Slovenec sem, Slovenec tja

Taras Kermauner, menda eden vidnejših slovenskih intelektualcev, se je leta 1955 vrnil s študijskega izpopolnjevanja v Parizu. Domnevno ne zato, ker bi bile razmere za življenje in delo v domovini boljše, marveč ravno zato, ker niso bile dobre. Zato je Kermauner začutil nekaj takega kot državljansko dolžnost – tako kot so mladinske delovne brigade gradile ceste in proge – in zdelo se mu je, da mora nekdo za delo sposoben zgraditi delujoč intelektualni prostor. In tako je, prosto po Gandiju, postal sprememba, ki si jo je želel videti v svetu.

Kermaunerjeva zdaj že več kot pol stoletja stara gesta predpostavlja, da smo zato, ker smo po naključju rojeni v nekem delu sveta, z nečim abstraktnim obvezani, da skrbimo za njegovo dobrobit. Je lahko ta implikacija pod določenimi pogoji smiselna, in če – pod katerimi? Kaj natančno se skriva znotraj precej ohlapno postavljenih meja koncepta državljanske odgovornosti in kakšno vlogo lahko ima sam koncept v 21. stoletju? Morda za začetek ne bi bilo napak razmisliti, kaj nam na našem koncu sveta sploh pomeni samo državljanstvo, četudi morda neodgovorno.

Pred leti, v času, o katerem zdaj morda razmišljamo kot o nekakšnem zatišju pred viharjem, smo na našem koncu sveta na koncept nacionalne države gledali kot na relikt 19. stoletja, ki sicer še obratuje, vendar počasi čaka na to, da mu odredimo predvideno mesto v muzeju. S tem, ko je Evropska unija začela vključevati države tako imenovane nove Evrope (karkoli naj bi ta evfemizem predstavljal) in se odločila za uvedbo skupne valute, se je začenjalo zdeti, da počasi, a prepričano ustvarjamo ozračje, ki stremi k nekakšnemu kozmopolitizmu. Da si nekako prizadevamo, da bi čim več ljudi imelo enake življenjske razmere, da bi se koncept državljanstva nekoliko razširil in formaliziral in da bi nacionalistični sentimenti končno postali nekaj zasebnega, karakterna poteza ali estetska sodba, nova, panevropska naracija pa bi si za temeljni gradnik poiskala kaj bolj umirjenega in razsodnega ter končno zaživela polnokrvni liberalizem, ki si ga lahko privoščimo po tem, ko smo z združenimi močmi iztrebili totalitaristično zalego 20. stoletja.

Tako je za Evropejce demokracija postala vodilna krilatica zadnjih dveh desetletij. Državljanstvo je postalo nekaj aktivnega in za cilj si je postavljalo družbo dialoga in participacije, družbo miroljubnih in premišljenih ljudi, ki vse predobro razumejo, kaj se zgodi, ko se v politiki prepustimo strastem časa, družbo predpisov, ki preprečujejo samovoljo, družbo transparentnosti, družbo zakonov in ljudi, ki so te zakone pripravljeni brati in korigirati.

Sama sem velika ljubiteljica suhoparnih političnih diskurzov, ki stavijo prej na formalne rešitve kot na zanos, ker verjamem, da je pri stvareh, ki se poleg nas samih tičejo še koga drugega, inhibicija koristna stvar. Predvsem pa sem velika ljubiteljica vseh zamisli, ki so pripravljene relativizirati nacionalizem, zato sem v času, ki se nam zdaj zdi nekakšno zatišje pred viharjem, o marsikateri niansi evrodiskurza razmišljala kot o načeloma simpatični. In čeprav se je kot sopotnica širjenja Evropske unije že zelo zgodaj začenjala krepiti nekakšna evroskeptična pozicija, se je dolgo časa kazala kot nepremišljen komentar ljudi, ki so identitetno pač radi proti in jih ne gre jemati pretirano resno.

S trenutkom, ko je skupnost zabredla v tako imenovano krizo evroobmočja, se je izkazalo nekaj, kar bi lahko, če bi bili nekoliko bolj pozorni ali pronicljivi, opazili že prej – da je Evropska unija skupnost izrazito neenakovrednih držav.

Dvajset, petnajst, največ deset let kasneje, se morda ni izkazalo, da so bili ti ljudje premišljeni ali da so imeli prav, se je pa po drugi strani izkazalo, da so se motili tudi tisti, ki so v skupnost zakorakali s preveliko zaupljivostjo, in tisti, ki so od nje pričakovali preveč. Tudi jaz, ki sem na tihem računala, da bo življenje v skupnosti tudi praktično dokazalo, da so nacionalizmi ne samo passé, temveč tudi redundantni in škodljivi in nared, da enkrat za vselej romajo na smetišče zgodovine.

