Čudna logika

Ob osamosvojitvi smo sistem plansko-tržnega gospodarstva zamenjali s tržnim, saj se je trg izkazal za najučinkovitejši sistem nadzora ekonomskega življenja. Zaradi izgube jugoslovanskega trga so poslovneži poiskali nove priložnosti na zahodnih trgih. Politiki so se ukvarjali z oblikovanjem nove države in njenim vstopanjem v evroatlantske povezave. Cilji politične in poslovne elite so bili v prvi razvojni dekadi razmeroma jasno opredeljeni. Vsi skupaj so dovolj dobro razumeli pomembnost zgodovinskega trenutka in svoje poslanstvo. Politične in poslovne elite so zato uživale visoko stopnjo zaupanja v družbi. Večina prebivalcev je dojemala Slovenijo kot zgodbo o uspehu.

Pomanjkanje lastne razvojne strategije je namreč v mnogočem nadomeščala strategija vstopanja v evroatlantske integracije. Slednje je postalo povsem očitno po vstopu Slovenije v EU in Nato. Zdi se, da se danes pred Slovenijo postavlja nova razvojna dilema. Koliko slediti dosedanjemu modelu razvoja oziroma kako močno se nasloniti na institucionalno strukturo neoliberalnega modela? Toda dilema je lažna. Nobeden od njiju namreč ne vzbuja nujno potrebnega zaupanja. Kot takšna preprosto ne moreta imeti domicilne pravice v Sloveniji.

Vzpostavili smo ekonomski sistem brez notranje higieničnosti in dinamike. Politične stranke prek državnega lastništva v skladu s svojimi ozkimi interesi skrbijo za črpanje rent.

Slovenski tranzicijski razvojni model, ki je temeljil na povečevanju intenzivnosti slabo plačanega srednje kvalificiranega dela in starih produktivnih podsistemih, se je dokončno izpel. Vzpostavili smo ekonomski sistem brez notranje higieničnosti in dinamike. Politične stranke prek državnega lastništva v skladu s svojimi ozkimi interesi skrbijo za črpanje rent. Vzorci plenilskega obnašanja ostajajo pri vseh isti. Obenem v Sloveniji nismo vzpostavili ekonomskega sistema, ki bi ustvaril zadostno število novih podjetnikov Schumpetrovega kova. Takšni posamezniki so skozi uresničevanje lastnih podjetniških idej in pobud eden glavnih nosilcev razvoja. Ustvarili smo predvsem prerazdelitveno elito. Slednja se je ukvarjala predvsem z vprašanjem, kako lastniško prevzeti obstoječa podjetja. Pogosto tudi na skrajno vprašljiv način. Pohlep in nizka raven podjetniške kulture nekaterih vodilnih slovenskih menedžerjev sta prevladala nad kulturo sodelovanja in zaupanja. Preostali delodajalci na žalost niso imeli dovolj moči in poguma, da bi se pravočasno ter v zadostni meri ogradili od slabih praks svojih stanovskih kolegov. Zaradi slednjega širša javnost dojema danes poslovneže predvsem kot sebičneže, ki so za sabo zapustili prezadolžena podjetja in slabe terjatve v bankah. Vse skupaj dodatno poslabšujejo nizki standardi politične kulture. Sprenevedanje ob odmevnem poročilu protikorupcijske komisije, ponarejanje listin in plagiatorstvo so vrh ledene gore. Upor ponižanih in razžaljenih državljanov je zato zgolj zrcalna slika oholih in neverodostojnih politikov ter samopašnih podjetniških elit. Vsi skupaj smo očitno pozabili, da ne more biti učinkovitega razvoja brez pravičnosti in kredibilnosti. Ljudje so izgubili zaupanje v dosedanji model razvoja. Vedno manj nam očitno zaupajo tudi finančni trgi.

