Zamujena priložnost?

Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt« je v en sam verz pesnik Oton Župančič stisnil človekovo eksistencialno resnico. Vsi smo v smrtnosti »bratje«, bratje-v-smrti. Vsakdo ima svojo smrt. Pred skrivnostjo smrti smo vsi majhni, posamezniki. Smrt ne pozna ne herojev, ne izdajalcev, ne krivcev, ne osamosvojiteljev.

In vsakdo ima svojo domovino, majhen »kozmos«, kjer je prvič zagledal beli dan, zaslišal materno govorico, se znajdeval v okolju; vstop na svet in izhodišče v svet je domovina. Razumljivo je, da si skorajda vsakdo zaželi večnega počitka v domovini. Domovina torej ne pomeni le kraja, temveč duhovni svet, v katerem se je posameznik na-rodil.

Zato se mi zdi razumljivo, da je škof Gregorij Rožman želel biti pokopan v domovini. In razumljivo se mi zdi, da se bo zdaj to tudi zgodilo. Manj razumljiva mi je gesta predsednika Milana Kučana, da je o svoji – sicer hvalevredni – ideji in pobudi, da se posmrtni ostanki škofa prenesejo v domovino, govoril najprej z vatikanskim generalnim državnim tajnikom kardinalom Angelom Sodanom in da je o tem odločala cerkev (Vatikan). Kaj ima Vatikan z izvirno pravico vsakogar, tudi škofa, da je pokopan v domovini? Ta pravica je za človeka bistvenejša kakor pa odločitev o pokopu škofa kot škofa. Pravica biti pokopan v domovini je izvirna in pripada Rožmanu kot človeku in ne kot škofu. Škof – kakor vsak človek – je bil najprej človek svoje domovine, šele na drugi ravni funkcionar institucije cerkve.

Še manj mi je razumljivo stališče Vatikana, da bo pokop možen, ko bo škof sodno rehabilitiran. Kajti škof Rožman – po mojem mnenju – ni bil sodno rehabilitiran, ampak je vrhovno sodišče sodbo vojaškega sodišča razveljavilo (zaradi postopkovnih prekrškov in drugih pomanjkljivosti in napak), zadevo vrnilo na okrožno sodišče v Ljubljani v novo sojenje, ki pa ni bilo mogoče, ker je med tem obdolženec umrl. Po moji laični presoji, kakor pač sama razumem, ker ponovnega sojenja, se pravi dokazovanja krivde in/ali nekrivde, ni bilo – tudi rehabilitacije ni! S tem razmišljanjem želim nakazati, da že od vsega začetka v razmišljanju o prekopu Rožmana ni šlo zgolj za pietetno dejanje, ampak tudi za politiko. Ta nerazčiščenost pojma rehabilitacije se vleče naprej, tako da zasledimo implicitno, pa tudi eksplicitne trditve, da je škof Rožman tudi pravno in moralno rehabilitiran. Kar v preprostem razumevanju in govorici pomeni, da je »zdaj dokazano, da je škof Rožman med vojno ravnal prav«. Toda vprašanje pravne ali moralne rehabilitacije nima na ravni pravice vsakogar, da je pokopan v domovini, skupnega prav nič. Nemci in Japonci po vsem svetu iščejo posmrtne ostanke svojih vojakov (med njimi so gotovo tudi pravi zločinci!) in jih prekopavajo v domovino ali pa jim v tujini oskrbijo svoja pokopališča! S tem simbolično dokazujejo sebi in svetu, da lastno zgodovino jemljejo nase.

Neobsojenost in posledično domneva nedolžnosti nista isto kot rehabilitacija. In še manj razumem, zakaj je bila odločitev o prekopu in pokopu škofa v domovini sprejeta (kjerkoli že) zdaj, ne pa tedaj, ko je bil sodni postopek ustavljen (marca 1999). Domneva nedolžnosti in rehabilitacija sta morda v pravni misli in praksi istovetna pojma, sama pa razumem rehabilitacijo v tem smislu, da je nekdo imel, ravnal prav, da nima nobene odgovornosti in ne krivde, ne po zakonu ne po etičnih načelih. Enačenje etike in zakonodaje je nedopustno; gre za dve ravni ocenjevanja nekega ravnanja. Kar še posebej velja za etično ocenjevanje dejanskih posledic nekega političnega ravnanja, če zaznamuje več ljudi ali kar celotno družbeno skupnost.

