Vaje v utopistikah

Utopistike, pravi Immanuel Wallerstein, ki si je pojem izmislil, niso utopije. Utopistika je resna ocena zgodovinskih možnosti, je vaja v presoji substantivne racionalnosti alternativnih možnosti družbenega razvoja. To je trezno, racionalno in realistično ovrednotenje človeških družbenih sistemov, njihovih omejitev in področij, ki so odprta za človeško ustvarjalnost. To ni podoba popolne ali neogibne prihodnosti, temveč obraz alternativne prihodnosti, za katero verjamemo, da bi bila lahko boljša, in za katero vemo, da je zgodovinsko mogoča.

Januarja letos je Evropska komisija sprejela evropsko državljansko pobudo z naslovom »Univerzalni temeljni dohodek (UTD) – raziskovanje možnosti in pogojev emancipatorne socialne države«. Sedem pobudnikov, med njimi je tudi Branko Gerlič iz Slovenije, eden najdejavnejših članov Sekcije za preučevanje in promocijo UTD, komisijo poziva, naj spodbudi sodelovanje med državami članicami pri raziskovanju možnosti UTD-ja, da bi izboljšali sedanje sisteme socialne varnosti. Da bi bila državljanska pobuda uspešna, se pravi, da bi o njej razpravljal Evropski parlament, je treba v enem letu zbrati najmanj milijon (elektronskih) podpisov, od tega v Sloveniji, proporcionalno glede na število prebivalstva, 6000. Za zdaj nam gre kar dobro; v dobrem tednu od začetka zbiranja podpisov je Slovenija prva po številu zbranih podpisov glede na število prebivalk in prebivalcev.

Naj spomnimo, UTD je dohodek, ki ga politična skupnost individualno plačuje v gotovini v rednih razmikih vsem svojim članom, ne da bi ugotavljala njihovo premoženjsko stanje ali postavljala delovne zahteve.

V preteklih letih se je o UTD-ju v Sloveniji precej govorilo in pisalo. Valerija Korošec je objavila študijo, ki kaže, da bi bil UTD povsem uresničljiv celo brez večjih sistemskih in finančnih pretresov, zahteve po UTD-ju smo lahko brali na vstajniških transparentih od prve vstaje naprej.

Ker mislim, da je UTD kot vzorčni primer utopistike predragocen, da bi ga »prepoceni prodajali napačnemu kupcu«, na kar je pred več kot desetletjem opozoril sociolog Zygmunt Bauman, se še enkrat spomnimo, na kaj je dobro biti pozoren.

V stoletju po tem, ko je Thomas Paine (1795), izhajajoč iz teze, da je zemlja last vsega človeštva, predlagal prvo obliko UTD-ja kot nekakšno zemljiško rento, se je utrdilo prepričanje, da je edino delo, ki kaj šteje, tisto, ki ga je mogoče prodati in kupiti na trgu, da je torej zaposlenost edini legitimni vir pravic, ki zagotavljajo dohodek in preživetje. Táko, na videz meritokratsko načelo je bilo seveda kršeno že davno pred zmago tržnega načela, kršili so ga (in ga ves čas) vsi, ki so živeli in bogateli od prisvajanja dela drugih, in ga še danes kršijo vsi, ki ne vidijo in ne slišijo, da obstoj vseh nas sloni na ogromnih količinah neformalnega in neplačanega reproduktivnega (gospodinjskega, negovalnega, vzgojnega, čustvenega, porabniškega ...) dela, ki je enako, če ne še bolj kot tržno vrednoteno delo, pomembno za kakovost življenja velike večine ljudi. Ne ravno 99 odstotkov, najbrž nekaj manj glede na to, da je kadrov svetovnega sistema kapitalistične ekonomije, se pravi ljudi, ki lahko živijo tako, da si vse, kar potrebujejo, kupijo na trgu, od 5 do 10 odstotkov svetovnega prebivalstva. Vsi ostali živimo, hočemo živeti in smo prisiljeni živeti, tudi v različnih aranžmajih neblagovne, solidarnostne, tovariške menjave v partnerstvih, prijateljstvih, v družinah, ne nazadnje tudi v komunikacijah kot menjavah pogledov, mnenj in stališč. Temeljni dohodek, ki ne bi bil pogojen z zaposlenostjo, je dejavnik razblagovljanja ljudi, ponujal bi možnost življenjskih izbir onstran tržne menjave in brez prisilnega dela. Nesmiselno in sprenevedavo je trditi, da bi ljudje, ki bi kar dobili nekaj za nič, prenehali delati. Veliko verjetneje je, da bi se celotna količina dela in predvsem ustvarjanja povečala, ker bi ljudje lahko svobodneje vstopali in izstopali s trga dela, ker bi bili s preživetjem preskrbljeni in zato manj odvisni od izsiljevanj in pritiskov.

