Aprilske teze

Tovariši!
Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: na krilih decembrsko-februarske vstaje je zmagala buržoazna evolucija, »car Janez II.« je res odstavljen, novo vlado pa sestavljajo isti stari »prijatelji ljudstva« – socialdemokrati, desni in levi liberalci, socialno povzpetniški pozitivni kadeti, partijski veterani in drugi, ki jih dobro poznamo, jim ne zaupamo in smo jih imeli že za »gotove«. Sindikati javnega sektorja in NVO-ji se spet pogajajo z vlado. Pa še naš »Kerenski« je ženska – težko je napadati žensko, ne da bi padli pod raven revolucionarnih bratov na Bližnjem vzhodu. Vstaja je zastala.

Što sdjelat?

Kaj storiti? Sledeč zgledu velikih predhodnikov potrebujemo nove aprilske teze, ki bodo obnovile vstajniško energijo in mobilizirale, prepričale tudi večinske delavsko-srednjeslojne množice. Ne bo lahko – res so razmere vse bolj zaostrene, vendar so tudi protislovne: množična brezposelnost ob 13.000 prostih delovnih mestih, ob vse manjšem obdelovanju zemlje in vse večji površini gozdov, in vse manjša predelava lesa; padajoči družbeni proizvod ob rastočem izvozu. Revščina se veča ob tretjini hrane, zmetani v smetnjake! Ekološka zavest naj bi bila visoka – spomnite se akcije Očistimo Slovenijo, ta pa je še naprej prekrita z deset tisoči ilegalnih odlagališč smeti. Politično pa upad vstajniške energije in množičnosti ob visoki javnomnenjski podpori vstaji.

Tu pa so tudi širše družbene anomalije, ki zmanjšujejo revolucionarni potencial, npr. izjemno visoka stopnja lastništva stanovanj, najvišja v Evropi, ki je sistemsko gojišče malomeščanske inercije in lažnega občutka varnosti. Vse to je materialna podlaga evolucionizma, ki že najeda tudi vstajniške vrste.

Kdo so prijatelji ljudstva?

Recimo, da dobimo aprilske teze – pisanje tez, analiz in revolucionarnih traktatov mnogi tovariši dobro obvladajo in jih redno objavljajo v meščanskih medijih. A treba jih je dobro interpretirati vsak dan, prevesti v življenje, v organizacijo, alternativno politiko, na Facebook in Twitter. Kdo bo to počel? Mnogi teoretsko kvalificirani tovariši so vezani na akademske položaje, mnogi se zgledujejo po tovarišu Slavoju in se raje kot v Sloveniji zadržujejo v Atenah, na Cipru – skratka, v Varšavi, če me razumete. A vsaj glede globalne ekološke katastrofe, ki je srednje in višje izobraženemu meščanstvu, mladini in medijem tako ljuba, bi se aprilske teze lahko oprle na predloge tov. Žižka; naj jih v grobem povzamem:

Nujni so:

1) stroga egalitarna pravičnost – vsi ljudje morajo plačati enako ceno za odpovedovanja; treba je vsiliti enake globalne norme za per capita porabo energije, emisije ogljikovega dioksida itd. Razvitim državam se ne sme dovoliti, da zastrupljajo okolje po dosedanji stopnji in da hkrati obtožujejo razvijajoči se tretji svet od Brazilije do Kitajske, da s svojim hitrim razvojem uničuje okolje;

2) teror – brezobzirno kaznovanje vseh, ki kršijo zapovedane zaščitne ukrepe, vključno s strogimi omejitvami liberalnih »svoboščin«; tehnološki nadzor kršiteljev zakona;

3) voluntarizem – edini način soočenja z grožnjo ekološke katastrofe je prek množičnih kolektivnih odločitev, kar je v nasprotju s »spontano« logiko kapitalističnega razvoja; in

4) naposled, a ne nazadnje – vse to je treba kombinirati z zaupanjem v ljudi; treba je staviti na to, da bo velika večina ljudi podprla te stroge ukrepe, da jih bo prepoznala kot svoje in bo pripravljena sodelovati pri njihovem uveljavljanju. Ne smemo se bati zahteve, ki je kombinacija terorja in zaupanja v ljudi – zahteve po ponovnem aktiviranju enega od likov vseh egalitarno revolucionarnih terorjev: »informatorja«, ki ovaja kršitelje oblastem. (Večminutni aplavz, vzklikanje)

Danes medijsko okolje vse bolj označujeta termina »infozabava« in bojni klic ultimativnega konformizma »vse me zanima, nič me ne briga«. Mediji praviloma niso avtonomni, ampak podrejeni političnim in kapitalskim interesom.

