Kriza v kapitalizmu ali kriza kapitalizma?

Trenutna kriza, katere začetek običajno postavljamo v leto 2007, ko je v ZDA propadla investicijska banka Lehman Brothers, se že od začetka prikazuje kot finančna ali, natančneje, dolžniška kriza. Začela se je kot kriza hipotekarnih kreditov najrevnejših ameriških gospodinjstev, kmalu pa se je prek mednarodnih trgovinskih, denarnih in finančnih trgov razširila še na preostanek sveta.

Iz slovenske perspektive se prikazuje v dveh razsežnostih. Prva je evropska. V tej razsežnosti je s takšnim ali drugačnim izhodiščem prizadela predvsem periferne države območja evra, kot so Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija, tj. skupino PIIGS. Zaradi tesnih finančnih povezav, zunanjetrgovinskih neravnovesij in neugodnega razmerja političnih sil, ki je preprečilo pravočasno izvršitev potrebnih institucionalnih prilagoditev in političnih ukrepov, pa je močno ogrozila tudi obstoj evrskega območja in EU v celoti. Druga razsežnost, v kateri se nam kriza prikazuje, pa je specifično nacionalna. Ekonomski razcvet v letih 2004–2008, tj. neposredno pred prevzemom evra in po njem, je temeljil na pritoku kapitala iz držav evrskega območja in na zunanjem povpraševanju, ki sta financirala menedžerske odkupe zasebnih podjetij in njihove zgrešene investicije, breme slabih kreditov pa je po izbruhu krize padlo na pleča domačih in tujih bank, v vse večji meri pa tudi javnih financ. Tudi v tej razsežnosti se kriza torej prikazuje kot dolžniška kriza, le da k nam prihaja z zamikom in v blažji obliki. Irski davkoplačevalci so s svojo slabo banko leta 2010 prevzeli kar 77 milijard evrov slabih kreditov, kar je skupaj z drugimi stroški reševanja bank irski proračunski primanjkljaj v tistem letu pognalo do rekordnih 31,2 % BDP-ja, mi pa jih bomo s svojo slabo banko letos prevzeli »le« štiri milijarde.

Tudi če ne vztrajamo pri tezi, da je trenutna kriza tudi s političnega vidika že kriza kapitalizma, se moramo strinjati, da lahko to zelo hitro postane.

Dejstvo, da se trenutna kriza prikazuje kot dolžniška kriza, ni sporno, saj to vsaj na površju tudi je. Sporno pa je, če se razlaga krize ustavi pri površinskih pojavih, kakor to počne vladajoča ideologija, kjer vodilno vlogo igra neoklasična ekonomija. Takšna analitska gesta ima namreč posledice ne le za razprave na hodnikih ekonomskih fakultet in na straneh njihovih revij, ampak tudi za politiko, kolikor okuži oblikovalce politik. Opredelitev krize kot dolžniške krize namreč vodi do političnega sklepa, da jo lahko premagamo le z razdolževanjem podjetij, bank in države ter s povečanjem konkurenčnosti gospodarstva, kar sta evfemizma za socializacijo zasebnih dolgov, privatizacijo državnega premoženja in kleščenje javnega sektorja, zlasti socialnih transferjev in storitev, ter za nižanje plač. Pokazali bomo, da vladajoča ideologija (ki je, kot je vedel že Karl Marx, ideologija vladajočega razreda, v kapitalizmu torej kapitalističnega razreda) skriva zadnji vzrok te pa tudi vseh podobnih kapitalističnih kriz. Ta vzrok pa ni razbohoten javni in zasebni dolg ali previsoke plače, prav tako ne državno lastništvo, razpadla pravna država ali moralna sprijenost politikov in menedžerjev, kakor trdijo sorodne razlage. Pod površjem dolžniške krize se namesto tega skriva kriza kapitalizma kot sistema produkcije za profit, ki je v regionalnem okviru posredovana s krizo institucionalnega ustroja EU. To je kriza kapitalizma, ki se s predahi vleče že od sedemdesetih let 20. stoletja, zdaj pa je končno izbruhnila v vsej svoji moči. Takšna opredelitev krize pa prinese popolnoma drugačen politični sklep. Ne socializacije zasebnega dolga, ampak odpravo dolga kot takega. Ne privatizacije državnega premoženja, ampak socializacijo zasebnega premoženja. Ne kleščenja javnega sektorja v korist zasebnega, ampak kleščenje zasebnega sektorja v korist javnega. Ne nižanja plač v korist profitov, ampak nižanje profitov v korist plač. Kapitalizmu je spodletelo, zato naj priložnost dobi socializem. Prispevek bomo razdelili na dva dela. V prvem, osrednjem delu bomo predstavili marksistično razlikovanje med krizami v kapitalizmu in krizami kapitalizma, profit kot osnovno motivacijo ekonomske aktivnosti v kapitalizmu, trenutno krizo pa kot krizo kapitalizma, ki ima kot svoj zadnji vzrok nizko svetovno profitno stopnjo. V drugem, sklepnem delu pa bomo podrobneje utemeljili potrebo po socialistični alternativi reševanju krize s kapitalističnimi sredstvi.

