Poslednji imperij?

Razprostirala se je od kaspijskega do baltskega jezera, od Evrope do Kurilskih otokov v Pacifiku, od Sibirije do centralne Azije. Njen jedrski arzenal je obsegal 45 tisoč konic, njena vojska je štela 5 milijonov oboroženih enot. Takšnega imperija v Evraziji ni bilo odkar so Mongoli osvojili Kitajsko. To je bila Sovjetska zveza. Ko je decembra 1991 razpadla, so ZDA postale edina velesila.

Tom Engelhardt na spletni strani TomDispatch piše, da so četrt stoletja po razpadu Sovjetske zveze ZDA vojaško, kulturno in v določeni meri tudi ekonomsko edina imperialna sila na planetu. Ob tem pa obstaja realna možnost, da je »unipolarnost«, ki je bila vzpostavljena v 90. letih prejšnjega stoletja, dejansko konec zgodovine, ki so jo ljudje poznali tisočletja – to je zgodovina vzponov in padcev imperijev. Je mogoče, da so ZDA poslednji imperij? Je mogoče, da ne bodo imele naslednika, ker se je nekaj bistveno spremenilo pri vzpostavljanju imperijev? Ne glede na to, v kakšnem stanju je imperij ZDA, v propadu je nekaj bolj ključnega, to je planet, na katerem živimo, piše Engelhardt.

Sedanji kapitalistični sistem (edini, ki ga imamo na voljo), ki je podlaga za vzpon sil, ne glede na to, ali je to Kitajska, Indija ali Brazilija, je hkrati sistem za propad planeta. Definicija za uspeh (več potrošnikov iz srednjega razreda, več lastnikov avtomobilov, več porabe energije…) je tudi definicija polomije. Večji kot je »uspeh« hujše so suše, močnejša so neurja, bolj ekstremno je vreme, bolj narašča gladina morja in globalna temperatura. Bodo ti pojavi privedli do razmer, ko ne bo več mogoče vzpostaviti novega imperija?

Tom Engelhardt ugotavlja, da vsak dejavnik, ki bi v normalnih razmerah vodil do »veličine«, zdaj vodi tudi do globalnega zatona. Ta proces, ki ne bi mogel biti bolj nepošten do držav, ki so pozno prišle do industrijske in potrošniške revolucije, daje nov pomen besedni zvezi »kapitalizem katastrof«.

Kitajski voditelji so opustili Maoistični model in v skladu s sedanjim načinom razmišljanja svoje gospodarstvo ukrojili po vzoru ZDA, da bi postali svetovna sila. Če je to delovalo v ZDA, zakaj ne bi na Kitajskem. Za kratek čas je res delovalo in kot v sanjah je Kitajska postala kapitalistični čudež. A to je tudi model za veliko onesnaževanje in uničevanje okolja, za spuščanje rekordnih količin toplogrednih plinov od izgorevanja fosilnih goriv v ozračje. Tega ne počne le Kitajska, tudi zahodne države z novo tehnologijo hidravličnega frakturiranja za pridobivanje plina iz skrilavcev (fracking), s pridobivanjem nafte iz vrtin vse globlje pod morjem, pridobivanje nafte iz katranskega peska. Takšne metode, ne glede na to, kako škodljive so za okolje, res lahko spremenijo ZDA v novo »Savdsko Arabijo«, a hkrati dodatno povzročajo uničenje, ki vodi do zatona planeta.

Kaj v 21. stoletju pomeni zaton? Kaj če se bo izkazalo, da enopolarnost pomeni, da se bodo dosedanji vzponi in padci imperijev združili v en sam katastrofalen sistem? Kaj če je to zgodba našega časa: bil je planet, ki je propadel, sprašuje Engelhardt.