Kar zares potrebujemo, ni parohialnost nacionalnih simbolov, pač pa »novi internacionalizem« uporov in kritik obstoječega in predlogov, alternativ, utopistik zgodovinsko mogočega.

Najbolj razširjen »recipročni argument« proti UTD-ju, ki pravi, da ne moreš dobiti nekaj za nič, da »brez dela ni jela«, je torej zgrešen in zavajajoč. Ironično je, da ga pogosto uporabljajo prav tisti, ki so sami dobili veliko za nič, na primer v obliki dediščin in druge lastnine, za katero sami niso mignili s prstom. Recipročni argument je še bolj votel, ko ga soočimo z dejstvom, da ni dovolj zaposlitev in plačanega dela, ki bi zagotovili preživetje za vse. Vsakdo ima pravico, da s svojim življenjem naredi, kar misli, da je najboljše zanj ali zanjo, in dolžnost, da zasluži sredstva, s katerimi bodo te izbire uresničljive. Vendar je pravica do preživetja, ki predhodi in določa vse druge možne izbire, neodtujljiva človekova pravica in ne nekaj, kar bi si bilo treba šele zaslužiti. UTD pomeni možnost dostojnega (in dostojanstvenega) preživetja za vse, nič več in nič manj. Prav ta »nič več in nič manj« sta posebej pomembna. V »nič manj« sta po mojem jedro in pravi potencial UTD-ja, to je možnost resnične svobode za vse, kar že leta vztrajno ponavlja Van Parijs, eden najbolj dejavnih zagovornikov koncepta UTD-ja. Človek je dejansko svoboden samo, če njegovo/njeno delovanje ni bistveno omejeno z njegovim/njenim dohodkom. Da bi bili svobodni, potrebujemo dovolj (prostega, avtonomnega) časa, stanovanje in dohodek. UTD je doslej najboljši predlog, ki bi bistveno prispeval k prvemu in tretjemu pogoju svobode, dvigovanju obsega avtonomnega časa in dohodka za preživetje. Primernega stanovanja UTD seveda ne zagotavlja. Zato pa se odpira razprava o vprašanju: kaj po UTD-ju ? Tu smo šele na začetku in prava vprašanja šele prihajajo. Nedvomno pa si bomo morali ljudje, ki nas te stvari zadevajo ali zanimajo, izmisliti možnosti drugačnega, zagotovo bolj trajnostno naravnanega, bolj skupnostnega in manj vase usmerjenega vsakdanjega življenja, z novimi možnostmi stanovanjske oskrbe vred.

V »nič več kot« pa se po mojem skrivajo največja konceptualna past in tveganja UTD-ja. Veliko zagovornic, zagovornikov UTD-ja in še več tistih, ki še niso prepričani, ali jim je koncept pogodu ali ne, UTD razumejo kot ukrep socialne politike. Nič več kot ukrep socialne politike. Natanko to je tisto, kar je najbolj nevarno: če koncept depolitiziramo in predstavljamo kot izhod v sili, kot tisto, kar pride na vrsto, ko bo vse drugo odpovedalo, potem bi res imeli prav vsi skeptiki in, denimo, radikalni kritiki obstoječega neoliberalnega kapitalizma, ki pravijo, da je koncept UTD-ja liberalno pomagalo, mašilo revščine, tamponsko območje, ki bo zgolj podaljševalo življenje obstoječega sistema in ga v ničemer zares ogrozilo.

