Ilja Stogoff: »Moje poti niso pustolovščina.«

»Pokazati sem hotel, kako ljudje, ki živijo po vseh koncih nekdanjega sovjetskega imperija, zapravljajo svoja življenja. Ne razmišljajo, zakaj živijo.«

Ruski pisatelj Ilja Stogoff (1970) si je kot glasbeni novinar ustvaril ime že v nekdanji Sovjetski zvezi. Pisal je o punku in rocku za prestižno moskovsko glasbeno revijo, nekakšen ruski Rolling Stone, ki je imela šest milijonov bralcev. V devetdesetih letih je opustil pisanje in se ukvarjal s priložnostnimi deli – bil je prodajalec koles, trgovec na črnem trgu, urednik erotične revije, varnostnik, prevajalec –, nato pa se je leta 1999 zmagoslavno vrnil z romanom o ljubezni. Njegov roman Mačoti ne jočejo je postala knjiga leta. Stogoff piše za različne ruske revije, vendar je predvsem pisatelj. Njegovi romani so prevedeni v petnajst jezikov. Je oče treh otrok in – redkost v Rusiji – katolik. V minulem tednu je na Slovenskih dnevih knjige predstavljal slovenski prevod svoje knjige mASIAfucker, ki govori o njegovem popotovanju po osrednji Aziji.

V začetku vaše knjige mASIAfucker ste zapisali, da »ima pot smisel, če je pot domov«. Vi pa ste iskali tudi pustolovščino, ko ste se odpravili v srednjo Azijo.

Neumno bi bilo iskati pustolovščino. Kdo bi tvegal glavo za kaj takšnega?! Tega si res nisem želel. Bilo je nevarno. Lahko bi me ubili. S to potjo sem preizkušal meje svoje svobode. Ali takšno pot zmorem ali je ne zmorem. To me je zanimalo. Želim biti v gibanju in tako odkrivati samega sebe. Zdaj sem tukaj, jutri bom morda že na poti v Himalajo ali pa se bom z vlakom odpravil na drugi konec Rusije. Moje poti niso pustolovščina. Pravzaprav nikoli nihče ni hlepel po pustolovščini. Tudi romantični romanopisci v 19. stoletju niso iskali pustolovščine, ampak so šli na lov za denarjem, ki so ga pred potovanjem ali pa po njem dobili od založnika.

Za vsebino knjige, ki je zdaj na voljo tudi v slovenščini, ste se odpravili v srednjo Azijo, za revijo Russian life pa ste potovali v nekatere najbolj odročne kraje v Rusiji.

Za pot v srednjo Azijo sem dobil od založnika denar vnaprej. Zato sem šel. Pa ni šlo samo za denar. Če bi hotel biti bogat, bi delal v Gazpromu, ruskem naftnem podjetju, ne pa se ukvarjal s tem, s čimer se. Vendar nikoli nisem želel delati v pisarni in tudi v založbi ne. Bistveno mi je bilo in je, da živim svoje življenje in lahko zrem v oči ljudem, ki jih imam rad. Svoje življenje si želim preživeti na način, kot si ga sam ustvarjam. To je moja motivacija. Raziskovanje meja moje svobode. To je zame dovolj. Nisem pustolovec. Sem debel, plešast mož, oče treh otrok, ki živi v Sankt Peterburgu.

Za knjigo mASIAfucker lahko rečemo, da je napisana kot vodič po srednji Aziji, a hkrati tudi kot vodič človekovega iskanja sreče.

Pri pisanju knjige sem se zgledoval po knjigi ekleziastikov. To je zapletena knjiga iz časa zgodnjega krščanstva in ima zelo kaotično strukturo. Težko je razvozlati, kje je njen začetek in kje konec. A knjige o današnjem svetu ni mogoče napisati drugače, kot so to počeli ekleziastiki. Knjiga mora biti brez začetka in konca. Sicer pa gre v njej za razmerja med ljudmi, ki bi morala sloneti na vrednotah, ki veljajo vseskozi. Vendar o tem ljudje ne razmišljajo in prav to sem želel izpostaviti s to knjigo. Pokazati sem hotel, kako ljudje, ki živijo po vseh koncih nekdanjega sovjetskega imperija, zapravljajo svoja življenja. Ne razmišljajo, zakaj živijo. Nimamo niti časa razmišljati, zakaj počnemo to, kar počnemo. Umremo zgodaj in nesrečni. Ne samo v srednji Aziji ali v Moskvi, ampak povsod po svetu. Tudi v Sloveniji. Zato moja knjiga ni vodnik, ampak je zbirka podob o ljudeh, ki zapravljajo svoja življenja.

