Jutri, ko je bilo konec Slovenije

V seriji romanov iz serije Left Behind, orjaških bestselerjev, ki jih je v španoviji z Jerryjem B. Jenkinsom pisal Tim LaHaye, eden izmed gurujev ameriške krščanske desnice in nekdanje Moralne večine, se bliža konec sveta. In tu ni nobenega dvoma: konec sveta je neizbežen. Ni ga mogoče preprečiti. Prihajajo pač zadnji dnevi. Toda ne prihajajo zato, ker bi proti Zemlji drvel kak meteor ali pa ker bi se vnela kaka globalna atomska vojna, ampak zato, ker tako piše v Bibliji. Konec sveta bo le izpolnitev biblične prerokbe. In junaki teh romanov to vedo.

Vedo pa še nekaj: da konec sveta ne bo pomenil konca sveta za vse ljudi. Ne, umrli bodo le tisti, ki ne verjamejo v Jezusa Kristusa, le tisti, ki se ne bodo prerodili v Jezusu Kristusu, le tisti, ki se ne bodo pravočasno spreobrnili. Kristjani bodo rešeni – še pred apokaliptičnim viharjem jih bo namreč avtomatično potegnilo v nebesa. Vsi ostali – judje, muslimani, budisti, ateisti, agnostiki, sekularci, izgubljenci in drugi antikristi – pa bodo »ostali zadaj«, prepuščeni apokaliptičnemu božjemu gnevu (kugi, trpljenju, ujmam, katastrofam, kaosu, smrti), ki bo trajal sedem let, vse tja do ponovnega prihoda Jezusa Kristusa.

Veliko katastrofo bodo preživeli le krščanski verniki, prerojeni v Jezusu Kristusu, le tisti, ki verjamejo v biblične fundamente in biblične prerokbe, le tisti, ki verjamejo črki Biblije, le tisti, ki verjamejo, da je Biblija znanstveno napovedala prihodnost. Z vsemi ostalimi pa bo konec. Toda še se lahko rešijo, če se prerodijo v Jezusu Kristusu in če sprejmejo biblične fundamente. Če se ne bodo, jih čaka kazen – smrt, apokalipsa, konec sveta. Kdor noče »ostati zadaj«, se mora preleviti v fanatičnega, ortodoksnega vernika – v fundamentalista. Kdor noče »ostati zadaj«, se mora evangelizirati do fundamenta. Kdor noče »ostati zadaj«, mora v Bibliji videti razodeto resnico, teorijo vsega, ne pa le fikcije.

Podton vseh teh izsiljevanj, groženj s trojko in ustvarjanja apokaliptičnega občutja Slovenije je zvedljiv na eno samo frazo: Prodajte nam svoje državno premoženje!

Glavni junaki te serije, iskalci apokaliptičnega konsenza, nočejo »ostati zadaj«. Še več, da bi se čim bolje pripravili na neizogibno izpolnitev bibličnih prerokb, formirajo »mučeniško bojno enoto«, alias Tribulation Force, ki skuša še pravi čas po hitrem postopku pokristjaniti čim več ljudi. Alternative ponovnemu rojstvu v Jezusu Kristusu ni. Ali se pokristjaniš – ali pa »ostaneš zadaj«. Serija Left Behind, metafizični kič krščanske paranoje, je sporočala: Svet je treba uničiti, da bi ga rešili!

Danes

In natanko tako kot ti apokaliptiki – kot ti pripadniki »mučeniške bojne enote« – izgledajo in zvenijo tudi apokaliptiki, ki zdajle oblegajo Slovenijo. Pa ne tisti, ki jo oblegajo iz tujine, ampak oni, ki jo oblegajo iz same Slovenije. Vsi ti katastrofisti – stalno isti obrazi, stalno isti ekonomisti, stalno isti finančni analitiki, stalno isti komentatorji in stalno isti mediji – namreč nenehno napovedujejo konec Slovenije. Ali bolje rečeno, Sloveniji nenehno napovedujejo konec sveta, propad, zlom, apokalipso. In seveda – stalno ponavljajo, da je apokalipsa neizbežna. Ne moremo je preprečiti. Prihajajo zadnji dnevi Slovenije!

