Skoraj nepogrešljiva

O tem, kam naprej, se špekulira, a tudi resno razmišlja. Pravzaprav pa ne Slovenija ne velika Unija ne vesta, kaj bo z njima.

Kakorkoli obračamo, je skupnost v hudi krizi. Najbolj zato, ker je sestavni del treh povezanih kriz: primarne krize neoliberalnega kapitalizma, ki je povzročil globalno finančno-ekonomsko krizo, ta pa krizo EU kot take. Vse tri krize se prepletajo, pogojujejo in medsebojno krepijo. Prav zato se je teže skopati iz vsake posebej.

Položaj v Uniji je specifičen, a v marsičem podoben krizi po svetu. Na svetovni ravni enotna protikrizna strategija ni mogoča, ker so razlike na planetu prevelike, skupne ustanove in občutek povezanosti pa prešibki. Načeloma bi morala biti EU bistveno na boljšem, saj je bolj strnjena in razvojno bolj izenačena. Vendar zaradi lastnih slabosti teh prednosti ne izrablja.

Narobe je veliko stvari. Tudi evropska politika se je spečala s (finančnim) kapitalom ter tako pomagala tudi na evrotleh ustvariti turbo kapitalizem in zakuhati krizo, ki je mutirala v različne oblike (finančno, ekonomsko, dolžniško …). Tudi v Evropi se posledice neoliberalizma skušajo zdraviti z neoliberalizmom. To ubija nekdanje prepričanje, da sta demokracija in kapitalizem naravna, samoumevna zaveznika. Slavni trg svojih kriz ne more rešiti sam, zato mu mora politika (država) kar naprej dajati umetno dihanje. Rezultat teh »zdravljenj« je, kar se Unije tiče, ekonomsko in socialno razdejanje zlasti na jugu celine, oškodovana pa je tudi demokracija.

Za radikalnejše kritike je EU že lep čas predvsem projekt finančnega kapitala in velikih mednarodnih koncernov. Za oboje je demokratična, solidarna Unija, pretežno sestavljena iz enako usmerjenih članic, prej ovira kot zaželeno stanje.

Tudi zato se Unija rahlja. Rahlja se tudi zaradi različne razvitosti držav, ki se v krizi poglablja in ki je več ne korigira solidarnost med članicami. Še naprej napreduje neoliberalizem, ki EU razganja, saj povečuje socialne in druge napetosti v članicah, to pa širi prostor nacionalistom, populistom, demagogom, ki za vse domače grehe pogosto krivijo Bruselj.

Tu je tudi zgrešeno »zdravljenje« krize. Popek celine je postala Nemčija, ki jo je, kot pravi Ulrich Beck, kriza naredila za »naključni imperij«. Sicer pa se Nemčija spreminja že dalj časa; iz države, obremenjene z občutkom zgodovinske krivde, ki ga je skušala odpraviti s poudarjeno evropskostjo, se je polagoma spremenila v mogočno državo, ki tačas gleda zgolj na svoje interese. Evropska ideja je tudi tu oslabela.

Za radikalnejše kritike je EU že lep čas predvsem projekt finančnega kapitala in velikih mednarodnih koncernov. Za oboje je demokratična, solidarna Unija, pretežno sestavljena iz enako usmerjenih članic, prej ovira kot zaželeno stanje.

K temu je veliko prispevala Merklova. Ozkogleda kanclerka vodi politiko, ki Nemčiji trenutno ustreza, Unijo kot celoto pa slabi. (Evropi na sploh primanjkuje štrlečih voditeljev. Toda ali jih zanikrne elite in oslabljena, kapitalu podrejena politika sploh lahko proizvedejo?) Njena vsiljena strategija ostrega zategovanja pasu sili bolj ranljive države v rezanje socialne države, v recesijo in notranjo nestabilnost. Nemčija prakticira neoliberalizem doma (plače že dolgo stagnirajo, milijonarji se množijo kot gobe po dežju), s pomočjo krize in njenega zgrešenega »zdravljenja« pa ga tudi izvaža. Etablirana politika drugih članic pritisk sprejema, ker je bodisi sama neoliberalna ali v to prisiljena.