Res, UTD usodno razvodeni, če ga razumemo zgolj v območju socialne politike; UTD seveda ni panaceja, a tudi ne le ukrep socialne politike in še manj ukrep, ki naj »rešuje problem revščine«. Koncept UTD-ja ima bistveno močnejše potenciale: pomeni možnost večje svobode izbire o poteku naših življenj, možnost aktiviranja potencialov, ki so zdaj za večino zgolj latentni, možnost za več sodelovanja in za večjo socialno kohezivnost, predvsem pa možnost upora in odpora proti okoliščinam in ljudem, ki se jim zdaj podrejamo, ker nimamo druge izbire in nas je strah za preživetje. Če torej UTD razumemo zgolj kot »krizni menedžment« za revne in prikrajšane, izgubi potencial in postane za večino neprivlačen in neprepričljiv, revščino pa zgolj pomete pod preprogo. Če UTD presojamo samo kot ukrep socialne politike in v tem kontekstu razpravljamo, ali si ga lahko privoščimo ali ne, smo hočeš nočeš že privolili v razumevanje socialne države kot zgolj mehanizma prerazporejanja sredstev od tistih, ki zaslužijo, k onim, ki ne. Táko razumevanje vsebuje tiho predpostavko enačenja dela z zaposlitvijo in vrednosti s tržno vrednostjo. Povejmo naravnost, od višine UTD-ja je odvisno, ali bi deloval le kot socialno politični korektiv ali ne. In še bolj konkretno: če bi v Sloveniji želeli, da bi UTD deloval kot možnost »dejanske svobode za vse«, bi moral znašati vsaj toliko, kolikor znašajo stroški »življenjske košarice« (zdaj 562 evrov). Tisti, ki v Sloveniji pečejo kruh, bodo seveda rekli, da je to nemogoče in neizvedljivo, zato pa je treba razmišljati in se pripravljati na prevzem pekarne.

Izvedljivost je treba bolj misliti kot računati. UTD je veliko bolj politično kot ekonomsko vprašanje, je veliko bolj vprašanje etičnih in političnih prioritet kot produkcijskih in finančnih (z)možnosti. Je veliko bolj problem distribucije družbenega bogastva kot njegovega ustvarjanja. Omejiti se na »diskurz izvedljivosti« pomeni, da pristajamo na ekonomske parametre, ki so že izrisani in razmeroma zaprti v neoliberalnih predstavah in paketih: »Saj smo vendar v krizi in nam BDP pada, ne raste!« Racionalnost rasti? Racionalnost proizvodnje blaga, ki ga v veliki meri ne potrebujemo? »Razdelimo lahko le to, kar naredimo!« Ali naredimo malo? Ali bi zaradi UTD-ja prenehali delati in ustvarjati? Veliko primerneje kot sprenevedanje o izvedljivosti bi bilo UTD-ju priključiti vsaj še dve utopistiki: skrajšanje delovnega časa in delitev delovnega mesta.

Evropska državljanska pobuda o raziskovanju možnosti uvedbe UTD-ja prihaja v pravem času in je bila vložena na (skoraj) pravem kraju. Še bolj pravi kraj bi bila Generalna skupščina OZN, a to se nemara še zgodi. Na najbolj pravih krajih, na svetovnih in kontinentalnih socialnih forumih, razprave o UTD-ju potekajo že ves čas. Na zadnjem svetovnem socialnem forumu marca letos v Tuniziji, o katerem so mainstreamovski množični mediji v glavnem molčali, so staremu geslu o tem, »da je drugačen svet mogoč«, dodali še pojem »dostojanstvo«, ki so ga udeleženke in udeleženci foruma nosili na priponkah, zapisanega v sedmih jezikih. Saj, za to v resnici gre. Ni dostojanstva brez prakticiranja svobode in svobode ni mogoče prakticirati v suženjstvu ali v strahu za preživetje.

