Hlapčevstvo ali razvoj?

Odgovor na vprašanje, ali si državljani Slovenije v tem političnem trenutku lahko odpremo razvojno perspektivo ali pa se bo dežela pogreznila v še hujši obup in mrtvilo, je odvisen od tega, kako si odgovorimo na dve logično poprejšnji in politično nujni, neizogibni vprašanji: ali smo sposobni preseči golo ogorčenje in racionalno analizirati globalne razmere, položaj Slovenije, razporeditev mnenj in razmerja sil v Sloveniji? Ali smo v skladu s tem sposobni razlikovati med dolgoročnimi dilemami Evrope in Slovenije na eni strani in kratkoročnim položajem v državi? Če tega nismo sposobni, bodo naša dejanja nepremišljeni odzivi na trenutni videz položaja, zaradi česar bomo zabredli še huje. Če pa tako analizo lahko naredimo, se je mogoče družbeno angažirati in politično organizirati za perspektiven razvoj Evrope in Slovenije.

Pričujoče besedilo želi prispevati, da s tem začnemo. Nadaljujem razmislek, ki ga že dobri dve leti razvijam v Mladini. Ves čas izhajam iz teoretskega prepričanja, ki me vodi tudi tu: 1. da je zdajšnja kriza globalna, strukturna kriza kapitalizma; 2. da je Evropska unija in z njo širše Evropa v jedru krize in se zato iz nje ne bo izvlekla brez radikalnih sprememb; 3. da je kriza Evrope neposredno družbeno in politično okolje, v katerem se morajo politične sile v Sloveniji znati orientirati, če hočejo sploh vleči razvojno perspektivne poteze; 4. da splošno evropsko krizo v Sloveniji dodatno zapleta in hromi našo sposobnost za delovanje posebna kriza – kriza legitimnosti novega vladajočega razreda, ki je povsem nesposoben odpreti razvojno perspektivo.

Protestno gibanje, ki je nastalo to zimo, je bistveni novi dejavnik v slovenski krizi. Povsem razločno je izreklo občutje množic, da so nezadovoljne z »vsemi« (se pravi, s »političnim razredom« v celoti, če s tem razumemo stranke, njihov aparat in njihovo zasidranost v javni upravi in v državnih podjetjih) in da hočejo »zamenjavo elit«. V tem geslu, če ga dopolnimo s prepričanjem, da je treba »zapreti vse lopove«, se megleno skriva zavest, da je gospodarska »elita« za stanje v Sloveniji vsaj enakovredna krivka s »politiko«, obenem pa se žal razkriva popolna zbeganost glede tega, kaj bomo počeli, ko bodo »vsi« odstavljeni ali na Dobu, kdo bo prevzel oblast in predvsem, kaj bo počel z njo. Bistveni pozitivni dosežek gibanja je (poleg tega, da je spodbudilo poslance, da so vrgli z oblasti Janšo in SDS), da je opogumilo ljudi h glasnemu izrekanju nezadovoljstva in k začetku formuliranja avtonomnih političnih zahtev posameznih področij družbenega življenja. Brez avtonomnega razvoja političnega mišljenja in brez nove politične govorice množic samih bodo tudi družbene spremembe površne, navidezne. Vendar pa je prevladujoče nezadovoljstvo še zmeraj ubesedeno na tako splošen način, da ga lahko obrača v svoj prid katerakoli obstoječa stranka. Odvisno od tega, ali bodo mednarodni položaj, ukrepi vlade Bratuškove in odzivi gibanja na kratek rok prinesli navdušenje ali malodušje, sta lahko volilna udeležba in izid naslednjih volitev skrajno različna. Ob malodušju lahko pripeljeta nazaj na oblast stare sile s SDS na čelu, katerih hlapčevstvo do Bruslja in Frankfurta ter do Berlina in Rima je že znano. Evforija lahko pripelje na oblast povsem neizkušeno garnituro, ki bo lahek plen izsiljevanj kapitala in bruseljsko-berlinskih agend na eni strani ter medsebojnih nesoglasij in plenilske spretnosti nenadnih domačih podpornikov na drugi. Celo če bo vlada Bratuškove nepričakovano uspešna in bo okrepila zdajšnje tri glavne vladne stranke (PS, SD, DL), je ta kratkoročni uspeh lahko dolgoročna katastrofa za Slovenijo, če bo zdajšnjo začasno oblast zapeljala v napačno prepričanje, da jo bo iz krize izvleklo nadaljevanje dozdajšnje politike. Realna politika prejšnjih treh slovenskih vlad (prve Janševe, Pahorjeve in druge Janševe) je bila namreč enaka ne glede na barvo in volilno bazo: nesamostojno, trenutno prilagajanje zahtevam velekapitala in stare evropske partitokracije, odsotnost samostojne razvojne perspektive, kratkovidno zavajanje volivcev z načrti, ki po izvolitvi vlade obtičijo v predalih.