Od izbruha krize leta 2008 vlada v skupnosti izredno stanje. Države so z velikimi finančnimi injekcijami rešile banke, a se pri tem same visoko zadolžile, šibkejše ali navznoter bolj gnile prav dramatično. Krizo bi bilo mogoče reševati samo postopno, s solidarnostjo in tako, da bremen ne bi nosile samo množice, ampak tudi (finančni) kapital. Zgodilo se ni nič od tega.

Te nove napake se nalagajo na stare slabosti Unije – okostenelost bruseljskega aparata, t. i. demokratični deficit, prelahkotno širjenje, prenagljeno uvedeni evro, ki očitno ne more uspevati brez tesneje povezane Unije. EU je te in druge slabosti dolgo prikrivala s pospešenim širjenjem, ki pa je še večalo neenako razvitost in s tem povezane težave.

Vse to se prepleta z interesi posamičnih močnih držav. Nastali so ekonomski pogoji za diktat velikih. Vsi niso enotni – Anglija je tradicionalno za ohlapnejšo Unijo – in to preprečuje popolno hegemonijo velikih, hkrati pa ovira dobre skupne akcije. Vedno bolj prevladuje logika, da lahko nekaj dobiš le na račun drugega. Instinktivni egoizem se spopada z racionalno solidarnostjo. Instinkti očitno prevladujejo nad ratiom.

Na kriznem jugu EU je socialni položaj marsikje dramatičen, kar tragičen. Brezposelnost mladih je v Grčiji in Španiji presegla 50 odstotkov, vedno več ljudi je brez strehe nad glavo in odvisnih od ljudskih kuhinj. Socialni sistemi se sesedajo, ljudje spet umirajo zaradi že obvladanih bolezni, število samomorov se po izbruhu krize veča.

Razpoloženje se spreminja na vsej celini. Sociologi govorijo o negativnem kulturnem prelomu, še enem od dejavnikov rahljanja Unije; družbe postajajo manj strpne, bolj ksenofobne, nacionalistične itd. Pritiski globalizacije, krčenje socialne države, naraščanje socialnih razlik, težave srednjega razreda in brezup revežev … vse to najeda družbo že dalj časa in povzroča nelagodje, ki zajema bogate in revne države, s krizo pa se je še poglobilo. Vse skupaj je zavito v plašč velike negotovosti o tem, kakšna bo prihodnost.

Tu so še druge spremembe. Za britanskega sociologa Colina Croucha lezejo evropske družbe in z njo EU v postdemokracijo, ureditev, v kateri je politika stvar politikov, ekspertov in lobistov, politična javnost pa se spreminja v nemočno občinstvo ali izginja. Vse se počne pod pritiskom časa in resničnih ter namišljenih prisil krize, alternativ naj ne bi bilo.

Tako stanje vodi v avtoritarno miselnost in prakso, ki izriva zamudno, naporno demokratično odločanje. Iz vse te godlje slabega dogajanja in pretežno slabih čustev raste po eni strani protestništvo, ki dvomi o sistemu, liberalnem kapitalizmu in uveljavljeni demokraciji. Toda na istem valu se zlasti v bolj prizadetih državah krepijo tudi ekstremistična, celo fašistična gibanja.

Skoraj povsod se na slabše spreminja tudi socialna podoba. Preplet vseh teh napetosti grozi, da se bo skupnost polagoma raztrgala ali pa spremenila v odkrito diktaturo velikih.

Mračni scenariji

Slabe reči napovedujejo tudi štirje scenariji možnega razvoja EU, ki jih je letos izdelala nemška fondacija Friedrich-Ebert (blizu SPD). Nastali so na podlagi vrste strokovnih konferenc po različnih evropskih prestolnicah (tudi v Ljubljani).

