Premišljevanja o lastnini

Nostalgija po starih časih je razumljiva. Mladi jih ne poznajo, starejši pa smo pozabili na inflacijo, na olje in kavo, ki ju je kdaj pa kdaj zmanjkalo, na bone, lihe in sode številke, nismo pa pozabili socialne varnosti, ki nas je spremljala od zibke do groba. Kako torej napisati ne predolg članek, ki naj bi nekako primerjal socializem pred letom 1991 s kapitalizmom leta 2013? Lahko bi primerjali transformacijsko depresijo z zdajšnjo krizo, življenjsko raven takrat z življenjsko ravnjo zdaj, razlike v delitvi, ali Slovenijo v Jugoslaviji s Slovenijo v EU. Namesto tega sem se odločil kar za svoje poglede na lastnino in privatizacijo. Način je nenavaden; a kronologija pogledov na lastnino posredno razkriva dileme, s katerimi se je in se še srečuje slovenska družba, pa tudi na iluzije o prihodnosti in o kapitalizmu. Letnice pogledov so pomembne; odkrivajo tudi pot z »desne« na »levo«.

Slovenija je že pred tranzicijo imela bolj ali manj normalen trg produktov in nekoliko nenavaden trg dela, ki je bil prilagojen samoupravljanju. Več zadreg je bilo s trgom kapitala, ki ga ni bilo mogoče imeti, saj lastnine »vsakogar in nikogar« ni mogoče kupovati in prodajati. Kako ga ustvariti, to je kako privatizirati večino proizvodnega bogastva, ki je vsaj načelno nedeljivo pripadalo »ljudstvu«, je bil tudi v Sloveniji najbolj zapleten problem tranzicije. Privatizacija naj bi bila urejen in zakonit prenos lastninskih upravičenj z »ljudstva« na osebe civilnega prava – posameznike in gospodarske družbe. Zagotovila naj bi gospodarsko učinkovitost, pravičnost pri razdelitvi bogastva in odpravo enopartijskega sistema. Nihče, ki je v začetku devetdesetih pridobil ali ohranil politično moč, ji ni nasprotoval, tudi vsem, ki so le malo pred tem »verjeli« v družbeno lastnino in samoupravljanje, se je zdela samoumevna. Kako jo prav izvesti, pa nihče ni vedel ne takrat ne zdaj. V razpravah, kaj narediti, sta se, če poenostavim, izoblikovali dve smeri: koncept decentralizirane, postopne in odplačne privatizacije ter koncept centralizirane, hitre in razdelitvene privatizacije. Vsak je imel gospodarske prednosti in slabosti, a te so bile za uveljavitev manj pomembne; šlo je za prerazdelitev gospodarske in politične moči. Prvi naj bi jo zadržal pri stari gospodarski in politični eliti, drugi naj bi jo prenesel novi. Zakon o preoblikovanju družbene lastnine iz novembra 1992 je nekakšen kompromis med obema; od prvega je prevzel decentraliziranost, od drugega brezplačno razdelitev s pomočjo certifikatov.

Nostalgija po starih časih je razumljiva. Mladi jih ne poznajo, starejši pa smo pozabili na inflacijo, na olje in kavo, ki ju je kdaj pa kdaj zmanjkalo, na bone, lihe in sode številke, nismo pa pozabili socialne varnosti, ki nas je spremljala od zibke do groba.

1982

Tako v primeru državne lastnine kot v primeru lastnine veleposestnikov je odnos nosilcev odločanja do proizvodnje v bistvu pogojen z lastnino oziroma, ustrezneje rečeno, nelastnino tistih, ki delajo in sprejemajo odločitve o svojem delu. Je v primeru družbene lastnine stvar drugačna? Kranjčevi (gre za dr. Marka Kranjca) podatki kažejo, da ni. Lastnina v pravnem smislu je torej za sprejemanje odločitev še kako pomembna. Odnos tistega, ki dela in sprejema odločitve o delu, je določen z lastništvom. »Delavčeva privatna lastnina je temelj male produkcije» v vseh dejavnostih, v katerih so zaradi narave produkcijskega procesa (specifične deljivosti proizvodnih faktorjev) najbolj neposredno povezani delo, upravljanje in lastništvo. V njih je najbolj učinkovita takšna produkcija, pri kateri formalna lastninska pravica na produkcijskih sredstvih ostaja zasebna, socializacija pa je vzpostavljena ex-post.

