma nepotrebni enoti, ki ju lahko nadomesti (za protokole) kakršenkoli boljši amaterski pihalni orkester, in še po možnosti zastonj,« je zapisal. S policije so mu sicer sporočili, da predlog o ukinitvi policijskega orkestra – ki ga imajo že od leta 1948 – ni primeren za nadaljnjo obravnavo, z ministrstva za obrambo pa, da je njihov orkester tako ali tako »ambasador kulture Slovenske vojske«. In da se v preteklosti poskusi s »Papirniškim pihalnim orkestrom Vevče« niso dobro končali. A to isto idejo že precej časa izrecno zastopa bivši vodja sveta za nacionalno varnost, vodja generalštaba, direktor slovenske obveščevalne službe in profesor varnostnih ved dr. Iztok Podbregar. Seveda pa gre v tem primeru za veliko širšo odločitev o reformi in združevanju vseh varnostnih institucij, ki je doslej nobena vlada ni bila sposobna sprejeti.

Zaradi tega so mnogi »aktivni državljani« nad rezultatom in odzivi ministrstev precej razočarani. Ali kot je zapisal neki uporabnik portala Predlagam vladi – »ta portal postaja ena čista parodija na demokracijo«. Toda kot izpostavlja Goran Forbici, vodja Centra nevladnih organizacij (CNVOS), je problem klasičen in dobro poznan: »Ni nobena skrivnost,« pravi, »da mnogim lobiranje ni najbolj domače. Manjkajo jim znanja, celostno vedenje, vedenje, kje so točke vpliva in v katerih fazah je potrebno vplivati ...« Z bolj premišljeno organizacijo, z angažiranjem v zgodnji fazi pa naj bi bil uspeh mogoč. V CNVOS pravi, so uspešni v okrog 70 odstotkih vseh primerov. Na leto po njegovi evidenci vplivajo na 10 predpisov in politik. Na pobudo CNVOS in drugih nevladnih organizacij so recimo lani in predlani v parlamentu spremenili zakon o društvih, zakon o socialnem podjetništvu, zakon o prostovoljstvu, zakon o duševnem zdravju, zakon o varstvu živali, našteva Forbici.

Še vedno torej velja stari nauk. Če želiš v politiki kaj spremeniti, ustanovi stranko. Ali sindikat. Ali pa vsaj nevladno organizacijo. Imeti pametno idejo ni dovolj, potreben je tudi pritisk.