Kapitalizem in vse njegove krize

Marksistična ekonomija, ki je na začetku trenutne krize dobila ponoven zagon, večinoma ločuje med dvema vrstama kapitalističnih kriz. Prve so krize v kapitalizmu. Te so razmeroma kratke, do njih pa prihaja približno vsakih sedem do deset let. Gre za poslovne cikle, ki jih sicer (napačno) obravnavata tudi keynesovska in neoklasična ekonomija, tj. za izmenjavanje konjunktur in recesij. V fazi recesije stopnja ekonomske aktivnosti upade, stopnja brezposelnosti se zviša, stanje javnih financ pa se zaradi delovanja avtomatskih stabilizatorjev, tj. zaradi povečanja socialnih izdatkov in upada davčnih prihodkov, poslabša. Vzroki in povodi recesij so mnogoteri, njihova dolžina, globina in frekvenca pa so odvisne od višine svetovne profitne stopnje (o njej več kasneje). Same recesije nimajo znatnejših političnih učinkov, seveda pa imajo lahko politične vzroke, na primer nepričakovan razpad države kakor v državah nekdanje SFRJ ali drastičen rez v javnofinančne izdatke kakor v Grčiji. Če kot provizoričen makroekonomski kazalnik recesije (tehnični kazalniki so natančnejši) uporabimo letno gibanje realnega BDP-ja, tj. BDP-ja, izraženega v stalnih cenah, smo zadnji recesiji doživeli leta 2009, ko je realni BDP v državah EU upadel za 4,3 %, v Sloveniji pa za kar 7,8 %, in leta 2012, ko je upad realnega BDP-ja znašal 0,3 % (EU) in 2,3 % (Slovenija). Ker vse makroekonomske napovedi napovedujejo nadaljevanje recesije tudi v naslednjih letih, gotovo pa vsaj še v letošnjem, rast realnega BDP-ja pa tudi v vmesnih letih ni ravno navduševala, nekateri govorijo o veliki recesiji ali celo o manjši depresiji.