(»Grofica z ohišnice in druga vprašanja zemljiškega maksimuma», Naši Razgledi, 12. marca 1982)

1984

Več kot šestdeset let socializma in več kot trideset let samoupravnega socializma v Jugoslaviji kaže, da se uspešnost gospodarjenja z nacionalizacijo produkcijskih sredstev in samoupravljanjem ne poveča.

Prej narobe, doslej znana socialistična gospodarstva, ki naj bi racionalneje od kapitalističnih organizirala proizvodnjo, so se pokazala kot ekonomsko manj učinkovita in nesposobna konkurirati »iracionalnim« kapitalističnim. Družbena lastnina in samoupravljanje sta torej vrednoti, za kateri je treba plačati ceno z manjšo gospodarsko učinkovitostjo. Ker so vsaj dejanski dosežki socialističnih družb tudi na mnogih drugih področjih (demokratičnost, svoboda, politična enakopravnost, socialna enakost) vprašljivi, ni mogoče mimo dvomov o »samoumevni« teoretični prednosti formalne nacionalizacije produkcijskih sredstev pred dejansko nacionalizacijo potrošnih sredstev.

(Anketa: jugoslovanski ekonomski položaj, Naši Razgledi, 20. aprila 1984)

1988

Teze (gre za teze tako imenovane Mikulićeve komisije) izhajajo iz ugotovitve, da so lastninski odnosi osrednje vprašanje gospodarskega sistema in da problemi nastajajo predvsem zaradi nelastniškega koncepta družbene lastnine. Zato zahtevajo opustitev nelastniškega koncepta in določitev njenih nosilcev. Takšen premik postavlja nekaj vprašanj. Mar opustitev nelastniškega koncepta in določitev nosilcev »družbene« lastnine more pomeniti kaj drugega kot opuščanje družbene lastnine sploh? Ali ni edini možni koncept družbene lastnine, če gre za družbeno kot lastnino vseh članov družbe, samo in edinole nelastniški? Ali ni edina praktična alternativa temu državna lastnina? V prvem primeru, ko naj bi bila lastnik celotna družba, imajo dejanske lastniške pravice različne bolj ali manj formalne politične strukture, ki dejansko sprejemajo lastniške odločitve, v drugem primeru jih ima, vsaj formalno, državna birokracija. Opuščanje nelastniškega koncepta družbene lastnine z določitvijo nosilcev, če to ni državna birokracija, nujno vodi v njeno »degeneracijo«, v kolektivno in prek nje v zasebno lastnino.

(»Bodo vile ali lopata?«, Naši Razgledi, 29. julija 1988)

1988

Formalna lastninska razmerja, ki so odločilna za učinkovitost, pa so manj pomembna za delitev družbenega produkta, saj je mogoče z ex-post posegi zagotoviti, da se del dohodka od kapitala prerazdeli in da se tako vzpostavlja večja enakost, ne da bi se zmanjšala iniciativnost. Šele lastnina potrošnih sredstev je v resnici zasebna, spet ne glede na to, ali jo razglasimo za družbeno ali ne. Ex-post vzpostavljanje večje enakosti je edino realno, če hočemo zagotoviti gospodarsko učinkovitost z veliko stopnjo enakosti in splošno blaginjo namesto z enakostjo v revščini. To z drugimi besedami pomeni, da je edina realistična pot v blaginjo in relativno enakost socialdemokratska.

(Reforme socializma in paradoks izkoriščanja, Ekonomska revija, 4/1988)

1989

Zakon o podjetjih je dokončno uveljavil »kapitalske« namesto »samoupravnih« odnosov. Obdobje socializma se je tako končalo, še preden je njegov konec nedavno razglasila slovenska skupščina. Ostaja čakanje na račun – cena bo bolj ali manj popolno gospodarsko razsulo, v katerem bo delavec spet razpolagal le s ponudbo lastne delovne sile namesto s »celoto družbene reprodukcije«, in nova »prvobitna akumulacija kapitala«. Dejanski vprašanji sta torej, kako »preživeti« in kako odgovoriti na zadrego, ki je mučila Aškerčevega mejaka.