Prvi scenarij, imenovan »zmotoviliti se naprej«: nadaljevala se bo sedanja zmedena protikrizna politika z reševalnimi paketi in strogimi, le malo omiljenimi pogoji za pomoč posamičnim ogroženim državam. Na jugu Unije bo prihajalo do nemirov zaradi naraščajoče revščine in političnih sprememb, od tam se bodo valili tokovi beguncev. Tako stanje se ne bo moglo vleči v nedogled.

Drugi scenarij, »politična unija«: Zgodil se bo skok v fiskalno unijo, na Bruselj bodo prenesene nove pristojnosti, gospodarska politika, davki, socialne storitve bodo izenačeni. Ta scenarij je za večino konferenčnikov najbolj zaželen, a komaj verjeten, ker mu nasprotujejo nacionalni interesi, tudi nemški.

Tretji scenarij, »jedrna Evropa«: Evropski severozahod, ki se najuspešneje upira krizi, se bo tesneje povezal, ne da bi zapustil EU. To jedro bo težilo k politični uniji, preostanek Unije pa se bo razvil v veliko prostotrgovinsko cono, kjer bodo posamične države doživele gospodarsko katastrofo, hkrati pa jim bo direktive dajala jedrna Evropa, obvladovana od Nemčije. To bo zelo nedemokratična ureditev. Grozili bodo hudi nemiri na jugu, konec evroobmočja in celo EU.

Četrti scenarij, »dezintegracija«: Če s scenarijem »motoviljenja« ne bi ukrotili krize, bi lahko evroobmočje in celo EU razpadla. Okoli Nemčije bi nastal blok s severnim evrom, krizne države juga pa bi se morale vrniti k nekdanjim valutam. EU bi se še naprej rahljala, protekcionizem bi lahko uničil celo prostotrgovinsko območje, recesija bi opustošila nekatere regije, nastale bi sovražnosti med njimi, npr. med jugom in severom, pa tudi med državami. Dezintegracija bi bila nujna, negotovo pa bi bilo, ali bi potekala po sovjetskem (mirnem) ali jugoslovanskem (nasilnem) zgledu. Razpad EU bi verjetno prinesel strnitev nekaj držav okoli Nemčije, od obubožanega juga pa bi se lahko odcepile nekatere bogatejše pokrajine (Katalonija, severna Italija) – to bi bil t. i. mezzogiorno sindrom, ki ga morda že zdaj previdno podpira Nemčija. Če bi se te redke uspešne južne regije priključile jedrni Evropi, ki bi jo obvladovala Nemčija, bi ta iz stečajne mase propadajoče EU v svoj prid potegnila maksimum ekonomske in politične moči.

Še vedno obstaja tudi upanje, da Unije slabi trendi niso nepovratno zakoličili. Spremembe lahko pridejo z naraščajočim nasprotovanjem mnogih članic in prebivalstev EU sedanjemu »reševanju« krize. Postati moramo del tega nasprotovanja.

Te napovedi potrjujejo, da je Unija v krhkem, skrajno kočljivem prehodnem obdobju. Pod taktirko Nemčije, Komisije, ECB … igra še naprej nevarno igro: pomaga vzdrževati izredno stanje, gazi po načelu enakopravnosti članic, posamične države, ki jih je v stisko spravila tudi gniloba njihovih elit, sili v invalidno demokracijo nesuverenih tehničnih vlad. In z vsem skupaj ogroža samo sebe.

Na trenutke se zdi, da sta vsiljeni tempo varčevanja in preurejanje skupnosti dosegla prag znosnosti – nadaljnji pritisk bi lahko Unijo razgnal. Nemška vladavina je vsaj začasno dosegla zenit. To se kaže tudi v plahih načrtih, da bi poleg ostrega varčevanja spet začeli spodbujati gospodarsko rast.

Toda stvari še zdaleč niso odločene. S Ciprom se je pokazala nova brutalnost zdravilcev krize – dovoljeno se je zdelo poteptati tako rekoč vsa dosedanja načela, tudi varnost malih bančnih varčevalcev, seveda tistih, ki so doma v majhni, šibki članici.