Kako od tod naprej? Za institucionalne ekonomiste je bistveno razvojno vprašanje, kakšna institucionalna struktura zagotavlja najboljše makroekonomske rezultate. Odgovor na slednje vprašanje še zdaleč ni preprost. V različnih zgodovinskih obdobjih so namreč prevladovali različni ekonomski sistemi, ki so vodili do dramatičnih razlik v razvitosti. Po veliki depresiji smo občudovali državni intervencionizem v ZDA. Nove tehnologije v okviru vojaškoindustrijskega kompleksa, naravna bogastva, novi načini vodenja gospodarskih družb ter obilica kapitala in delovne sile so omogočili hiter razvoj. V 60. letih je bil v ospredju francoski dirigistični model in v 70. renski kooperativni model. Razvoj slednjega je temeljil na finančni podpori zaveznikov, industriji, izobraženi tehnični delovni sili in socialnem partnerstvu. Japonska je v 80. letih zaradi pomanjkanja lastnih naravnih virov svoj razvoj gradila na spodbujanju izvoza, zaščiti pred tujo konkurenco in posnemanju tuje tehnologije. Država je imela izobraženo in prizadevno delovno silo, hkrati pa je aktivno usmerjala industrijsko proizvodnjo. V 90. letih je bil v ospredju ameriški model s fleksibilnim trgom dela, nizko socialno varnostjo in dobro razvitim finančnim trgom. Glavni slogani razvoja so postali privatizacija državne lastnine, deregulacija upravljanja in liberalizacija tržnih razmerij. Danes je aktualen skandinavski model. Njegova uspešnost temelji na konkurenčnem in izvozno usmerjenem zasebnem sektorju ter dobro delujočem javnem. Vse skupaj nadgrajujeta varna fleksibilnost na trgu dela in ploden odnos med socialnimi partnerji. Ne glede na izbiro različnih modelov so najbolj uspešne države tiste, ki so imele jasno razvojno strategijo in tempo premišljenih sprememb v daljšem časovnem obdobju.

Na čem gradimo svoj razvoj v Sloveniji? Zdi se, da predvsem na varčevanju v javnem sektorju, razgradnji socialne države ter nenehnem zniževanju stroškov dela. To ni razvojni koncept, ampak tekma proti dnu. Prejšnja vlada je želela v večji meri prevzeti institucionalno strukturo neoliberalnega razvojnega modela. Toda tudi neoliberalni model ni ustrezna razvojna alternativa za Slovenijo. Izstopata njegov neustrezni odnos do javnega sektorja in podcenjevanje pomena in vloge institucij v tržnem gospodarstvu. Med slednjimi izstopa nerazumevanje institucionalne pogojenosti, institucionalne izbire in hierarhije institucij.

Javni sektor

Neoliberalna država vedno temelji na davčni in proračunski reformi. Zniževanje davka na dobiček na eno najnižjih stopenj v Evropi, ukinitev davka na izplačane plače in davčne olajšave za zasebne investicije so znižale proračunske prihodke v RS. V času krize se je zmanjšal tudi obseg javnih storitev. Ob tem je treba opozoriti, da smo v evropskem povprečju glede deleža zaposlenih v javnem sektorju v številu vseh zaposlenih ter z vidika števila zaposlenih v zasebnem sektorju, ki »preživljajo« zaposlene v javnem. Toda bolj kot vprašanje (ne)smiselnosti varčevanja je problem v odnosu vlade in zasebnega sektorja do javnih uslužbencev. Oba sektorja enakopravno povečujeta BDP. Razlika je zgolj v načinu plačila (individualno, kolektivno). Zaradi nerazumevanja slednjega inženirja v podjetju obravnavamo kot ustvarjalca dodane vrednosti. Njegove profesorje in zdravnike, ki so ga oskrbeli s potrebnim znanjem in zdravjem, pa obravnavamo kot družbene zajedavce. Čudna logika. Omenjeni način razmišljanja je značilen za neoliberalno usmerjene vlade in večino poslovnežev. Pri tem ne gre za slovensko posebnost, saj so poslovne elite praviloma povsod po svetu, zaradi višjih dohodkov in posledično manjše odvisnosti od storitev javnega sektorja, močneje naklonjene krčenju socialne države in zmanjševanju javnega sektorja. Toda mnogim od njih je prav javno šolstvo omogočilo pridobitev ustrezne izobrazbe.

