Jutrišnje sreče

Leta 1989 se je na pariških ulicah ob dvestoti obletnici francoske revolucije zbralo veliko število ljudi. Francoskemu simbolizmu pa ni bilo videti konca. Medtem ko so tod peli hvalnico revoluciji, je na nemški strani padal berlinski zid, kar je bil začetek spektakularnega konca socialističnih revolucij 20. stoletja. Kapitalizem je slavil zgodovinsko zmago, Fukuyama je s heglovskim zvenom oznanil »konec zgodovine«. Politična prevlada liberalne demokracije in ideologija tržne ekonomike sta končno dobili univerzalni sij, »washingtonski konsenz« je postal edina zgodovinska alternativa.

Toda dvajset let kasneje je po vrsti manjših kriz znova počilo. Velika recesija leta 2008 se je v dobrih petih letih razvila v globoko in negotovo strukturno krizo poznega kapitalizma. Po petih letih se maje zgradba EU, pa globalna prevlada ZDA, trese se center svetovnega kapitalizma, povojna finančna in monetarna mednarodna ureditev je dokončno zlomljena. Iskanje alternative je znova mogoče, celo nujno, socializem je dobil novo legitimno pravico. Toda s kakšnim predznakom in predvsem kako priti do njega glede na neuspešne zgodbe 20. stoletja?

Zagotovo je misliti socializem 21. stoletja težavnejši projekt kot pred stotimi leti. Zdi se, da je manj teoretske zagnanosti, ideološki in politični prostor je zožen, osrednje ekonomske rešitve so bile zvečine že preigrane. Globalna politična levica se zdi utrujena in brez idej, desnica ve, kaj hoče, toda njeni rezultati so tlakovani s krizami. Mednarodna skupnost brez vojne drame očitno težko doseže dogovor, četudi se je v zadnjih letih od ekskluzivnega kluba G 8 razširila na G 20. Na ulicah vse bolj prevladuje star revolucionarni duh s konca šestdesetih: »Bodimo realni, mislimo nemogoče!«. Toda prostor socialističnih alternativ ostaja protisloven, ujet med številnimi lokalnimi eksperimentalnimi rešitvami in zgolj želenimi tektonskimi premiki globalnih institucionalnih razmerij.

Prostor socialističnih alternativ ostaja protisloven, ujet med številnimi lokalnimi eksperimentalnimi rešitvami in zgolj želenimi tektonskimi premiki globalnih institucionalnih razmerij.

Vse revolucije so v 20. stoletju pustile neizbrisno sled, čeprav so se v večini izjalovile. To velja tako za polom »realnega socializma« na vzhodu, vključno z zanimivim jugoslovanskim eksperimentom samoupravnega tržnega socializma, kot v določeni meri tudi za povojni model socialne države na zahodu. Povojni keynesianizem je bil del »zgodovinskega kompromisa« med kapitalističnim razvojem in večjo socialno enakostjo. Toda ali je evropski model socialne države ekonomsko vzdržen, če lahko financiramo socialno državljanstvo predvsem z dolžniško ekonomijo in inflacijo, dvema šibkima točkama keynesianskega upravljanja povojnega kapitalizma? Od tod tudi množično zavzemanje za nekakšno »tretjo pot« med političnim postsocializmom in ekonomskim liberalnim kapitalizmom v devetdesetih letih 20. stoletja. Prav neoliberalno reformiranje socialne države je dokončno pokopalo leve političnoekonomske alternative v zadnjih dvajsetih letih.

Jedro problema je dvojno. Na eni strani gre za razlikovanje kapitalizma in socializma, ki ga lahko razlagamo kot dva povsem nasprotna ali pa tudi prepletena sistema. Hkrati pa je pomembna razlika med ekonomsko in politično naravo revolucij. Oboje je ključno za sodobno razumevanje socialistične alternative 21. stoletja. Kot vemo, je pravni ustroj sodobnih političnih sistemov in parlamentarne liberalne demokracije dediščina francoske, angleške in ameriške revolucije, ko so postopoma utirale pot političnim in socialnim pravicam državljanov, avtonomiji različnih oblasti, politični in tržni konkurenci. To je temelj razvoja tržne družbe. Oktobrska revolucija 1917 pa nasprotno pomeni začetek izrazite politične dominacije nad gospodarstvom, poudarja popolno kulturno spreobrnitev družbe. Represivna in nedemokratična politika je temelj sovjetskega »realnega socializma«. Političnoekonomsko se je ta socializem ideološko, politično in ekonomsko vezal na državo in ne na trg, poudarjal je prevlado javnega in ne zasebnega, produkcije in ne potrošnje, kolektivizma in ne individualizma, ekonomske procese je striktno podrejal političnim interesom in moči določene elite.