In Slovenije ne bo konec, ker bi proti njej letel kak meteor, ampak preprosto zato, ker je grešila. Ker se je zadolževala, ker se ni privatizirala, ker ni razprodala svojega državnega premoženja, ker ni oklestila javnega sektorja in tako dalje. Slovenijo torej čaka apokalipsa, ker tako piše v Bibliji – no, v neoliberalnem evangeliju. To, kar se bo zgodilo Sloveniji, bo le izpolnitev biblične prerokbe. Slovenija bo »ostala zadaj«, ker ne verjame v neoliberalne fundamente, ker ne verjame neoliberalni črki.

Če hoče Slovenija preživeti apokalipso in če noče »ostati zadaj«, se mora nujno evangelizirati do fundamenta – ponovno se mora roditi v neoliberalnem evangeliju. In vsi ti katastrofisti – pripadniki neoliberalne Tribulation Force – skušajo zdaj Slovenijo na vsak način evangelizirati, okej, neoliberalizirati. Od Slovencev terjajo, da neoliberalizem sprejmejo kot razodeto resnico, kot teorijo vsega. Slovence pozivajo: Spreglejte! Spreobrnite se! Evangelizirajte se, preden bo prepozno! Nimate več časa! Sodni dan prihaja! In kot ponavljajo: alternative ponovnemu rojstvu v neoliberalnem evangeliju ni. Ali se neoliberaliziraš – ali pa »ostaneš zadaj«! Pred apokaliptičnim viharjem se bodo rešili le tisti, ki verjamejo, da je neoliberalizem znanstveno napovedal prihodnost Slovenije. Bolj ko jih poslušamo, bolj se zdi, da hočejo reči: Slovenijo je treba uničiti, da bi jo rešili! Le katastrofa lahko Slovenijo reši komunizma, sindikatov, socialne države, državnega premoženja, zajedavstva, regulacij, korupcije in podobnih reči, ki tlačijo in dušijo trg.

Od Slovencev terjajo absolutno vero, fanatizem, ponovno rojstvo, spreobrnitev, kar je seveda absurdno in kar priča predvsem o stopnji njihovega fanatizma, o stopnji njihove verske blaznosti in ideološke norosti (hepi, hepi, hepi!), toda še bolj noro je tole: ko vsi ti slovenski katastrofisti govorijo o neizbežnem koncu Slovenije, o apokalipsi, ki da jo bo neizogibno zadela, o neizogibnem bankrotu in propadu Slovenije, govorijo z avtoritativne pozicije nekoga, ki je zase prepričan, da bo ta konec sveta preživel! Razumete, ne: katastrofisti, prerojeni v neoliberalni pralnici, so pač prepričani, da jih bo tik pred koncem sveta, ki bo udaril Slovenijo, avtomatično potegnilo v nebesa! Beam me up, Scotty!

Čudno je le, da neoliberalci, ti naši kreacionisti, ne zbežijo iz države, ki ji napovedujejo apokalipso.

Če je sveta konec, ga je pač konec. Le norec – ali pa dogmatični vernik – lahko napoveduje konec sveta in obenem verjame, da ga bo sam preživel. Nekaj literarnega je v norosti. V tej točki namreč sodobni katastrofisti poosebijo absurd, ki je bil, kot pravi Roland Vegso, avtor knjige Goli komunist (2013), značilen za hladnovojne romane o atomski apokalipsi: nenadoma izbruhne atomska vojna, ki izbriše svet in človeštvo, toda konec sveta in človeštva preživi glas, ki o vsem tem, kar se dogaja, pripoveduje. Če je konec sveta in konec človeštva, kako lahko potem kdo pripoveduje o tem, kar se je zgodilo?