Pa vendar, kaj vas je najbolj fasciniralo na tem potovanju po srednji Aziji, predvsem po Uzbekistanu, ki je bil nekoč del Sovjetske zveze?

To je bil zame dolgo časa svet iz Gospodarja prstanov. Nič nisem vedel o njem. Nekoč pa je bilo središče sveta. Tam je grob znamenitega turško-perzijskega osvajalca iz 14. stoletja Timurlenka. Tudi Aleksander Veliki je pustil svoj pečat v tamkajšnjih krajih. Iz središča sveta pa je območje postopoma postalo smetišče. Moški so pijani že od sedme ure zjutraj. Ob enajstih ni nihče več trezen. Vse spominja na podobe življenja po koncu sveta. Nič impresivnega ni. Zelo žalostno je videti vse skupaj.

Bili ste tudi na Hrvaškem, zdaj ste v Sloveniji. Do Srbije imate zagotovo poseben odnos, saj pogosto slišimo, da so Srbi bratje Rusom. Ste opazili kakšne bistvene razlike med slovanskimi narodi nekdanje Jugoslavije in med Rusijo?

Ne vidim veliko razlik med Srbi, Hrvati in Slovenci. Za Rusa, ki živi v Sankt Peterburgu, ki ima skoraj pet milijonov ljudi, prestolnica Moskva pa še enkrat toliko, so to majhne države. Povsod pa je opazen nevaren porast nacionalizma. Po koncu velikih ideologij 20. stoletja je nacionalizem še edini, ki deluje. Tudi v Afriki, ki je moja najljubša celina, sem videl, kaj lahko stori nacionalistično sovraštvo med ljudmi. Nacionalistične balkanske vojne v devetdesetih letih so se dotaknile Rusov. Rus je čutil, da njegovi bratje v Srbiji umirajo in da jim je treba pomagati. Sam se nisem odzival tako, saj sodim, da je ločnica med Hrvati in Srbi, ki so pravzaprav del iste človeške skupnosti, v resnici umetna.

Sicer pa je podobnosti med slovanskimi narodi zlasti veliko v jeziku. Le prisluhnite jim. Če bom počasi govoril rusko, me boste razumeli. Tudi knjiga mASIAfucker je izšla v zbirki Sto slovanskih romanov. Kar zadeva podobnost, velja to le za jezik, in nič več. Slovanski narodi imajo povsem drugačno kulturno zaledje. Slovenci ste živeli v nekdanjem avstro-ogrskem imperiju, zato je Ljubljana podobna Pragi. Rusi imamo drugačno kulturno zaledje, Nemci čisto svojega. Podobno je s Hrvati, Srbi in Bošnjaki. A tudi v Ruski federaciji živijo skupnosti, ki so utemeljene na svoji zgodovinski dediščini in nimajo veliko skupnega z rusko. Imajo se za unikatne narode, zato se borijo za svoje pravice.

Reciva še besedo, dve o vašem burnem življenju. Delali ste kot prodajalec koles, trgovec na črnem trgu, bili ste urednik erotične revije, varnostnik, prevajalec in zdaj ste novinar in pisatelj. Rusko tranzicijo ste izkusili na svoji koži.

Naj pojasnim, kako je s to mojo biografijo. Nekoč, pred petnajstimi leti, so me iz elektronske trgovine ozon.ru prosili, naj napišem svojo biografijo za njihovo stran. Kar po telefonu sem jim naštel vse svoje poklice v dotedanjem življenju. Nisem pričakoval, da me bo ta biografski zapis spremljal naslednjih petnajst let. Iz njega je videti, da sem strašansko izkušen. Nekaj podobnega kot Charles Bukowski. Pa ni res. Sem samo človek, ki je živel v zapletenih časih. Morate vedeti, da je bil v devetdesetih letih v Rusiji kaos, vsak se je moral znajti, kot je najbolje znal. Vse je bilo uničeno. V središču mojega mesta so stare ženske prodajale marihuano. Bilo je kot v peklu. To ni bilo nikakršno življenje. Veliko pove že podatek, da sem edini moški iz mojega razreda, ki je preživel tista leta. Druge so ubile droge, razbojniki, nekaj pa jih je umrlo v čečenski vojni. Mesta so bila kot Hirošima ali Černobil. Umiralo je na tisoče ljudi. Delal sem kot novinar, pa več let nisem dobil honorarja. Zato sem moral iskati priložnostna dela. Morda to moje življenje res zgleda burno, vendar ni bilo lepo.

V kaj se je pravzaprav spremenila ruska družba po padcu sovjetskega režima? Zdi se, da je močno razslojena, glavno besedo, poleg ruskega predsednika Putina, pa imajo nedotakljivi oligarhi.