Cerkev je že večkrat imela priložnost zgodovinskega »očiščenja«, se pravi refleksije in distance do svojega nacionalno škodljivega ravnanja v preteklosti, pa je te priložnosti izkoristila le delno ali nekako »zakamuflirano«.

Zaradi nedorečenosti pojma rehabilitacija oziroma zaradi mešanja najmanj treh ravni: pravne, politične in etične, oziroma zaradi njihovega premeščanja in še več, enačenja, kar pomeni ideologizacijo pojma rehabilitacija, prihaja do nesporazumov, kaj pomeni prekop škofa Rožmana oziroma njegov pokop v domovini. Hočem reči, da že sama taka tripomenska uporaba pojma »rehabilitacija« (nenamerna ali namerna, niti ni bistveno) poraja nesporazume in torej tudi možne nove ideološke konflikte.

Prekop škofa Gregorija Rožmana cerkveni dostojanstveniki razglašajo kot čisto pietetno dejanje, kar je prav, saj to pomeni, da delovanje pokojnika – v dobrem in slabem – neka skupnost vzame nase kot svojo lastno preteklost. Kot dediščino – v dobrem in slabem. Škof Rožman je naredil veliko dobrega posameznim ljudem (prošnje pri okupatorjih, da jih recimo izpustijo iz zaporov ali iz taborišča Rab – četudi je tudi to delal selektivno ali pa glede na politične koristi) in veliko slabega prav kot škof s svojimi napačnimi odločitvami. Toda – kakršnekoli so že bile, so del naše nacionalne zgodovine. So naše. Jih priznamo – samo to! Kajti to ne pomeni, da dobrih in slabih dejanj ni več mogoče ali ni dovoljeno raziskovati, se do njih opredeljevati – še posebej, če odmevajo še v našem današnjem življenju. S pieteto do mrtvega je vzpostavljen le nov/drugačen etični temelj medsebojnih odnosov med nami, toda na tem temelju je treba graditi naprej. Na spravni slovesnosti v Rogu smo dotlej zamolčane »prišteli« (Franček Jauk) k narodni skupnosti in ipso facto obsodili njihov poboj kot zločin in s tem je bila postavljena nova etična »platforma« – vsako nadaljnje politično manipuliranje žrtev je pod to etično ravnijo! Toda s spravnim dnevom še ni bilo narejeno vse: umanjkali sta obsodba izvajanja revolucije med vojno in po njej ter obsodba kolaboracije z okupatorjem.

Vendar pa tudi z obsodbo enega in drugega nasilja ne zapečatimo zgodovine, je ne zapiramo raziskovanju in še posebej ne moralnemu ocenjevanju preteklih dogodkov in dejanj posameznikov, skupin ali celotnega naroda. Če se ne opredelimo do spornih dejanj v zgodovini, smo kakor da bi oslepeli, kot bi si dali mreno na oči in bi slepo blodili v sedanjosti in v prihodnost.

Se pravi, ob tem, ko škofa Rožmana pietetno pokopljemo, je šele dana svobodna možnost raziskovanja njegovih dejanj. Če se odpovemo ali prepovemo raziskovanje – z vso raziskovalno etiko in pieteto do škofa osebno – le perpetuiramo njegove zmote in jih vnašamo v sedanjost in prihodnost. Spornost njegovih dejanj moramo uvideti. Seveda uvideti ne le škofovih dejanj in desnice sploh, temveč z enako ostrino in raziskovalno etiko drugi pol v državljanskem spopadu, Komunistične partije in posameznikov, ki so bistveno določili medvojno in povojno ravnanje.