In tu pridemo do druge vrste kapitalističnih kriz, do kriz kapitalizma. Razlika med temi in krizami v kapitalizmu ni le kvantitativna, na primer v njihovi dolžini, globini ali geografskem obsegu, ampak tudi in predvsem kvalitativna, saj so krize kapitalizma predvsem politične krize, čeprav imajo tudi svoje ekonomske posebnosti. Ekonomsko se krize kapitalizma prikazujejo kot zaporedje večjega števila krajših recesij ali kot ena neprekinjena depresija (razlika med recesijo in depresijo je predvsem v globini). Trajajo dlje kakor običajne recesije, s predahi lahko tudi več desetletij, so tudi globlje, geografsko pa prizadenejo celoten svetovni kapitalizem, čeprav neenakomerno. Od običajnih recesij se ekonomsko razlikujejo tudi v tem, da je njihov vzrok enak in se skriva globlje, čeprav so lahko povodi tudi v tem primeru mnogoteri. Krize kapitalizma so z ekonomskega vidika tako predvsem krize nizke svetovne profitne stopnje. Vendar je, kakor rečeno, ključna ločnica med krizami v kapitalizmu in krizami kapitalizma predvsem politična. S tega vidika se vsaka kriza kapitalizma prej ali slej utelesi v podobi delavskih gibanj in strank, ki so kapitalizmu tudi dejanska grožnja (poznamo tudi kvazi-protikapitalistična gibanja in stranke, kakor jih imenuje Lev Centrih, na primer fašizem in njegove stranke, ki kapitalizem ogrožajo samo na videz, dejansko pa zagotavljajo njegov nadaljnji obstoj). Odkar je postal svetovno prevladujoči produkcijski način, je kapitalizem doživel tri takšne krize. Prva je bila dolga depresija v letih 1873–1896, druga je bila velika depresija v letih 1929–1945, tretja, ki še nima imena, pa se vleče že vsaj od leta 1973, njena posebnost pa je, da jo je kapitalizmu vmes za nekaj desetletij uspelo umiriti. Vse tri so izbruhnile v podobi finančnih kriz.

Ne le na svetovni periferiji, tudi v največjih državah EU smo dobili socialistične stranke, ki so že same po sebi spoštovanja vredne politične sile, skupaj pa gradijo mednarodno mrežo, ki bo dvignila tudi sorodne stranke v manjših državah.

Poudarek na profitni stopnji kot ključnem makroekonomskem kazalniku je zasluga marksistične ekonomije. Ta se pri tem sklicuje na Marxovo tezo, da prevladujoča ekonomska motivacija v kapitalizmu ni produkcija in konsumpcija uporabnih vrednosti oziroma zadovoljevanje človeških potreb in prav tako ne optimalna alokacija redkih dobrin: kapitalisti bodo svojo vlogo igrali le, če bo s produkcijo potekalo samouvrednotenje kapitala, tj. če bo prišlo do produkcije in realizacije presežne vrednosti, ki bo presegala vrednost investiranega kapitala, tj. presežne vrednosti, ki se bo na koncu produkcijskega procesa realizirala kot profit (za opredelitev kapitalista kot takega je sicer ključno predvsem prizadevanje za profit, saj si finančni in trgovski kapitalisti ne mažejo rok s produkcijo, pa niso nič manj kapitalisti). Gorenje, angelski investitor ali nepremičninski agent ne producira kuhinjskih aparatov, investira v startup podjetja ali prodajo stanovanj zato, ker bi želel zadovoljiti neko človeško potrebo, ampak zato, ker želi realizirati čim višjo profitno stopnjo, tj. čim večji profit glede na prvotno investicijo. To je teza, ki je Marxa vodila do odkritja zakona o tendenčnem padanju profitne stopnje. Marx pokaže, da razvoj kapitalistične produkcije spremlja tendenca rasti organske sestave kapitala, tj. tendenca manjšanja deleža variabilnega kapitala oziroma delovne sile glede na delež konstantnega kapitala oziroma produkcijskih sredstev v sestavi celotnega investiranega kapitala. Zaradi tržnega pritiska morajo podjetja skrbeti za svojo konkurenčnost z večanjem produktivnosti, to pa počnejo tako, da investirajo vse večji delež svojega kapitala v produkcijska sredstva, vse manjši delež pa v delovno silo. Če sprejmemo Marxovo delovno teorijo vrednosti, ki pravi, da presežno vrednost producira le živo delo oziroma delovna sila, ne pa tudi mrtvo delo oziroma produkcijska sredstva, lahko sklenemo, da tehnološki napredek zaradi tržnih pritiskov zniža stopnjo presežne vrednosti v na novo producirani vrednosti, s tem pa tudi profitno stopnjo. In ker kapitalisti svojega kapitala ne bodo investirali, če profitna stopnja ne opravičuje investicijskega tveganja, bo prišlo do upada stopnje akumulacije kapitala, tj. do upada stopnje reinvestiranja preteklih profitov, s tem pa do upada rasti, v trenutkih kapitalističnih kriz pa celo do negativne stopnje rasti ekonomske aktivnosti.

