Spodrezana Slovenija

Kdo se ne spomni filmskih prizorov, kjer ta ali oni shylockovsko-mafijsko-posojilodajalski tip izsiljuje zablodelega in zadolženega državljana, naj mu vrne dolg do naslednjega dne, sicer bo izgubil del telesa, družinskega člana? Pravzaprav posojilodajalci v takšnih trenutkih preko svojih mračnih izterjevalcev dolg vselej še nekoliko zvišajo, rok za odplačilo pa skrajšajo – kot za nalašč. Rečeno drugače, spremenijo se v oderuhe. Gledalci se ob takih prizorih vedno znova vprašamo, kako bo dolžnik v krajšem času zbral višjo vsoto, če mu v daljšem času ni uspelo zbrati nižje vsote? Kako bo torej oderuške obresti, saj zvišanje vsote ne predstavlja nič drugega?

Logika upnikov-oderuhov je v takšnih trenutkih vedno enaka. Dolžnika nehajo obravnavati kot človeško bitje. Dolžnik je samo še tvegana naložba, smet: v zrcalu posojenega denarja odsevajo le še dolžnikova lenoba, nesposobnost, nepripravljenost na igro vračanja oderuških obresti, katerih funkcija je spodbujanje, drezanje dolžnika, naj se dodatno, do zadnjega diha posveti dejavnostim, ki obetajo poplačilo dolga. Zgolj takšen, pretiran angažma pomirja upnika in zavaruje naložbo.

Če odnos med zasebnim upnikom in zasebnim dolžnikom posplošimo, dobimo odnos upniškega finančnega kapitala do posameznih držav posojilojemalk. Kako drugače naj razumemo novico, da je bonitetna hiša Moody's znižala bonitetno oceno slovenskega državnega dolga za dve stopnji z Baa2 na Ba1, s čimer je država v dojemanju finančnih krogov padla v območje visokih naložbenih tveganj (smeti), kakor da lahko država kar čez noč propade? Bonitetne hiše, Moody´s, Standard & Poor's ipd. dovolj očitno igrajo vlogo mračnih, oderuških izterjevalcev, ki v imenu gospodarjev upnikov spominjajo dolžnike (tokrat države) na dolg in jih silijo v igranje zaostrene dolžniške igre. Razlika je zgolj ta, da so izterjevalci z ulice na ravni videza, na ravni osebnih odnosov torej, že na prvi pogled srhljivi in strašni, medtem ko so uslužbenci bonitetnih hiš navzven vsaj videti urejeni in po zadnji modi. Ulični izterjevalci dolžniku pokažejo fotografijo otrok, mu odrežejo prst, pritisnejo cev pištole ob glavo ali kaj podobnega, medtem ko izterjevalci bonitetnih hiš delujejo iz aklimatiziranih pisarn, pritiskajo tipke najsodobnejše računalniške opreme, se smejijo šalam iz Wall Streeta ali Cityja.

Tokrat izterjevalci oderuhov državi Sloveniji sporočajo, da je treba čimprej privatizirati bančni sektor. Po njihovem menjava vlade v Sloveniji predstavlja nekakšno lenobo dolžnika, zaradi katere zamuja z vzpostavljanjem »slabe banke«, se ne zna igrati in ga je sploh treba nekoliko dregniti. Z vidika oderuha je slaba banka pogoj za stabilizacijo bančnega sistema, hkrati pa pomeni tudi pospešeno privatizacijo. To ni nič novega. Nazadnje je bila Slovenija opozorjena, da ima prebohoten javni sektor, še pred tem, da še ni izvedla pokojninske reforme (ki jo potem seveda je) itd. Skratka, konsolidacija financ, finančna vzdržnost, trdnost valute pred ljudmi, privatizacija… Kar se na ravni odnosov med posamezniki – med posameznim oderuškim upnikom in dolžnikom – kaže kot nezadovoljiva pripravljenost na igro vračanja dolgov, zaradi česar upnik pošlje na teren izterjevalca, se torej na ravni odnosov med institucijami (finančnim kapitalom in državo), kaže presenetljivo podobno. Upnik, ta ali ona veja finančnega kapitala, aktivira izterjevalca (bonitetno hišo), ki državo upnico (njene elite) spodbudi k igri odiranja in rezanja. Nekje, nekomu je pač treba nekaj odrezati. In res, do srži razvnete lokalne elite po nareku gospodarjev nato strumno zarežejo v »telo« delovnega ljudstva oziroma v njegove pravice, zarežejo v vire preživetja, v institucije, ki so donedavna zagotavljale družbeno pravičnost. Režejo v zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, pri tem pa si s plaho-lakomnimi očmi žebrajo pesmico: drugače ne gre, drugače ne gre, drugače ne gre.

Poglejte samo, kako režejo po Evropi in drugod po svetu. Daljšanje delovne dobe, manjšanje socialnih pravic, širjenje prekernega dela, odpuščanja (v javnem in realnem sektorju), pospešena privatizacija javnih podjetjih in stvari, ki niso bile nikoli v nikogaršnji lasti, nižanje plač, višanje maloprodajnih cen skoraj vseh blag, nižanje ekonomske rasti in akumulacije kapitala, združevanje podjetij, vznikanje lokalnih razprodanih elit, spreminjanje ustav, počasno odpravljanje demokracije, oboroževanje lokalnih policijskih eskadronov, množenje protestov in vstaj, pojavljanje ekstremnih desničarskih grupacij, višanje dobičkov na finančne produkte ter predvsem spreminjanje splošne poslovne klime (vključno z dviganjem obrestnih mer) in zakonodaje v prid finančnega kapitala, dejanskega globalnega kapitalista, gospodarja, špekulanta in oderuha, ki visokih donosov skoraj ne vrača nazaj v ekonomijo in lokalna okolja, temveč jih konzumira v daleč od javnosti, samo-odrezan od javnosti, na zasebnih otokih blaženih, kjer ni slišati vpitja s protestov.

