Recesija v očeh

Zdi se mi, da sem vse to skupaj nekoč že doživel. Sicer nekje drugje, na drugačen način, a občutki kljub temu ostajajo enaki. To pot od evforije do apatije sem pred kratkim že prehodil. Zato se zadnjega pol leta v pogovorih o aktualnem družbenem dogajanju vedno znova vračam k svojim doživetjem izpred dveh let.

Takrat sem se namreč mudil na Japonskem in sredi bivanja tam me je presenetil vsem dobro znani trojček: potres, cunami in jedrska katastrofa. Država se je čez noč znašla v totalnem kaosu: 20.000 ljudi je izgubilo življenje, več sto tisoč jih je ostalo brez strehe nad glavo, milijone pa je prežemal nenehen strah pred novimi potresi, predvsem pa pred nevidno grozo radiacije, ki se je širila po otoku. Že tako hudo načeto gospodarstvo so zadele milijardne izgube, oblast pa razmeram nikakor ni bila dorasla. Še huje, vsak dan so v javnost prihajali novi dokazi o neposredni vpletenosti korumpiranih politikov v šlamparije, ki so botrovale fukušimski nesreči. Največjo psihološko travmo je gotovo povzročila prav radiacija, nevidna sila, do katere čutimo globok, zgodovinsko pogojeni podzavestni strah. O njej smo od medijev dobivali le črno-bele zgodbe. Ali smo v nevarnosti ali ne? Vsak je imel o tem svoje mnenje, kar je pomenilo le, da nihče ne pozna resnice. Informacijska zmeda, prikrivanja, laži, ustrahovanje, paranoja, bežanje v tujino, panično nabiranje zalog in posledično prazne police v trgovinah s hrano, apokaliptične napovedi tujih medijev ... vse to je postala vsakdanjost prebivalcev Japonske, ki so jih vsi po vrsti pustili na cedilu.

Toda vse le ni bilo tako temno, kot se sliši. Ne boste verjeli, ampak ko se danes pogovarjam z japonskimi prijatelji, se marsikdo nostalgično spominja tistih mesecev po 11. marcu, ko so bile spremembe neizogibne in se je zdelo možno prav vse. K seznamu problemov lahko zato mirno dodamo tudi seznam pozitivnih pojavov, ki jih je prinesla nesreča: solidarnost, samoiniciativa, pogum, povezovanje, želja po resnici, aktivizem, boj proti korumpirani politični in gospodarski eliti, veliko druženja in pogovarjanja, iskanje alternativ za prihodnost ... Sam lahko trdim, da še nikoli nisem v zraku čutil toliko upanja kot v tisti popolnoma brezupni situaciji. Japonska zastava, ki je prej pomenila nekakšen grozeč simbol imperialistične zatohlosti, se je znašla na majicah, torbah in facebookih mladih, urbanih ljudi. Mlada generacija si je spet jemala to arhaično in konservativno deželo za svojo, ampak ne na način, ki jim ga je vsa leta vsiljevala oblast. Nesreča jim je odprla upanje, da jo bodo lahko zgradili na novo.

Zdaj gotovo že slutite, kam merim s primerjavo. Ko sem se po pol leta iz pretresene in prebujene Japonske vrnil v Slovenijo, me je čakala država globoko v hibernaciji, kjer se ni pogovarjalo o družbenih alternativah in možnih načinih reševanja problemov, pač pa se je pritoževalo, stokalo, klelo in samopomiljevalo. Kot da smo najbolj od Boga pozabljeni narod na Zemlji. Napolnil me je vroč prezir nad ciničnimi, pasivnimi Slovenci. Toda takrat je bila kriza šele v povojih. Niti sanjalo se mi ni, da bodo v letu in pol ti isti ljudje z zastavami in transparenti v rokah paradirali pred parlamentom. Da bo kriza postala tako občutna in njeno reševanje tako klavrno. Da se kmalu ne bomo več pogovarjali o drugem kot o družbenih alternativah in reševanju problemov. Skratka, da bodo spremembe postale neizogibne in se bo zdelo možno prav vse. Življenje je pač polno presenečenj in tudi v zaspani Sloveniji je za nami pol leta pretresljivega dogajanja na vseh področjih. Okusili smo solidarnost, samoiniciativo, pogum, povezovanje ... Za sprožitev vsega tega na srečo ni bilo potrebna naravna katastrofa, ampak so zalegli že Kanglerjevi radarji.