Če se vrnemo k trenutni krizi, je očitno, da je ta kriza kapitalistična. Težje pa je oceniti, ali gre za krizo v kapitalizmu ali za krizo kapitalizma. Z ekonomskega vidika gre gotovo za drugo. Svetovna dolžniška kriza je res le površinski pojav, do katerega je prišlo zaradi desetletij nizke svetovne profitne stopnje, do neenakomernega razvoja nacionalnih dolžniških kriz pa je prišlo zaradi neenakomernega razvoja nacionalnih profitnih stopenj. Povojna zlata doba, kakor obdobje 1945–1973, sicer po vseh kazalnikih najuspešnejša v zgodovini kapitalizma, imenuje Eric Hobsbawm, se je v sedemdesetih letih iztekla v kronično krizo nizke svetovne profitne stopnje, ki se je takrat prikazovala kot stagflacija, tj. kot kombinacija globoke recesije in visoke inflacije. Iz nje se je kapitalizem izvil s prehodom v neoliberalni stadij, ki je z uspešnim političnim napadom na delavski razred, tj. na njegove sindikate in stranke, omogočil zaostajanje stopnje rasti tako neposrednih kakor posrednih plač, tj. socialnih storitev in transferjev, za stopnjo rasti produktivnosti, s policy trojčkom privatizacije, liberalizacije in deregulacije gospodarstva in financ pa je ponudil nove investicijske priložnosti z visoko profitno stopnjo. Ta politična kombinacija je v osemdesetih in devetdesetih letih svetovno profitno stopnjo sicer zvišala, a se je morala ta v letih 1997–2000, z izbruhom vzhodnoazijskih finančnih kriz in pokom ameriškega dotcom balona, znova vdati. Novo začasno rešitev je kapitalizem našel v pospešitvi že tako hitre financializacije, tj. v povečanju velikosti in kompleksnosti finančnega sektorja ter vloge financ v produktivnem sektorju, tj. v proizvodnji storitev in blaga, in v gospodinjstvih. Na primer v ZDA, ki so prednjačile tudi v tem pogledu, je profitna stopnja v finančnem sektorju, ki ne ustvarja presežne vrednosti, strmo narasla, medtem ko je v produktivnem sektorju stagnirala. V letih 2000–2006 se je torej zasebni in ponekod tudi javni dolg napihnil do nevzdržnih meja (v ZDA je skupni dolg ob koncu tega obdobja znašal kar 360 % BDP-ja, prej pa niti med veliko depresijo ni presegel meje 300 % BDP-ja), kar je profitno stopnjo nekaj časa sicer vzdrževalo na visoki ravni, a je zato po poku dolžniških balonov padla toliko globlje. V letih 2006–2009, tj. med zadnjim letom konjunkture in doslej najnižjo točko krize, je profitna stopnja v državah EU padla za petino, v Sloveniji pa za skoraj četrtino, padec pa se v slovenskem primeru še vedno ni ustavil.

