Preprost pogum za odločanje

Na zadnjih straneh svoje monumentalne knjige Druga svetovna vojna Winston Churchill razglablja o uganki vojaških odločitev: potem ko strokovnjaki (ekonomski in vojaški analitiki, psihologi, vremenoslovci) predstavijo svoje ugotovitve, mora nekdo prevzeti preprosto in prav iz tega razloga najtežjo nalogo: vse te zapletene analize mora povzeti v preprosti »Da« ali »Ne«. Ali bomo napadli ali bomo še čakali ... To potezo, ki je nikoli ni mogoče v celoti razumsko utemeljiti, mora narediti Gospodar. Naloga strokovnjakov je, da predstavijo stanje v vsej njegovi zapletenosti, Gospodar pa ga mora poenostaviti in prevesti v odločitev.

Gospodarja potrebujemo zlasti v času velikih kriz. Naloga Gospodarja je uveljaviti pristno delitev – delitev na tiste, ki želijo nadaljevati v starih okvirih, in na tiste, ki se zavedajo potreb po spremembah. Taka delitev, in ne sklepanje preračunljivih kompromisov, je edina pot do prave enotnosti. Vzemimo primer, ki zagotovo ni sporen: Francija leta 1940. Tudi Jacques Duclos, tedaj drugi mož francoske komunistične partije, je v zasebnem pogovoru priznal, da bi na svobodnih volitvah, če bi jih v tistem trenutku imeli v Franciji, z 90 odstotki glasov prepričljivo zmagal maršal Petain. Ko je de Gaulle s svojo zgodovinsko potezo zavrnil priznanje kapitulacije pred Nemci in nadaljeval vojskovanje, je trdil, da je on in ne vichyjski režim tisti, ki govori v imenu resnične Francije (v imenu resnične Francije kot take, ne zgolj v imenu »večine Francozov«). To, kar je govoril, je bila globoka resnica, čeprav z »demokratičnega« gledišča taka izjava ni bila samo brez legitimnosti, ampak je očitno nasprotovala tudi mnenju večine Francozov.

Margaret Thatcher, gospa, ki ni bila za preobrat, je bila tak Gospodar. Vztrajala je pri svoji odločitvi, ki je sprva veljala za blazno, dokler se ni njena edinstvena norost postopoma dvignila na raven splošno sprejete norme. Ko so Thatcherjevo vprašali, kaj je njen največji dosežek, je takoj izstrelila: »Novi laburizem.« In imela je prav: njena velika zmaga je bila, da so celo njeni politični nasprotniki sprejeli temelje njene gospodarske politike. Resnično zmagoslavje ni zmaga nad sovražnikom, to sledi šele potem, ko začne sovražnik sam uporabljati tvoj jezik, tako da tvoje ideje postanejo podlaga za ureditev celotnega področja.

Kaj je torej danes še ostalo od zapuščine Thatcherjeve? Neoliberalistična hegemonija očitno razpada. Thatcherjeva je bila morda edini pravi thatcherjanec, saj je očitno verjela v svoje ideje. Današnji neoliberalizem pa si, nasprotno, »samo domišlja, da verjame vase, in zahteva, da si ves svet domišlja enako« (če citiramo Marxa). Skratka, cinizem je danes odkrito navzoč. Spomnimo se krute šale iz Lubitchevega filma Biti ali ne biti. Na vprašanje o nemških koncentracijskih taboriščih v zasedeni Poljski odgovorni nacistični častnik spretno odvrne: »Mi koncentriramo, Poljaki pa taborijo.«

Ali ne velja to tudi za stečaj družbe Enron januarja 2002 (in za vse finančne zlome, ki so sledili), ki si ga lahko razlagamo kot nekakšen ironični komentar na pojem družbe tveganja? Tisoči delavcev, ki so izgubili službo in prihranke, so bili nedvomno izpostavljeni tveganju, a niso imeli nobene prave izbire – tveganje je bilo zanje neizogibna usoda. Tisti, ki pa so dejansko imeli vpogled v tveganje in možnost, da glede na okoliščine tudi kaj ukrenejo (vodilni kader), so svoje tveganje zmanjšali na najmanjšo možno mero, tako da so še pred stečajem unovčili delnice in nakupne opcije. Tako je res, da živimo v družbi tveganih izbir, vendar nekateri (finančniki z Wall Streeta) lahko izbirajo, drugi (navadni ljudje, ki odplačujejo hipotekarna posojila) pa morajo prevzeti tveganje.