Kar pa so Japonci v zadnjih dveh letih spoznali in počasi spoznavamo tudi mi, je dejstvo, da je od občutka, da so spremembe možne, do dejanskih sprememb, zelo dolga in trnova pot. Nazadnje sem se na Japonskem mudil poleti in zelo hitro zaznal spremembo v zraku. Magije ni več, rezultati vsega družbenega brbotanja na različnih ravneh pa so skoraj neznatni. Že kmalu po nesreči so volivci pokazali neverjetno kratek spomin in na tokijskih županskih volitvah ponovno izglasovali nacionalista Šintara Išiharo, ki je po nesreči 11. marca žrtvam namenil govor, v katerem jih je opozoril, da je cunami »božja kazen, ki jih je zadela zaradi njihovega pohlepa«. S premierskega stolčka je sicer letel Naoto Kan, a je njegov poraz pomenil zgolj vrnitev Šinza Abeja, katerega LDP je bila pred tem na oblasti praktično že od leta 1955. Protesti proti jedrski industriji so se nadaljevali, a so jih mediji popolnoma ignorirali, večji del opozicije pa se pravzaprav ni več strinjal glede ciljev in smiselnosti vsega skupaj. Zaznati je spremembe v japonski energetski politiki, ki se poskuša znebiti odvisnosti od nukleark, a so tudi tu mnenja močno različna, saj vse druge možnosti kruto režejo tako v japonsko ekologijo kot tudi ekonomijo. Mladim postaja vse bolj jasno, kako negotova je njihova prihodnost.

Ko sem se po pol leta iz pretresene in prebujene Japonske vrnil v Slovenijo, me je čakala država globoko v hibernaciji, kjer se ni pogovarjalo o družbenih alternativah in možnih načinih reševanja problemov, pač pa se je pritoževalo, stokalo, klelo in samopomiljevalo.

Kaj je vzrok za tako meglen razplet dogodkov? Rekel bi, da predvsem človeška narava. Naj bodo ideje o družbenih spremembah še tako privlačne, na koncu se vedno vrnemo k starim vzorcem, kajti v nas prevladuje želja po stabilnosti, po miru. Ko zavladajo izredne razmere, smo sicer znotraj njih pripravljeni na izredne ukrepe, toda hkrati si želimo vrnitve v vsakdanjik. No, vsaj tisti, katerih vsakdanjik je približno znosen. To čustvo je bilo vseskozi prisotno med Japonci, ki so seveda želeli grozljivo izkušnjo čim prej pozabiti in se vrniti v normalno življenje. Zato ni zmagala tista politika, ki je obljubljala radikalne spremembe, pač pa tista, ki je pridigala o vrnitvi v nekdanje stanje. Nobenih novih obrazov torej. Da bi še bolj potešili podzavestno željo volivcev po več preteklosti in manj prihodnosti, so se politiki celo zatekli k obnavljanju zgodovinskih sporov in zaostrili razmere do večnih sovražnic Kitajske in Koreje ... naj ljudje vidijo, da nekaj pa vendarle počnejo. Očitno si želimo sprememb, zato da bi čim prej spet lahko bilo vse tako kot prej.

Tudi naša sedanja vlada in institucionalna politika nasploh uživata vse večjo podporo, simpatij do ljudske vstaje pa je vse manj. Pa ne zato, ker bi se vlada v čem izboljšala (naredila je le nekaj kozmetičnih popravkov), in ne zato, ker bi ideja vstaje postala kaj slabša in manj aktualna (seveda pa je bilo na tej strani tudi storjenih kar nekaj organizacijskih napak), pač pa zaradi potrebe po normalizaciji. Niso samo problemi ljudskega gibanja tisti, ki ga zavirajo, saj so bile te luknje prisotne že ves čas. Zavira ga dejstvo, da nam napake zdaj prvič pridejo prav. Na tisti nesrečni 4. vstaji, ko so na dan prišle vse njene pomanjkljivosti, sem bil bolj kot nad organizacijskimi težavami in notranjimi spori zaskrbljen nad dejstvom, da je želja po vrnitvi v normalno stanje pri moji generaciji že tako močna. Tisti zoprni dež je marsikoga prikoval doma za Facebook, saj bi bil ob morebitnem odhodu ven moker in bi ga zeblo, česar si danes več ne moremo niti predstavljati. Mladi so ulice in mikrofone prepustili tolminskim puntarjem in drugim dežja vajenim veteranom, ki si prav tako želijo vrnitev preteklosti, pa četudi malo drugačne. In če je bilo še pred nekaj meseci popularno vzklikati hvalospeve vstaji, je sedaj popularno izražati svojo kritičnost do nje. Javno mnenje se tako hitro vrača k svoji ustaljeni mantri: »Vsi so isti.« Vrnimo se k svojemu vsakdanjiku, k svojemu jamranju, samopomilovanju in cinizmu, pa bo vse spet tako, kot je bilo. V to nam bodo pomagali verjeti mediji, ki tudi igrajo pomembno vlogo v tem procesu.