Kaj torej z družbeno lastnino? Bi jo vrnili nekdanjim lastnikom? Teh komaj da je še kaj, ostanki njihovega premoženja pa so (če izvzamemo zemljiško posest in stanovanja) po štiridesetih letih zanemarljivi. To jih nikakor ne izključuje iz procesa privatizacije, čeprav je reprivatizacija pravno izredno zapletena. Njihova vključitev pa ne rešuje temeljnega problema, to je, kaj napraviti s pravim »neukradenim« družbenim premoženjem. To je nastajalo na mnogo različnih načinov. Tudi zato teoretičnega odgovora na vprašanje, kako ga privatizirati, najbrž sploh ni. Če pa je, bi bil, ko bi ga našli, pravzaprav že odveč. Vse bolj namreč kaže, da bo velik del družbenega premoženja razgrabljen, še preden bo mogoče razrešiti zadrego Aškerčevega mejaka. Razgrabili ga bodo najbolj »podjetni in iznajdljivi«. Načinov je veliko, ovir pa malo, pa naj gre za pravne ali moralne. Zakonodaje, ki bi družbeno premoženje učinkovito varovala pred »solastniki«, nimamo in si jo je težko zamisliti. Moralnih ovir je še manj. Nacionalizacije, zaplembe, kolektivizacije, agrarne reforme in drugi nasilni odvzemi zasebnega premoženja na eni strani ter štirideset let življenja z nelastnino so povsem omajali veljavo moralnih norm, ki so se jih držali »razlastninjeni izkoriščevalci«.

Predlogi za razrešitev zadrege, kot so ustanavljanje mešanih podjetij, simulacija kapitalskega trga z ustvarjanjem holdingov in drugih kapitalskih združb, porazdelitev delnic med delavce, vse državljane Slovenije ali Jugoslavije, podržavljanje družbene lastnine ali njen prenos v pokojninski sklad učinkovitost zanemarjajo. Nekateri med njimi poskušajo rešiti sicer pomembno vendarle bolj moralno kot ekonomsko vprašanje pravičnosti razdelitve premoženja, drugi pa niti tega ne. Simulacija lastninskih odnosov, ki je najbolj razširjena oblika »reševanja« lastniških dilem, sodi med rešitve, ki ne rešujejo ničesar. Pri holdingih in drugih kapitalskih združbah, ki jih ustanavljajo predvsem velika monopolistična podjetja, je odprava »anonimnosti« družbene lastnine samo navidezna, prav tako navidezno je tudi povečanje učinkovitosti. S tem, da podjetja ustanovijo kapitalske združbe, nanje prenesejo svoja sredstva in jih upravljajo na temelju kapitalskega vložka, medtem ko te postanejo njihovi kapitalski lastniki, se monopolna moč »mater in hčerk« ne zmanjšuje. S tem se le povečujejo možnosti, da »botri« v združbah privatizirajo družbeno premoženje. Takšne kapitalske združbe namreč menedžerjem omogočajo dejanski nadzor nad velikim delom družbenega premoženja in nad usodo tisoče delavcev, pri tem pa so povsem nekontrolirani. Dosedanjega nadzora s strani politokracije, ki so ji bili dejansko odgovorni (in iz katere so se v veliki meri tudi rekrutirali), ni več. Delavci, katerim so bili formalno odgovorni, so postali brezpravna množica, nad vsakim med njimi visi grožnja, da bo postal »tehnološki ali ekonomski presežek«. Lastnikov, katerim bi odgovarjali, z nikakršnimi povezavami ni mogoče najti.

(Kam bi del? Ali zadrege polastninjenja družbenega premoženja, referat na posvetovanju GZS, 1989)

Slovenija je že pred tranzicijo imela bolj ali manj normalen trg produktov in nekoliko nenavaden trg dela, ki je bil prilagojen samoupravljanju. Več zadreg je bilo s trgom kapitala, ki ga ni bilo mogoče imeti, saj lastnine »vsakogar in nikogar« ni mogoče kupovati in prodajati.