Mit o nepredstavniški neposredni samoorganizaciji je poslednja past, najgloblja utvara, ki se mora razbliniti, ki se ji je najteže odreči.

Ena izmed nenavadnih posledic sesutja finančnih trgov in ukrepov, sprejetih za ublažitev zloma, (velikanske vsote denarja za pomoč bankam) je bila vnovična oživitev del pisateljice Ayn ​​Rand, ki se je še najbolj približala ideologiji »pohlep je dober« skrajnega kapitalizma. Prodaja njenega življenjskega dela Atlasov skomig je strmo narasla. Po nekaterih poročilih obstajajo znamenja, da se scenarij, opisan v Atlasovem skomigu – stavkati začnejo tako imenovani ustvarjalni kapitalisti –, že uresničuje. John Campbell, republikanski kongresnik, je namreč izjavil: »Uspešni poslovneži začenjajo stavkati. Na posameznih primerih v tem vidim nekakšen protest tistih, ki ustvarjajo delovna mesta ... ki se odpovedujejo svojim ambicijam, saj so uvideli, da bodo zanje kaznovani.« Absurdnost tega odziva je, da gre za popolnoma napačno razumevanje stanja: večino velikanskih vsot denarja, namenjenega za reševanje pred propadom, namreč dobivajo prav randovsko deregulirani »titani«, ki so se jim njihove »ustvarjalne« sheme ponesrečile, kar je povzročilo zlom. Ne gre torej za velike ustvarjalne genije, ki pomagajo lenemu ljudstvu, navadni davkoplačevalci so tisti, ki rešujejo propadle »ustvarjalne genije«.

Drugi vidik zapuščine Thatcherjeve, ki ga napadajo njeni levičarski kritiki, je bil njen »avtoritarni« način vladanja, pomanjkanje občutka za demokratično dogovarjanje. Tukaj pa je zadeva zapletenejša, kot se morda zdi. Nenehnim množičnim protestom po Evropi je skupna vrsta zahtev, ki zaradi svoje spontanosti in očitnosti tvorijo nekakšno »epistemološko oviro« za ustrezen spopad z zdajšnjo krizo našega političnega sistema. To je dejansko mogoče razumeti kot popularizirano različico deleuzejanske politike: ljudje vedo, kaj hočejo, sposobni so to ugotoviti ​​in oblikovati, a le v primeru, da sami nenehno sodelujejo v dogajanju. Zato potrebujemo dejavno participativno demokracijo, ne zgolj predstavniške demokracije z volilnim obredom, ki vsake štiri leta prekine pasivnost volivcev; potrebujemo samoorganizacijo ljudskih množic, ne pa centralizirane leninistične stranke z Voditeljem itd.

Prav ta mit o nepredstavniški neposredni samoorganizaciji je poslednja past, najgloblja utvara, ki se mora razbliniti, ki se ji je najteže odreči. Da, v vsakem revolucionarnem procesu so vzneseni trenutki skupinske solidarnosti, ko tisoči ali celo sto tisoči zasedejo javni prostor, kot denimo na trgu Tahrir pred dvema letoma. Da, obstajajo trenutki vnetega skupinskega sodelovanja, ko ljudje v lokalni skupnosti razpravljajo in odločajo, ko ljudje živijo v nekakšnem nepretrganem izrednem stanju in vzamejo stvari v svoje roke, ne da bi jih Vodja pri tem usmerjal. Toda taka stanja ne trajajo dolgo, pri čemer »utrujenost« ni preprosto psihološko dejstvo, ampak kategorija družbene ontologije.

Velika večina – v katero sodim tudi sam – hoče biti pasivna in se zanesti na učinkovit državni aparat, ki zagotavlja gladko delovanje celotne družbe, tako da lahko v miru opravljam svoje delo.