Korenine razmerij v današnji ruski družbi segajo še v sovjetske čase. Pravzaprav še v čase Stalina. Nikoli nisem bil njegov privrženec. Če bi živel v tistem času, bi me verjetno odpeljali v gulag. Treba pa je razumeti njegovo represijo in čistke. Stal je na vrhu piramide in skušal organizirati oblast. Potreboval je ljudi, ki bi mu lahko pomagali. Tudi pri čistkah. Našel jih je v birokraciji. To ni bil razred, ampak zgolj birokracija. V bistvu so delovali kot menedžerji, ki so organizirali delo, počutili pa so se kot lastniki svojih fevdov. In vsi današnji oligarhi imajo sovjetske korenine. So otroci nekdanjih ministrov. Sedanja razmerja moči v Rusiji so torej nekaj starega. A če so se nekoč vendarle bali KGB-ja, policije ali politbiroja, se danes ne bojijo več nikogar.

V romanu Kamikaze, ki je izšel leta 1998, ste obravnavali levi politični radikalizem. Je to alternativa ruski politični in ekonomski realnosti, ki je vse bolj vpeta v spone neoliberalizma?

Takrat sem kot novinar delal pri časopisu, moj sosed pri mizi pa je bil človek, ki je organiziral trockistično komunistično stranko še v sovjetskem času. Takrat je bilo to zelo nevarno. Bil je kot Che Guevara, revolucionar. Ta človek me je zanimal. Gledal sem ga in se pogovarjal z njim. Odkril mi je novo vesolje in zdelo se mi je – v tistem času me je razočarala konservativnost ruske religije –, da sem našel sodobni evangelij. Zdelo se mi je, da so vsi ti levičarski fantje krščanstvo sodobnega sveta. Toda ko sem srečeval te ljudi v živo, anarhiste in trockiste, so me popolnoma razočarali. Na svet so gledali sektaško, bili so sekta, strašansko ozko misleča, ki niti za las ne bo popustila v svojih prepričanjih. Govorili so o proletariatu. Toda kje na svetu so danes delavci? Vsa proizvodnja je že v tretjem svetu. Pogled bi bilo treba popolnoma spremeniti. Ti ljudje pa so se vrteli v miselnih vzorcih iz 19. stoletja. Bi ljudje živeli bolje, če bi moj kolega iz redakcije postal novi Lenin? Še slabše bi bilo. Že zdaj je slabo, lahko pa bi bilo še huje. Ravno zdaj sem na poti po Ljubljani videl skupino mladih s transparenti, da se revolucija nadaljuje. Toda kje je ta revolucija? Jaz sem zanjo, takoj se ji pridružim. Revolucija je nujna, vendar jaz mislim na notranjo, religiozno revolucijo. Prava revolucija nastaja v globini človeškega srca. Drugače je pokol.

Nam lahko razložite, zakaj se je ob primeru Pussy Riot, ko so nastopile s pesmijo proti Putinu v pravoslavni cerkvi, dvignil ruski vrh, pravoslavna cerkev pa je molčala?

O pravoslavju v Rusiji se je pravzaprav začelo govoriti šele ob tem primeru. Prej ni bilo razprave o religioznih zadevah. Po nastopu skupine Pussy Riot pa se je zastavilo vprašanje vloge pravoslavne cerkve v ruski družbi, vendar samo v medijih, ljudje se o tem ne pogovarjajo. Morate pa razumeti, da poskuša Putin uporabiti pravoslavno cerkev kot povezovalni element v ruski družbi. Skuša najti ideologijo, ki bi združevala Ruse. Za to je najbolj primerna vojna, vendar zdaj vojne ni. Neumno bi bilo oživljati tudi komunistično ideologijo, saj se več ne bi prijela. Ostane torej religija. Vendar to, čemur danes pravimo v Rusiji pravoslavje, ni sestavina cerkve, ampak države. Pravzaprav gre za nekakšno državno poganstvo. Duhovniki nikoli ne govorijo o Jezusu, ampak o veliki Rusiji, o ruskih svetnikih, pomembnih vojskovodjih. Ko se je zgodil škandal s Pussy Riot, je diakon cerkve Andrej Kurajev, ideolog sodobnega pravoslavja, rekel, da se cerkvi ni treba odzvati. Država pa se je odzvala, saj naj bi se dekleta s pesmijo lotila svetnikov, kar je treba kaznovati.

Vrniva se k literaturi. Ali po vašem mnenju dosegajo sodobni ruski pisatelji raven ruskih klasikov, kot sta Dostojevski in Tolstoj?

