O izkušnji, imenovani Open

Včasih pojavi, stvari, ljudje in razmerja do njih niso strokovni, še manj znanstveni, ampak zelo osebni. Zato je primerno ali vsaj dopustno, čeprav za težo zapisanega tvegano, da se o njih piše osebno. Do gejev in lezbijk prijazen lokal Cafe Open je bil za marsikoga ena od takšnih osebnih zgodb, ki se je odprla pred petimi leti in se na sedanji lokaciji zaprla pred nekaj dnevi, na način, na kakršnega je živela: z druženjem raznolikih ljudi, ki jih je varovala policija in jih nazadnje tudi spodbudila k odhodu domov, ker je bila ura že nekaj čez polnoč. Vsem, ki so bili vključeni v njegovo dosedanje življenje, je dal priložnost, da so se o marsičem marsikaj naučili: o pomenu fizičnega prostora za vidnost ideje, o zaprtosti in odprtosti slovenske družbe, o zakonitostih gostinske dejavnosti, o vplivu birokratskih ovir na življenje ljudi in o mentaliteti slovenske prestolnice.

O pomenu fizičnega prostora za vidnost ideje

Cafe Open je bil jasno opredeljen kot do gejev in lezbijk prijazen lokal, odprl pa se je zato, ker je bilo pred tem v Ljubljani druženje istospolno usmerjenih omejeno predvsem na nočno življenje, na znamenite nedeljske večere v K4 ter na kluba Monokel in Tiffany na Metelkovi, dnevno druženje pa se je razvilo v nekaterih lokalih, ki se v tem smislu večinoma niso izrecno opredelili niti niso ponujali programskih vsebin, povezanih z vprašanji spola, spolne usmerjenosti in spolne identitete. Po 20 letih gejevskega in lezbičnega gibanja se je zdelo, da je čas za dnevno svetlobo. Cafe Open nikoli ni želel biti izključujoč, želel pa je obrniti domnevo, da je vsak, ki vstopi v katerikoli prostor, heteroseksualen. Želel je preseči pomen spolne usmerjenosti, a v kulturi, ki temelji na domnevi heteroseksualnosti, je to mogoče le, če se najprej opredeliš kot oddaljitev od norme, kot drugi, in šele nato poskusiš preseči pomen razlike. Če želiš razliko izničiti, mora najprej postati vidna, saj sicer obstaja samo hegemonska navzočnost domneve, tisto, kar je od nje ločeno, pa ne. Čeprav se je zdelo, da je opredeljevanje nevarno, je bilo jasno, da neopredeljevanje pomeni nadaljevanje nevidnosti. Samo prve mesece po odprtju so otroci iz soseščine s kolesi drveli mimo pločnika lokala in ga opazovali kot v živalskem vrtu ter bolj ali manj v zadregi kričali besede, ki so jih za poimenovanje gejev in lezbijk slišali v šalah, šoli ali na televiziji. Zelo hitro je osebna okoliščina postala tako nepomembna, da se zanjo ni bilo več vredno zmeniti.

Spolna usmerjenost ima v primerjavi s številnimi drugimi osebnimi okoliščinami ne-srečo, da ni navzven vidna. Zato jo je lahko skrivati do onemoglosti, zasebno in javno. Barvo kože, raso, hendikep, starost, jezik in spol težko prikrijemo, spolna usmerjenost pa se lahko kaj hitro potisne za štiri stene in za njimi tudi ostane. Prav zato so fizični prostori za obstoj in vidnost raznolikosti tako zelo pomembni.

Barvo kože, raso, hendikep, starost, jezik in spol težko prikrijemo, spolna usmerjenost pa se lahko kaj hitro potisne za štiri stene in za njimi tudi ostane. Prav zato so fizični prostori tako zelo pomembni.

