Neoliberalizem. Upor. Socializem.

Konec prvega desetletja novega tisočletja sta zaznamovala dva procesa: kriza in protesti. »Save people, not banks!« vzklikajo ameriški protestniki, »Detener la austeridad!« vzklikajo španski, »L'humain d'abord!« francoski. In naposled je protestniški val zajel tudi Slovenijo. Jasno je torej, da dogodki, ki so v zadnjih mesecih pretresli naše politično ozračje, niso nikakršna posebnost, ampak je Slovenija le delček v mozaiku svetovnega dogajanja. To nas sili v sklep, da vzroki za izbruh jeze in nezadovoljstva niso specifično slovenski. In da problemi, ki nas neposredno prizadevajo – vse višja brezposelnost, vse nižje plače, vse več korupcije in klientelizma –, niso ekscesi, ki bi jih povzročili skorumpirani posamezniki na visokih položajih, temveč so sistemski pojavi.

Simptomi so v oči bijoči in po vsem svetu tako rekoč enaki. Tako kot smo se v Sloveniji uprli razprodajam državnega premoženja, je tudi Egipčane na ulice pognal podoben problem. Ko v Ljubljani beremo transparente »proti varčevalnim ukrepom«, se italijanski protestniki upirajo tamkajšnjim rezom. In ko nas je vse strah morebitne privatizacije vodnih virov, je na Portugalskem ta ukrep že na dnevnem redu. Da bi organizirali boj proti tem procesom, pa ni dovolj, da prepoznamo simptome – diagnosticirati moramo bolezen. In ta bolezen je kapitalizem v svojem neoliberalnem stadiju.

Samomorilnost kapitalizma

Začnimo pri kapitalizmu. Kapitalizem je produkcijski način, utemeljen na zasebni lastnini produkcijskih sredstev, trgu in konkurenci, gonilo njegovega razvoja pa je dobiček. Pri tem je treba opozoriti, da prizadevanje za dobiček v kapitalizmu ni moralno vprašanje in še manj osebna odločitev posameznega podjetnika. Vsak podjetnik je namreč vpet v konkurenčni boj, ki ga sili, da si prizadeva za čim višji dobiček. Ta mu omogoča investicije, širjenje proizvodnje in razvoj novih proizvodov. Omogoča mu, da ostane konkurenčen, če ne akumulira dovolj dobička, pa mu grozita izpad iz konkurenčnega boja in propad njegovega podjetja. Lov na dobiček je zato temeljno gonilo dinamike kapitalizma in hkrati odgovor na vprašanje, zakaj se kapitalizem nenehno revolucionira, zakaj mu je uspelo v pičlih nekaj stoletjih obstoja svoje lovke razširiti v vsak kotiček in špranjo planeta, sesuti vse predkapitalistične družbene strukture in napraviti neverjeten tehnološki preskok. A po drugi strani je lov na dobiček tudi vzrok kolonializma, najbrutalnejšega izkoriščanja človeških in naravnih virov v zgodovini, in kar je morda celo najpomembnejše, stalnih ponavljajočih se kriz. Te krize so med drugim rodile fašizem, nacizem in dve svetovni vojni. V kapitalizmu so krize nujne, saj sistem, ki se nenehno širi, ki se obnaša kot virus, kot je lucidno pripomnil Mr. Smith v Matrici, nujno sem in tja trči ob tehnološke, družbene, geografske in ekološke omejitve svoje širitve. In takrat se pojavi kriza.

Zaradi nenehnih ponavljajočih se kriz je kapitalizem v svojem kratkem življenju doživel številne preobrazbe. Od konkurenčnega kapitalizma zgodnjega 19. stoletja se je razvil v monopolni kapitalizem, po drugi svetovni vojni v državni keynesovski kapitalizem in nazadnje, v sedemdesetih letih, v neoliberalni kapitalizem. Vsaka od različic kapitalizma je odgovor na krizo prejšnje. Tako je keynesovski kapitalizem odgovor na krizo monopolnega kapitalizma po zlomu iz leta 1929, neoliberalni kapitalizem pa je odgovor na krizo keynesovskega kapitalizma iz sedemdesetih let.