Vrnimo se k posameznikom, saj bodo, če ne bodo čimprej dovolj glasno zarjuli NE, nazadnje tisti, ki bodo plačali krizo oziroma dolg (in obresti). Kot lahko preberemo v medijih, nam vlada pripravlja krizni davek na plače in vse druge prihodke, ki bi naj trajal leto in pol (če verjamete) ob hkratnem zvišanju DDV. Za posameznega davkoplačevalca oziroma dolžnika (čeravno zoper lastno voljo) to pomeni preprosto manj življenja, ki ga je vredno živeti. Davek bo sicer progresiven, vendar bo nekatere pahnil pod socialni minimum, medtem ko bo druge prikrajšal še za tisto nekaj užitka, ki so ga iztrgali življenju. Še enkrat torej: manj življenja, manj užitka za nas (za večino); več življenja, več užitka za manjšino, za nosilce finančnih produktov od koderkoli že so. Skratka rezanje.

Hkrati pa, dokler bomo ostali na ravni posameznikov, ločeni drug od drugega, zaskrbljeni za individualno dobrobit, bomo iz sebe »izrezovali« zgolj misli, ideje in akcije, ki so značilne za nepovezane posameznike. Menili bomo, da je dolg, ki ni naš, vsekakor treba odplačati. Če denarja ni, ga pač ni. Ampak to je ideologija za hlapce, to je rezanje misli.

Vzemimo samo umetno sprožen spor med delavci v javnem in realnem sektorju, ki je tako pri srcu gospodarjem in njihovim lokalnim pomagačem. Logika rezanja misli je tukaj naslednja: realni sektor je krizo že plačal, javni sektor pa še ne. Sedaj je čas, da zaposleni v javnem sektorju pokažejo malo solidarnosti. Solidarnosti? S kom? Ali varčevanje prispeva z zadovoljevanju družbenih potreb, prispeva h gospodarski rasti, k blaginji vseh? Ali so javni izdatki z javnim sektorjem na čelu vzrok krize in varčevanja? Ali pa je prej res, da samovoljno spreminjanje pravil igre v prid finančnega kapitala (denimo dvig obrestnih mer) povečuje javni dolg posameznih držav in potem, ko je treba rezati, šele omogoča neoliberalno propagando, da so za podražitev kreditov krivi javni izdatki? Vidite, rezanje misli. Kakor da dejavnosti javnega sektorja, glavnega porabnika javnih izdatkov ne obstajajo zaradi potreb vseh delovnih ljudi? Kakor da dejavnosti javnega sektorja niso dosežek nekdanjih razrednih bojev? Rezanje mišljenja povzroča hlapčevsko miselnost in hlapec, ker ima spodrezan pogled, spregleda, da s svojim varčevanjem dejansko financira oderuhov užitek. Medtem, ko se hlapci prepirajo in obkladajo z »vašimi« in »našimi«, spregledajo, da nekje nekdo uživa plodove njihovega dela; spregledajo, da vedno več časa delajo za oderuha in vedno manj zase in svoje družine; spregledajo, da profitne stopnje v svetovnem merilu in zlasti profitne stopnje finančnih produktov (v letu 2012 so bili vzajemni skladi z državnimi obveznicami celo hit po dobičkonosnosti) rastejo, medtem ko se njihove realne plače bližajo socialnemu minimumu. Namesto torej, da bi se zaposleni v obeh sektorjih prepoznali kot delavci, kot sodoben proletariat in bi začeli gojiti razredno, nespodrezano zavest, se izrezujejo iz skupnih družbenih prizadevanj, atomizirajo se, s tem pa dopuščajo, da se jim delovna okolja spreminjajo v menedžersko upravljane piramide (torej v reze pravic na delovnem mestu), iz samih sebe pa delajo skopuške podjetnike (torej rezane državljane). Vse to so, kot rečeno, zgolj ideološki refleksi, način, kako svetovnemu vladajočemu razredu uspeva brez nasilja podrejati svetovno delovno silo, jo zadolžiti, jo upogniti in doseči, da bo držo dolžnika (hlapca) ponotranjila, se z njo naučila živeti in se pri tem še smejala, ko jo bo vcepljala v svoj spodrezan naraščaj.

Warren Buffet, milijarder in guru borznih krogov ni rekel zaman, da razredni boj obstaja in da njegov razred zmaguje.

Boštjan Videmšek je to lepo povzel za Delo: »Grški parlament je v nedeljo zvečer sprejel zakon, ki bo popolnoma spremenil pravila igre v javnem sektorju, hkrati pa omogočil odpustitev 15.000 javnih uslužbencev. Sprejetje zakona je eden najpomembnejših korakov popolne razgradnje (ostankov) socialne države. Radikalno neoliberalni zakon, ki se dotika tudi zdravstva, šolstva in celo peke kruha, Grčiji pa ga je vsilila trojka kreditodajalcev (evropska komisija, ECB in IMF), je bil sprejet s 168 glasovi za in 123 proti. Kljub temu, da bi bilo zaradi njegove brutalnosti in vročičnega vzdušja v državi, ki neustavljivo drvi v tretji svet, v Atenah mogoče pričakovati srdite proteste, se je pred parlamentom zbralo le nekaj sto ljudi. Ulični protesti, ki v petih letih krize in vrste vsiljenih varčevalnih memorandumov niso uspeli niti upočasniti uničevalnega pohoda mednarodnih finančnih institucij in njihovih uslužnih lokalnih lakajev - grških političnih in ekonomskih elit -, so se očitno »izpeli«.«