Medvojni socialnodemokratski in socialistični programi so svoj »ekonomski reformizem« gradili na podobnih ekonomskih izhodiščih, le z manj ekonomskega radikalizma in več političnega pluralizma. Od tod potem tradicionalni razcep politične ideologije 20. stoletja, ki se enkrat sklicuje na »enakost« (socializem), drugič na »svobodo« (kapitalizem). Šele model države blaginje in keynesianizem po drugi svetovni vojni želita združiti oboje. Socializem ni več nasprotje, temveč notranji moment kapitalizma, socializacija kapitala je pot od »slabega« k »dobremu« kapitalizmu. Ta prehod v ospredje postavlja ekonomske in ne politično ideološke temelje revolucij 20. stoletja. Razmejevanje kapitalizma in socializma na relaciji kapital-delo zamenja pragmatični kompromis med tržno in državno regulacijo družbe. Institucionalni ekonomski pristop nadomesti izpraznjen prostor moralne politične filozofije.

Očitno smo na prevojni točki, ki jo je najbolje zaznal Polanyi v Veliki transformaciji. Če tržno gospodarstvo teži k brezmejni globalizaciji, marketizaciji in financializaciji, potem v tržni družbi obstajajo obrambni mehanizmi pred temi postopki. Sistem in ljudje v njem se preprosto upirajo pretirani uporabi tržnih mehanizmov, tako v odnosu do narave kot tudi do socialnih podsistemov. Vse preprosto ni in ne more biti naprodaj. Ta dualnost pojasnjuje presenetljivo zgodovinsko dejstvo, da sta tržna liberalizacija in močna država vedno stopala skupaj, da sta dve plati istega procesa. Tržna regulacija ne more obstati brez državne, večja tržna deregulacija lahko vzdrži samo ob večji politični regulaciji.

Schumpeter je imel kljub temu nevede prav, ko je odgovarjal na vprašanje, ali lahko kapitalizem preživi. Ne more, sklepa, ker ga čaka ustvarjalno samo uničenje, pokopala ga bo lastna ekonomska uspešnost, socializem je njegova logična zgodovinska transformacija.

Schumpeter je s tem seveda blizu Marxovemu zgodovinskemu determinizmu. Mnogi so to prerokbo označili za zmoto in dokazovali, da je podjetniški duh preživel v nedrjih finančnih špekulantov, socializem pa je zgodovinsko mrtev. Za nameček pa smo namesto konca kapitalizma doživeli eno od njegovih hujših možnih reinkarnacij, v podobi neoliberalnega kapitalizma. Toda zgodba je vendarle kompleksnejša. Ključ njene poenostavitve pa je sloviti Marxov sestop od »kapitala nasploh« do konkretne »konkurence med kapitali«, ki ga sam sicer nikoli ni opravil. Največja nevarnost napačnih presoj je pretirana abstraktnost analize kapitalizma in socializma.

Vse revolucije so v 20. stoletju pustile neizbrisno sled, čeprav so se v večini izjalovile. To velja tako za polom »realnega socializma« na vzhodu, vključno z zanimivim jugoslovanskim eksperimentom samoupravnega tržnega socializma, kot v določeni meri tudi za povojni model socialne države na zahodu.

Zgodovina političnoekonomskih zablod nima meja in se generacijsko ponavlja, najbrž zaradi notorične privlačnosti nekaterih idej, pa tudi izgube političnega spomina in pogosto tudi ekonomske nevednosti. Zato tudi danes socialistična ideja pogosteje nastopa kot intelektualni projekt politične filozofije, manj pa kot ekonomski projekt, ki bi lahko zgodovinsko preživel. Socializem zato še vedno razumemo, razlagamo in gradimo bolj kot moralni projekt in ne toliko kot ekonomski sistem. Od tu izvira večina političnih dilem in ekonomskih zmot, kaj storiti s socializmom v 21. stoletju. Naj opozorim le na nekatere, ki so očitno šle prehitro v pozabo in zaradi premajhnega razumevanja ekonomskih vsebin povzročajo težave tudi sodobnim razpravljavcem.