Ker pa smo zdaj pri škofu Rožmanu, si vendarle velja ogledati nekaj njegovih najbolj spornih dejanj. Namreč njegovih dejanj, ki jih je opravil kot škof. V splošnem je treba najprej osvetliti temeljno napačno odločitev škofa Rožmana, namreč da je treba v prvi vrsti braniti vero, ne pa osvoboditi narod. Ta odločitev je potem narekovala vse naslednje, vedno bolj sporne in tudi krvave odločitve. Ideja križarjev in v NOB vključenih vernikov je bila: najprej osvobodimo narod izpod okupatorja – potem bo obstala tudi vera. Prva zgodovinsko napačna odločitev je kasneje logično narekovala vedno bolj sporne odločitve, ki so s svoje strani so-povzročale vse globlji in širši državljanski spopad. Na kratko rečeno: če bi se bil škof Rožman vzdržal političnih odločitev, tako kot se jih je mariborski škof Tomažič, množičnega krvavega državljanskega spopada v času okupacije in po njej ne bi bilo. In to ne glede na komunistične provokacije in ne glede na komunistično potrebo po »notranjem sovražniku«, da je imela opravičilo za svoj nelegitimni boj za absolutno oblast že v času vojne.

Verjamem, da je bil škof Rožman osebno dober človek, toda znašel se je v situaciji, ki ji ni bil kos. Kot olajševalna okoliščina njegove soodgovornosti pa vsekakor velja dejstvo, da tudi on ni začel iz nič, nasprotno, bil je ideološki dedič dr. Antona Mahniča.

Druga, sistemska napačna odločitev škofa Rožmana (in s tem ljubljanske škofije) je bila sodelovanje z okupatorjema, ki je presegalo lojalnost; prebivalstvo okupiranega ozemlja je namreč po vojnem pravu dolžno poslušnost okupatorju, ne pa tudi zvestobe! Domobranska prisega pa se glasi:

»Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svojo dolžnost vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«

S temi besedami so bili slovenski domobranci prisiljeni priseči Hitlerju zvestobo, škof Rožman pa je to dejanje posvetil z mašo.

O prisegi se pojavljajo različne interpretacije, ki zmanjšujejo in celo maličijo njen pomen – naj omenim le nekatere:

– domobranci niso prisegli Hitlerju, ampak nemški oboroženi sili pod poveljstvom »vodje velike Nemčije« – kakor da ne bi vedeli, kdo je bil »vodja« (Führer);

– slovenski domobranci niso prisegli Hitlerju, ampak Bogu – toda Bog ni imel oborožene sile, SS-čet itd. Dejansko je v prisegi Bog klican kot priča; pred Bogom prisegamo to in to … In še več, Bog je klican kot pomočnik (Tako mi Bog pomagaj!), ne pa kot Subjekt, ki bi mu bila izrečena zvestoba. Za ponazoritev pomena Boga v tej zvezi naj navedem sicer banalno primerjavo: ko si dva obljubita zvestobo ali neki sklep o skupnem ravnanju, prisežeta drug drugemu, tisti, ki »preseka« sklenjeni roki, pa je le priča njuni zavezi. Tako »vlogo« ima Bog v tej domobranski prisegi – seveda postavljeno na metafizično raven;

– »zavezniki« v prisegi naj bi bili le partizani, ne pa tudi zavezniki v boju proti silam osi – toda prav to, da so Nemci novačili slovenske fante v svojo (nemško) vojsko za boj na ruski fronti (kar je v nasprotju z vojnim pravom!), pove, da so domobranci prisegli, da se bodo borili proti mednarodnemu zavezništvu v boju proti nacifašizmu;

– najbolj absurdna, že kar smešna pa je interpretacija boja za »slovensko domovino kot del svobodne Evrope«, češ da so se domobranci že tedaj (!) borili za svobodno Evropo v smislu današnje EU. In to pod »poveljstvom vodje velike Nemčije«. Toda »svobodna Evropa« je za vodjo velike Nemčije pomenila Evropo, gentilistično očiščeno Judov, Ciganov, duševno prizadetih, Slovanom in torej tudi Slovencem pa je bila načelno določena vloga delovne sile, še verjetneje pa – če ne bi bilo NOB – tudi odvzem narodne identitete.