Morali bomo začeti razpravljati tudi o temah, ki so za stalno zaposlene z znosnimi dohodki tabu: ali smo, recimo, kot družba pripravljeni sprejeti občutno nižje plače za manjšo delovno obveznost in za stalnejšo zaposlenost vseh, predvsem mladih?

Najgloblje spoznanje dela protestnega gibanja je, da se mora spremeniti način delovanja slovenske družbe v celoti, globinsko, in da je zamenjava imen in obrazov ob nespremenjeni obliki in vsebini politike le prepleskanje fasade in nadaljevanje agonije. A v gibanju se je iz tega vpogleda takoj začela špekulativna gradnja gradov v oblakih, se pravi, izdelava načrtov za popolno prenovo politične zgradbe družbe. Njihova skupna slabost je naiven idealistični formalizem: pričakovanje, da se je treba le domisliti idealne oblike družbe, pa jo bodo ljudje pograbili. Popolnoma pa manjka analiza družbenih in ekonomskih interesov in prepričanj dejanskih sestavnih delov slovenske družbe, saj so samo oni tisti dejavniki, ki dejansko spreminjajo družbo – s tem, ko spreminjajo svoje delovanje, mišljenje, sestavo in medsebojne odnose. Če se taki idealisti po (ne)sreči znajdejo na oblasti, so bodisi zbegani in jih za svoje načrte izkoristijo drugi bodisi se »streznijo« in postanejo »realisti«, se pravi, da zapakirajo svoje iluzije in sledijo tistim interesom, h katerim jih napeljuje njihov novi, oblastni položaj.

***

Zakaj pravzaprav je za družbeni razvoj Slovenije bistvenega pomena, da se orientiramo v svetovni krizi in da samostojno presojamo, kako bi se morala razvijati Evropa? Ali ni Slovenija preprosto premajhna in nima na širše določilnice svojega položaja nobenega vpliva, zato mora naša oblast čakati, kdaj bo prometnica dala znak za odhod nemško-francoskega vlaka ali katerega drugega trenutno modnega vozila, da se Slovenija vkrca?

Prav kratkovidnost, s katero se slovenska politična »elita« zavestno odpoveduje svoji perspektivi, najbolj razločno dokazuje njeno brezperspektivnost, njen oportunizem, njeno provincialno drobnjakarstvo in predvsem njeno nesamostojnost in pripravljenost na hlapčevanje. Brezperspektivnost in oportunizem: razvoj sveta in Evrope je v rokah velikih, zunaj našega dosega, zato nam ne ostane drugega, kakor da se drenjamo na vladajoči vlak, pa naj pelje levo ali desno, v zid ali v prepad. Provincialno drobnjakarstvo: s Cankarjevega vrha na Rožniku se vidi samo do kraljev na Betajnovi, ne pa, v katero smer se vrti Zemlja – to vidijo kvečjemu v Bruslju ali v Frankfurtu. Kakor da nam svetovni splet ne omogoča in nas celo sili, da vidimo svet, kako se vrti, hkrati z mnogih točk? Nesamostojnost: medtem ko ima »elita« polna usta slovenske državnosti in suverenosti, je pripravljena ne le trenutne odločitve, pač pa tudi zakone in ustavo povsem podrediti trenutnim zahtevam tistih, ki jih priznava za svoje gospodarje. Slovenska država ima kot članica Nata, EU, evrskega območja in vrste mednarodnih gospodarskih sporazumov formalno bistveno bolj zvezane roke, kakor jih je imela glede mednarodne in gospodarske politike SFRJ. A dejanska politična in ekonomska prepletenost in soodvisnost v svetu in v Evropi danes kvečjemu zavezujeta družbene elite (politične in intelektualne!) vsepovsod k veliko bolj kompleksnim strateškim razmišljanjem o razvoju kakor prej. Pristajanje na lastno majhnost in nesposobnost za iniciativo slovensko politično »elito« ne glede na odtenke v prepričanju samodejno sili v hlapčevanje.