1990

Temelj gospodarjenja mora biti, poleg dela in znanja, zasebna lastnina produkcijskih sredstev, ki omogoča, vendar ne zagotavlja, učinkovito produkcijo, obenem pa ne preprečuje enakomernejše delitve družbenega produkta. Izmišljanje novih socializmov in sistemov, drugačnih od tistih, ki kar uspešno delujejo v Evropi, je nesmiselno. Gre očitno za edino pot, ki omogoča gospodarsko učinkovitost z veliko stopnjo enakosti in splošne blaginje namesto navidezne enakosti v revščini. V takšnem sistemu je mogoče zagotoviti večjo enakost, ne da bi se zmanjšala učinkovitost. Ob dominantni zasebni in zadružni lastnini naj se tam, kjer so naravni monopoli, uveljavita javna lastnina in učinkovit nadzor nad zasebno.

Organizacija gospodarstva in delovanje »ekonomskih zakonov« naj ne bosta določena z ustavo in zakoni. Vendar se ne gre slepiti samo s trgom, učinki trga dela in kapitala morejo biti socialno povsem nespremenljivi. Zato morajo ustava in zakoni vsebovati določila, ki so namenjena varstvu delavcev, pa tudi podjetnikov in lastnikov, šibkejših pred močnejšimi, naravnega in drugega narodnega bogastva pred nesmotrnimi posegi in dolgoročno škodljivimi ravnanji in preprečevanje monopolov. Tujci naj bodo pri gospodarjenju enakopravni z državljani Slovenije. Nikakršne potrebe ni za razprodajo narodnega bogastva tujcem ali za njihov privilegiran položaj ter ustvarjanje polkolonialnega gospodarstva. To, kar potrebujemo, so normalni ekonomski odnosi z normalnimi tujimi vlaganji.

(Kongres socialdemokratske zveze, 24. februarja 1990)

1990

Lastninjenje je nedvomno najtežja naloga te in bodočih slovenskih vlad, saj gre za izredno zapleten proces, katerega gospodarski in socialni učinki so razen v »modelih« povsem nepoznani, to pa zahteva postopnost in možnosti popravkov. Čeprav ima splošno podržavljenje prednost v takojšnjem definiranju lastnika »družbene« lastnine, pa ima tudi vrsto slabosti. Z njim bi izničili prednosti, ki jih je v primerjavi z drugimi socialističnimi gospodarstvi v slovensko in jugoslovansko gospodarstvo prinesla njegova sicer omejena tržnost. Država bi hote ali nehote prevzela vse funkcije lastnika, kot so postavljanje poslovodstev, investicijske odločitve, reorganizacije itd., kar bi ustvarilo močan državni gospodarski sektor z znanimi posledicami. Družbena lastnina je nastajala na različne načine, tudi »iz nič« (torej brez podržavljanj, vlaganj države, kreditov itd.), podržavljenje v takšnih primerih bi bilo nepravično. Podržavljenje bi impliciralo centralizirano privatizacijo, ki bi bila počasnejša od decentralizirane in bi zahtevala velik administrativni aparat. Zato vlada predlaga decentralizirano privatizacijo družbene lastnine brez njene predhodne nacionalizacije oziroma direktno pretvorbo »družbenih« podjetij v delniške družbe. To omogoča, da se kot nosilci privatizacije pojavljajo delavci (z menedžerji vred), upniki, nekdanji lastniki v primerih reprivatizacije in tudi država, predvsem s pomočjo že ustanovljene Agencije za prestrukturiranje in Sklada za razvoj.

(Programske usmeritve vlade, julij 1990)

1990

Že dosedanje razprave o predlaganih zakonih so razkrile mnogo problemov, tudi povsem različne poglede (povsem jasno prepoznavne interesne kot tudi nevtralne strokovne), pa tudi popolno zavračanje zakona kot povsem neustreznega. To ne preseneča. Privatizacija je enkraten, zapleten proces, katerega gospodarski, socialni in politični učinki so neznani. Mnoge rešitve v predloženih osnutkih zakona se bodo v obravnavi pokazale kot napačne, mnoge pa se bodo kot takšne pokazale kasneje in jih bo treba spreminjati. Tudi pričakovanja, da se bo s privatizacijo takoj povečala učinkovitost, da je v privatizaciji mogoče uveljaviti »pravičnost«, prepričanje, da vrednost delnic samo raste in nikdar ne pada, ali da bomo imeli kapitalizem, v katerem bomo vsi enaki, so na žalost napačna. Privatizacija samo ustvarja razmere za gospodarsko učinkovitost. Zakon o privatizaciji podjetij skupaj z Zakonom o Agenciji Republike Slovenije za privatizacije in Zakonom o Skladu Republike Slovenije za razvoj naj bi omogočil prehod iz družbene lastnine »vsakogar in nikogar« v lastninske oblike, ki jih poznajo sodobna tržna gospodarstva, na načine, ki bi preprečili razpad podjetij in omejili »razprodajo« skupnega premoženja državljanov Slovenije. Takšna nadzorovana decentralizirana privatizacija in direktno preoblikovanje družbenih podjetij v kapitalske družbe izhajata iz Programskih usmeritev.