Nujnost neoliberalizma

Neoliberalizma zato ne smemo razumeti kot posledice pohlepa zahodnih korporacij ali prepotentnosti republikanskih jastrebov, ampak kot odgovor na krizo povojnega keynesovskega kapitalizma. Neoliberalizem se je namreč razvil, ko je ta doživel krizo. Pri tem je zanimivo, da je povojni model imel vse, po čemer hlepijo današnji reformatorji: regulirane trge in finance, močno vlogo države, široke in vsem dostopne javne storitve ter sklenjen kompromis med delom in kapitalom, zaradi katerega sta se razvili socialna država in polna zaposlenost, nekdaj osiromašeni delavski razred pa se je povzdignil v »srednji razred«. A tudi ta, regulirana različica kapitalizma »s človeškim obrazom« se ni mogla končati drugače kot s krizo. Že po 25 letih t. i. povojne zlate dobe se je namreč industrijska proizvodnja, ki je ta tip kapitalizma poganjala, razširila v vse sfere proizvodnje na Zahodu in trčila ob svoje meje. Konkurenca se je začela zaostrovati, profiti so začeli padati, investicije so postajale vse manj donosne. Kljub obsežnim državnim intervencijam se je v sedemdesetih letih kriza stopnjevala, brezposelnost je nezadržno rasla in nazadnje so obupani delavski razredi v anglosaškem svetu izvolili Ronalda Reagana in Margaret Thatcher, ki sta krizo končala s pokopom povojnega socialnega modela. Neoliberalizem je bil rojen.

Njegova zdravila za krizo so bila privatizacija, deregulacija in liberalizacija. Privatizacije so omogočile kovanje profitov v sektorjih, ki jih je prej nadzorovala država (infrastruktura, pokojnine, šolstvo, zdravstvo), deregulacije so vzpostavile donosni finančni sektor, ki je do leta 2006 postal kar desetkrat večji od realnega, liberalizacije trgov pa so poskrbele za večjo mobilnost kapitala. Kriza je bila torej rešena z odvzemanjem vsega, kar je delavstvo dobilo po drugi svetovni vojni. Posledice so danes jasne: srednji razred izumira, beda in brezposelnost rasteta, dohodkovna neenakost je bržkone največja v človeški zgodovini, o demokraciji pa v dobi, ko o naši usodi odločajo anonimni »finančni trgi«, skoraj ne moremo več govoriti.

A ker je neoliberalni razvoj začasno rešil krizo kapitalizma, se je hitro razširil tudi v druge dele sveta. V t. i. tretjem svetu se je po navadi širil z državnimi udari in diktaturami (eksperimentalno se je tam širil že pred Reaganom in Thatcherjevo, najbolj znan primer je Augusto Pinochet v Čilu), v t. i. drugem svetu se je po padcu socializmov razplamtel v tranzicijskih divjih privatizacijah, v celinski Evropi pa je uveden pod pretvezo evropskih integracij – prek Evropske unije in evra.

Pajdaški kapitalizem ali neoliberalizem v Sloveniji?

Desnica ob taki analizi pogosto širi očitke, da je neoliberalizem problem Zahoda, Slovenija pa naj bi imela povsem drugačne težave: tu naj bi imeli opravka s »pajdaškim kapitalizmom«. Ključna problema tega naj bi bila preobsežna državna lastnina in potraten javni sektor. Državna podjetja naj bi bila legla korupcije, javni sektor pa sinonim za neproduktivnost. Oboje skupaj naj bi dušilo gospodarstvo in onemogočalo »razvojni preboj« Slovenije. Desnica zato trdi, da moramo »pajdaški kapitalizem« odpraviti, in sicer z razprodajami podjetij v državni lasti, »racionalizacijo« javnega sektorja, uvajanjem »vitke« države, njenim »umikom« iz gospodarstva in zagotavljanjem »zdravega« podjetniškega okolja. Za tem leporečjem pa se seveda ne skriva nič drugega kot liberalizacija, deregulacija in privatizacija. »Pajdaški kapitalizem« naj bi bil odpravljen z neoliberalno ofenzivo. To seveda ni nikakršna posebnost, niti termin »pajdaški kapitalizem« ni izviren. Podobne fraze na primer uporabljajo tudi ameriški republikanci v napadih na tamkajšnji »socializem«, in sicer že vse od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

»Pajdaški kapitalizem« ni le slaboumna floskula, je zlonamerno zavajanje. Prepričati nas želi, naj krizo v Sloveniji zdravimo z neoliberalnimi zdravili. Pa čeprav je kriza posledica neoliberalnih politik.