O težavnosti biti gostinski lokal s sporočilom

Med fizičnimi prostori je prav gostinski lokal eden najbolj odprtih, dostopnih in demokratičnih javnih prostorov, bolj kot knjižnice, kinodvorane, galerije, kulturni domovi in univerzitetne predavalnice. Za obisk ni potrebna vstopnina, članarina, izobrazba, predznanje ali kvalificiranost katerekoli vrste. Vanj se lahko (namenoma) vstopi celo po pomoti. Vsebina, ki nagovarja v gostinskem lokalu, se dotakne tudi tistih, ki le redko zahajajo v javne prostore mišljenja, žal pa v slovenskih gostinskih lokalih vsebina nagovarja le redko. Takšno izvotljeno dojemanje barske kulture gojijo tudi oblasti, saj niti država niti lokalne skupnosti ne spodbujajo razvoja kulturne in programske ponudbe v njih. Ker je ta prepuščena tržnim zakonitostim, se vanjo le redko vključujejo posamezniki in posameznice, ki bi želeli javne prostore odpirati družbeno angažiranemu delovanju, vzpostavljati varne prostore za marginalne skupine ter povečevati vidnost skritih identitet. Za takšno delovanje so prostori etablirane kulture in vednosti veliko bolj udobni in manj naporni, hkrati pa je za izvajanje vsebin zanje laže pridobiti javna finančna sredstva. Gostinska dejavnost je precej regulirana, nad njo kot damoklejev meč bedijo številne inšpekcije in drugi prekrškovni organi. Državni organi pri poslovanju ne dovoljujejo ali oproščajo napak, so zelo redko pripravljeni razumeti kontekst delovanja, vse to pa je v času, ko se vsaki obliki sodelovanja in razumevanja lahko očita tudi koruptivnost, politično botrstvo ali nedopustno lobiranje, deloma razumljivo.

Cafe Open je v petih letih delovanja pripravil več kot 200 brezplačnih dogodkov; 50 predavanj, okroglih miz in pogovorov, 40 literarnih večerov, 50 odprtij likovnih razstav, 30 koncertov ter številne druge dogodke. Ker je bil hibrid med gostinskim lokalom in družbeno angažiranim prostorom, je bil v stalnem iskanju ravnotežja. Čeprav je bil organiziran kot gospodarska družba, mu ni šlo za dobiček. Iskal je ravnotežje med komercializacijo, ki zagotavlja večjo obiskanost, a manj smisla, in vsebinsko težo, ki dodaja vrednost, a jo prinaša manj ljudem. Zato je bil preveč prozaičen za podporo kulturnih institucij in preveč kultiviran, da bi ga zanimalo sponzorstvo alkoholne industrije in da bi on zanimal alkoholno industrijo. V petih letih delovanja je prejel okrog 15 tisoč evrov javnih sredstev za izvedbo programa, zlasti za varovana druženja istospolnih družin in izvedbo predavanj Odprto o družbenih problemih. Iskal je ravnotežje med identiteto in odprtostjo: želel je biti varen prostor za geje in lezbijke, kjer se ne preizprašujeta ne spol ne spolna usmerjenost, a hkrati odprt in pretočen, saj je prostor, ki ni odprt, brez velike škode lahko tudi zaprt. Vsa ta ravnovesja je našel včasih bolj, včasih manj uspešno, a nikoli dokončno.

O »subvencionirani« Sloveniji

Ljubljana je zadnja leta posejana z gostinskimi lokali, pri čemer je delovanje večine podprto z različnimi legalnimi ali nelegalnimi mehanizmi, zaradi katerih je konkurenca izkrivljena, potrošniki pa teh mehanizmov zaradi neinformiranosti, pa tudi zaradi lastne komoditete za zdaj še ne vgrajujejo v svoje izbire. Razmeroma majhne napake pri poslovanju se lahko hitro kaznujejo, nekatere velike sistemske nepravilnosti pa ostajajo nesankcionirane.