Rekli boste: to je vsevidni glas, angelski glas, božji glas, ki je temu svetu zunanji! Vsekakor, tudi slovenski apokaliptiki nastopajo kot »angelski« glas, kot »božji« glas, ki je Sloveniji zunanji. Rekli boste: glas, ki pripoveduje zgodbo o koncu sveta, je glas, ki prihaja iz prihodnosti! Vsekakor, tudi slovenski apokaliptiki skušajo ustvariti vtis, da so glas, ki prihaja iz postapokaliptične prihodnosti. Neoliberalci so že v prihodnosti, v nebesih, v svoji utopiji. Govorijo tako, kot da bodo konec Slovenije preživeli.

Včeraj

Še huje, tudi slovenski politiki, ki strašijo s koncem Slovenije, govorijo tako, kot da bodo konec Slovenije – prihod trojke! – preživeli. Eni in drugi skušajo Slovenijo prirediti svoji apokaliptiki, svojim fikcijam o koncu Slovenije. Eni in drugi skušajo le udejanjiti katastrofizem svojih fikcij. Ali bolje rečeno, storiti skušajo tisto najbolj noro in najbolj nemogoče: konec sveta preleviti v politični program! To, da si lahko Slovenijo predstavljajo le še v slikah katastrofe, pogube in opustošenja (v slikah nepredstavljivega in neizrekljivega), je le znak njihovega političnega neuspeha – le katastrofalni znak neuspeha slovenske politike.

To, da slovenski neoliberalci in politiki prevzemajo apokaliptično retoriko, potemtakem retoriko fikcij o atomskem holokavstu, pa govori predvsem o njihovem preziru do človeškega življenja. Vse pač reducirajo na to, kar si najlažje predstavljajo, na edino, kar so še sposobni misliti – katastrofo. Neoliberalci potrebujejo katastrofo, da bi se izpolnile njihove prerokbe, njihove svete maksime (trošili ste več, kot ste ustvarili! ustvarili ste preveliko socialno državo! imate prevelik javni sektor! premalo ste privatizirali! niste razprodali državnega premoženja!). In nič drugače ni pri slovenskih politikih: katastrofa je postala nujnost njihove politične iluzije. Če hočejo delovati resno, razsvetljeno in avtoritativno, morajo ustvarjati iluzijo katastrofe.

Hladnovojni romani o atomski vojni so, pravi Vegso, vedno ustvarjali vtis, da so proti atomski vojni, da ji nasprotujejo. Podobno velja tudi za slovenske neoliberalce in slovenske politike, iskalce apokaliptičnega konsenza: strašijo s koncem Slovenije, pri tem pa stalno poudarjajo, da so proti koncu Slovenije, da mu torej nasprotujejo. Lepo prosim: kot da je kdo za konec Slovenije! Kot da je kdo za atomsko vojno!

Glas, ki je v tistih romanih preživel konec sveta, je vedno pojasnil, da je človeštvo vse zamočilo, da je zašlo, da je skrenilo s prave poti, da je šlo predaleč. Mar ni to natanko retorika, s katero nas zdaj že lep čas utrujajo neoliberalci? Skrenili smo s prave poti, trošili smo več, kot smo ustvarili, živeli smo na tuj račun, nismo izpolnjevali obljub, izgubili smo zaupanje finančnih trgov, nismo se odpirali, preveč smo se zadolževali, zmanjkalo nam je časa, vse smo zajebali, zato moramo začeti znova, z ničle, in tako dalje.

In kot ste opazili, slovenski neoliberalci – in tudi politiki – neskončno uživajo v pikantnem popisovanju grozot, ki se bodo zgodile, če ne bomo storili tega, kar od nas terjajo finančni trgi, trojka, neoliberalni evangelij. Tudi hladnovojni romani o atomski apokalipsi so neskončno uživali v pikantnem popisovanju grozot, ki bi jih prinesla atomska vojna: v romanu Jutri!, ki ga je leta 1954 napisal Philip Wylie, kralj atomske paranoje, imate nosečnico, ki ji je odprlo trebuh, v katerega si potem tlači mrtvega dojenčka! Toda: mar ni slika nosečnice, ki si v odprt trebuh tlači mrtvega dojenčka, natanko slika slovenske socialne države, če bi zmagal neoliberalizem? Mar ni to popolna slika neoliberalne verzije slovenskega zdravstva?