S to metaforo merim na obnašanje, ki ga je sociološko treba ustrezneje in natančneje analizirati in imenovati. Gre za ravnanje, ki je žal enako v vseh časovnih razsežnostih, od vsakodnevnih stikov z EU do srednjeročnih planov (dolgoročnih ni!), in na vseh ravneh delovanja politike, od taktike (kako naj minister odgovori na željo veleposlanika v zvezi z apetiti podjetja iz njegove države po kosu ostankov slovenske družbene lastnine) do strategije (tudi te ni; strategijo imajo baje »veliki«, »majhni« si je ne upajo imeti). Dejansko je odzivanje predstavnikov slovenske države na finančni kapital in na njegove zastopnike na zasebni ravni, na ravni držav in na ravni mednarodnih organizacij (OECD, IMF itn.) pasivno prilagajanje dnevne politike in celo državnih dokumentov zahtevam, ki so v zadnji instanci predvsem zahteve bank upnic. Po svojih praktičnih posledicah je taka »politika« delovanje v prid finančnemu kapitalu. Po definiciji je v nasprotju z interesi Slovenije kot samostojne države. Zelo verjetno pa je v zasebnem interesu predstavnikov države, ki se po koncu trenutne kariere nadejajo stolčka v kakšni mednarodni instituciji ali vsaj v upravnem odboru prihodnje slovenske izpostave kakšne korporacije.

Da je globalni kapitalizem kot dominantni način produkcije v strukturni krizi, je zdaj videti že s prostim očesom. Dejanske razsežnosti in implikacije te krize komaj slutimo. Dobro pa čutimo nekatere oblike skrajno zaostrenih protislovij te družbe: ekološke katastrofe; zaradi neznosnega prepada med življenjsko ravnijo bogatih in revnih izgubo sposobnosti prvih, da sploh prepoznajo težave drugih, in redukcijo drugih na dejanske sužnje ali kar na snov (npr. v trgovini z organi); prepletenost globalnih finančnih in produkcijskih povezav, zaradi katerih se tako rekoč vsi dejavniki odločanja počutijo negotove; dolgotrajna kriza dobičkov je preusmerila ves napor akumulacije v zagotavljanje dolgoročnih rent s političnimi, pravnimi in finančnimi potezami, ki državne aparate podrejajo preusmerjanju vseh vrst dohodkov v obveznosti do rentnikov kot upnikov. Zaradi te prepletenosti nikakor ni mogoče računati, da novih velesil kriza ne bo prizadela. Vsekakor pa velike spremembe v razmerju sil obetajo svetovne konflikte velikih razsežnosti.

S prostim očesom je tudi videti, da je Evropa v krizi zaradi zaostrovanja družbenih napetosti med bogatimi in revnimi v posameznih državah ter med bogatimi in revnimi državami, navsezadnje pa med upniki in dolžniki. Ne gre le za krizo Unije. Bolj bistven je padec socializma. Pred 40 leti je bil socialistični Vzhod v vseh ekonomističnih utopijah o neskončni rasti in konvergenci vštet še v »prvi svet«, med »razvite«. Neoliberalna demontaža državno-partijskega socializma je naredila te dežele za podrejeno, izkoriščano obrobje Evrope ne glede na to, ali so formalno vključene v EU ali ne. V EU je to bistveno prispevalo k premoči kapitala nad delom, zaradi katere se družba razslojuje, družbeni boji pa se zaostrujejo. Rast pa so ohranile tiste družbe, kjer se je enopartijski socializem prelevil v brezobzirni enopartijski kapitalizem in katerih družbeno zaostalost izpričuje prav to, da je v njih mogoče dosegati rast s terorističnim zastraševanjem delavcev in družbe.

Ker EU nima razvojne politike, si jo bomo morali v Sloveniji narediti sami. Prav zato jo potrebujemo še bolj. Če pa jo bo Slovenija imela, bo to njena strateška prednost.

Sklep, ki ga vlečejo evropske »elite«, s slovensko vred, je le zapozneli refleksni gib tipično starčevske ideje vračanja v idealizirano preteklo stanje: postati moramo konkurenčnejši, zagotoviti moramo rast. Ker ta nacionalni recept prodajajo vse oligarhije vsaka svoji naciji, je lahko rezultat, če ga bodo nacije resno vzele, le nesmiselno tekmovanje v nižanju življenjske ravni in zaostrovanju delovnih razmer, posledica pa zaostritev notranjih in medsebojnih konfliktov in še večje težave. Dediščina političnih bojev za emancipacijo je v Evropi dovolj močna, da bi morala onemogočiti tako strategijo. Na novo je treba oblikovati evropsko družbo in evropsko politiko. Od zdajšnje politike EU pričakovati strategijo, na katero se bo Slovenija potem priklopila, je iluzorno.