Zamenjati ljudstvo!

Da, tovariši, to so dobre ekološke teze, vsaj globalno. Lokalno pa bomo pri uporabi trčili ob težavo: na stavo na zaupanje v ljudi in na to, da bo ljudstvo stroge ukrepe vzelo za svoje. Kajti čas začetnih vstajniških iluzij, da smo mi ljudstvo, slednje pa enotno stoji za nami, v celoti ali vsaj v veliki večini, mineva. Lokalno »ljudstvo« ni nič manj razpršeno in razdeljeno kot globalno ali kot virtualno ljudstvo na Facebooku; pa tudi glede spoštovanja zakonov, drobne koruptivnosti ali ekološke nemarnosti je »ljudstvo« bliže »eliti«, kot bi si mi vsi želeli. Dvajset let socialno-neoliberalnega kapitalizma, medijske indoktrinacije s potrošniško kulturo in zasebništvom na škodo skupnosti in državljanstva, pa že omenjene posebnosti Slovenije –85-odstotno lastništvo stanovanj; endemično »ljudsko« črnograditeljstvo, 20-odstotna siva ekonomija itd. – vse to je storilo svoje in to še naprej počne vsej krizi navkljub. O medijski dimenziji problema najdete več v priloženem poročilu sekcije za medije in popularne ideologije; tu bom le povzel nekaj ključnih spoznanj, ki so vsa ta leta – poročilo je iz 2006 – ušla tudi »levim« analitikom.

Poročilo sekcije za medije in popularno ideologijo *

Tovariši! Tudi v postsocialistični Sloveniji so mediji za režimsko »produkcijo ljudi«, ki je nasledila avtonomno samoreprodukcijo civilne družbe poznih 80. let, poleg šolstva, delovnega mesta, RKC in paradržavnih NVO-jev najpomembnejši dejavnik – ob odsotnosti naborniške vojske in množičnih strank.

Razlika glede na zadnja desetletja prejšnjega režima je prepadna. Tedaj so uradna glasila realno realnost prinašala med vrsticami. Nato pa so se kritični mediji – Mladina, Radio Študent in tudi Nova revija, konec 80. z roba prestavili v samo jedro medijske pokrajine in zavesti javnosti. Njihova medijska svoboda in relativna finančna avtonomija je vzdrževala interes javnosti na izjemni ravni 80.000 prodanih izvodov Mladine na vrhuncu afere JBTZ, velike poslušanosti RŠ itd.

Danes medijsko okolje vse bolj označujeta termina »infozabava« in bojni klic ultimativnega konformizma »vse me zanima, nič me ne briga«. Mediji praviloma niso avtonomni, ampak podrejeni političnim in kapitalskim interesom. Vse pomembnejša domnevana alternativa pa sta svetovni splet in njegov protagonist – spletni slehernik in njegovo interaktivno omrežje, virtualno bratstvo opolnomočenih (enpowered) posameznikov in celih »mrežnih skupnosti«. Na voljo so vse informacije, teorije in znanja vsake vrste, to je eno celo »drugo življenje«, navidez prosto stare politike in razmerij moči. Možnosti virtualne demokracije naj bi bile neomejene, vendar idilo kali kultura anonimnosti, ki ignorira etiko javnosti in odgovornosti; da o poplavi dezinformacij, banalnosti, manipulacij, »infozabave« itd. ne govorimo. »Revolucija ne bo na YouTubu,« bi lahko parafrazirali.

Pa sta bila posledični nagel padec naklade Mladine in skorajšnje izginotje RŠ res le posledici tehnološkega razvoja in demokratične normalizacije, vračanja civilne družbe v zasebnost, v podjetništvo, potrošništvo – torej »demobilizacije« civilne družbe na eni in vse večjega demokratičnega deficita, nezaupanja v politiko, atomizacije javnega življenja v supermarketu satelitov in kabla, spleta in mobilnikov?