(Govor v skupščini republike Slovenije, 20. novembra 1990)

1991

Državna »privatizacija«, ki jo uvaja predlog, bo povzročila vsaj nekajkrat več škode od skupaj seštete neposredne in posredne škode »vojne za Slovenijo«, celo če k njej prištejemo vse stroške obrambe v naslednjih nekaj letih. Res te škode ne bo mogoče takoj izračunati, saj gre za »sistemsko« škodo, ki jo bo mogoče ugotoviti, ko bomo čez desetletje dejanske rezultate primerjali s potencialnimi. S takšno »privatizacijo« bomo dokončno izgubili prednosti, ki smo jih imeli pred vsemi deželami Vzhodne Evrope. Nastale so zaradi razpršenosti odločanja v gospodarstvu, ki naj bi ga zdaj centralizirali v nesposobni državni upravi oziroma v njenih upravnih odborih. Samo zato, da bi »nova politična elita« pridobila nadzor nad gospodarstvom, kar naj bi ji v skladu z marksističnim naukom o produkcijskih odnosih in družbeni nadstavbi zagotavljalo trajnost oblasti? Temeljna značilnost »novega« predloga je planersko-birokratska ozkost, ki pelje naravnost k tistemu, kar smo že imeli, res da v drugačnih barvah, pred več kot štiridesetimi leti. Tudi takrat so podjetja delili na velika, srednja in mala, oziroma točneje, na podjetja zveznega, republiškega in lokalnega pomena. Po administrativnih merilih so uravnavali čas ter način podržavljenja. Trdili so, da bo država gospodarila samo začasno, dokler ne bo odmrla, in ukvarjali so se s »pravično« razdelitvijo hlebca namesto z njegovim povečanjem. Govorjenje o pravični razdelitvi premoženja med delavce in prebivalce, kar počne tako pozicija kot opozicija, izhaja iz nevednosti ali pa je poceni politični trik. Takšna »pravičnost« bo res napravila množico delničarjev, ki pa bodo živeli od podpore za brezposelne, dokler jo bo mogoče dobiti. »Privatizacija«, ki jo uvaja novi predlog, je le sestavni del »big bang« pristopa k reševanju gospodarskih problemov v Vzhodni Evropi. Po njem naj bi kar prek noči z dekreti uvedli trg, ameriške institucije, rekonstruirali podjetja, jih privatizirali in izvedli korenito stabilizacijo. Ko ne bo šlo, bo izgovor, da so krive »žrtve«, ker se niso držale vseh nasvetov, vedno pri roki. Drugačna pot, pot postopnosti in preverjanja učinkov posameznih ukrepov, katere sestavina je bil tudi »stari« predlog, ni priljubljena, ker ne prinaša političnih točk in ne prispeva k ustvarjanju perfektne družbe, s katero bi voditelji radi osrečili ljudstvo. Tudi to so že poskušali, pa se je vedno končalo z bedo in nasiljem.

(Pismo slovenskemu parlamentu, SP Delo, 24. avgusta 1991)

Kljub stranpotem je slovenska privatizacija veljala za uspešno; v velikem številu podjetij je omogočila notranje lastništvo, brez tega bi jih najbrž propadlo mnogo več, najboljša pa bi končala v tuji lasti, kot so praktično vsa v Vzhodni Evropi.