Slovenija zato nima izbire: potrebuje lastno razvojno strategijo, ki bo temeljila najprej na analizi globalnih razmer, potem na analizi evropskih razmer. Potrebuje lastno globalno in evropsko politiko. To ne pomeni pritlehnega antievropskega ali antiglobalnega nacionalizma. Nasprotno! Analiza mora pokazati, katere evropske pobude naj sprejmemo in katere zavračamo, s kom v Evropi naj se Slovenija povezuje in s kakšnimi projekti; s kom v svetu in pri čem naj sodeluje – po možnosti z evropskimi partnerji, če pa je treba, pa samostojno.

Očitali nam bodo, da je to nerealistično. Nasprotno! Nojevska, skrajno nerealistična, je vsa dosedanja slovenska zunanja politika, kolikor se poskuša kot slepi potnik ali nekdo, ki je v zadnjem trenutku pritekel na peron, peljati, kamor se pelje gospodar, ne glede na cilj, ki ni naš, in za ceno, ki je ne poznamo. Edino samostojna presoja svetovnih in evropskih razmer in proučitev tega, kaj za Slovenijo pomenijo take ali drugačne poteze drugih, sploh šele omogoča realistično, samostojno zunanjo in notranjo, razvojno naravnano politiko.

Za Slovenijo ni ključno, s kakšnimi pogoji se bo do junija spet zadolžila. To bo kvečjemu vplivalo na trenutni položaj posameznih strank in ministrov. Ključno je, ali si bo s tem kupila čas le do naslednjih volitev, naslednjega plačila, naslednjega puščanja krvi prebivalstvu – ali bo to time-out, da pride do samostojne razvojne strategije. Za zdaj se zdi prva možnost žal veliko verjetnejša.

***

Prav zato, ker EU nima razvojne politike, si jo bomo morali v Sloveniji narediti sami. Prav zato jo potrebujemo še bolj. Če pa jo bo Slovenija imela, bo to njena strateška prednost. Bistveno pri tem je, da kot družba pridobimo sposobnost razlikovati med trenutnim stanjem stvari in razvojno perspektivo. Le majhen del tistega, čemur se slovenska država podreja s »strukturnimi reformami«, je neizogiben. To velja nespodbitno le za pokojninsko reformo, kolikor je ta odgovor na starostno sestavo prebivalstva. Že način izpeljave reforme pa je močno sporen, saj skupaj z večino drugih zakonskih sprememb v svežnju »strukturnih reform« samodejno pristaja na globalni in evropski okvir teh reform, to pa je kleščenje socialne države in nižanje dosežene ravni kompromisnih razmerij med delovno silo in kapitalom. Nikakor ne soglašamo s splošno oceno »politike« in »ekonomije«, da je strukturno prilagajanje neizogibno. Edini »razvoj«, ki ga lahko pričakujemo kot posledico, je razvoj neenakosti, revščine in nenujnih družbenih konfliktov.

Slovenija se bo morala za izdelavo lastne razvojne poti zanesti na svoje intelektualne sile in na svojo družbeno energijo in znanje, na svoje zaloge ustvarjalnosti in na svoje naravne in geografske »danosti« (v resnici niso nič dane, ampak so le možnosti, ki jih razvijemo skladno z naravo in trajnostno, ali pa so kratkotrajen, lahko zapravljen kapital!).

Podrediti se trenutnim zahtevam »gospodarjev« je včasih taktično pametno, če se jim ne moreš izogniti. A čemu bi jih častili kot božji načrt, če niso drugega kakor izsiljevanje ali celo nesmisel? Treba jih je razkriti kot izsiljevanje in nesmisel celo takrat, ko predstavniki Slovenije s stisnjenimi zobmi sprejmejo poniževalen dogovor (npr. za novo tranšo posojil). Samo z razkrivanjem interesov izsiljevalcev in škodljivosti politike, ki jih podpira, se bo tem interesom in taki politiki v Evropi v perspektivi mogoče učinkovito upreti.