Velika večina – v katero sodim tudi sam – hoče biti pasivna in se zanesti na učinkovit državni aparat, ki zagotavlja gladko delovanje celotne družbe, tako da lahko v miru opravljam svoje delo. Walter Lippmann je v svoji knjigi Javno mnenje (1922) zapisal, da mora čredi državljanov vladati »specializirani razred, katerega interesi presegajo lokalni pomen« – ta elitni sloj mora delovati kot nekakšen stroj znanja, ki obide prvobitno pomanjkljivost demokracije, nemogoči ideal »za vse pristojnega državljana«. Tako pač deluje naša demokracija – z našo privolitvijo. To, kar govori Lippmann, ni nobena skrivnost, ampak očitno dejstvo. Uganka pa je, zakaj sodelujemo v tej igri, čeprav se vsega tega zavedamo. Ravnamo, kot da smo svobodni in svobodno odločamo, molče pa ne samo sprejemamo, ampak tudi zahtevamo, da nam nevidna odredba (vsajena v samo obliko naše svobode govora) določa, kaj naj delamo in kaj naj mislimo. »Ljudje vedo, kaj hočejo« – ni res, ljudje tega ne vedo in tudi ne želijo vedeti. Potrebujejo pa dobro elito, zato pravi politik ne samo zastopa interese ljudi, ampak ti šele skozi njega odkrivajo, česa si »resnično želijo«.

Ob primerjanju molekularnega samoorganiziranja množic in hierarhičnega reda, ki ga vzdržuje referenca karizmatičnega voditelja, opazimo ironičnost dejstva, da je Venezuela, ki jo številni hvalijo zaradi njenih poskusov razvijanja neposredne demokracije (sveti lokalnih skupnosti, zadruge, delavsko upravljanje tovarn), hkrati tudi država, katere predsednik je bil Hugo Chavez, pravo utelešenje karizmatičnega voditelja. Zdi se, kot da bi freudovsko pravilo transferja delovalo tudi tu: da bi posamezniki »segli onkraj sebe«, da bi se izvili iz pasivnosti predstavniške politike in se neposredno vključili v politično delovanje, je potrebna referenca vodje, ki jim omogoči, da se potegnejo iz močvirja kot baron Münchhausen, potreben je vodja, »za katerega se predpostavlja, da ve«, kaj hočejo. V tem smislu je Alain Badiou nedavno poudaril, kako horizontalna omrežja spodkopavajo klasičnega Gospodarja, hkrati pa se iz njih porajajo nove oblike prevlade, ki so mnogo močnejše od klasičnega Gospodarja. Badioujeva teza je, da subjekt potrebuje Gospodarja, da se dvigne nad »človeško žival« in da dokazuje svojo zvestobo resnici-dogodku: »Gospodar je tisti, ki pomaga posamezniku, da postane subjekt. To pomeni, da če priznamo, da se subjekt pojavi iz napetosti med posameznikom in splošnostjo, potem je očitno, da posameznik potrebuje posrednika in s tem tudi avtoriteto, da lahko napreduje po tej poti. Zato moramo znova vzpostaviti položaj gospodarja – ni res, da bi lahko shajali brez njega, tudi in še posebej z vidika emancipacije ne.«

Badiouja ni strah z nujno vlogo Gospodarja oporekati naši »demokratični« občutljivosti: »Glavna naloga voditeljev ni združljiva s prevladujoče 'demokratičnim' okoljem, zato se zagrizeno bojujem proti temu okolju (navsezadnje je treba začeti z ideologijo).«

Morali bi neustrašno slediti njegovemu namigu: da bi učinkovito prebudili posameznike iz njihovega dogmatskega »demokratičnega dremeža«, iz njihovega slepega zanašanja na institucionalizirane oblike predstavniške demokracije, pozivi k neposrednemu samoorganiziranju niso dovolj – potrebujemo nov lik Gospodarja. Spomnimo se znamenitih verzov iz pesmi Arthurja Rimbauda »À une raison« (»Nekemu razumu«):

Udarec tvojega prsta po bobnu razbremeni vse zvoke in začne novo ubranost.
Tvoj korak je dvig novih ljudi in njihov naprej.
Tvoja glava se obrne stran: nova ljubezen! Obrne se nazaj – nova ljubezen!

V teh verzih ni ničesar inherentno »fašističnega« – vrhovni paradoks politične dinamike je, da je ravno Gospodar potreben za to, da izvleče posameznike iz močvirja njihove nedejavnosti in jih spodbudi k samopresegajočemu emancipacijskemu boju za svobodo.

To, kar potrebujemo v zdajšnjih razmerah, je Thatcherjeva levica: vodja, ki bi ponovil potezo Thatcherjeve v nasprotni smeri in preoblikoval celotno področje predpostavk, skupnih današnjim političnim elitam vseh glavnih usmeritev.

© NewStatesman, 2013, prevod Dušan Gorše, prevod pesmi Nekemu razumu Brane Mozetič