Kar gre dol, gre lahko tudi gor

Z ekonomskega vidika je trenutna kriza torej kriza kapitalizma. Kaj pa s političnega? Dolga depresija je rodila drugo internacionalo, njene stranke – če zamižimo na eno oko, pa ji lahko pripišemo tudi zasluge za oktobrsko revolucijo; velika depresija je moč delavskih gibanj in strank še povečala, kar je drugo svetovno vojno morda rešilo pred zmago sil osi, obdobje po letu 1973 pa je s tega vidika precej žalostno. Lahko smo še ostrejši in zadnja tri desetletja skupaj z Gérardom Duménilom in Dominiquejem Lévyjem označimo za desetletja neoliberalne kontrarevolucije, ko je bil delavski razred lahko vesel, če je obdržal vsaj del pravic, ki si jih je izbojeval pred tem obdobjem. Vendar je ponoven izbruh krize leta 2007 priložnost za vrnitev udarca. Sicer smo šele na začetku, a znaki so obetavni. Ne le na svetovni periferiji, tudi v največjih državah EU smo dobili socialistične stranke, ki so že same po sebi spoštovanja vredne politične sile, skupaj pa gradijo mednarodno mrežo, ki bo dvignila tudi sorodne stranke v manjših državah. To so Die Linke (četrta največja stranka v nemškem bundestagu, ki je s svojo fundacijo vplivna tudi drugje po svetu), Siriza (druga največja stranka v grškem parlamentu, na naslednjih volitvah pa se ji napoveduje celo zmaga) in Front de gauche (njihov kandidat Jean-Luc Mélenchon je na zadnjih francoskih predsedniških volitvah dosegel četrti najboljši rezultat). Morda je še spodbudneje videti svetovno poplavo protestov, stavk ter zasedb delovnih mest in fakultet, o katerih naša občila sicer redko poročajo, a ni njihov pomen zato nič manjši. Seveda pa ne moremo mimo domačega protestniškega vrenja, ki smo mu bili priča v zadnjih mesecih in ki je tudi v Sloveniji ponovno odprlo prostor za marksizem kot teoretsko in analitsko stališče ter za socializem kot politično stališče. Tudi če ne vztrajamo pri tezi, da je trenutna kriza tudi s političnega vidika že kriza kapitalizma, se moramo strinjati, da lahko to zelo hitro postane.

Možnost, da se grški scenarij ponovi pri nas, je več kakor dejanska. Če se mu želimo izogniti, moramo preplaviti ulice in parlament ter kot odgovor na vprašanje krize kapitalizma izbojevati socializem.

Pri političnih napovedih pa seveda moramo biti previdni. Marxov zakon o tendenčnem padanju profitne stopnje ne pravi, da se bo kapitalizem sesul, ko bo prišlo do zadostnega upada profitne stopnje, ali da je upad profitne stopnje nepovraten. Enačba profitne stopnje je formulirana s preprostim ulomkom. V števcu ulomka najdemo realizirano presežno vrednost oziroma profit, v imenovalcu pa vsoto investiranega konstantnega in variabilnega kapitala oziroma produkcijskih sredstev in delovne sile. Če vzamemo števec kot danega (kar je razumna predpostavka, saj si kapitalistična produkcija običajno ne pušča rezerv pri produkciji presežne vrednosti), lahko profitno stopnjo še vedno povečamo z znižanjem vrednosti konstantnega in variabilnega kapitala. Konstantnemu kapitalu lahko vrednost znižamo bodisi z njegovim fizičnim uničenjem, na primer z vojno, bodisi z njegovim razvrednotenjem, na primer z množičnimi bankroti in odpisi dolga, variabilnemu kapitalu pa jo lahko znižamo z znižanjem plač. Prav tako lahko znižamo davke, ki kapitalistu jemljejo del profita, kar pa seveda zahteva tudi znižanje javnofinančnih izdatkov. Kriza kapitalizma je lahko tako zares priložnost za delavska gibanja in stranke, da ga zrušijo in zamenjajo s socializmom, vendar do tega ne vodi noben ekonomski zakon. Ekonomski zakoni lahko postavljajo vprašanja, a nanje mora odgovoriti politika, tj. razredni boj. In najprepričljivejši odgovor lahko pride tudi z druge strani. Tako Grčijo že tri leta mučijo z ukrepi, ki smo jih opisali zgoraj. V tem času se je stopnja brezposelnosti zvišala na 26,4 %, med mladimi do 25 let celo na 58,4 %, realne plače so padle za 30 %, ljudje nimajo več dostopa do osnovnih socialnih in zdravstvenih storitev, državo pa poceni razprodajajo tujemu kapitalu. Vendar ukrepi delujejo, saj profitna stopnja okreva.

Možnost, da se grški scenarij ponovi pri nas, je več kakor dejanska. Če se mu želimo izogniti, moramo preplaviti ulice in parlament ter kot odgovor na vprašanje krize kapitalizma izbojevati socializem.