Zdravila znana in neuporabljena

Glavni vzroki krize in tako tudi zdravila zanjo so jasni – obrzdanje »trgov« in ponovna vzpostavitev primata politike, ki bi imela pred očmi predvsem blaginjo večine; konec prisilne neoliberalizacije in pretiranega zategovanja pasu; obujena solidarnost med državami; konec diktatov velikih držav, ki imajo vedno ekonomsko ozadje v korist močnih in vplivnih.

Možnost, da bi se tak pozitivni zasuk res zgodil, in to na hitro, je tačas neznatna. V Nemčiji in drugje na dominantnem severozahodu EU je kriza vsaj začasno za silo pod nadzorom, notranje napetosti in s tem odločilni vzvod za spremembe pa so bistveno manjši. Tem državam, spet zlasti Nemčiji, nova napol hegemonija ustreza in pridobljenim prednostim se očitno ne nameravajo odreči. Hkrati tudi tam politika ne prisluškuje samo kapitalu, ampak tudi množicam, v katerih je sama pomagala ustvariti stereotipe o lenih Mediterancih, lastni nepoplačani darežljivosti in podobno. Demokracija je postala glavna tarča evropskih političnih elit, je zapisal neki komentator. Luksemburški premier Jean-Claude Juncker, prejšnji vodja evroskupine, je nedavno potarnal, da evropski voditelji že vedo, kakšni bi bili pravi ukrepi, vendar ne vedo, kako bi bili znova izvoljeni, če bi jih uvedli.

To je hinavčenje, saj je politika v glavnem sama ustvarila razmere, ki bi jih bilo treba zdaj sanirati.

Dogajanje je protislovno. Vztrajnost sedanjega sistema je velikanska, toda krepi se tudi nasprotovanje. Duh časa se spreminja, neoliberalni kapitalizem ni več samoumeven, ampak osovražen tudi v velikih članicah EU, saj se boleča neenakost stopnjuje tudi tam.

Sever EU kljub temu še naprej dopušča, da se obrobje lomi. To početje se bo prej ali slej neizbežno obrnilo tudi proti njemu, saj Evropa ostaja velika vezna posoda. Tako med drugim ogroža demokracijo in kliče demone preteklosti. Harold James pravi: bolna ekonomija med obema vojnama je postala neozdravljiva, ker je obstajala tudi kriza socialne stabilnosti, demokracije in mednarodnega političnega reda. Poplava bankrotov in brezposelnosti je povzročila socialno napetost in vse skupaj je naposled onemogočilo normalno demokratično politiko.

Takemu stanju kot da se polagoma bližamo zdaj, 80 let pozneje.

Idealne, idilične EU ni bilo in je nikoli ne bo. Vendar se je Unija zlasti z izbruhom krize spridila. Ne gre za njeno samostojno bolezen, ampak za srk hoje po retrogradni poti, ki jo ubirata temeljna sistema, ki določata tudi Unijo – kapitalizem in demokracija. EU sicer do neke mere živi svoje lastno življenje, vendar je hkrati odblesk dogajanja v najmočnejših državah članicah oziroma glavnega toka na Zahodu, ki mu že dobra tri desetletja daje ton neoliberalizem.

To je umazana, neumna in nevarna pot. Unija je bila ustanovljena z visokimi, racionalnimi nameni – ohranjanje miru in gospodarski pospeški – in v socialno neprimerno bolj občutljivem obdobju, kot je zdajšnje. Toda sčasoma se je na morilsko svetovno vojno pozabilo, sovjetski socializem se je sesul in s tem še bolj odprl vrata surovejšemu kapitalizmu in bolj prazni demokraciji. To še zdaleč ni stvar samo južnega in vzhodnega obrobja Unije; tu se je oboje na podlagi slabše razvitosti samo še bolj spridilo.