1993

Po ustavni zagotovitvi zasebnih lastninskih upravičenj se začne najbolj delikaten del transformacije: privatizacija. Povečala naj bi učinkovitost, omogočila pravičnost v razdelitvi bogastva in blaginje ter pomagala pri odpravi enopartijskega sistema. Predpostavka o učinkovitosti se zdi samoumevna; zasebna lastnina ustvarja institucionalno okolje, ki zagotavlja učinkovitost. Ta izhaja iz superiornosti zasebnih lastniških upravičenj pri odločitvah o prihrankih, investicijah, iskanju novih produktov, inovacijah, uporabi sredstev in tveganju. Vse to pa zagotavlja le, če gre za »prave« lastnike, odgovorne za uporabo sredstev; teh pa ni mogoče ustvariti z dekreti. Veljavnost druge predpostavke, to je, da privatizacija zagotavlja pravično porazdelitev bogastva in blaginje, je vsaj dvomljiva. Pravičnost je varljiv koncept; tudi nacionalizacija je bila izvedena v imenu pravičnosti. S povečano učinkovitostjo, ki je oddaljena, in z varljivo pravičnostjo, se cilj privatizacije omeji na politični del – odpravo enopartijskega sistema. Spet drži, da pretežno zasebna lastnina daje temelj stabilni politični demokraciji. Toda nove politične elite so mu dale dodaten političen pomen; privatizacija naj bi povečala njihovo politično legitimnost in jim povrnila izgube med komunistično prevlado. Želje po privatizaciji gre samo delno pripisati veri novih političnih elit v prednosti tržnega gospodarstva; tudi tu gre podobno, kot je šlo pri nacionalizaciji, za eliminacijo politične konkurence. Na to kažejo razlike in še bolj podobnosti med tehničnimi rešitvami v različnih deželah; dejanske razlike med njimi (socialno in institucionalno okolje, industrijska struktura, vključitev v svetovno gospodarstvo, makroekonomski rezultati itd.) niso pomembne za izbiro modelov privatizacije. Tehnični pristopi se določeni predvsem s porazdelitvijo politične moči in naključno izbranimi zahodnimi »privatizerji«. Vsi njihovi privatizacijski načrti pa imajo eno skupno značilnost, gre za veličastne administrativne operacije, ki daleč presegajo sanje centralnih planerjev.

(Property and constitution, posvetovanje v Moskvi, februar 1993)

2013

Kljub stranpotem je slovenska privatizacija veljala za uspešno; v velikem številu podjetij je omogočila notranje lastništvo, brez tega bi jih najbrž propadlo mnogo več, najboljša pa bi končala v tuji lasti, kot so praktično vsa v Vzhodni Evropi. Prepričanje v relativno pravičnost in učinkovitost slovenskega modela privatizacije pa je posebno razvoj po letu 2005 močno omajal; v certifikatski privatizaciji gre iskati tudi korenine slovenskega casino kapitalizma. S certifikati in njihovo zamenjavo za delnice v gospodarskih družbah in pidih smo namreč ustvarili dva milijona »kapitalistov« – lastnikov premoženja, ki jih ne skrbi usoda »njihove« gospodarske družbe, ampak le dividende in kapitalski dobički, torej izčrpavanje podjetij. Imetniki certifikatov so, če so imeli srečo, postali lastniki premoženja v Leku, Krki, Petrolu ali drugih uspešnih gospodarskih družbah, a so jih tudi v njih dejansko zanimale le dividende in unovčenje delnic, s katerim bi svoje proizvodno premoženje zamenjali za neproizvodno premoženje, na primer avtomobile ali nepremičnine, ne pa dolgoročna usoda gospodarskih družb, katerih lastniki so postali. Veliki večini imetnikov certifikatov pa so prej ali slej preostala le »vlaganja« v pide, ki so se prelevili v investicijske družbe; tako smo tudi na drugi ravni dobili lastnike premoženja. S privatizacijo smo zato, vsaj kar se odgovornosti tiče, pravzaprav prišli z »dežja pod kap«. Na novo ustvarjena zasebna lastnina se je pogosto pokazala za manj učinkovito od nekdanje družbene; ta je bila dejansko kolektivna lastnina, ki je po svoji naravi bolj lastnina gospodarske družbe kot lastnina njenega premoženja. Kot takšna je bila mnogo bolj povezana s podjetništvom, kot je z njim povezana zdajšnja zasebna lastnina.

(Slovenija med zlomom socializma in krizo kapitalizma, v J. Prunk in T. Deželan (urednika), Dvajset let slovenske države, 57–80)