Škof Rožman je bil pri prisegi navzoč in je celo daroval mašo. To ni zanemarljivo dejanje, nekaj pač naključnega, nepomembnega. Nasprotno, z mašo prisežnikom ni le pokazal, da kot škof odobrava dejanje prisege (in seveda njeno vsebino!), kar je pomenilo, da ravnajo prav, gre pa še za več: s svojo prisotnostjo in še posebej z mašo je posvetil prisego, ji dal nadnaravni, metafizični, od Boga potrjeni in sklenjeni pomen. Prisega tako ni bila nekaj zgolj običajnega, neko pač družbeno in politično dejanje, temveč je bila pred Bogom in z Bogom potrjena kot posvečeno dejanje po božji volji. Torej imajo domobranci v svojem boju proti NOB Prav, saj je Resnica/Bog z njimi! Kakšen pomen je imela ta škofova posvetitev, je priznal in nanj opozoril že ob prisegi tudi skupinski vodja SS in policije general Roesener, ko je bil dejal: »Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka.« Čistega srca, a z bolečino v njem. Tudi v Rožmanovem, a stvari so že kdaj prej ušle izpod nadzora!

Škof Rožman pa ni posvetil le prisege domobrancev, posvečeni temelj protikomunističnemu boju je postavil že prej, na pogrebu Jaroslava Kiklja, ki ga je likvidirala VOS 18. marca 1942 kot »izdajalca« in kot opozorilo za vse ostale izdajalce in »izdajalce«. (VOS ni likvidirala le dokazanih ovaduhov in izdajalcev, temveč tudi ljudi, ki so ji bili v njenem boju za Oblast nevarni, ker so imeli javni vpliv, ali pa so jih likvidirali iz »preventivnih razlogov«, kot opomin in zastraševanje.) Pogreba se je udeležilo več tisoč ljudi. Na njem je škof Rožman med drugimi izgovoril naslednje besede:

»Zahvaljen bodi, Gospod, za prvega mučenca, ki si ga blagovolil dati naši katoliški akciji, ker si nam s tem dal poroštvo blagoslovljenega uspeha (…) To bodi prvi sad mučeniške krvi. – Še enkrat, Gospod, bodi tisočkrat zahvaljen za svojega zvestega služabnika, Jaroslava Kiklja, ki v Tebi živi na veke. Amen.«

Škof Rožman ni govoril o tem, kakšna tragedija je taka nasilna smrt mladega človeka, nasprotno: hvala Ti, Gospod, da so ga ubili, ker imamo s to žrtvijo potrditev, da imamo Prav! Tragedije pravzaprav ni, Kikelj ni mrtev, on večno živi z nami in v nas. In večno utemeljuje naš boj! Njegova smrt je posvetila Naš boj po logiki »kri mučeniška je seme kristjanov«. Boj proti komunistom je po tej logiki in tej Rožmanovi posvetitvi sveti boj, ker ga je posvetila mučeniška Kikljeva kri. Hvala Bogu, da je bil Kikelj ubit, zdaj vemo, da imamo »poroštvo blagoslovljenega uspeha« pred seboj! Rožman ni uvidel Kikljeve smrti kot smrti, kot tragike človeka, ki sta mu bili z likvidacijo odvzeti vsa prihodnost in pravica do naravne smrti – ampak je smrt takoj presegel v njegovo večno življenje za Nas, za Naš sveti boj za vero, za narod … Cinizem, ki veje iz moje interpretacije, je cinizem same sporne stvari: iz politične manipulacije smrti nekega konkretnega, enkratnega človeškega bitja, mladega Kiklja.

Iz istega hotenja – utemeljiti/posvetiti današnji protikomunistični boj – izhaja tudi prizadevanje za status blaženega Lojzetu Grozdetu. Kakor je perverzno omalovaževanje Grozdetove smrti, tako je perverzno tudi »osmišljanje« njegove smrti z ideologijo protikomunističnega Prav boja danes. Smrt je zgolj – smrt; nihče ne more umreti namesto drugega, zato se smrti drugega tudi nihče ne sme polaščati. Vsakdo umre sam.

