Rokia Traoré: Beautiful Africa

Mali v zadnjih letih in desetletjih velja za afriško glasbeno velesilo. Bogato zapuščino tamkajšnjih muzik v bolj tradicionalnih in pop podobah po svetu širijo (in so širili) zvezdniki kova Ali Farka Touré, Toumani Diabaté, tuareška skupina Tinariwen, Salif Keita, Amadou & Mariam, Oumou Sangaré in zadnjih petnajst let tudi Rokia Traoré.

Verjetno je tudi priljubljenost malijskih glasbenikov na Zahodu eden od razlogov za to, da so islamske skupine po lanskem političnem, verskem in vojaškem konfliktu začele prepovedovati prevladujoče zvrsti glasbe. Bodisi zato, da zahodnjaški pop ne bi več kvaril malijskih tradicij ali pa preprosto zato, ker so glasbeniki s svojo popularnostjo postali izvrstni ozaveščevalci komplicirane situacije v svoji domovini. Traoréjeva, sicer muslimanka, je prepoved skupaj s svojimi kolegi označila za »versko vojno proti glasbi« in z naslovno skladbo s svojega petega albuma, Beautiful Africa, naslovila tragedije, ki se dogajajo v Maliju in drugih »potolčenih« afriških državah.

Toda ne gre le za kritiko neumnosti, ki pogublja dobršen del črne celine. Skladba in še bolj album sta predvsem Traoréjina ljubeča hvalnica njeni domovini, to pa hkrati lahko razumemo tudi kot budnico proti človeški nespametnosti in (zahodnjaški) ignoranci. Ker je večina skladb nastala pred konfliktom, je podton plošče najbrž bolj optimističen kot bi bil sicer, kljub temu pa se v izboru (avtobiografskih) tem zrcalijo tudi take, ki so Mali (posredno) pripeljale v kaotično politično situacijo.

Traoréjeva, ki je bila za svoje prejšnje albume nagrajena s številnimi najprestižnejšimi »world music« nagradami, se tudi z novo ploščo ne izneveri svoji raziskovalni žilici. Še vedno jo spremljajo srečanja z različnimi glasbenimi izročili iz otroštva, ko je z očetom diplomatom vsakih nekaj let zamenjala domovino. Tu so še vedno tudi odmevi jazza, bluesa, malijskih tradicij in zahodnjaškega popa, ob katerih je odraščala, toda glasbo tokrat najbolj zaznamuje njena ljubezen do rocka.

Beautiful Africa je na nek način Traoréjina rock plošča, nenazadnje je to potrdila že s tem, ko je za producenta izbrala Johna Parisha, sicer tesnega sodelavca PJ Harvey. Ta je takoj za njenim prepoznavnim glasom izpostavil njeno kitaro in n’goni, šele potem druge inštrumente in spremljevalne vokale, zato ima glasba po novem nekoliko tršo, celo surovejšo podobo. Rockovsko preobleko naravnost izvrstno dopolni britanski tolkalec/bobnar Sebastian Rochford, ki je v zadnjem desetletju močno prevetril indie-rock in jazz, ali še raje tiste muzike nekje vmes, stik s Traoréjino rodno domovino pa ponovno poudarijo gostujoči malijski glasbeniki.

Beautiful Africa je izšel v idelanem trenutku; dovolj zgodaj, da ni političen in ravno prav pozno, da opozarja, naj ponovno ne zapiramo oči. Že danes zvečer lahko Traoréjevo ujamete tudi na festivalu Druga godba.