V socialističnem gibanju 19. stoletja je bil socializem radikalno drugačen tip družbe kot kapitalizem, ne glede na to, ali so ga razlagali kritični marksisti, reformni socialisti ali celo anarhisti. Ključ sprememb je tičal v spremembi lastnine, planski regulaciji in delitvi po delu. Socializem se je predstavljal kot sistem s kooperativnim načrtovanjem ekonomskega in socialnega razvoja, središčno politično participacijo delavcev in novo vizijo družbene enakosti. Osrednja čer tega sistema je tičala v racionalni rekonstrukciji nove družbe, v razmisleku, kako naj poteka praktičen proces delitve in menjave dobrin, kako bodo delavci izražali ekvivalente svojega dela z delavskimi certifikati, da bi prišli do vsakdanjih dobrin. Šlo je za vprašanje, kako naj socializem »realno eksistira«. Ključno vprašanje socializma je zastavil Proudhon in ne Marx. Gre za problem denarja, ki je temelj razumevanja vrednosti in cirkulacije kapitala, pa tudi delovanja cen in načina distribucije ter menjave. Marx je v Očrtih kritike politične ekonomije (1857/58) na široko razpravljal in kritiziral proudhonistični koncept delovnega denarja (delavske certifikate) in predvsem socialiste rikardovce (Braya in Graya), toda nadomestka zanj ni našel. Njegov »znanstveni socializem« je zato ostal bolj utopičen, kot je mislil in lahko pričakoval.

Socializem v svoji idejni zasnovi ni našel ekvivalenta za denar in je celoten prehod med vrednostmi in cenami zapečatil tudi abstraktno Marxovo teorijo vrednosti in s tem tudi teorijo kapitalizma, pa tudi socializma. Nekaj let kasneje sta prodorna italijanska politična ekonomista, Pareto in Barone, skušala rešiti problem uresničljivosti socializma po drugi poti. Če želi socializem postati učinkovitejši glede alokacije in pravičnejši glede distribucije dobrin, potrebuje sistem cen, ki bodo odražale družbeno potrebne in pravične stroške. Sloviti principi Paretove optimalnosti (prvi in drugi Paretov teorem) so v bistvu socialistični koncepti. Samuelson je kasneje bistro pripomnil, da ni pomembno, ali kapital najema delo ali delo kapital, za družbo in posameznike je ključno, da je alokacija učinkovita in distribucija pravična. Marx je ostal na abstraktni ravni, vsak poizkus konkretizacije socialističnih idej je zato vodil v katastrofo. Spomnimo se boljševiške ekonomske izkušnje v prvih štirih letih po zmagoviti revoluciji. Nekaj nadarjenih ekonomistov, kot je Buharin, je takrat ponudilo prvo ekonomsko reformo, NEP, ki je ponovno uvedla tržni sistem na kapitalskih temeljih (avtonomna podjetja, denarni sistem, tržne cene).

Avstrijska šola (Menger, Bohm-Bawerk, Mises) je potem v dvajsetih letih sprožila razpravo o možnostih ekonomske kalkulacije v socializmu, nujnosti obstoja cen. Njihova kritika socializma je bila uničujoča in sta jo kasneje poosebljala Hayek, za njim pa tudi Friedman. Socializem realno brez tržnih cen, racionalne kalkulacije, svobodne izbire in poslovnega tveganja ne more obstajati. Lange in Lerner sta to tezo v imenu politične levice sicer inteligentno obrnila. Kaj če socializem preprosto prevzame kapitalistični tržni sistem in delavski menedžerji sprejemajo podobne odločitve na konkurenčnem trgu kot njihovi kapitalistični kolegi? Toda v čem je potem sploh ekonomska razlika med socializmom in kapitalizmom? To je bila potem dilema, ki se je prenesla prek Paretove optimalnosti v teorijo blaginje in kasnejšo keynesiansko politiko in model države blaginje. Seveda je trik podoben, kot smo ga doživeli pri Marxu. Na dovolj abstraktni ravni je Marxov socializem odrešujoč, toda realno na teh teoretskih postavkah ne more obstajati. To velja tudi za abstraktni svet Baronejevih enačb splošnega ravnotežja in Paretovih načel, kjer se na koncu briše vsakršna ekonomska razlika med kapitalizmom in socializmom. Tu se je zgodba o ekonomskih možnostih socialistične alternative končala konec tridesetih let in temu ni mogoče ničesar več pametnega dodati.