Gotovo, a ne samo to. Sredi 90. let se je začelo dogajati nekaj, kar ni bila posledica zavestne politične odločitve ali razvojne vizije nove slovenske družbe, ampak »spontana« levoliberalna medijsko-kulturna politika, ki je vodila v divjo privatizacijo nacionalnih radijskih in TV-frekvenc in nastanek množice zasebnih medijev na eni in netransparentno, domnevno koruptivno »konsolidiranega« medijskega imperija gospoda Oblaka na drugi strani. Prinesla je tudi vzpon komercialne POP TV v ameriški lasti in permanentno krizo nacionalne RTV, ki je komercialno vse bolj posnemala, najprej z večjo vlogo »razvedrilnega« programa, ki je imel dolgo časa enak proračun kot informativni in kulturni(!).

Tako ni naključje, da je bila pionir devolucije medijskega prostora v smer razvedrila in infozabave – oddaja nacionalne televizije »Res je« kot predhodnica oddaj Lepo je biti milijonar, Najšibkejšega člena, Piramide itd. Najboljšo analizo družbenovzgojnih in ideoloških funkcij teh oddaj pa ni izdelal kak mirovni inštitut, ampak sodelavec Inštituta Calvin Klein za civilizacijo in kulturo, objavile pa Finance(!):

»Vsi trije 'zahodni' kvizi so utelešenje predstav o kapitalizmu. 'Milijonar' je zgodba o posamezniku, ki se s svojim znanjem in sposobnostjo vzpenja po družbeni lestvici; 'Najšibkejši člen' ta prvi mit zanika, ko pravi, da znanje in sposobnost nista dovolj, da je kapitalizem boj za preživetje, kjer so zavezništva bežna, zmaga pa tisti, ki uniči svojega nasprotnika. 'Vzemi ali pusti' pa ni nič drugega kot metafora muk malega delničarja. Vsem trem in kapitalizmu je skupno, da je glavna nagrada veliko denarja. 'Piramido' od njih razlikuje to, da v njej tekmujejo zmagovalci, ljudje, ki so v življenju že uspeli. V Piramidi so zmagovalci in triumfatorji, tuleča horda na tribunah in tiha večina glasujočih. Piramida ni metafora ekonomskega sistema, ampak je metafora javnega prostora, v katerega običajni ljudje nimajo vstopa. Lahko rjovejo s tribun, ne smejo pa ničesar povedati … Kar gledamo, je fevdalni dvor.«

Lokalno »ljudstvo« ni nič manj razpršeno in razdeljeno kot globalno ali kot virtualno ljudstvo na Facebooku; pa tudi glede spoštovanja zakonov, drobne koruptivnosti ali ekološke nemarnosti je »ljudstvo« bliže »eliti«, kot bi si mi vsi želeli.

Predhodnica, resda blaga, pa je bila nacionalna oddaja »Res je« že leta prej – v poslovilni oddaji je ponudila: 1) nagradno podeljevanje zlatih ingotov(!) publiki (simbolni prednik Milijonarja, Vzemi ali pusti); 2) razkritje mladega bančnika iz Banke Slovenije, da se mu uresničuje sanjska služba – v davčni oazi na Karibih! (sorodnik Najšibkejšega člena ); in 3) proto-strukturo Piramide: trije najpopularnejši gostje cele serije so bili »zmagovalci« iz treh dominantnih delov nacionalnega telesa – politik (Milan Kučan), levoliberalni intelektualec in politični piarovec Stojan Pelko ter nuna Vida Žebot. Malo je manjkalo, da ni bila gostja oddaje tudi Margaret Thatcher po videozvezi.

Še več: predsednik države se je voditeljici-avtorici-urednici zahvalil za to, da je pokazala Slovencem, da sta tudi zabava in razvedrilo lahko del našega življenja – tudi duhovnega – in ne samo pehanje za ljubi kruhek. Zahvalil se ji je za nastop »mnogih Slovenk in Slovencev, ki niso tako znani širši javnosti« in še, »da ste tudi nas, ki smo bolj predmet medijske pozornosti, predstavili na način, na kakršnega nas ljudje ne poznajo, da ste vstopili v dušo ljudem in spletli vezi, ki so zelo pomembne za socialno trdnost družbe, naroda«.

Od tod ni bilo več daleč do ministrove usodne kopeli v medijski peni in do politikov v Piramidi, pa v oddajah Tistega Lepega Popoldneva in »As tudi ti not padu«, pa nato do prepirljivih Vročih stolov in Trenj in udarnih minut POP 24ur z nesrečami, zaporniki, umori in vpijočimi nacionalisti na začetku.