EU je na svetovni sceni dolgo veljala za uspešen unikaten projekt prostovoljnega povezovanja držav, ki suverenost postopoma odstopajo skupnosti. Zdaj je v dolgotrajni krizi, najhujši v svoji zgodovini. To je objektivno težavna, zahtevna skupnost, po svoje primerljiva z demokracijo. Tudi EU ostaja kar naprej potrebna popravkov, hkrati pa kljub svojim slabostim skoraj nepogrešljiva.

Nepogrešljiva predvsem z vidika, kaj bi bilo, če je ne bi bilo.

V takem primeru bi celina znova razpadla na nekaj tekmujočih blokov okoli Nemčije, Anglije, Francije … Obnovila bi se evropska oboroževalna tekma, ameriški vpliv bi se povečal, enako strah pred Rusijo. V povprečju bi se Evropa razvijala slabše, njen svetovni vpliv bi se še skrčil, njen zgled usahnil. Majhne države bi postale sateliti velikih, mnogim bi grozile diktature in medsebojni spopadi. Kapitalizem bi marsikje postal še bolj surov. Tako bi bili ogroženi vsi poglavitni dosežki Unije: mir, demokracija, vsaj za silo dostojna socialna država, skupni trg. To so črne perspektive.

Vendar že zdaj nastaja položaj, za katerega bi še pred petimi leti rekli, da je nemogoč. Postavlja se tesnobno vprašanje: ali je EU že presegla svoj zenit ali je že v zatonu.

Ni dvoma, da se je v krizi zaplezala. Brez temeljitih popravkov – torej več demokracije, enakopravnosti in solidarnosti in pa slovo od neoliberalizma – bo ostala generator napetosti, ki napovedujejo slab konec.

A tudi v tej načeti, spačeni sedanji obliki je še vedno dragocena. Upajmo, da procesi, ki jo degradirajo, niso nepovratni. Splača se jo izboljšati, popraviti, ne pa opustiti. To je, če smo optimisti, najbrž še vedno mogoče.

Navzven pokorni, navznoter poveljevalni

Slovenija spada med majhne, šibke in po novem tudi ranljive članice. Unija je zanjo najpomembnejše zunanjepolitično prizorišče – in to težavno, deloma celo nevarno.

Toda pri tem je dobro imeti pred očmi naslednje: Bruselj ne sme biti grešni kozel za naše lastne napake. Vse glavne težave smo si doslej zakuhali sami. Tudi naša prihodnost je odvisna predvsem od nas samih.

Vendar pa smo del skupnosti, ki je tudi za nas vedno bolj odločujoča in vedno bolj dvorezna. Vsiljevanje neoliberalizma, odkrito poveljevanje velikih, pomanjkanje solidarnosti se stopnjujejo. Načelo konvergence, razvojnega izenačevanja članic, za silo veljavno do izbruha krize, se spreminja v svoje nasprotje – razlike v razvitosti zlasti med severom in jugom EU, kjer geografsko in žal duhovno ležimo tudi mi, naraščajo.

Unija lahko postane za šibkejše članice razvojna kletka. Naj znova citiramo nobelovca Josepha Stieglitza: Natakniti si finančne lisice (fiskalni pakt) ni dovolj. Graditi skupno ječo ni politična vizija. K taki viziji spadajo socialni pakt med vladami in državljani, dogovorjena finančna politika in skupne institucije. Prek tega je treba priti do politične unije, ki pa jamči tudi za minimalne socialne standarde državljanov.

Toda sedanje dogajanje gre v nasprotno smer, dokaz je jug EU. Hitrih sprememb na bolje ni videti. To pomeni, da si bo treba življenjski prostor iskati v težavnih razmerah, ki se bodo vlekle in vlekle.

Naš dosedanji odnos do EU je bil pišmeuhovski. Unijo smo jemali kot vis maior, na katero nimamo nobenega vpliva, tudi takrat ne, kadar gre za neposredno razmerje med njo in nami. Do vstopa v EU smo nanjo gledali evforično, v njej smo videli nebesa na zemlji, jamstvo za blaginjo in varnost. Po vstopu sta začela prevladovati ravnodušnost in servilnost. Posledica: slabo izkoriščanje tistega, kar nam EU ponuja, šibka obramba pred tistim, kar nam vsiljuje v našo škodo.

