Konec enotnih misli

V pol leta je Sloveniji uspel izjemen premik – in glavnino zaslug zanj si lahko pripišejo prav tisti, ki so organizirali in se udeleževali protestov na slovenskih ulicah. Pri tem ne mislimo na politične spremembe, ki so se zgodile: odhod Janeza Janše in SDS z oblasti, zamenjavo predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića z Alenko Bratušek in njen prevzem premierskega položaja, novo vlado. Premik se je zgodil v mišljenju, predvsem pa se je mišljenje o družbi vrnilo, razbremenjeno prejšnje brezplodne ujetosti. Vrnila se je splošna razprava o političnih sistemih, v javnost je s svojimi idejami vstopilo veliko ljudi, novih in tistih, ki so se v prejšnjem času umaknili, predvsem pa so nenadoma vse te ideje postale predmet resne in legitimne javne razprave.

Nenadoma v Sloveniji popolnoma resno, ne da bi se v to še lahko vmešale sirene, razpravljamo o socializmu kot o morebitnem alternativnem političnem sistemu, politika pa prevzema ideje, ki so še pred pol leta veljale za bogokletne. Končno se v Sloveniji normalno razpravlja o tem, ali je Evropska unija koristna ali ne, ali je biti vredno del nje, zakaj biti del Nata, zakaj imeti vojsko, kako omejiti lastnino in lastninsko pravico itd. A to ni vse: nova vlada dejansko dela mnoge stvari, ki so jih ljudje zahtevali na protestih – pri čemer se jih brez protestov na tak način verjetno ne bi lotila ne ta, ne nobena druga. Vlada namreč zdaj rešuje podjetja, da bi ohranila delovna mesta – in to v resnici počne, ne le govori. Čeprav na prvi pogled ne gre za veliko spremembo, je v tej spremembi skrit največji dosežek protestov. To je ogromen ideološki obrat.

Družboslovec mlajše generacije je pred kratkim dejal, da bi bilo v Sloveniji vse drugače, če ne bi mislili Slovenije kot državo, kot nacijo, ampak kot velemesto. Vse bi bilo drugače, predvsem v glavah bi takoj padle nekatere meje, ki nam preprečujejo drugačno razmišljanje. Že o čistilnih napravah in smetiščih bi drugače razmišljali, ne bi gradili množice manjših, pač glede na število občin. A ne gre le za to: če ne bi prišlo do gibanja, do političnega vrenja, ne bi bilo niti tovrstnih idej v javnem prostoru. Bili smo ujeti v stare tirnice.

Morda se zdi, da je protestniškemu gibanju pošla sapa. Seveda mu je – glede na doseženo ima vso pravico do tega. Poleg tega se je zdaj začelo iskanje formule tega novega drugačnega – pri čemer se marsikaj sproti, ne da bi se sploh zavedali, že preliva v politiko in od tam nazaj v družbo.

Kaj se je torej zgodilo, da je nenadoma z razmislekom o prihodnosti povezanega toliko nezadovoljstva? Zakaj nenadoma tisti, ki so zahtevali drugačno družbo, nejeverno gledajo lastno gibanje? Ker se ne strinjajo več drug z drugim. A to je v resnici največji napredek.