Izkazalo se je namreč ravno nasprotno – takoj za tem, ko se je izteklo obdobje krhke blaginje in so se razmere zaostrile, je iluzija skupnosti padla, identifikacija z internimi situacijami pa narasla, s čimer je narasla tudi potreba po ščitenju svojih interesov, potreba po tem, da se krivi nekoga drugega, in krovni obrazec vseh teh sentimentov – nacionalizem.

S trenutkom, ko je skupnost zabredla v tako imenovano krizo evroobmočja, se je izkazalo nekaj, kar bi lahko, če bi bili nekoliko bolj pozorni ali pronicljivi, opazili že prej – da je Evropska unija skupnost izrazito neenakovrednih držav, katerih državljani se srečujejo s svojo državljansko eksistenco v izrazito neenakovrednih razmerah in jih, dokler bo to tako, nič na svetu ne more pripraviti do tega, da bi drug drugega doživljali kot sodržavljane. Ljudi, ki drug drugega ne doživljajo kot del skupnega konteksta, pa je zelo težko prepričati o konstruktivnem sodelovanju, ki naj bi vodilo k domnevno skupnemu cilju, predvsem zato, ker ni povsem jasno, kaj naj bi ta skupni cilj pravzaprav bil. S krizo evroobmočja je nenadoma usekalo spoznanje, da je Evropska unija mrtva črka na papirju, ki ji ni uspelo vzpostaviti temelja, na katerem bi se lahko razvila v nekaj dejanskega – ni ji uspelo odstraniti ozračja splošnega nezaupanja in sumničavosti med njenimi članicami, ki so se ob prvi priložnosti spet spomnile, da niso bile ustvarjene za zavezništvo, marveč za neskončen konflikt.

Lahko bi se reklo, da je s tem, ko so se v materialni resničnosti Evropejcev začele kazati razpoke, razpokala tudi narativna tvarina, ki naj bi skupnost povezovala v glavah ljudi, ki jo naseljujejo. In tako se je koncept državljanstva, še preden se je začel zares širiti, spet zožil na meje nacionalnih držav.

Po dolgem ovinku smo se spet vrnili na začetek. Nismo se uspešno integrirali v novo naddržavno tvorbo ali zakorakali v obdobje novih družbenopolitičnih konceptov, ostali smo Slovenci. Sicer Slovenci znotraj Evropske unije, vendar še vedno omejeni s svojimi lastnimi eksistenčnimi pogoji in svojo lastno politično kulturo, stare figure v novem kontekstu.

A ker nobena stvar spremembe (tudi spremembe, ki ne vzdrži) ne preživi nezaznamovana, bi bilo zdaj morda smotrno razmisliti, kako smo kot Slovenci presnovili evropsko izkušnjo.

Potem ko so ustanovitveni očetje iz družbenopolitične resničnosti razpada SFRJ izposlovali tisočletni sen naroda, ki ni bil nikdar zares nacija, se je veliko govorilo o tem, da je ambicija takrat res rosno mlade Slovenije postati nekakšna nova Švica, kar je iz perspektive slovenskega odnosa do lastne vključitve v Evropsko unijo nekoliko komično. Spomniti se je namreč treba, da Švica kot evfemizem pravzaprav pomeni državo, ki je dovolj neodvisna, v svoji neodvisnosti pa dovolj suverena, da grejo Evropska unija, njeni vzponi in padci ter njene mahinacije mirno mimo nje, kot nepomembna modna muha. Slovenija, po drugi strani, pa je v odnosu do Evropske unije pred svojo vključitvijo, pa tudi po njej, zavzela stališče, ki bi mu s slabo metaforo lahko rekli stališče nepriljubljenega najstnika, ki si prizadeva, da bi ga višji, postavnejši in bolj prepoznavni sošolci sprejeli medse. Slovenija je Evropsko unijo doživljala kot nekaj, kar nas bo s svojim dotikom pozlatilo in odrešilo neprivlačnega ozračja drugega sveta, kot nekaj, kar nas mora samo požegnati kot enega izmed svojih udov, temu pa bosta nekako sami od sebe sledili blaginja in demokracija.

Verjamem, da je bil marsikdo iskreno presenečen, ko se je izkazalo, da se resničnost nekoliko razlikuje od pričakovanj, verjamem tudi, da je bil kdo sposoben opaziti, da to pomeni, da je nekaj narobe z resničnostjo, ljudi, ki so opazili, da to najbrž pomeni tudi, da je bilo nekaj narobe s pričakovanji, pa je verjetno mogoče našteti na prste ene roke.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Izkazalo se je, da so bile predstave, ki smo jih imeli Slovenci o tem, kaj se bo z nami zgodilo, ko se bomo preobrazili v Evropejce, nekoliko meglene. Pričakovali smo, da bomo z gesto preimenovanja nekako samoumevno odrešeni svoje slovenskosti, predvsem pa smo pozabili vračunati, da bi se moral trud, ki smo ga vložili v to, da bi drugim Evropejcem dokazali, kako sodobna država smo, nadaljevati tudi po tem, ko bi nas pripoznali. Za to, da bi kot država dobro delovali, bi si morali prizadevati, ker bi si tega res želeli, ne pa zato, ker bi si želeli, da nas pripoznajo neki abstraktni starši. Lahko bi rekli, da nismo bili pripravljeni biti odgovorni državljani. Vsi – od navadnih ljudi do tako imenovanih državnikov. Hoteli smo pavzo, počitnice pod soncem zlate prosperitete razvitega sveta, po dolgih mučnih letih samoupravnega socializma smo si želeli, da se nam nekaj časa ne bi bilo treba ukvarjati s tem, da so javne zadeve v resnici javne. Na deklarativni ravni nam je veliko pomenilo, da smo si izborili svojo državo, potem pa se nam nekako ni več ljubilo, da bi se z njo zares ukvarjali. Rajši smo jo zaupali v varstvo Evropski uniji, ki bo gotovo najbolje vedela, kaj je dobro za njene otroke, in nam bo v pravem trenutku že povedala, kako moramo ravnati.