Ob tem naj seveda jasno poudarim, da je tako likvidacija Kiklja kot Grozdeta (in premnogih drugih med vojno in po njej!) dejansko tragedija in sta oba v smislu absurdnosti smrti in vojne – mučenika, toda mučenika v »zemeljskem«, ne pa posvečenem, politično manipulativnem pomenu. Kakor seveda na tisoče partizanov, civilnih oseb in likvidiranih!

S tako »posvetitvijo« Kikljeve smrti je Rožman zagrešil dvoje. Prvič: ideologiziral je pravrednoto »posvečenost mrtvih« s tem, ko je Kikljevo smrt vpel v povsem zemeljski, interesni politični boj; drugič: krvavemu boju je s tako »utemeljitvijo« dal šele pravega zamaha, saj naj bi bil utemeljen v božji volji, in tretjič, gledano s stališča vere in vernikov – je škof v omenjenem dejanju ob Kikljevem pogrebu vzel božjo voljo v zakup, se implicitno razglasil za njegovega neposrednega glasnika – kot da je on sam edino pravilno dojemal božjo voljo – in s tem je samega sebe postavil za Subjekt Boga, torej nad Boga. Škof si je domišljal, da je sam nezmotljiv. Da je bil v zmoti s svojo odločitvijo, da se v protikomunističnem boju opre na okupatorja, in to z orožjem, je ob kraju življenja sam spoznal – kakor je dr. Antonu Trstenjaku povedala priča, neki pater, ki je imel priložnost, da se je pogovarjal s škofom Rožmanom in ki naj bi mu bil ta dejal: »Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom.« (Škof Rožman v zgodovini, zbornik prispevkov, izdalo Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana, 2008, str. 131) Seveda – da pa je bilo zlo, dejansko večje, je sokriva, v še večji meri, komunistična povojna slovenska/jugoslovanska oblast, ki je krive in nedolžne, tudi civiliste, po vojni preprosto pobila in uvedla enopartijski totalitarni sistem, ki se je kasneje le počasi mehčal in kultiviral.

V svojem protikomunističnem boju je škof Rožman spregledal nekaj, česar prav kot škof ne bi bil smel: slepo se je držal stališč v okrožnici papeža Pija XI. Divini redemptoris z dne 19. marca 1937, v kateri je zapisano, da je komunizem »nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture«, in je napovedal kazen za tistega, ki bi se pregrešil zoper te zapovedi. Toda tudi nezmotljivi papež je moral ob navalu nacifašizma relativizirati to svoje stališče, saj je v dodatni razlagi enciklike Divini redemptoris pojasnil, da zavračanje komunizma ne pomeni zavračanja ponujene roke komunistov v boju proti nacifašizmu. Za Slovence po škofu Rožmanu to naj ne bi veljalo!