Temeljna in vseprisotna nelojalna in protizakonita praksa, ki že dolga leta vlada slovenskemu gostinstvu, je prikrojevanje prihodkov z namenom plačila nižjih davkov. Namesto da bi si nosilci gostinske dejavnosti in njihova združenja prizadevali za znižanje davka na dodano vrednost z 20 na 8,5 odstotka, si ga na nizko stopnjo ukrojijo z blagajnami, ki omogočajo brisanje realnih vrednosti na računih, kar vpliva na zmanjšanje davčne obremenitve zavezanca. Skrajni čas je, da država na vseh področjih uvede sistem, zaradi katerega se nihče ne bo znašel pred dilemo, ali zaradi želje po ohranitvi delovanja v povezavi z nelojalno konkurenco sodelovati v nelegalnih praksah ali ne. Država, ki ne preprečuje nelegalnih praks nekaterih, vse druge konkurente posredno sili v nezakonito poslovanje.

Druga ovira svobodni in pošteni konkurenci na gostinskem trgu so restavracije, bari in klubi, katerih primarni namen ni opravljanje gostinske dejavnosti, ampak pranje denarja. Zato ni nenavadno, da imajo kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s prepovedanimi posli, v lasti tudi gostinske lokale, nenavadneje pa je, da z njimi sodelujejo mestne oblasti, ki jim dajejo v najem ali v prodajo nepremičnine za opravljanje dejavnosti. Umazanemu denarju je prav v gostinski dejavnosti razmeroma lahko pripisati zakonit izvor: ker sta hrana in pijača potrošni dobrini, organi pregona težko dokažejo, da je visoka prodaja fiktivna in namenjena zgolj pranju denarja. Vsekakor pa takšne nepravilnosti vplivajo na delovanje trga, saj ga umetno napihujejo in dvigujejo višino stroškov, na primer najemnin.

Tretja značilnost tega, kako se v Sloveniji lotevamo razvoja mest, je megalomanskost in vsenavzočnost občinskih oblasti, ki se le stežka uprejo čezmernim intervencijam v produkcijo vsebin. Namesto da bi mestne oblasti zagotovile finančno in tehnično podporo, ob kateri bi civilna družba lahko sama oblikovala vsebine, prek svojih javnih zavodov vsebine tudi same producirajo. Pri takšnem načinu se izničuje polje svobodne iniciative, saj je zasebno zreducirano na komercialno, neprofitna sfera pa je bodisi v domeni oblasti ali v domeni nevladnih organizacij, ki so večinoma ozko specializirane in se ukvarjajo z izvedbo posameznih dogodkov, projektov in programov, le redko pa z odpiranjem in ohranjanjem javnih prostorov.

Ne nazadnje slovensko gostinstvo »subvencionira« izkoriščana delovna sila. Od neplačanih južno- in vzhodnoevropskih ter azijskih delavcev in delavk, ki v suženjskih razmerjih in razmerah delajo za stanovanje in hrano, do študentov in navideznih samostojnih podjetnikov, katerih razmerja so po vsebini delovna razmerja, formalno pa so angažirani v fleksibilnih oblikah dela. Temu se ni mogel izogniti niti Cafe Open.

Pomembna ovira svobodni in pošteni konkurenci na gostinskem trgu so restavracije, bari in klubi, katerih primarni namen ni opravljanje gostinske dejavnosti, ampak pranje denarja.