Po izbruhu krize se ta temeljni odnos ni spremenil, spremenila pa se je, tudi za nas na slabše, Unija.

Na vse posamične nakazane scenarije razvoja EU in njihove kombinacije se ni mogoče pripraviti. Edini učinkovit, »univerzalni« način odziva je gibanje k čim bolj vitalni in zdravi Sloveniji. Nekaj manevrskega prostora za to imamo navzven, v okviru EU, vendar zelo malo. Prostor navznoter je bistveno večji. Od tod taka potreba po spremembah in toliko slabe volje, ker je etablirana politika zanič in pravzaprav zagovornica statusa quo. Ta pa nas je spravil v težave bolj kot uvožena kriza.

Zaradi svoje majhnosti smo resda šibki, naša teža pa neznatna. Paradoksno pa smo po svoje prav zato svobodnejši; naši premiki na evropski sceni ne ogrožajo nikogar.

Če na stvari pogledamo iz zornega kota štirih scenarijev nemške fondacije, se tudi za nas zdi najugodnejši prehod v politično unijo – ki pa je, kot rečeno, zelo malo verjeten. Drugi scenarij – nekako se zmotoviliti naprej – je neugoden, ker predpostavlja nadaljevanje sedanjih slabih gibanj, ugoden pa v toliko, da vendarle ne izključuje, da se bodo stvari kdaj izboljšale. Hkrati nam daje nekaj časa za morebitno notranjo revitalizacijo. Tretji scenarij – nastanek ožje jedrne Evrope – se zdi vabljiv, a le pod pogojem, da bi postali njena članica. Toda za to nimamo nobenega jamstva in prejkone slabe možnosti. A tudi ponosno članstvo v tej izbrani skupini bi bilo kočljivo – bili bi pod popolnim vplivom Nemčije, praktično nesuvereni, obnovila bi se morda celo nevarnost germanizacije. To bi bila v bistvu odločitev za varnost namesto svobode. Res pa je, da smo že zdaj v nemškem vplivnem krogu in da že zdaj brez ugovorov sprejemamo vse, kar nam ukaže EU.

Če bomo obtičali v krizni periferni Evropi ali če se zgodi še vedno težko predstavljivo – razpad EU – se bomo znašli na skrajnem prepihu. To je resna nevarnost: v krizi nazadujemo, zaostajamo za povprečno razvitostjo EU, zgubljamo imidž solidne države v najbolj kritičnem času in imamo tako vedno manj možnosti, da bi nas morebitna elitna Evropa vzela za svojo.

Kakorkoli obrnemo, so vsi scenariji temačni. Hkrati nam vsi po vrsti narekujejo temeljit zasuk: aktivno držo in konec pasivnosti do EU. Še vedno obstaja tudi upanje, da Unije slabi trendi niso nepovratno zakoličili. Spremembe lahko pridejo z naraščajočim nasprotovanjem mnogih članic in prebivalstev EU sedanjemu »reševanju« krize. Postati moramo del tega nasprotovanja. Res je naša teža v skupnosti neznatna, vendar obstaja; na voljo imamo veto in lahko sklepamo koristna zavezništva. Če si lahko samostojno držo privoščijo Finska, Slovaška, celo Irska pod komando trojke, si jo lahko tudi mi. Za svoje interese se je treba pač boriti tudi v tej druščini elegantne govorice in surovih dejanj. K opustitvi dosedanje mešanice nezanimanja in servilnosti nas dokončno sili krizni položaj. Šale je konec.

Vlada naše prve premierke vlade je v težavnem, a ne brezupnem položaju. Pomembno je, da si, kot nekatere druge članice, pribori soglasje, da lahko zapovedano ostro varčevanje razpotegnemo na daljše obdobje. Okrevanje je mogoče zagnati samo tako in z razumnim zadolževanjem v tujini. Ekonomist Senjur pravi: v EU bi morali ravnati tako, kot smo v Jugoslaviji, ko smo znali spretno in trdo braniti svoje interese. V EU smo postali neto plačnik in še naprej, čeprav sami v hudih težavah, pomagamo drugim. Sklicevati se je treba tudi na to.