Verjamem, da je bil škof Rožman osebno dober človek, toda znašel se je v situaciji, ki ji ni bil kos. Kot olajševalna okoliščina njegove soodgovornosti pa vsekakor velja dejstvo, da tudi on ni začel iz nič, nasprotno, bil je ideološki dedič dr. Antona Mahniča, ki je vpeljal ločitveno logiko in praktično ločevalno politiko v slovenski duhovni in politični prostor. Ločiti prave, v vsem cerkveni hierarhiji poslušne vernike od svobodomiselnih, liberalnih katoličanov – to je bil njegov namen, njegova temeljna »vrednota« in hotenje. Obema, Mahniču in Rožmanu, je skupna prva skrb za vero kot temelja narodne »individualnosti« – in v tem smislu, posledično, tudi za narod sam. Prva skrb posameznika in naroda sta njuna duša in njeno večno posmrtno življenje, torej vera, sekundarna pa skrb za zemeljsko bivanje človeka in naroda. Križarji so izhajali iz drugačnega izhodišča: temeljno je narod, če se bo ohranil narod, se bo tudi njegova vera. Zgodovina jim je dala prav: kljub komunistični represiji se je vera ohranila! »Vmes« pa je bilo zaradi te epohalne zmote tisoče in tisoče žrtev – na obeh straneh! Ta zmota pa se je porodila že petdeset let pred drugo svetovno vojno, preroško jo je zapisal prav dr. Anton Mahnič, da če bodo »nemški bratje« ponudili slovenskim pomoč pri narodni individualnosti, »potem, bratje, Nemci ali kateri koli ste, dobite v nas odločne, navdušene zaveznike, ki pojdejo z vami v ogenj za najsvetejša načela naše svete vere, potem ste nam bliži, potem ste nam ljubši nego slovenski liberalci, ker z vami nas bo vezalo načelo, z vami edinil nas duh Kristusov!« (Rimski katolik, VI, 24) Okupatorji, Italijani in Nemci, so (pragmatično) dopustili slovenski jezik v cerkvi in kulturi in to je bilo dovolj, da je veliko vernikov šlo z njimi v ogenj za najsvetejše: za vero.

Škof Rožman je bil dedič Mahničeve ideologije, ki je imela svoj izvir seveda v papeški politiki. Prav v vojni pa je prišlo na tej podlagi še do drugega loma, namreč med tradicionalnim katolištvom in moderno dobo. Z aktivizmom narodno-

osvobodilnega boja je k nam – zapoznelo – prišla moderna doba s svojim subjektivizmom, avtonomno moralo (v nasprotju s tradicionalno heteronomno), z vsem dobrim (napredek na vseh področjih) in slabim (subjektivističnim narcizmom, modernim izkoriščanjem ljudi in narave). Škof Rožman ni razumel niti tedaj največje nevarnosti, kot je bil nacifašizem, niti nastajanja slovenskega naroda kot subjekta. Te zgodovinske prelomnice ni razumel ne želel, hotel je ostati v tradiciji, jo zadržati in celo obnoviti, pa se mu je pred očmi s pojavljanjem kapitalizma in strankarske strukturiranosti posvetne oblasti vse bolj sesipala in lomila. Prav to nerazumevanje situacije in sveta, ki se je porajal tudi pri nas, je bil izvir njegovih osebnih dvomov in trpljenja, ki ga lahko razumemo in obžalujemo – toda to nam ne sme zamegliti vpogleda v dejstvo, da je s svojimi odločitvami bistveno vplival na dogajanje dvajsetega stoletja, ki se vleče še v enaindvajseto, in da je za to dogajanje politično in moralno (so)odgovoren. In prav kot škof tudi odgovoren pred ljudmi, ki so mu sledili – in posledično pred vsem narodom. Seveda odgovoren v konkretni situaciji in iz konkretne situacije – ne pa absolutno odgovoren kot Subjekt zgodovine. Njegova dejanja spadajo v zgodovino – toda tok te zgodovine moramo na podlagi uvida preteklih zmot preusmeriti v iskanje čim večjega nacionalnega soglasja, v smeri sprave, sicer bomo le še naprej ponavljali zgodovino in njeno tragičnost.

O vsem tem sem že večkrat pisala – zato, da bi zbudila občutek nacionalne so-pripadnosti nas vseh, vseh državljanov in državljank. Na istem »čolnu« smo! Kakšen nesmisel, da bi še naprej skakali drug proti drugemu in ga s tem spravljali v nevarnost, da se potopi, ali pa da večino svoje energije porabljamo za to, da se nekako obdržimo na površju. »Morje« sveta je danes že tako dovolj razburkano, ni treba, nesmiselno je, da še sami pomagamo pri tej negotovosti in nevarnosti, da se utopimo.