Ali ni smešno, kako smo o organizatorjih vstaje pred tremi meseci vsi govorili v prvi osebi, sedaj pa so postali »oni«? Kako hitro si naša osebnost po potrebi prilepi in odlepi neke pripadnosti!

......

Zakaj navadni ljudje tako težko vplivamo na sistem? Zakaj je tako težko spremeniti razmere, takrat ko je v zraku še dovolj volje in energije? Med drugim tudi zato, ker situacije nikoli ne moremo videti v celoti. Ta nam je po delčkih posredovana skozi nešteto filtrov, do nas pride prek medijev, mnenjskih voditeljev in različnih, predvsem političnih interesnih skupin. Za sekundo se je zdelo, da smo ljudje dobili glas, da govorimo mi, ne le politiki. Nismo bili le poslušalci, ampak aktivni soustvarjalci novic, naša realnost pa se je križala s tisto iz časopisov. Toda s potrebo po normalizaciji se iz civilne spet vračamo v zasebno sfero, kjer našo verzijo realnosti preglasi tista iz poročil. Tista, ki nas polni s strahom in občutkom nemoči, kakršne nas oblast za svoje delovanje pravzaprav potrebuje. Ko postaja glas ljudstva z ulic vse tišji, je vse glasnejša logika politike in finančnih institucij. To pa ne pomeni, da je njihova logika boljša. Paradoks je torej v tem, da smo pri dobivanju informacij o situaciji odvisni od medijev, hkrati pa so prav mediji tisti, ki razmere poslabšujejo in nam v končni fazi onemogočijo delovanje, nas paralizirajo. Kot je rekel Mark Twain: »Če ne berete časopisov, ste neinformirani, če jih berete, ste dezinformirani.«

Oglejmo si nekaj primerov tega procesa. Naj nadaljujem z analogijo o radiaciji: Japonci so bili za ukrepanje v zvezi z radiacijo povsem odvisni od medijev, saj jim je oblast očitno lagala. A medijev žal ni zanimalo, kako pomagati prizadetim prebivalcem, pač pa, kako pritegniti čim več pozornosti. Odgovor na to je jasen: s šokom. Tekmovali so, kdo bo javnost bolj prestrašil. Mediji na podlagi naših strahov ustvarjajo domišljijski svet, ki pa postane resničen, ko vsi vanj verjamemo in začnemo v njem živeti. Informacije o dogodkih nam posredujejo tako, da te nagovorijo naša čustva, ali pa jih vsaj uvrstijo v naš miselni svet. Nas namreč ne zanimajo dogodki sami po sebi, pač pa nas zanima njihov vpliv na naša življenja, naš vsakdanjik. Evropski in ameriški mediji so lahko iztržili Japonsko katastrofo le tako, da so bralce vključili v zgodbo: »Jedrski oblak se že širi nad ZDA!« in »Kontaminirano hrano japonskega izvora našli v francoskih restavracijah!« Ti podatki so bili seveda neresnični, a pomembni, zato da se je nevedni, tračev vajeni bralec lahko do dogajanja sploh opredelil. Zato lahko mirno rečemo, da so medijske interpretacije o posledicah sevanja bistveno slabše vplivale na življenje prebivalcev kot dejansko sevanje samo. Gospodarstvo celotnih regij je propadalo, saj nihče ni kupoval njihovih izvoznih izdelkov, tudi če so bile izmerjene količine sevanja po vseh predpisih normalne. Ljudje so se iz strahu selili in številni Evropejci so paradoksalno pred sevanjem pobegnili v svoje domovine, kjer je naravna količina sevanja v ozračju bistveno višja, pa nihče zaradi tega slabo ne spi. Ljudje so padali v depresije, se ločevali, delali splave in samomore. 99,9 % teh ljudi in njihovih otrok bi lahko živelo zdravo in mirno življenje, če bi svet znal z njimi ravnati drugače, kot da jih ožigosa. Ko pa ti strokovnjak, politik ali novinar reče, da si zaznamovan, potem si pač zaznamovan. Preskok v Slovenijo: po ciprski krizi vsi mediji in strokovnjaki s prstom pokažejo na nas, češ »vi ste naslednji«. Sloveniji se zaradi nezaupanja finančnikov poviša cena zadolževanja, in glej ga, zlomka, čez noč ji res grozi, da bo postala naslednja! Dan pred tem nihče ni razmišljal o tem in naša vrednost v očeh sveta je bila povsem drugačna, potem pa BUM, postali smo zaznamovani. Čas je, da začnemo skakati s streh in delati splave, ali kaj? Vendar nočem prodajati teorij zarot, češ da je vse, kar je napisano, laž. Japonska ima radiacijo in Slovenija ima recesijo. To so realni problemi. Toda kaj ti problemi v praksi pomenijo? Od tod naprej postanejo stvar interpretacije, ta pa je največkrat v rokah ljudi, ki nimajo niti najmanjšega namena pomagati pri njihovem reševanju, pač pa od njih čim več iztržiti.