Institucionalna pogojenost

V slovenskih podjetjih praviloma prevladujejo stroge hierarhične relacije in fordistično razumevanje delavca kot stroška. Toda antropologi poudarjajo, da imajo Slovenci močan občutek za solidarnost in željo po kolektivnejših oblikah odločanja. Takšne vrednote naj bi se zgodovinsko oblikovale skozi življenje v majhnih vaških skupnostih. Omenjene vrednote so še posebej pomembne v času krize. V tržnem gospodarstvu kapital namreč ne nastopa izključno kot finančni kapital, ampak tudi socialni. Ni pomembno torej samo razumevanje tržne učinkovitosti, ampak tudi kulture sodelovanja, etike in mrež med tržnimi subjekti. Neoliberalci so prepričani, da je posameznik temelj vsake družbene skupnosti. Zaradi tega želijo zmanjšati socialno solidarnost in odpraviti različne oblike kolektivnosti. Slovenski kulturni kapital je tako v nasprotju s samimi izhodišči neoliberalnega modela.

Problem napačne institucionalne izbire.

Neoliberalci zagovarjajo večjo vlogo trga in umik države s čim večjega števila področij. Družbo želijo preoblikovati z radikalnimi institucionalnimi reformami. Več ekonomske svobode lahko torej zagotovimo samo z več političnega inženiringa. Ukrepi pretekle vlade so bili zato pogosto mešanica institucionalne zmešnjave in racionalističnega konstruktivizma (npr. državni holding, slaba banka, ZUJF). Tržna ekonomija je namreč vedno načrtovana. Več trga pomeni tudi več države, s čimer pade neoliberalistična razlaga o nasprotju med trgom in državo.

Podobno velja tudi za drugi institucionalni par (podjetje, trg). V duhu ekonomskega darvinizma je bilo namreč stališče Janševe vlade, da bo trg nagradil najbolj sposobna podjetja in kaznoval tista slabša. Večja pomoč prizadetim podjetjem s strani države zato ni bila zaželena. Dobitnik spominske Nobelove nagrade iz ekonomije (1991) Ronald Coase se sprašuje, zakaj sploh potrebujemo podjetje, če so v svetu ekonomske nirvane vse transakcije izvedene na trgu. Odgovor se skriva v transakcijskih stroških. Kadar so slednji v podjetju (npr. stroški upravljanja) manjši od tistih na trgu (npr. stroški iskanja informacij, stroški pogajanj), obstajajo razlogi za obstoj podjetja. V nasprotnem primeru se transakcija izvede na trgu. Tudi tukaj imamo opravka z alternativnima institucionalnima oblikama in problemom izbire. Težav slovenskih podjetij zato ne moremo reševati z večjo vlogo trga, saj gre v osnovi za suboptimalne institucionalne rešitve. Tudi zaradi slednjega podjetij ne smemo prepustiti stihijskemu propadu.

Vendar v Sloveniji propadajo podjetja in številne panoge. Zaradi tega danes potrebujemo verodostojen načrt za sanacijo bank in tistih prezadolženih podjetij, ki imajo pozitivne poslovne rezultate. Stroški neukrepanja zaradi nižjih davčnih prilivov in večjih transferjev praviloma znatno presegajo stroške intervencije države. Zaradi slednjega ameriška in nemška rešujeta svoje avtomobilske velikane in ključne igralce na finančnem trgu. Podobno ravnajo tudi mnoge druge. Toda aktivnejša vloga države pri reševanju konkretnih podjetij v času Janševe vlade ni bila nikoli predvidena in zaželena. Še več. Slovenska država ne rešuje niti same sebe kot običajne lastnice v podjetjih. Očitno smo v Sloveniji večji verniki kot v deklarativno liberalni Ameriki.