Na dovolj abstraktni ravni je Marxov socializem odrešujoč, toda realno na teh teoretskih postavkah ne more obstajati. To velja tudi za abstraktni svet Baronejevih enačb splošnega ravnotežja in Paretovih načel, kjer se na koncu briše vsakršna ekonomska razlika med kapitalizmom in socializmom.

Od tod postaja jasno, zakaj je prišlo do zasuka k praktični politiki in pragmatičnemu reševanju družbe blaginje. Vzpon socialne države, prevlada proticikličnega keynesianizma in pragmatično mešanje institucionalnih elementov kapitalizma in socializma so postali nova in edina možna politična ter teoretska opcija. V ospredju so zato že desetletja predvsem institucionalne spremembe, kot so pogodbena soglasja socialnih partnerjev, politična skrb za skupno dobro in uravnavanja ekonomskih ciklov, obramba pravic in participativnost, družbena odgovornost, trajnostni razvoj … Gostota novih institucij po drugi svetovni vojni in široka mreža političnoekonomskih ukrepov sta se skokovito povečevali. Pravila in politike zamejujejo tako tržno konkurenco kot tudi prvotno obliko zasebnih lastninskih pravic. Evropski model družbe blaginje (socialne države) je želel postati alternativa tako liberalnemu kapitalizmu 19. stoletja kot tudi državnemu socializmu 20. stoletja. Zalomilo se je seveda tako pri finančni vzdržnosti socialne države kot tudi ponovnem spregledu, kako vsaka izsiljena liberalizacija finančnega biznisa do konca poglobi inherentno nestabilnost kapitalističnega sistema.

Toda temna stran neliberalnega kapitalizma, ki je naplavil usodno financializacijo, ne sme zamegliti drugih plati. Kapitalizem je še vedno sistem, ki je bolj dinamičen, inovativen in družbeno prilagodljiv kot vsi dosedanji politično-ekonomski sistemi. Izhodišče so še vedno individualna sposobnost, neverjetna podjetniška motivacija posameznikov in široka kombinacija prisvajanja koristi, od dobič-

kov do družbenega priznanja. Ne pozabimo, da je osrednji kapital danes predvsem simbolne narave (od znanja do financ) in zato nima običajnih naravnih (ekoloških) omejitev. Kapitalizem je zavezan rasti, investiranju, povezovanju sedanjosti in prihodnosti, zato sta tveganje in tudi špekuliranje temeljna principa njegovega delovanja. Kapitalizem temelji na trgih in cenovnem informacijskem sistemu, ki še vedno nima in tudi ne more imeti potrebne družbene alternative. Tržni sistemi potrebujejo cenovno kalkulacijo, brez tega ni ustreznih alokacijskih odločitev niti ocen tveganj. Pomembno pa je, da cene dejansko vsebujejo tudi družbene stroške (ekologijo, socialo, trajnost). Tretjič, kapitalizem temelji na podjetniški organizacijski mreži in tu tiči njegova temeljna regulacijska moč. Podjetja planirajo in trgi so prek njih dobro usklajeni spremljevalci družbenih sprememb. Podjetja so hkrati kvas družbenih sprememb, tudi tistih glede trajnostnega razvoja, predvsem pa prevladujejo majhna in srednja podjetja in ne zgolj zloglasne korporacije.

Kapitalizem je očitno povezan s pravili, kako urejati delovne razmere, plače, reprodukcijo kapitala, banke in celoten finančni sistem. Pravo, pravila in politike so temelj sodobnega delovanja tržne ekonomije. Trgi so danes predvsem institucije in ne prostor srečevanja in trgov individualnih protagonistov. In ne nazadnje so kapitalizem in trgi zavezani simbolni družbeni formi, sistemu vrednot, kjer vendarle vedno bolj prevladujejo javni interesi nad zasebnimi.

Vse te lastnosti kažejo, da je kapitalizem kompleksen dinamičen sistem, kjer so trgi predvsem institucije in manj amorfen prostor srečevanja »nevidne roke« napol skrivnostnih ekonomskih subjektov. Seveda to pomeni, da morajo institucije, njihova pravila in regulacije delovati, da je transparentnost potreben pogoj, nadzorni mehanizmi pa zadostni za njihovo učinkovitost.