Eni in drugi, slovenski neoliberalci in slovenski politiki (ki so itak vse bolj ista stvar), so povsem ponotranjili retoriko krščanskih fundamentalistov iz serije Left Behind in hladnovojnih romanov o atomski apokalipsi, vero v svojo imunost na katastrofo in konec Slovenije, s čimer Sloveniji povsem jasno sporočajo: Katastrofa je za množice, odrešitev pa za elite! Množice »ostanejo zadaj«, elite pa vedno avtomatično potegne v nebesa.

Jutri

Hecno, tudi slovenski mediji vse bolj uživajo v pikantnem napovedovanju in popisovanju konca Slovenije. In tudi slovenski mediji očitno verjamejo v svojo imunost na apokalipso, v svojo imunost na konec Slovenije, zato jim je treba odločno reči: če bo konec Slovenije, potem tudi reklam ne bo več! Če bo konec Slovenije, potem tudi vas ne bo več! Da ne govorimo o politikih: če bo konec Slovenije, potem bo tudi vas konec! Kako politiki, ki grozijo s propadom Slovenije, mislijo, da bodo ta propad Slovenije preživeli, ni jasno! Že svojih groženj, napovedi in prerokb ne bi smeli preživeti.

Kar velja tudi za slovenske neoliberalce, za vse tiste ekonomiste in finančne analitike, ki tako vehementno, tako avtoritativno, tako samozavestno in tako pikantno napovedujejo konec Slovenije. Od kod jim ta samozavest? Od kod jim ta avtoritativnost? Zdaj Sloveniji napovedujejo katastrofo, toda strašne, kolosalne finančne krize, ki je zadela svet (in ki se je začela v finančnem, ne pa javnem sektorju), niso bili sposobni napovedati! Razumete, ne: niso je videli! Njihov evangelij je ni prerokoval! In to je smešno: kriza, ki je zadela svet, je tako velika, da bi lahko skozi njeno luknjo spravil ne le kamele, ampak kompletno vesolje, z vsemi kozmičnimi vici o neoliberalcih vred. Največje krize po drugi svetovni vojni niso bili sposobni napovedati, imajo pa se za največjo avtoriteto pri napovedovanju slovenske prihodnosti.

In če malce bolje pomislite: slovenski neoliberalci konec Slovenije napovedujejo že leta. Že leta ponavljajo iste fraze, že leta ponavljajo iste napovedi, iste prerokbe. Ker pa se nočejo izpolniti, postajajo vse agresivnejši in popadljivejši. Kaj je njihova zelo priljubljena napoved, da ne rečem prerokba? Tale: Slovenija na mednarodnih finančnih trgih ne bo več dobila denarja! Toda Slovenija ga potem vedno znova dobi. Tudi zdaj ga je dobila. Celo več, kot si je predstavljala v najbolj divjih sanjah. Povpraševanje po slovenskih obveznicah je bilo kar petkrat večje od ponudbe. Kar je seveda v popolnem nasprotju z napovedmi in prerokbami slovenskih neoliberalcev, ki so le debelo gledali. Kar klicali so po vprašanju: Kje je zdaj vaš Jezus?

Tudi slovenski mediji vse bolj uživajo v pikantnem napovedovanju in popisovanju konca Slovenije. In tudi slovenski mediji očitno verjamejo v svojo imunost na apokalipso.

Še bolj debelo so gledali, ko se jim ni izpolnila še ena priljubljena prerokba: Slabšanje bonitetnih ocen bo Sloveniji onemogočilo zadolževanje na mednarodnih finančnih trgih! Povpraševanje po slovenskih obveznicah je bilo kar petkrat večje od ponudbe, pa četudi se je bonitetna ocena Slovenije znižala tik pred prodajo obveznic. Kaj to pomeni: da mednarodni finančni trgi ne izpolnjujejo več prerokb slovenskih neoliberalcev? Ali pa to pomeni, da niti sami finančni trgi ne verjamejo več bonitetnim agencijam?