Predvideni načrt Banke Slovenije na načelni ravni omogoča bolj usklajeno delovanje države, podjetij in poslovnih bank. Vse skupaj bi morali nadgraditi z ustreznejšo industrijsko politiko in celovitim konceptom povečevanja konkurenčnosti. Nemčija je na primer postala vodilna evropska sila predvsem zaradi svoje industrijske politike. Industrijo ji je uspelo zadržati doma ter tako ohraniti številna delovna mesta. V Sloveniji danes potrebujemo bolj ciljne in pogumne usmeritve na področju industrijske politike, saj večina dosedanjih reformnih ukrepov (npr. pokojnine, trg dela) nima pravega razvojnega učinka. Nadaljnja podpora paradnim konjem slovenskega gospodarstva je ključna. Toda potrebujemo mnogo več od zbirke horizontalnih ukrepov. Pravi izziv bi moral biti, kako dodatno zaposliti vsaj 50.000 ljudi v dveh oziroma treh globalno konkurenčnih panogah z visoko dodano vrednostjo. Tako ciljno usmerjene industrijske politike Slovenija v zadnjih 20 letih v resnici nikoli ni imela.

Kapitalizem nosi v sebi seme kreativne destrukcije in na drugi strani željo po prevladi in ekscesnem vedenju. Zaradi tega je treba najprej podpreti vsa tista prizadevanja državnih organov, ki bodo ustrezno sankcionirala nezakonito in neetično ravnanje.

Hierarhija institucij

Ključno je določiti prednostne naloge in temu prilagoditi vrstni red institucionalnih sprememb. Zaradi institucionalne komplementarnosti nekatere kombinacije niso mogoče. Mnoge niso niti smiselne. Ključno je izhodišče. Kakšno je naše? Če vzamemo za izhodišče novo industrijsko politiko, potem moramo temu prilagoditi preostale podsisteme, kot sta na primer trg dela in izobraževalni sistem. Višjo dodano vrednost lahko zagotovimo samo z višjo kakovostjo, ki jo zagotavljajo predvsem neposnemljiva znanja. Produkcija takšnega znanja, pridobljenega z različnimi oblikami izobraževanja in izpopolnjevanja, zahteva dolgotrajnejše pogodbene odnose na trgu dela. Toda prav neoliberalizem teži k večji mobilnosti delovne sile in kratkotrajnejšim pogodbenim odnosom, kar ustvarja manjšo potrebo po pridobivanju specialnih znanj. Vse skupaj poslabšujeta prevelika osredotočenost na zunanji namesto notranji trg delovne sile ter visoka stopnja korelacije med položajem zaposlenega v podjetju in pridobljenim teoretičnim znanjem. Fleksibilnejši trg dela avtomatično torej ne ustvarja možnosti za višjo dodano vrednost.

Naš prihodnji razvoj bi moral temeljiti na preseganju tako plenilskega kot neoliberalnega kapitalizma. Prvi je zaradi netransparentnosti in nehigieničnosti oporečen. Zaradi stigmatizirajočega odnosa do javnega sektorja, nerazumevanja kulturnega kapitala in institucij ter slepe vere v neomejeno moč trga niti drugi ne vzbuja nujno potrebnega zaupanja. Potrebna je torej opredelitev prihodnosti kot oblika antipoda omenjenima modeloma razvoja.

Kapitalizem nosi v sebi seme kreativne destrukcije in na drugi strani željo po prevladi in ekscesnem vedenju. Zaradi tega je treba najprej podpreti vsa tista prizadevanja državnih organov, ki bodo ustrezno sankcionirala nezakonito in neetično ravnanje politikov, državnih uradnikov in menedžerjev. Samo večja higieničnost v smislu spoštovanja zakonov, običajev ter poslovne etike lahko zagotovi zdrav gospodarski razvoj. Obenem postajajo danes vedno pomembnejši okoljski izzivi, socialni kapital, sposobnost timskega dela in možnost soodločanja. V središče se postavlja model eko-partnerskega kapitalizma. Potrebujemo učinkovit javni sektor in večjo odzivnost države na sedanjo krizo ter okoljske izzive sodobnega časa. Zadnja pobuda Banke Slovenije glede partnerskega reševanja perspektivnih slovenskih podjetij ter njegova nadgradnja s pobudo za zeleni preboj ter novo industrijsko politiko je lahko prvi korak v resnično novo smer. Brez države namreč ni nič. Niti trga.