Znotraj teh institucionalnih mrež postopoma nastaja, kot pravi nemški politični ekonomist Streeck, nov »kapitalistični družbeni akter«. To so vlade, podjetja in banke, posamezniki in njihova skupna povezanost in soodvisnost. Ti akterji delujejo znotraj mrež, lokalnih, regionalnih in globalnih, ekonomskih in političnih, formalnih in neformalnih. Postajajo na eni strani vpeti v obstoječa pravila in so hkrati inovativni v smeri njihovega ustvarjalnega uničevanja, kot pravi Schumpeter. Gre torej za vedno bolj usklajeno tržno gospodarstvo, za mešanico javne in zasebne, skratka skupne odgovornosti za družbeno blaginjo, za prizadevanje, da posameznik zadovoljuje svoje interese na čim bolj družbeno sprejemljiv način.

V kriznih razmerah ne smemo izgubiti kompasa. Dramatične slabosti kapitalizma ne smejo zamegliti nekaterih njegovih dobrih plati, abstraktne kritike kapitalizma ne more nadomestiti površno dojemanje socialistične alternative. Kapitalizem je v svoji tradicionalni industrijski obliki v centru že zdavnaj spremenjen, ostajajo pa njegova sodobna protislovja na periferiji svetovnega kapitalističnega sistema. Njegovo socializacijo v centru spremljajo klasična protislovja na periferiji. Čeprav bi lahko kapitalizem danes zamenjali z izrazom tržni institucionalni red, pa hkrati številne institucionalne mreže niso uspešne pri njegovem obvladovanju in nadzoru. To velja za različne oblike regulacijskih mehanizmov na posameznih trgih na državni in meddržavni ravni, zlasti za nadzor financializacije in globalnega finančnega biznisa, pa tudi za korporativno upravljanje in menedžerske težave družbeno odgovornega vodenja podjetij na mikroravni.

Zdi se, da se bo usoda kapitalizma in socializma 21. stoletja lomila na finančnem področju. Finančni trgi danes simbolizirajo teorem tržne učinkovitosti in moči, ki diktira financiranje držav, podjetij in posameznikov. Financializacija je dokaz, da je kapitalizem še vedno živ, in to v samem središču svojega delovanja. Toda hkrati je ravno v tej točki kapitalizem najbolj izmuzljiv glede na klasično razredno delitev (kapital/delo), ki še vedno prevladuje v politični retoriki in ekonomski ideologiji. Finančna industrija je postala prevladujoča storitvena industrija sveta, finance danes, če uporabimo klasičen marksistični jezik, tvorijo in poganjajo temeljni zakon akumulacije kapitala. Če želimo vsaj delno obvladovati ekonomske cikle, potrebujemo globalno in lokalno politično regulacijo finančne industrije. Vodenje in upravljanje sodobne družbe zahtevata primarno obvladovanje financ, od tega je odvisen tudi temeljni izhod iz sedanje krize.

Drugo veliko in usodno področje, zlasti v Evropi, bo politični boj za ekonomsko prevlado neoliberalne ali socialne države. Tu je temeljno vprašanje, kakšna je vzdržnost evropske družbe blaginje, ob starajočem se prebivalstvu (pokojninski sistem), vedno bolj zahtevnih storitvah (zdravstveni sistem), osrednji vlogi intelektualnega kapitala (šolski sistem), pa tudi povečevanju administrativnih storitev (pravni sistem). Širitev pravic je legitimna, problem ekonomike virov pa tudi. Tu ni velikih inovacij. Obstaja temeljni vir (davki, prispevki), širimo lahko odgovornost (država, podjetje, posameznik) in način zadovoljevanja socialnih storitev (tržni in solidarnostni princip). Pomembno je, da socialna država ostaja ekonomski odgovor na vprašanje politične odgovornosti, da zagotavlja socialni in s tem politični mir. Alternativni svet neoliberalne države ponuja drugačen dogovor. Enake možnosti in morebitne kompenzacije zapolnjujejo veliko bolj tržni principi, od zavarovalnih in participativnih shem, davčnih prerazdelitev in razbremenitev, pa vse do večje finančne (samo)odgovornosti državljanov. Ekonomski umik države kratkoročno morda rešuje njene fiskalne probleme, dolgoročno jih zagotovo zaostruje, politično in moralno, s tem pa tudi ekonomsko.

V svetu sprememb izgubljamo občutek, da se sploh kaj spreminja. Toda spremembe so velike in del tega je sejanje osebne odgovornosti za jutrišnjo skupno prihodnost. Ekonomika sreče je nova usmeritev.