Konvencionalna in zmerna politika, ki je tako všečna volivkam in volivcem v teh krajih, noče in ne zmore oblikovati radikalnejših preobrazbenih agend, nespametno bi bilo kaj takega od nje pričakovati.

Glede na zdajšnjo geopolitično ureditev sveta, po kateri se svet deli na nacionalne države, lahko le te v okvirih svoje suverenosti vpeljejo UTD, a je hkrati tudi očitno, da idealne oblike UTD-ja posamezna nacionalna država ne more implementirati. UTD je univerzalna godba, ki jo lahko igrajo le orkestri brez dirigentov na kontinentalni in svetovni ravni. Danes je popolnoma očitno, da so pravi vzvodi moči nad- in zunajteritorialni, težave, ki jih imamo ljudje v vsakdanjem življenju, pa konkretne in lokalne, a zgolj na lokalni ravni tudi nerešljive. Zato je staro geslo »misliti globalno, delovati lokalno«, napačno, morda celo škodljivo. Ni lokalnih rešitev za globalno proizvedene probleme. Globalne probleme lahko rešujemo – če sploh – samo globalno in politično. Ljudska političnost, ki je v zadnjem času pljusknila tudi v domače kraje, vsaj za zdaj še deluje lokalno in globalno hkrati. A tu in tam je ljudska političnost, brez katere si upanja skoraj ne znam več predstavljati, vznemirila tudi moteče neprijetno: med prepoznavnimi obrazi vstajništva je veliko premalo (mladih) žensk in preveč slovenskih zastav. Prvo je slabo sporočilo, drugo je nevarno. Ker so mlade ženske med največjimi poraženci slovenske tranzicije (tranzicije od česa k čemu? razvoja? regresije?) in ker verjamem, da imajo kaj povedati, zbuja skrb to, da nimajo glasu in da tudi, ko si ga vzamejo, dobijo le vljudnostnega pol sedeža, kot se je to zgodilo na znameniti tribuni v Cankarjevem domu pred kakšnim mesecem. Kar zares potrebujemo, ni parohialnost nacionalnih simbolov, pač pa »novi internacionalizem« uporov in kritik obstoječega in predlogov, alternativ, utopistik zgodovinsko mogočega. Konvencionalna in zmerna politika, ki je tako všečna volivkam in volivcem v teh krajih, noče in ne zmore oblikovati radikalnejših preobrazbenih agend, nespametno bi bilo kaj takega od nje pričakovati. Kar počne, sta širjenje strahu in prestrašena servilnost do severozahodnih gospodarjev. Zgodovinske izkušnje kažejo, da servilnost ni samo nedostojna, pač pa tudi neučinkovita. Kar prinaša, je samo še več servilnosti.

Evropska državljanska pobuda o UTD-ju teče. Kaj, če doseže svoj cilj in kljub temu propade, se pravi, kaj če zberemo milijon podpisov, zaradi katerih bo o pobudi moral razpravljati Evropski parlament, in se kljub temu nič ne spremeni? Nič posebnega, pač dokaz več, da to ni naš parlament in ne naša EU, kar tako že vemo. In doma? Pred kratkim je predsednik državnega zbora pokazal, kako vidi dialog z vstajništvom in s civilno družbo. V maniri prostaškega uravnoteževanja je za mizo posedel nacionaliste in ljudi, ki jih poznamo po tem, da so zlorabljali referendum kot institut neposredne demokracije za omejevanje človekovih pravic, nekaj zmernih liberalcev in nekaj takih, ki jim ni mogoče očitati ničesar razen tega, da so zamudili priložnost, da bi vstali in odšli s takšnega shoda. Droben, a poveden simptom o tem, kdo nam tukaj vlada. Kako že poje tista pesem o teh tu in onih tam? Banda kravatarska.

Končajmo optimistično in poglejmo, ali lahko »aktivno državljanstvo«, to puhlico iz evropskega birokratskega slovarja, pripravimo do tega, da bo pokazalo vsaj nekaj znakov življenja. Priložnost je tu, ne zamudimo je na: https://ec.europa.eu/citizens-initiative/REQ-ECI-2012-000028/public/index.do.