Predvsem za države, o katerih bralci vedo zelo malo, je treba ustvariti brand; ne le brand v smislu znamke, ampak brand kot žig. Japonska je zato dobila žig »Radioaktivna dežela«, kar ji pri spopadu s kontaminacijo čisto nič ne pomaga. Indija je pred kratkim dobila žig »Dežela posilstev«, čeprav ji pri reševanju tega problema ta žig precej bolj škodi, kot pa pomaga (zanimivo, da tega žiga niso dobile ZDA, v katerih je bistveno več posilstev kot v Indiji, pa jih nihče ne povezuje s tem ... aja, one že imajo svoj škodljivi medijski žig: »Dežela šolskih pokolov«). Slovenija pa je končno prišla v mednarodni tisk in prejela žig »Naslednji Ciper«. Pisec članka o Sloveniji v Guardianu je svoj omejeni miselni proces celo zelo jasno ubesedil: »Slovenije ne poznamo po ničemer, še najbolj se je spomnimo po porazu nogometašev z Anglijo v svetovnem pokalu ...« In tu govorimo o časopisu, katerega najslavnejši kolumnist je Slovenec Slavoj Žižek! Mediji, tako kot banke in politiki, pač ne nosijo odgovornosti za naša življenja. Za njih smo živina, ki ji lastnik na zadnjico pritisne žig.

.............

Ker pa že pišem za medij, se moram tudi sam vživeti v to vlogo. Recimo, da bo nekaj ljudi prebralo to besedilo in bo torej vsaj malenkostno soustvarjalo javno mnenje. Kako torej opisovati stanje, v katerem so se znašla slovenska alternativna gibanja, če nočem zgolj trositi tega, kar hočete slišati, oziroma če si želim storiti več kot le pritiskati žige? Če naglas izrečem to, kar precej ljudi misli, torej da je z ljudsko vstajo konec, s tem samo prispevam k njenemu koncu in ji jemljem še tisto nekaj preostalega vetra iz kril. Ker pa do nje čutim odgovornost in se imam tudi za njenega soustvarjalca (Ali ni smešno, kako smo o organizatorjih vstaje pred tremi meseci vsi govorili v prvi osebi, sedaj pa so postali »oni«? Kako hitro si naša osebnost po potrebi prilepi in odlepi neke pripadnosti!), tega nočem storiti. Ostane mi torej druga opcija: da še naprej vzklikam »Ni še gotovo, gremo skupaj do konca!« v pompoznem slogu, značilnem za vstajniško Facebook skupino, in se delam, da še vedno nagovarjam celotno Slovenijo, ko me v resnici posluša le ožji krog somišljenikov. A bi s tem žal le prispeval h klovnovski podobi, ki jo v očeh mainstream javnosti dobijo radikalna gibanja, ko ta izgubijo stik z realnim stanjem. In kar še včeraj ni bilo videno kot radikalno, to postane takoj, ko je spet postavljeno v zatohlo ozračje vsakdanjosti. Ko pleše sto ljudi, so ti videti normalni, ko pleše le eden, pa deluje zmešan, ljudje mu obrnejo hrbet in se vrnejo k Harlem shaku. Realna situacija je takšna, da naši cilji žal nimajo zadostne podpore tistih ljudi, ki naj bi jih zastopali. Če se torej slepim, da bo vstaja dosegla vse cilje, ki si jih je zastavila, in bomo čez nekaj mesecev živeli v neposredni demokraciji, bom le PR-stroj, ki meče pesek v oči. Če pa se od nje distanciram in se delam, kot da nimam z njo nič, bom prispeval k temu, da res prav ničesar ne bo dosegla. Kaj mi torej preostane? Preostane mi to, kar naj bi mediji počeli: iskreno in brez pretvarjanja pogledati realni situaciji v oči, se z njo soočiti in se odgovorno odzvati na to, kar vidim, ne le na to, kar bi rad videl.