Dve desetletji po veliki postsocialistični transformaciji še vedno nimamo pravih odgovorov, kaj je prinesel novi kapitalizem in kaj smo pokopali s socializmom. Vemo zgolj to, da Deng Šiaopingova krilatica iz leta 1979 o mački, ki naj v tej ali oni preobleki učinkovito lovi miši, ne prinaša rešitve. Ekonomija preprosto ne more zadovoljiti vseh političnih in kulturnih pričakovanj. Toda sama postsocialistična tranzicija je največji institucionalni dogodek v zgodovini 20. stoletja. Obsega več kot 30 držav, domala milijardo in pol ljudi, petino svetovnega BDP-ja in vsebuje neverjetno politično-ekonomsko in kulturno geografsko različnost. To je pomemben dokaz, da je treba z idejo socializma ravnati skrajno previdno. Toda ne pozabimo na drobno izjavo nekega visokega vietnamskega državnega funkcionarja. V življenju sta pomembni dve stvari, pravi, moč in denar. Komunisti smo imeli moč, sedaj, po padcu komunizma, pa potrebujemo samo še denar.

Seveda obstaja veliko idej in uspešnih praks o drugačni podobi sveta. Sodobni politično-ekonomski sistemi, države in gospodarstva, veljajo za dinamične kompleksne sisteme, ki jih je izjemno zahtevno upravljati. Od tod kriza vodenja svetovnega kapitalizma, ki je sestavni del sedanjih zadreg. Menjava britanske z ameriško hegemonijo, če sledimo Arrighiju v njegovi sagi o dolgem 20. stoletju, je trajala dobrih 30 let, ni bila niti preprosta niti hitra (vojne, velika kriza). Sedanje prerivanje med ZDA, Kitajsko in tudi EU kaže podobne tendence, le da je v tej igri EU najšibkejši člen. EU je v to igro stopila z novo valuto in prepričanjem, da bo njena finančna in ekonomska mrežna integracija dovolj za prodor EU in da bo ponovila uspešno zgodbo »velikega prilagajanja« (GM) po drugi svetovni vojni. Očitno v tej krizi bitko za svetovno prevlado izgublja, z njo pa tone tudi dobršni del politično-ekonomske dediščine kapitalizma in socializma.

Na svetu že desetletja obstaja vrsta alternativnih rešitev, ki bi rade nadomestile obe osrednji institucionalni mreži, politično državo in tržno gospodarstvo. Alternative gredo v petih osrednjih smereh. Prva je namenjena drugačni vlogi redistributivne države in tu se zdi, da je predlog univerzalnega temeljnega dohodka in nanj vezanih družbenih sprememb dobra alternativa. Komunitarizem postavlja v ospredje problem skupnosti in je svojevrsten odgovor na sodobno kompleksnost sistemov, ker zahteva poenostavitev, decentralizacijo in lokalizacijo. Lokalne skupnosti so danes v mrežnih povezavah bolj logične in perspektivne kot kadarkoli. Tu je mogoče doseči vrsto alternativnih rešitev, od lokalnega denarja, pravičnejše distribucije do neposredne politične participacije. Tretja smer gre že desetletja po poteh ekonomske demokracije, od kooperativ do drugačnega, družbeno odgovornega ravnanja podjetja, ki je primarno podrejen deležniški in ne lastniški strukturi upravljanja. Četrta alternativa je namenjena ekološki prenovi in ideji, da v družbi ničelne rasti lahko bolje obvladujemo tako zeleno proizvodnjo kot kreditni denarni sistem, ki postaja nepotreben. Ekosocializem je nekakšen vrh teh prizadevanj za ekosocialno trajnostno družbo. Na koncu ostaja še množica povsem eksperimentalnih mrež, ki enkrat rešujejo planet pred ekološko katastrofo, drugič pomagajo revnim, tretjič želijo deliti skupne verske vrednote in podobno. Vse to je dragocena mreža drugačnosti, ki skupaj omogoča postopno graditev alternative.

V svetu sprememb izgubljamo občutek, da se sploh kaj spreminja. Toda spremembe so velike in del tega je sejanje osebne odgovornosti za jutrišnjo skupno prihodnost. Ekonomika sreče je nova usmeritev, ki ne priznava starih delitev družbenih sistemov, političnoekonomskih ideologij in teoretskih paradigem. Cena civilizacijskega obstoja ni majhna, toda ekosocialno tržno gospodarstvo nastaja pod našimi nogami in za našimi hrbti. Obrnimo se k sebi in drugim, da bomo hitreje zaznali zasuk, ki se že dogaja, in ga usmerimo tja, kjer bo prihodnost lepša, cena civilizacijskega napredka pa nižja.