Pozor, hud ples!

Ko je plesalec in koreograf Iztok Kovač leta 1993 v belgijskem Leuvnu ustanovil mednarodno sodobno plesno skupino En-Knap in leto kasneje v Ljubljani tudi istoimenski produkcijski zavod, je bil to prelomen dogodek v slovenskem kulturnem prostoru. Enknapovci so bili prvi pri nas, ki so si utrli pot na tekmovalno evropsko tržišče ter s svojo značilno estetiko in lastnim plesnim jezikom postali sinonim za vrhunsko sodobno plesno umetnost v domačem in mednarodnem prostoru. Letos praznujejo dvajsetletnico.

Za preboj, ki mu je sledila ustanovitev skupine, je kriv uspeh Kovačevega sola Kako sem ujel sokola iz leta 1991. Ta ga je izstrelil v srčiko sodobne plesne scene v Evropi. Tujino je Kovač sprva navdušil s svojo drugačnostjo. Kot plesalca ga je zaznamovalo odraščanje v domačih Trbovljah, sivem in onesnaženem rudarskem mestu, prežetem s socialistično zgodovino, oblikovalo pa obiskovanje urbanih svetovnih prestolnic, kamor je hodil na delavnice in mislil ples. Do danes je skupaj s številnimi sodelavci ustvaril 60 plesnih predstav, 18 projektov in pet plesnih filmov, prejel je vrsto mednarodnih nagrad in nastopil na najbolj cenjenih plesnih festivalih po svetu.

Kovač ves čas vztrajno deluje na različnih poljih in ustvarja celostne odrske postavitve ter budno bdi tudi nad razvojem sodobnega plesa. S kontinuiranimi potezami mu postavlja trdne temelje, poudarja pomen profesionalizacije ter premišljeno nakazuje nove možnosti produkcijskega in organizacijskega delovanja.

S pobudo za ustanovitev umetniške gimnazije je skupaj z enknapovci pripomogel tudi k temu, da že trinajsto leto izvajajo program sodobnega plesa, ki ustvarja profesionalni kader. A ker mladi po zaključku šolanja nimajo zaposlitev, vse skupaj nima pravega smisla. Zato že ves čas trmasto vztraja pri pomenu ustanovitve profesionalne plesne skupine nacionalnega pomena. Da bi državi nakazal pot, je leta 2007 kot prototip ustanovil plesni ansambel EnKnapGroup, našo edino stalno mednarodno profesionalno plesno skupino z lastno plesno hišo, ki od leta 2009 s svojim repertoarjem deluje v Kulturnem centru Španski borci v Ljubljani. Še korak bližje k institucionalizaciji bi se lahko zgodil z načrtovanim Centrom za sodobni ples, a ta zgodba se je po dolgoletnih naporih lani, pod ministrom Žigo Turkom, končala še v povojih. Zdaj Kovač meni, da tudi v prihodnje za tovrstno institucijo ni veliko upanja, tudi zaradi neenotnosti med akterji na sodobni plesni sceni.

Včasih je skoraj uporniško mislil, da mora nekaj narediti za sceno, postaviti sistem, ki bo deloval za naprej. To ga je pravzaprav poganjalo. Zdaj je ob spremljanju razmer v državi mnogo realnejši in ugotavlja, da sam enostavno ne more proti prevladujočemu toku. Zato skupino En-Knap v prihodnje znova vidi kot zasebno institucijo, ki bo delala projektno in ne repertoarja, ker bi to enostavno mejilo na samomor.

Posebno poglavje njegovega umetniškega ustvarjanja, po katerem je znan širšemu občinstvu, so gotovo plesni filmi, ki se jih lotevata v tandemu z režiserjem Sašem Podgorškom. Njun »hollywood« so zapuščeni prostori trboveljskih industrijskih objektov. In ker delavske in rudniške objekte, ki so več kot sto petdeset let označevali in spreminjali njegov rodni kraj, zdaj čakata negotova prihodnost in možnost skorajšnje rušitve, sta se s Sašem vnovič vrnila tja in – tokrat prvič skupaj s stalno zasedbo EnKnapGroup – posnela nov film Vašhava, ki si ga bo mogoče ogledati še letos.

Kovač ves čas vztrajno raziskuje in se sprehaja po robu, kot vrtoglavi ptič, nekje med popolno disciplino in svobodo. V svojih koreografijah se poslužuje naključja, v njegovih delih tako lahko spremljamo gib, ki asociativno, s trkom, odgovarja dihu in bitju srca. Glasba je iztočnica za njegovo plesno ustvarjanje, ki je nastajalo ob sodelovanju z izjemnimi glasbeniki, denimo Vinkom Globokarjem, Johnom Zornom in Thierryjem De Meyem.

Prav slednji je nekakšen vezni člen tudi med vsemi, ki so sooblikovali program dogajanja ob jubileju zavoda En-Knap. Tega v Španskih borcih pripravljajo skupaj s številnimi gosti. Med največje dogodke gotovo sodita obnovljeni kultni predstavi, ki sta pred tridesetimi leti začrtali sodobnoplesni umetniški prostor v Evropi, pa tudi širše: Rosas danst Rosas koreografinje Anne Terese De Keersmaeker, s katero se bo slavje začelo, in What the Body Does Not Remember Wima Vandekeybusa, s katero se bo končalo. Obe sta pretrgali z neoklasicizmom v plesu in ob upoštevanju starega prevetrili tedanje plesne kode. In kot pravi Kovač, obe slovenskemu občinstvu ponujata unikaten vpogled v nekakšen živi arhiv sodobnega plesa.

Plesna obletnica:
En-Knap – 20 let
Kje: Kulturni center Španski borci, Ljubljana
Kdaj: od 11. do 26. maja 2013