Drugače do EU, drugače doma

Čisto brez adutov nismo. Slovenija še zdaleč ni evropski bolnik tipa Grčija. Na voljo je še dovolj manevrskega prostora, da lahko varčevanje, spodbude gospodarstvu in res nujne spremembe izvajamo brez panike in postopno, čeprav ne lagodno. A to predpostavlja vsaj dvoje: poleg drugačne drže do EU tudi novo zaupanje v politiko tu, v Sloveniji. Tega si lahko sedanja oblast pridobi le, če bo ljudstvo prepričala, da je kolikor toliko sposobna in da se trudi za elementarno družbeno poštenost in pravičnost. Ta trud, ki med drugim ne zahteva izdatkov v evrih, je enako pomemben kot »tehnične« veščine vladanja. K njemu sili oblast tudi pospešeno organiziranje alternative.

Težavnost sedanjega vladanja je v tem, da je treba krizno delovati na več frontah hkrati – ekonomski, socialni, politično-psihološki, v razmerju do EU. Za slednjo velja, da se nikakor ne smemo prepustiti objemu trojke, ki zastopa interese velikih držav in »trgov« in je že doslej pokazala, kako škodljiva je za tiste, ki jim »pomaga«.

Vlada, pogreznjena v sprotne težave in s pičlimi mednarodnimi izkušnjami, bi si lahko pomagala tudi z ustanovitvijo sveta, ki bi razčlenil prioritete v zvezi z Unijo in preigral različne možnosti. Naj naposled pokliče na pomoč strokovnjake. Tako avtonomno telo bi lahko razmišljalo realno in hkrati radikalno, npr. tudi o tem, ali bo treba opustiti evro. Današnja radikalnost je morda jutrišnja realnost. Če bi vlada svet ustanovila, potem pa se zanj ne bi zmenila (taka je bila praviloma usoda vladnih strateških svetov), pa je novo telo seveda odveč.

Skratka, preobrat v Sloveniji nujno vsebuje tudi drugačen odnos do EU. Dosedanja drža – navzven pokornost, navznoter poveljevanje – je postala dramatično zgrešena. Potrebno trdnost v razmerju do Bruslja (Nemčije) lahko oblast najde tudi v globini naše krize – ogroženost lahko postane svojevrstna pogajalska prednost, seveda pa je treba imeti za to hrbtenico in poznati alternative (ki jih lahko preigra svet). Oblast se mora tudi zavedati, da bi ji morebitni prihod trojke in njeni ukrepi prinesli dramatičen poraz na prihodnjih volitvah, kadarkoli že bodo.

Zaradi svoje majhnosti smo resda šibki, naša teža pa neznatna. Paradoksno pa smo po svoje prav zato svobodnejši; naši premiki na evropski sceni ne ogrožajo nikogar.

Ponovimo: v našem interesu je, da Unija preživi, a znova postane bolj enakopravna, solidarna in demokratična skupnost. Zdajšnja gibanja ogrožajo njo in nas. Drugič, ostati moramo del solidarnostnih mehanizmov v Uniji, vendar ne za ceno, da pokopljemo sami sebe. Tudi sami lahko zahtevamo ustrezno pomoč – čeprav ne v obliki zastrupljenih daril trojke. Tretjič: miselno se je treba pripraviti na stresne spremembe, tudi na to, da bomo morda morali znova uvesti tolar, če nam bo to pomagalo dostojno preživeti. Četrtič: o tem, kdaj, kako ali sploh bomo prišli iz krize, se odloča predvsem tu, pri nas, EU je glede tega v glavnem statistka. Spremembe izvajamo predvsem zaradi sebe in po svoji meri. Toda to morajo biti spremembe v interesu večine, ne pa posamičnih klik.