Naj mi gre še tako težko iz ust, se moram pridružiti zboru opazovalcev, ki že mesece govorijo, da naj ljudska vstaja poišče strankarsko obliko in začne delovati na političnem polju. To se mi zdi največ, kar lahko v tem trenutku dosežemo.

Najprej torej upoštevajmo dejstvo, da je tista prva, vzhičena faza vstaje, ko se je vse dogajalo samo od sebe in je zanos ljudstva preskakoval vse ovire, mimo. Če jih v pol leta nismo odnesli »vun«, jih tudi zdaj ne bomo. Tu se torej začenja težji del naloge: prebroditi apatijo, ki nujno sledi vzhičenju, in uresničevati ideje, zaradi katerih je do vzhičenja sploh prišlo. Od ljudi ne moremo pričakovati nenehne evforije. Gibanje se mora s čustvenega polja seliti na razumsko, ki je seveda bistveno manj zanimivo za medije, zato bodo tudi vsi morebitni rezultati (in nekaj jih že je) spregledani, premalo nagrajeni. V Mariboru smo videli, kako je videti ta proces: veliki pomp okoli protestov, zelo malo slavja ob izvolitvi vstajniškega župana. Vendar je bil izvoljen, in to štejem za veliko zmago! Hkrati bodo mediji, ki sedaj servirajo naše želje po normalizaciji stanja, še tako splošno sprejete ideje predstavljale kot »radikalne«, zaradi česar jih ljudje ne bodo podpirali. Žal je treba za kakršenkoli uspeh vse te dejavnike upoštevati. Naj mi gre še tako težko iz ust, se moram pridružiti zboru opazovalcev, ki že mesece govorijo, da naj ljudska vstaja poišče strankarsko obliko in začne delovati na političnem polju. To se mi zdi največ, kar lahko v tem trenutku dosežemo. Menim, da se morajo protesti nadaljevati in vršiti nenehen pritisk na sedanjo vlado, saj bo ta sicer hitro pozabila na obljube predčasnih volitev in bo še ta možnost izpuhtela v zrak. Še kako prav jim pridejo te primerjave s Ciprom, saj si prestrašeni ljudje bolj kot kadarkoli želijo obljubljene stabilnosti. Želim si, da bi bila Slovenija sposobna reči EU: »Odjebite, nehajte nas izsiljevati, ne bomo na račun naših ljudi reševali bank in ne bomo vam prodali svojih najboljših podjetij! Če vam kaj ni prav, gremo ven!« Toda takšnih jajc naši politiki pač nimajo. Zato se je treba z vso močjo osredotočiti na cilje, ki so dosegljivi, in v parlament čim prej spraviti pokončnejše ljudi. Marsikaj, kar nam zdaj predstavljajo kot radikalno, je v resnici standardna praksa v številnih razvitih državah. Tudi če se vračamo v »normalno« stanje, torej se spet zapiramo v zasebno sfero, ne smemo nasesti takšnemu ustrahovanju in se ne smemo pustiti ožigosati. Jebeš ta »naslednji Ciper«, jebeš ta »Imamo še dva meseca, sicer ...«, jebeš ta »Slovenija nima drugih možnosti« … Vse to so žigi, ki sicer govorijo o resničnem problematičnem stanju v državi, hkrati pa reševanje tega stanja onemogočajo. Znebimo se jih torej čim prej. In postavimo naše dostojanstvo, z njim pa tudi naše psihično zdravje, nazaj na prvo mesto.

.........