Očitno velja prvo in drugo, toda velja tudi nekaj tretjega: mednarodni finančni trgi nimajo več kam. Povsod so jih zrinili, odrinili, stisnili. Njihov investicijski manevrski prostor se je zožil. Zajezili so jih. Nočejo več njihove razbohotenosti, njihove arogance, njihove hazarderske vsevednosti, njihove špekulantske razdiralnosti, ker pač vedo, da se je kriza začela v finančnem sektorju, ne pa v realnem ali javnem. In ker nimajo več kam, vse tiste svoje presežke pa morajo nekam investirati, jim preostanejo le še države in njihove obveznice – oh, in seveda, njihovo državno premoženje.

Zato tako parazitsko navijajo za privatizacijo in razprodajo slovenskega državnega premoženja. To je to, kar hočejo. To je to, kar nujno potrebujejo, če hočejo preživeti. To je vse. Podton vseh teh izsiljevanj, groženj s trojko in ustvarjanja apokaliptičnega občutja Slovenije je zvedljiv na eno samo frazo, na en sam S.O.S.: Prodajte nam svoje državno premoženje! Pomagajte nam! Rešite nas! To niso več grožnje – to so klici na pomoč. Ne gre za to, da bi Slovenija potrebovala pomoč mednarodnih finančnih trgov, ampak za to, da mednarodni finančni trgi potrebujejo pomoč Slovenije. V slovensko državno premoženje bi investirali, pa četudi bi imele slovenske obveznice status džanka.

Kdo se vam zdi bolj obupan: Slovenija ali finančni trgi? Če kupujejo obveznice države, ki ji neoliberalci napovedujejo zanesljiv propad, potem morajo biti res obupani. Zakaj bi kupovali obveznice države, ki je tik pred apokalipso? In kdo se vam zdi bolj obupan: Slovenija ali slovenski neoliberalci? Ali bolje rečeno, komu gre za biti ali ne biti: Sloveniji ali slovenskim neoliberalcem, ki bodo pri svojih klientih, mednarodnih investicijskih skladih, izgubili službe in provizije, če ne bodo opravili svojega dela, če jim torej Slovencev ne bo uspelo tako apokaliptično zastrašiti, da bodo prodali svoje državno premoženje? Ni čudno, da že leta ob vsaki reformi vlade ponavljajo: To ni dovolj, to ni dovolj, to ni dovolj, to ni dovolj! Ali pa: To ni to, to ni to, to ni to, to ni to! Kaj bi bilo to? Točno: prodaja državnega premoženja.

Ko gledate, kako strašijo, histerizirajo in medejo Slovenijo, imate občutek, da bo njihov naslednji korak vstajniški: da bodo kar sami odkorakali na Kongresni trg ter zahtevali razprodajo državnega premoženja, mednarodno pomoč, kazen božjo, apokalipso in konec Slovenije. Čudno je le, da neoliberalci, ti naši kreacionisti, ne zbežijo iz države, ki ji napovedujejo apokalipso. Morda zato, ker niti sami več ne verjamejo svojim lastnim napovedim in prerokbam?

Navsezadnje, tudi njihova zelo priljubljena prerokba, da nam je zmanjkalo časa, da je naš čas potekel, da nimamo več časa ipd., se noče in noče izpolniti, pa četudi jo ponavljajo že leta in leta. Vedno znova se namreč izkaže, da čas še vedno imamo. Ko Slovenija dobi denar, neoliberalci zariplo – in razočarano – dahnejo: Spet smo si kupili čas! Pa saj ravno v tem je štos – v kupovanju časa. Stalno si kupujemo čas. Že leta. Kapitalizem temelji prav na kupovanju časa. Brez kupovanja časa ni kapitalizma. Kapitalizem je življenje v izposojenem času. In Slovenija je le kapitalistična dežela.