Jasno je, da sta Dostojevski in Tolstoj kul. In za Ano Karenino pravijo, da je roman romanov. Po nekaterih anketah javnega mnenja v Rusiji je bolj popularna kot Biblija, ki se je znašla šele na šestem mestu najbolj branih del. Toda v bistvu ta roman govori o mladi dami, ki si je našla ljubimca, svojega moža pa ne ljubi. Če bi napisal roman s takšno zgodbo, je nihče ne bi bral. Zgodba je kot mehiška limonada. Toda v Rusiji je tako kot v prispodobi o zemlji, ki leži na dveh kitih. Tudi ruska literatura »leži« na Dostojevskem in Tolstoju. Ko razmišljamo, zakaj je neki pisatelj popularen, drugi pa ne, se moramo usmeriti na bralce. Dostojevski in Tolstoj imata veliko bralcev. Upravičeno. Toda v Rusiji so tudi pisci, ki pišejo mnogo bolje od njiju. Jezik sodobnih pisateljev je veliko boljši in zgodbe bolj zanimive. Pa jih ljudje ne berejo. Zakaj? V Rusiji, verjetno pa tudi drugod, je pač tako, da so najbolj strastne bralke gospodinje. Imajo veliko prostega časa, pa tudi denar se najde za knjigo. Zato je najbolj brana sodobna pisateljica detektivk Aleksandra Marinina. Njene zgodbe so zelo neumne, a zelo popularne. Druga skupina najbolj strastnih bralcev so varnostniki. Ne smejo gledati televizije, zato berejo knjige. Med njimi je najbolj popularen Aleksander Buškov, ki si je ustvaril ime z romanom Slepi streljajo dvakrat.

Kam sodite potemtakem vi? Kdo so vaši bralci?

No, tretja skupina strastnih bralcev so mladi. V knjigah iščejo zglede. Ne vem, zakaj, ampak moje knjige včasih padejo v to skupino. Prodal sem približno milijon izvodov knjig. Petkrat manj, kot je naklada Marinine ene knjige. Nisem na koncu svoje poti, a nisem niti na začetku. Nekako preživim s pisanjem. Toda včasih se mi zdi, da je s književniki tako kot s kovači, ki so nekoč podkovali konje. Izginjajo. Neka doba se končuje. Lahko jokaš, a takšna je realnost. Tako je s književniki povsod po svetu. Res pa je, da je založništvo velik biznis in lobisti bodo zagotovo poskrbeli, da bo žanrska literatura, kakršno pišeta na primer Stephen King ali pa Orhan Pamuk, preživela. Sam nimam potrebe, da bi kot pisatelj preživel na vsak način. Sem samo človek, in dokler ljudje želijo brati moje zgodbe, jim jih bom napisal.

Med letoma 2006 in 2009 so pod vašo blagovno znamko Stogoff objavljali številni književniki in novinarji. Za kakšen projekt je šlo?

V Rusiji ni biografij ruskih rock skupin, športnikov, morilcev in podobnih knjig. Zato smo v projektu Stogoff izdajali nekakšne knjige-revije. Z izbiro avtorjev in tem smo poskušali odgovoriti na vprašanji, v katerem času in v kateri državi živimo. Rusi se kar naprej primerjajo z Američani, z Angleži in se sprašujejo, zakaj pri nas ni tako, kot je pri njih. Zorni kot primerjav je treba spremeniti. Primerjajmo se s Kitajsko ali z Nigerijo. Če naredimo primerjavo z Nigerijo, se vse postavi na svoje mesto. Po strukturi je Rusija podobna Nigeriji. Je zelo razslojena država z velikim številom nepismenih ljudi, ima pa nafto. Tu lahko potegnemo vzporednico z Rusijo in zvedeli bomo, v kateri državi živimo.

Sam v projektu Stogoff nisem izdajal svojih knjig, ampak knjige drugih avtorjev, ki so govorile o času, v katerem živimo, in o deželi, v kateri živimo. Ker je Stogoff, torej jaz, v Rusiji že blagovna znamka, smo omogočili izdajo knjig ljudem, ki sicer ne bi s svojimi knjigami prišli v nekaj deset tisočih izvodih med bralce. V knjigah so bila v bistvu pričevanja o zanimivih družbenih pojavih iz prve roke. Mislim na skinheade, zvezdnike rock skupin, leve radikale in podobne. Kljub trudu, da bi ruskemu bralcu približali teme iz konteksta, v katerem času in v kateri državi živimo, pa naš projekt ni bil uspešen. Knjige so dobre, a jih ljudje žal niso kupovali.

Roman:
Ilja Stogoff: mASIAfucker
Prevajalka: Lijana Delak
Izdajatelj: Društvo slovenskih pisateljev (zbirka Sto slovanskih romanov)