Samo za njegove oči

Zasebne zbirke (»kabineti kuriozitet«) so bile že od nekdaj vir in jedro muzejskih in galerijskih zbirk. Zbirka družine Medici je bila osnova za zbirko Galerije Uffizi v Firencah, začetki Britanskega muzeja v Londonu izvirajo iz zbirke sira Hansa Sloana. Med zelo posebne štejemo zbirko Calousta Gulbenkiana, armenskega magnata, ki je v svojem pariškem stanovanju živel med dragocenimi eksponati, vse dokler se ni leta 1942 pred nacizmom umaknil v lizbonski hotel in zbirko, ki je obsegala okoli 7000 eksponatov, podaril mestu Lizbona. Danes njegova raznovrstna in nadvse dragocena zbirka domuje v modernistični stavbi, nosi njegovo ime in zanjo skrbi Fundacija Gulbenkian.

Pravih zbirateljev umetnosti v Sloveniji ni ravno veliko; redki so tisti, ki v umetninah niso videli zgolj dobre finančne naložbe, ampak so tudi vedeli, kaj kupujejo in zakaj. Arhitekt Vasa J. Perović, ki se je odločil, da svojo zbirko sodobne umetnosti in oblikovanja pokaže slovenski javnosti in jo razprostre v 11. nadstropju nekdanjega mariborskega hotela Slavija, je bliže tipu zbiratelja, kakršen je bil Gulbenkian. Je poznavalec in zna uživati v ambientu, ki mu ton med drugim dajejo Rietveldova klop, Sottsassove luči, Martinovi tuši na papirju ali Gutkejeva Odštevanja.

In kako je začel? Katero delo je bilo prvo na njegovih domačih stenah? »Začel sem že davno, ko sem še živel v Beogradu. Med prvimi so bila dela jugoslovanskih konceptualistov iz sedemdesetih let, denimo Marine Abramović, Raša Todosijevića, Braca Dimitrijevića. Nadaljeval sem v času študija na Nizozemskem, takrat sem zbiral novo nemško fotografijo (Andreas Gursky, Thomas Ruff) in ameriški minimalizem (Donald Judd),« se spomni.

No, Perović nobenega od teh prvih del ni uvrstil na mariborsko razstavo. Na njej so na ogled dela, ki jih je kupil v zadnjih desetih letih. In teh ni kupoval z namenom, da bi ustvaril zbirko. »Ne, tudi danes na ’to’ ne gledam kot na zbirko, ampak kot na ’akumulacijo’ objektov, s katerimi si po svoje ’ilustriram’ čas, v katerem živim. Izraz zbirka zveni kot nekaj, kar mora imeti natančen koncept in jasen namen. Pri meni pa gre le za osebni interes, morda celo za obsesijo, ki se ’uobliči” v objektih/artefaktih/umetninah,« pojasnjuje Perović, ki zato raje kot o zbirki govori o ne-zbirki.

Zanj so zbrana umetniška in oblikovalska dela vir navdiha, so nabor idej in premislekov, ki jih lahko (glede na obseg) poljubno sestavlja in iz njih gradi sekvence. »V mojem naboru ni ene, močne linije, nabor ni homogen, kar je za profesionalca lahko problem, a zame ni. Še več, zame je to prednost, je kvaliteta, saj mi omogoča serijo pripovedi. To ni ena zgodba, to je niz zgodb.«

Perovićevo zgodbo lahko začnemo z artefakti italijanskega arhitekta Andrea Branzija, urbanista in oblikovalca, ustanovitelja Akademije Domus, avtorja številnih knjig o zgodovini in pomenu oblikovanja, kuratorja razstav in profesorja na milanski Politehniki. V zbirki je tudi ogledalo (Specchio Console) znamenitega Ettoreja Sottsassa, arhitekta in oblikovalca, ustanovitelja skupine Memphis (1981), ki se ji je pridružil tudi kolega Branzi. Memphis uvrščamo med najznačilnejše fenomene italijanskega postmodernizma. Luči so čarobni elementi notranje opreme, stoli nepogrešljivi, tako tudi svetilka Inga Maurerja, priljubljenega nemškega oblikovalca luči, ali pa stol Thinking man Jasperja Morrisona.

Perovićeva ne-zbirka šteje dela več kot 150 avtorjev iz Evrope, ZDA, Južne Amerike in Azije, oblikovalcev in ustvarjalcev sodobne umetnosti, v Mariboru pa je razstavil dela 20 oblikovalcev in 32 umetnikov. Med njimi je tudi delo Patricka Brilla, ki se javnosti predstavlja pod psevdonimom Bob in Robert Smith. Ta umetnik iz srednje generacije s svojimi humorističnimi, barvitimi slogani izhaja iz tradicije angleškega konceptualizma s konca šestdesetih let Art & Language. Danski interaktivni umetnik Jeppe Hein sooča umetnost, arhitekturo in tehnološke inovacije z minimalizmom in s konstruktivizmom, na mariborski razstavi pa vidimo eno njegovih ključnih del – gorečo kocko.

Tudi portret korejskega kiparja Do-Ho Suha, avtorja instalacij, ki se ukvarja z migracijo v prostorskem oziroma zemljepisnem, pa tudi psihološkem smislu, je našel mesto v tokratni postavitvi. Oliver Laric, Avstrijec, živeč v Berlinu, ki si dovoli, da ga umetnost v svoji interakciji preseneti, je rimsko klasiko iz belega marmorja (že kopijo grške) posnel in odlil v niz poliuretanskih glav in v zbirki, na kratko poimenovani VJP, je zastopan z eno izmed takšnih večbarvnih Heraklejevih glav.

Zbirka VJP Samo za moje oči je ena zanimivejših in po svojem naboru prekaša večino slovenskih državnih muzejskih zbirk.

Razstava:
Samo za moje oči
Kje: Umetnostna galerija Maribor (Slavija No. 11), Maribor
Kdaj: do 12. maja 2013