Zvok smodnika

Zdi se, da ima Ljubljana (z njo pa tudi vsa Slovenija) najraje tiste koncerte, za katere organizatorji že vnaprej vedo, da bodo izpolnili njihova pričakovanja. Zato v največjo ljubljansko dvorano Stožice praviloma prihajajo zgolj preverjene zvezde svetovne glasbene scene, torej tisti, ki jim bo uspelo prodati zadostno število vstopnic in se s tem izogniti finančni polomiji.

V času podaljšanih prvomajskih počitnic smo imeli priložnost videti kar dva odmevna nastopa v tej dvorani – kitarskega maga Marka Knopflerja, ki tudi dve desetletji po razpadu zasedbe Dire Straits še zmeraj navdušuje kitarske navdušence, in nemško industrial metal senzacijo Rammstein. Tokrat smo se osredotočili predvsem na slednjo, tudi zato, ker se zgleduje po nekaterih značilnostih slovenske zasedbe Laibach, zlasti pri uporabi ikonografije in značilnega globokega vokala. Toda Rammstein je vseeno skupina, ki je svoj glasbeni izraz gradila večinoma na težkih kitarskih rifih in mogočnih industrijskih ritmih, kar je v živo dokazala tudi na predvečer 1. maja, ko so stožiško dvorano napolnili številni domači in tuji obiskovalci.

Skupina, katere turnejo Made in Germany je doslej v živo videlo že 1,3 milijona ljudi, je že od samega začetka obljubljala senzacionalističen nastop, in res je bil takšen; poleg prevladujočega zvoka distorziranih kitar in mogočnih industrijskih ritmov sta se namreč po dvorani širila tudi vonja po smodniku in bencinu, saj je bil zvočni del nastopa pospremljen s tradicionalnim igračkanjem s pirotehničnimi sredstvi.

In ravno v tem je skrivnost nastopa skupine Rammstein – ker njihov glasbeni izraz sloni na vzorcih, ki so za povprečnega obiskovalca koncerta pretirano ponavljajoči se, da bi ga lahko za dlje časa prisilil v poslušanje glasbe, se fantje že vrsto let zatekajo k ognjenemu začinjanju svojih nastopov, pri čemer ne varčujejo z bencinom, smodnikom in navideznimi ekscesi.

Rammsteini so v dobri poldrugi uri sicer odigrali večino pomembnejših hitov, od Du riechst so gut do Keine Lust in Mein Teil ter številnih drugih, občinstvo pa se je najbolj razvnelo med izvajanjem skladbe Du hast in Ich will, toda ostal je občutek, da so njihove odrske ekshibicije pomembnejše od glasbe. Spuščanje frontmana Tilla Lindemanna na oder na začetku nastopa, številne eksplozije, iskrenje, bruhanje ognja, zažiganje naključnega obiskovalca iz prvih vrst (pravzaprav kaskaderja) in številni drugi pirotehnični efekti so bili zgolj del režirane predstave, med katero je bila glasba potisnjena v drugi plan.

In ravno na tem, svojem primarnem področju so se Rammsteini odrezali še najslabše, saj so prepogoste eksplozije, iskrenje in ostali vizualni učinki velikokrat zmotili zvočni del nastopa, kar je bilo v dvorani, ki jo številni obiskovalci še zmeraj kritizirajo zaradi neprimerne akustike, morda še toliko očitnejše. Koncert za vse, ki se raje igrajo z ognjem, kakor da bi poslušali glasbo.