To pa ni bil več le servis informacij, ampak aktivno oblikovanje javne zavesti in sistema vrednot »v realnem času«, kot bi dejal JJ. To je medijska ideologija, ki krepi iluzijo, da že z gledanjem televizije sodelujemo v dogajanju, da so mediji res četrta veja oblasti kot njen nadzornik in so za gledalce-potrošnike na preži 24 ur na dan, da jim nič ne more uiti: informiranost je popolna in transparentnost javnega življenja zagotovljena. Za vsakogar se kaj najde; in vse nas lahko zanima, ne da bi nas moralo karkoli res brigati.

Bodimo nemogoči, zahtevajmo realno!

Jasno je torej, da sta zmaga naših idej in splošna sprejemljivost novih aprilskih tez vse prej kot zagotovljeni. Vsa dosedanja vstajniška energija, vitalna protestniška kultura, vsa duhovita gesla, transparenti in grafiti niso dovolj za dosego idejne hegemonije. Treba se bo spoprijeti z izzivom dolge in trnove poti skozi medijske, neformalne in formalne institucije družbene inercije, oportunizma, potrošništva, patološkega narcizma, novodobništva, otopele državljanske zavesti in čuta za skupno in javno, izgubljenega državljanskega ponosa in zavesti o državotvornosti, suverenosti ljudstva itd. Decembrsko-februarska vstaja je vsekakor velik korak naprej, vendar so dosedanje zahteve in gesla – »socialna država, pravna država, solidarna, pravična družba, demokratični socializem« itd. – že krepko prežvečene ali retro- krilatice, ki bi za pomlajenje in poživitev potrebovale veliko dozo kritike politične ekonomije, in predvsem operacionalizacijo, prevod v konkretne zahteve in programe na vseh ravneh; to pa pomeni ne le množično organizacijo, podobno strankarski, ampak tudi vztrajnost in disciplino, pa seveda odsotnost narcisoidne neenotnosti, intelektualnega pozerstva in tekmovalnosti, ljubosumja in drugo meščansko emo-navlako.

Skratka, tovariši, naj ponovim: nove, sodobne aprilske teze, sprejemljive za celo revolucionarno gibanje, so prva naloga. Nam lahko one slavne zgodovinske tu pomagajo? Poglejmo:

* unija vseh bank pod nadzorom svetov kognitivnih delavcev in kmetov;

* proklamacija, da ni cilj vstaje takojšnja uvedba socializma, ampak predvsem nadzor svetov nad produkcijo in produkcijskimi sredstvi, posebej televizijami in Facebookom;

* nacionalizacija velikih zemljiških posesti, pri nas predvsem cerkvi krivično vrnjenih gozdov ipd. (Gromki aplavz)

Tovariši! Naloga je pred nami, lotimo se je. S pravim revolucionarnim navdihom, predanim terenskim delom in dobro organizacijo nam lahko uspe – izdelajmo dobre aprilske teze in navdušimo ljudi zanje. Vendar moramo biti tudi realisti in se soočiti z možnostjo, da dobrih tez in njihovih nosilcev še ne bo kmalu, in tudi ulična vstaja bo vse bolj na udaru negativnih sezonskih vplivov: pomlad, morje in vikendi, poceni letalske vozovnice itd., pa še gospe »Kerenski« se lahko kaj posreči.

Tovariši, še nekaj me teži: le kakšno je sporočilo odločitve slavnih zastavonoš upora, partizanskega pevskega zbora iz zamejstva, da bodo skupaj z ženskim zborom Kombinat na dan upora nastopili v dvorani, ki simbolizira blišč in bedo slovenske »leve« politike? Pa še bivši rokovsko-pankovski tovariši, ki so sodelovali v revoluciji '88, bodo zraven …

Čim slabše, tem bolje!

Morda pa bo ta dogodek simboličen, preroški, kot je glasba že večkrat bila v naši novejši zgodovini; morda vlada gospe »Kerenski« ne bo dolgega veka, gospodarske razmere se bodo radikalno poslabšale, severna Evropa se bo do nas obnašala še bolj imperialistično. No, potem se bo z Islandije vrnil njen agent car Janez II. in spet nabrusil naše kose in poenotil naše vrste. (Zadržan aplavz)

* Po legalnem prisluhu RŠ-prenosa zasedanja vodstva hardcore proletarske večerne šole zapisal Darko V.