O težavnosti biti do gejev in lezbijk prijazen

Čeprav zadnji dve leti večjih težav s homofobijo v lokalu ni bilo več, sta ga vsaj v začetnih letih precej zaznamovala nestrpnost in nasilje. Prvo leto po odprtju so bili sodelavci in sodelavke, pa tudi gosti in gostje lokala pogosto tarča verbalnih napadov, vrhunec nestrpnosti pa je lokal doživel s štirimi homofobnimi napadi, ki so se vsako leto zgodili v tednu parade ponosa. Najnasilnejši se je zgodil junija 2009, ko je skupina sedmih ali osmih v črno oblečenih in zamaskiranih fantov z gorečimi baklami in s kamenjem napadla obiskovalce in obiskovalke literarnega večera. V času napada je bilo v lokalu in na njegovem vrtu približno 60 ljudi. Policija je tri napadalce našla in sprožila kazenski postopek, ki se je pravnomočno končal julija 2011, pri čemer sta bila dva storilca obsojena na sedem, eden pa na pet mesecev zapora, odločitev pa je ena redkih obsodilnih sodb za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja oziroma nestrpnosti v slovenski sodni praksi. Drugič je bil lokal tarča napadov v tednu parade ponosa junija 2010, ko so napadalci ob obletnici prvega napada lokal popisali z grafiti »Smrt pedrom!« in »Buška je buška peder«, naslednje leto so razbili okno in lani sosednjo stavbo pografitirali s homofobnim sporočilom »Parada gnusa«. Ob prvem napadu je bil odziv večinskega dela politike enoznačen – politika je nedvoumno obsodila nasilje –, vse druge napade pa so konservativne politične stranke relativizirale. Tako je predsednik SDS Janez Janša leta 2010 namesto jasne obsodbe nasilja dejal, da je ob obsojanju raznih pojavov nestrpnosti treba imeti iste vatle za vse, in pri tem navedel primer nestrpnih grafitov na slovenskih cerkvah, ki jih nihče ne obsodi. Takšen obrat pri obsojanju nasilja je skrb zbujajoč, saj kaže na poskus dela politične elite, da bi s primerjavo in kazanjem na druge oblike nestrpnosti implementirala in normalizirala vstop nasilnih in diskriminatornih praks v vsakdanje življenje.

Homofobija pa se ne kaže zgolj v fizičnem in verbalnem nasilju, ampak se lahko skriva tudi za na videz nevtralnimi dejanji in odločitvami, pri čemer jo je v teh primerih izjemno težko dokazati. Največ takšnih dvomov se je porodilo v stikih s prebivalci v soseščini in s policijo, nekaj pa tudi z obiskovalci lokala. Eksplicitne oblike homofobnega nasilja ne puščajo dvoma o svoji naravi in namenu, prikrita homofobija pa pušča odprt prostor za interpretacijo navidezno nevtralnih odločitev in delovanja posameznikov in oblasti, s čimer so prizadevanja za odpravo težav, ki izvirajo iz njih, zelo otežena. Poenostavljeno, vsak ima pravico do dnevnega in nočnega počitka in miru in ga večerno govorjenje gejev in lezbijk lahko moti, nikoli pa ne bomo vedeli, ali bi ga to govorjenje motilo, če njegovih zaznav ne bi determiniralo poznavanje spolne identitete ali usmerjenosti govorečih. Zato se je v odsotnosti nasprotnega dokaza nujno postaviti na izhodišče, da negativnih odzivov na svoje delovanje ne pripisujemo homofobiji. Nasprotno stališče hromi in vzpostavlja paranoidno stanje.

O prihodnosti odprtih prostorov

Cafe Open se je zaprl, ker je bila lokacija na ljubljanskih Prulah zaradi ujetosti v stanovanjsko sosesko premajhna in utesnjujoča. Poleg tega je s 1. januarjem začel veljati nov odlok Mestne občine Ljubljana o obratovalnih časih gostinskih lokalov, po katerem so ti v tem delu mesta lahko odprti le do 23. ure, lokali na sosednji ulici 20 metrov stran pa lahko poslujejo dve uri dlje. Dve uri je nič časa v življenju navadnega človeka in ogromno časa v poslovanju navadnega lokala. A pravilo je pravilo, seveda pa je prav Open dokaz, da vsako pravilo učinkuje na življenje ljudi in skupnosti. Vse to vedenje v človeku zbuja dvom, ali je njegovo početje smiselno, ali imajo njegova prizadevanja učinke in zlasti, ali vse to še zmore. Ali kakor mi je po napadu s kamenjem in z gorečimi baklami po telefonu rekel oče: »Nihče ne živi 500 let, da bi jih lahko 100 porabil za druge.« A ker smo vedno hkrati sami tudi ta drugi, so vsa leta, ki jih domnevno porabimo za druge, leta, ki jih porabimo zase. Zaradi tega je prihodnost odprtih prostorov odprta, tudi zato, ker se z nami nič ne zapre za vedno, zapre se naš način, odprejo pa se številni drugi.