Končal bi še z eno izkušnjo iz mojega bivanja na Japonskem. V obdobju po potresu je seveda nastala velika potreba po povezovanju ljudi. Ogromno smo se družili, kajti samota je bila v tistih okoliščinah preveč tesnobna. Vseeno pa je bilo takšno druženje glede na razmere marsikomu nenavadno, češ: »Ne moremo sedaj veseljačiti in se delati, kot da se nič ne dogaja ...« Ti ljudje so se izrednim razmeram »primerno« izolirali in ves čas spremljali razvoj dogodkov na poročilih in družabnih medijih, kar pa jih je psihično strlo. Zakaj? Ker internet in TV ne ponujata realne slike, pač pa predstavljata naše strahove in frustracije ob soočanju z njo. Kadar sem se vračal domov s tradicionalnih hanami piknikov pod češnjami (ki so se jih Japonci množično udeleževali kljub uradni prepovedi vlade), kakega dobrodelnega koncerta ali protesta, sem bil napolnjen z zanosom. Ob vsakem stiku z ljudmi sem si rekel: »Ta narod si bo opomogel!« Ko pa sem se vrnil v sobo in odprl računalnik, me je na spletu čakala vrsta apokaliptičnih napovedi, grozečih številk, afer in spletk. Čakal me je kup histeričnih elektronskih sporočil iz domovine, da naj se hitro poberem domov. Prebral sem članke slovenskih medijev, za katere sem takrat poročal o stanju na Japonskem, in ugotovil, da so iz mojih javljanj izrezali vse pozitivne izjave, ter z velikimi črnimi črkami poudarili vse, kar je zunaj konteksta zvenelo zastrašujoče. Preveril sem članke medijev, ki jim zaupam kritično držo do uradnih informacij, in tako na strani Radia Študent izvedel, da je Tokio postal »postapokaliptično mesto teme, mesto duhov, iz katerega vsi bežijo ...«, v Mladini pa prebral »strokovni« članek, ki mi je zagotavljal, da bo sever Japonske kmalu postal neposeljeno radioaktivno območje. Začel sem razumevati, zakaj so nekateri moji prijatelji, ki so se izolirali, postali tako depresivni. Živeli so v »postapokaliptičnem mestu teme«, živeli so z občutkom kontaminiranosti in brezizhodnosti, medtem ko smo se drugi v množici evforičnih ljudi pod češnjami pogovarjali o tem, kako se bo država na novo zgradila z bolj zdravimi temelji. Kdo je v svojem ravnanju imel bolj prav? Ko sem v zadnjih mesecih doma spremljal medije ali bral komentarje na vstajniških straneh, sta se me lotevala ista panika in obup. Depresija. »Nivo komunikacije je katastrofalno nizek, vsi po vrsti so nesposobni!« Vsakič, ko sem se pridružil protestu, akciji, okrogli mizi, ali pa zgolj druženju in debati, pa so se vsi ti oblaki razpršili. Ljudje dejansko nismo takšni moroni, kot se to zdi na spletu! Tam, kot da so se akumulirale vse naše frustracije, v zunanjem svetu pa pridejo na dan tudi naše vrline. Ja, bolje so storili tisti, ki se niso pustili ožigosati. Storili so uslugo ne le sebi, pač pa tudi državi. Če se že moramo vrniti v vsakdanjik, naj ta ne bo tak, kot nam ga pišejo drugi.

Sam pa se pravzaprav še nisem popolnoma pripravljen vrniti v rutino. Še imam nekaj zagona. Še imam nekaj jeze in upanja. Zato se moje državljansko ravnanje za zdaj ne bo spremenilo. Če me vprašate, kaj storiti, vam bom odgovoril isto kot pred pol leta: Beri, organiziraj, pomagaj, prevzemaj iniciativo, protestiraj, voli in ne postani cinik! Po pol leta izkušenj pa k temu dodajam še: Ne pusti se poriniti nazaj v zasebno sfero, v izolacijo fiktivnega medijskega sveta in družabnih omrežij. V svet, kjer nas najraje vidi neoliberalna politika, ker nam tam lažje prodaja svoje fantazme in nas drži v nenehnem strahu in tesnobi. Vstajniško gibanje je dalo glas realnosti navadnih ljudi, omogočilo je, da so prišle na dan tudi drugačne ideje, in dalo je slutiti, da naše možnosti niso tako omejene, kot nam ves čas prikazujejo. Še naprej se moramo srečevati in govoriti, sicer bomo večno le poslušalci. Kadar o naših usodah beremo samo še v časopisih, je njihovo sporočilo vedno isto: nemočni ste. Mediji, tako kot politika, za svoj obstoj potrebujejo nemočnega bralca, nesposobnega priti do informacij in lastnih idej. Potrebujejo neumne in prestrašene ljudi, ne pa nas.