Škofovih grehov in zmot ne navajam zato, da bi ga očrnila – bil je človek svojega časa, v njem se je znašel, kakor se pač je –, ampak zato, da bi uvideli, da morata obe strani, vpleteni v državljanski spor, narediti duhovno in moralno »rekapitulacijo«, samorefleksijo tistega, kar je bilo narobe v preteklosti, katerim čerem se nismo znali izogniti – da bi se jim v prihodnje izognili! Moralno bi se morali distancirati na eni strani od komunistične revolucije, na drugi pa vzpostaviti distanco do škodljivega narodnostnega ravnanja cerkve v preteklosti. In še posebej danes! Ne gre za to, da bi »solila pamet« vernikom, gre za to, da se nacionalni spor na podlagi protikomunizma ne bi nadaljeval tudi od danes naprej v prihodnost! Nevarnost, ki jo vidim kljub zatrjevanju cerkve, da bo šlo zgolj za pietetni pogreb škofa Rožmana, je v tem, da bo vzpostavila »rehabilitiranega« škofa Rožmana na piedestal, ki naj bi – tako kot nekoč posvečeni Kikelj – predstavljal posvetitev današnjega protikomunističnega boja, današnjega ločevanja duhov. Kar bi bilo absurdno: slovenska javnost v celoti (torej ne le katoliška) je samoumevno privolila v prekop škofa Rožmana kot pietetno nacionalno dejanje.

Cerkev je že večkrat imela priložnost zgodovinskega »očiščenja«, se pravi refleksije in distance do svojega nacionalno škodljivega ravnanja v preteklosti, pa je te priložnosti izkoristila le delno ali nekako »zakamuflirano«. Zdaj, prav zdaj ob Rožmanovem pokopu v domovini, je spet taka priložnost! Leta 2008 je dr. France Martin Dolinar na posvetu Resnica vas bo osvobodila v Lovranu prebral pismo duhovnikom iz leta 1946, katerega avtor naj bi bil pooblaščeni vikar Anton Vovk. V njem je brez sprenevedanja zapisana kritika pretesne povezanosti verskega prepričanja s strankarsko opredelitvijo, kar je izrabil okupator v boju proti njemu. V protikomunističnem boju naj bi šlo za napačno razumevanje papeževih navodil, pisec obsodi »nekrščansko postopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja«, ugotavlja, da sta nepopisno gorje in strašno sovraštvo rodili tudi »ovajanje svojih nasprotnikov« okupatorju, ki je »s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča«. In sklene: »Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere«. Menim, da niti ni pomembno, ali je Vovk avtor tega pisma ali ne, sem pa prepričana, da bi izjavo s podobnimi stališči nekega dne morala objaviti uradna cerkev. Zato, da bi s svoje strani storila vse, da se nacionalni spor in sovraštvo prenehata!

Pokop škofa Rožmana v domovini pomeni, da je zdaj (bila?) priložnost za novi začetek odnosa cerkve do lastne in skupne preteklosti slovenskega naroda in v širšem pomenu slovenske nacije. Glede na napovedi cerkvenih dostojanstvenikov, da bo šlo le za pietetno in obredno dejanje pokopa, smo pričakovali, da se bo to tako tudi zares zgodilo. Čeprav so nekatere njihove izrečene in zapisane besede nakazovale, da ne bo šlo zgolj za pietetno dejanje, ampak hkrati tudi za politično dejanje cerkve, kajti v pietetne besede se je – kakor mimogrede – vtaknila tudi politična logika, politične besede, ki nakazujejo, da smo morda spet zamudili zgodovinsko priložnost novega začetka naše družbenosti. Kajti če so se že »pritaknile« politične besede, ki z očitki tolčejo »drugo« stran, bi se morale – ne na pogrebu, ker tam ne leva ne desna politika nima kaj iskati – prav kmalu in pravzaprav najprej slišati tudi besede samorefleksije in obsodbe medvojnih dejanj cerkvenih služabnikov, v prvi vrsti prav škofa Rožmana. Teh besed pa vse doslej ni bilo! Zato sem v naslovu zapisala vprašaj: bo šlo za zamujeno priložnost? Če bo priložnost tudi tokrat zamujena, je vprašanje, kdaj bo – če bo – še kakšna? In koliko hude krvi bi bilo še do tedaj?