Nisem velika ljubiteljica teorij zarote, zato menim, da pri tem, da Slovenci nismo zmogli svoje lastne suverenosti, ni šlo za dobro premišljen načrt katerega izmed osamosvojitvenih veljakov, ampak za dejansko nezmožnost tega, da bi se v Sloveniji razvil dobro delujoč politični razred, ki bi bil zmožen opravljati svojo nalogo in znotraj Evropske unije vsaj poskušati uveljavljati naše interese. S tem nočem reči, da smo k temu nagnjeni po svojem notranjem bistvu ali da je tak naš nacionalni značaj, temveč želim samo opisati, kaj se je dogajalo doslej, z upanjem, da nam razumevanje naših dosedanjih zmot lahko koristi pri tem, da jih ne bi ponavljali.

Nisem velika ljubiteljica teorij zarote, zato menim, da pri tem, da Slovenci nismo zmogli svoje lastne suverenosti, ni šlo za dobro premišljen načrt katerega izmed osamosvojitvenih veljakov, ampak za dejansko nezmožnost tega, da bi se v Sloveniji razvil dobro delujoč politični razred.

Slovenski odziv je samo eden izmed odzivov, ki so prispevali k temu, da Evropska unija deluje, kot deluje (tj. slabo). Deklarativni vidik ni bil sposoben vzdržati dejanske slike in po kratkem obdobju prizadevanj smo dobili dokaj natančen posnetek tistega, kar smo že imeli – boj za premoč, v katerem nekdo postavlja diskurzivna pravila, drugi pa jim slepo sledijo, skratka dialog, ki obstaja izključno na papirju, in demokracijo, ki dejansko ne ustreza svojemu imenu.

Tako je dinamika evroobmočja, namesto da bi ji uspelo ustvariti širše ozemlje enakih možnosti, ustvarila zmagovalce in poražence neuspelega projekta Evropske unije. Ugotoviti, kam spada Slovenija, verjetno ne spada med zahtevnejše analitične procese. V danem zgodovinskem trenutku si je morda razsodno priznati, da je Slovenija država, ki svojim državljanom ne ponuja prav dosti. Tu pa se začne vsiljevati vprašanje, ki se je verjetno vsiljevalo Tarasu Kermaunerju v Parizu leta 1954 – ali to, da je tvoja domovina postala negostoljuben kraj, ki te praktično sili k temu, da bi ga zapustil, kliče po tem, da si poiščeš boljšo domovino, ali k temu, da si jo prizadevaš izboljšati?

Vprašanje je seveda zelo osebno in zahteva zelo osebne odgovore in rešitve – nihče ni k ničemur obvezan in nikomur nič dolžan in zgodovina ponuja pestro paleto trenutkov, v katerih je dejansko najbolj razsodna stvar, ki jo lahko posameznik naredi, da jo podurha. Vendar vsaka ženska, ki poskuša uspeti v moškem svetu, razume, da je zmagati na tujem terenu zelo težko in ponekod nemogoče. Zapustiti svoje kulturno in ne nazadnje govorno okolje ter se presaditi v drugo, lahko pomeni veliko tveganje, ki je za nekatere morda manjše in lažje, marsikoga pa lahko vodi samo v izkušnjo drugorazrednega državljanstva. V tem, da imajo samo veliki narodi, naphani s kolonialističnimi izkušnjami, pravico, da obstanejo, vsi, ki bi si želeli obstati kot osebe, pa se morajo prej ali slej nekako pretopiti vanje, je nekaj neskončno morečega, kar vabi k temu, da bi poskušali tudi iz malih narodov delati dejansko dostojne države. Je pa še en, morda prepričljivejši argument, zakaj ostati in vztrajati. Če ti uspe sanirati nedostojen kos sveta, kamor si bil z neizprosnim odlokom naključja postavljen, si dejansko prispeval k širitvi področja enakih možnosti, poleg tega pa si v resnici posegel po očitno precej težko dosegljivem idealu aktivnega državljanstva.