Ne glede in ob tem pa se Slovenija prav zaradi napačne razvojne usmeritve EU mora zanesti na lastne sile in na svoje specifične prednosti. K trajnostnemu, sonaravnemu razvoju jo usmerja že to, da ima veliko gozda in vodne vire. Razpršenost prebivalstva po ozemlju, bivalne in delovne navade in možnosti nas že zdaj silijo k mobilnosti v mejah dežele in prek mej, k iznajdljivemu kombiniranju virov preživetja in k vsakodnevnim taktikam in strategiji povezovanja z drugimi na kratke razdalje. Zdi se, da nas vsaj trenutna situacija sili k »centripetalnemu« razmišljanju in ravnanju.

Gibanje zato odpira priložnost za temeljito družbeno razpravo o strategiji razvoja. Ta razprava bo predvsem morala pripeljati do boljšega medsebojnega razumevanja med posameznimi deli družbe in do večjega zaupanja v druge, predvsem pa vase, pri vsakem izmed delov družbe. Postali smo kompleksna družba, kjer ni preprostih rešitev za vse. Slepo zaupanje v rešitve, veljavne za vse počez, je botrovalo npr. kupu nesmislov, ki smo jih »kasirali« zaradi ideje, da se pod isto kategorijo »javnega sektorja« zbašejo uradniki in znanstveniki, zdravniki in policisti, umetniki in učitelji. Potrebujemo več družbene solidarnosti, in to prav med različnimi deli družbe. Slovenci takoj pomagajo pogorelim, saj si zlahka predstavljajo, da bi doletelo njih. Veliko več zaupanja do drugih pa potrebujemo, da smo učitelji solidarni s snažilkami, delavci s kmeti, samozaposleni z uslužbenci. Do zaupanja pa ne bomo prišli s tvezenjem, da smo »vsi v istem čolnu«. Kdor dela po individualni pogodbi in pričakuje dividende, sejnine, odpravnino itn., pač ni v istem čolnu z delavko na minimalcu ali na čakanju, ki še ni dobila mezde za nekaj preteklih mesecev. Dejanska solidarnost danes bi predvsem zahtevala, da utrdimo socialno državo in da odpravimo splošno brezposelnost, še posebej mladih. Morali bomo začeti razpravljati tudi o temah, ki so za stalno zaposlene z znosnimi dohodki tabu: ali smo, recimo, kot družba pripravljeni sprejeti občutno nižje plače za manjšo delovno obveznost in za stalnejšo zaposlenost vseh, predvsem mladih?

Bolj kot program v nekaj točkah, s katerim bi osvojili oblast – in jo potem zapravili, ker bi bil neuresničljiv –, potrebujemo medsebojno razpravo, analizo razmer, a tudi sprotno refleksijo posameznih korakov gibanja.

***

Pripravljenost na korenite spremembe družbe nikakor ni in ne sme biti šifra za vračanje v enopartijsko državo. Podtikanja na desnici, da kdo to resno načrtuje, so nesmiselna. Razumno pa je pričakovati in si prizadevati, da se strukturna kriza kapitalizma razplete v demokratični socializem. Ta ne more biti nacionalno omejen projekt, marveč je uresničljiv kvečjemu v evropskih, če ne v svetovnih razmerjih. Zato demokratični socializem, tako kot neposredna demokracija, ni realističen kratkoročni cilj. Prav tako ni recept za delovanje. Je pa trdna ciljna usmeritev. Do cilja je veliko etap in ni še jasno, kako naj si sledijo med seboj. Prav zato pa tudi ni nobenega pametnega razloga, da ne bi o obojem razmišljali že zdaj in da ne bi tako demokratičnega socializma kakor neposredne demokracije udejanjali tam, kjer je to praktično mogoče. Etapni cilji so tudi cilji. Brez oprijemljivih ciljev se končni cilj sprevrže v fatamorgano.

Bolj kot program v nekaj točkah, s katerim bi osvojili oblast – in jo potem zapravili, ker bi bil neuresničljiv –, potrebujemo medsebojno razpravo, analizo razmer, a tudi sprotno refleksijo posameznih korakov gibanja. Korake pa gibanje mora delati, sicer ne bo shodilo. Nič zato, če se oprijemlje drugih, če se udari, če pade. Tudi zdaj si je treba priklicati v spomin Marxa in Brechta. Kaj sta že rekla? Da je treba biti tako radikalen, kakor so radikalne razmere. In da je en korak dejanskega gibanja vreden več kot nič koliko deklaracij.