Koruptivni o koruptivnih

Revizorska hiša Ernst & Young je ta teden objavila izsledke najnovejše raziskave o korupciji in podkupovanju v Evropi in nekaterih drugih državah. Slovenija se je pri najbolj znani raziskavi na temo korupcije, to je na lestvici dojemanja korupcije nemške organizacije Transparency International, lani znašla na 37. mestu (na prvem je bila najboljša Danska), po ugotovitvah revizorske hiše Ernst & Young, kjer so anketirali predvsem člane uprav, pa se je uvrstila najslabše med 33 državami. Kar 96 odstotkov vprašanih slovenskih menedžerjev je menilo, da je podkupovanje v Sloveniji normalna poslovna praksa. Druga najslabše uvrščena je Kenija, na zadnjem, najboljšem mestu pa se je znašla očitno najbolj urejena Švica, kjer je zgolj 10 odstotkov vprašanih menedžerjev podkupovanje označilo za »normalno«.

Mnogi posamezniki in organizacija so ob teh ugotovitvah poudarili, da niso presenečeni. Simona Habič, predsednica Društva Integriteta je recimo sporočila, da so »različne raziskave v zadnjih letih pokazale slabo stanje slovenskega gospodarstva, ki je posledica visoke stopnje korupcije in korupcijskih tveganj,« in pa, da se očitno praktično vsi anketirani menedžerji tudi zelo dobro zavedajo nizke integritete in transparentnosti znotraj svojih podjetji, znotraj panoge oziroma celotnega gospodarstva. Dr. Urban Vehovar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, ki ga rezultati raziskave ravno tako ne presenečajo, je ravno tako ocenil, da je v Sloveniji očitno sistemska korupcija postala del »vsakdanjega delovanja poslovnih in političnih krogov,« direktor Združenja Manager Dejan Turk pa je ocenil, da gre očitno za »problem sodnega sistema, ki v tujini očitno preverjeno deluje.«

Korupcija seveda je eden od problemov v Sloveniji, kar je tudi pokazalo nedavno poročilo Komisije za prepričevanje korupcije. Kljub temu obstaja še en vidik. Anketne ocene merijo zgolj subjektivni vtis, a ne samo to. Po mnenju znane nevladne organizacije Tax Justice Network anketne ocene korupcije in standardne definicije pojma korupcija ne upoštevajo drugega izredno pomembnega vidika. Gre za to, da je danes že več kot 50 odstotkov svetovnega BDP-ja skritega v davčnih oazah – recimo v Švici –, da gre kar 85 odstotkov bančnih transakcij prek davčnih oaz – recimo Švice – in da sta kar dve tretjini tujih neposrednih investicij speljani prek davčnih oaz – recimo prav tako Švice.

Po mnenju organizacije Tax Justice Network je od 30 do 50 odstotkov sredstev, speljanih prek davčnih oaz, kriminalnega izvora. Po njihovi alternativni letvici finančne transparentnosti k svetovni korupciji največ prispevajo davčne oaze. Na tej lestvici pa je skoraj pri vrhu, na tretjem mestu, Švica. Pred Kajmanskimi otoki. Čisto na vrhu lestvice so vsi pomembnejši angleški protektorati, na petem mestu pa je londonsko finančno središče – City.

Ni torej nujno, da je Švica najmanj koruptivna dežela. Ravno tako ni nujno, da so v revizorski hiši Ernst & Young veliki borci proti korupciji. Razmah davčnih oaz in z njimi povezane korupcije je tudi posledica uveljavljenih mednarodnih računovodskih standardov. Velike mednarodne korporacije se lahko danes uspešno izog-

nejo plačevanju davkov tako, da dobičke prikazujejo tam, kjer so davki razmeroma nizki. Recimo v davčnih oazah ali v razvitem svetu. Stroške pa lahko prikazujejo tam, kjer se dejansko ustvarjajo največji dobički, to pa je večinoma v manj razvitem svetu. To je mogoče zato, ker večjim podjetjem v konsolidiranih letnih poročilih ni treba predstaviti bilance za posamezno državo.

Te mednarodne računovodske standarde določajo »veliki štirje« s sedežem v londonskem Cityju. To so revizorske hiše PricewaterhouseCoopers, Deloitte, KPMG in – Ernst & Young.