»Pajdaški kapitalizem« zato ni le slaboumna floskula, je zlonamerno zavajanje. Prepričati nas želi, naj krizo v Sloveniji zdravimo z neoliberalnimi zdravili. Pa čeprav je kriza v Sloveniji, podobno kot drugod po svetu, posledica neoliberalnih politik. Te so pri nas v ofenzivi že vse od jugoslovanske dolžniške krize, po osamosvojitvi pa so bile najočitnejše v treh trenutkih: v tranziciji, v vključevanju v evropske integracije in v politikah obeh Janševih vlad. V tranziciji je Slovenija sicer v nasprotju z drugimi državami obdržala del premoženja v javni lasti, a je kljub temu veliko podjetij podleglo divjim privatizacijam, tako da je Slovenija izgubila pomemben del produktivne baze. Od tod množično predčasno upokojevanje, strukturna brezposelnost in kronično pomanjkanje delovnih mest za mlade. Drugi proces, ki je pomembno določil krizo, je prva Janševa vlada, ki je bila izrazito neoliberalna. Med letoma 2004 in 2008 je namreč ta vlada prevzela razvojni model, utemeljen na zadolževanju. Z deregulacijo bančnega sektorja so silno gospodarsko rast v tem obdobju poganjali poceni krediti, ki so se zlivali predvsem v mehurček v gradbenem sektorju, obenem pa so financirali drugi veliki val privatizacij v Sloveniji ter spodbujali zadolževanje podjetij in prebivalstva. To je trajalo vse do leta 2008, ko je Slovenijo zadela kriza. Od tod zlom gradbeništva, izjemno zadolženo gospodarstvo in kriza bančnega sektorja, ki z javnimi dokapitalizacijami bank in reševanjem podjetij postaja kriza javnih financ. Tretji dejavnik, ki določa krizo, pa je vključenost Slovenije v Evropsko unijo in v evroobmočje. Pogodbe, ki jih je morala Slovenija skleniti ob vstopu, so izrazito neoliberalne: določena je najvišja dovoljena stopnja inflacije, proračunskega primanjkljaja, javnega dolga, velik del političnih pristojnosti je Slovenija morala predati evropskim organizacijam ipd. Vse skupaj potiska državo pred izbiro, da se lahko s krizo sooča le na dva načina: z nižanjem stroškov dela, razprodajami premoženja, rezi v javni sektor, krčenjem socialnih pravic ipd., ali pa z zadolževanjem na zasebnih finančnih trgih za oderuške obresti. Obe možnosti sta seveda slabši, posledice tega »evropskega prisilnega jopiča« pa z razvojem krize vse bolj boleče čutimo vsi.

Neznosna nezmožnost upora

Očitno je, da smo v globoki godlji. Jasno tudi postaja, da se s krizo ne zna spoprijeti nobena od obstoječih političnih sil. Ob razjasnitvi položaja so se vse lagodno pomaknile na desno. Tako kot je laburistični Tony Blair nadaljeval neoliberalno ofenzivo svoje predhodnice Margaret Thatcher, imamo tudi v Sloveniji nenadoma socialne demokrate, ki govorijo o pajdaškem kapitalizmu, in nominalno levo vlado Alenke Bratušek, ki obljublja, da bo nadaljevala s privatizacijami, ki jih je začrtal Janez Šušteršič. Nobena stranka si več ne upa biti na strani dela, vse so prestopile razredno linijo in postale stranke kapitala. To je morda »pomirilo« finančne trge, za vse nas – delavce, študente, upokojence, brezposelne, invalide, migrante in prekarce – pa je to prava mora. Ob političnih in ekonomskih elitah, ki nas vodijo v barbarstvo, razmišljanje o alternativah in upor postaneta nujnost.

A moramo se zavedati, da bližnjic k izgradnji alternativ ni in jih ne bo. Ker so problemi, s katerimi se spoprijemamo, strukturne narave, bi bile enostavne rešitve, ki nam jih navadno ponujajo mediji, zgolj obliži na rane. Novi obrazi, moralno prečiščenje, socialno podjetništvo, neodvisni poslanci in podobne rešitve ne morejo rešiti problema, saj ga niti ne vidijo. Večina jih je celo zrasla na neoliberalnem zelniku in se po svoje strinjajo z analizo obeh slovenskih desnic – skrajne in pa tiste, ki je zdaj na oblasti –, ki pravi, da se srečujemo z moralnim problemom, s problemom »pajdaškega kapitalizma«. Pa se ne. Pred sabo imamo največjo sistemsko krizo kapitalizma po tisti iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je rodila fašizem in drugo svetovno vojno.

Kaj storiti?

Krizo lahko, prvič, reši le politična sila, ki bo razumela njeno naravo. Tri ključne točke za razumevanje te krize – dinamiko kapitalizma, nujnost neoliberalizma in slovenske specifike obojega – sem poskušal pokazati v tem članku. In krizo lahko, drugič, reši le politična sila, ki bo merila na nič manj kot odpravo kapitalizma, saj je prav ta – naj se to sliši še tako abstraktno – temeljni vzrok krize, s katero se srečujemo. Vanjo nas je pripeljala kapitalistična logika lova na dobiček, ki je v okviru kapitalizma ni mogoče odpraviti. Tudi že omenjeni povojni keynesovski kapitalizem, ki je pristajal na strogo regulacijo kapitala, je zelo hitro postal žrtev profitne logike, ki jo je poskušal brzdati.

Logiko produkcije za dobiček je zato treba zamenjati z logiko produkcije za zadovoljevanje človeških potreb. Za to pa je treba odpraviti vse svete stvari v kapitalizmu: konkurenco, zasebno lastnino produkcijskih sredstev in trg. Trg kot koordinacijski mehanizem produkcije mora biti nadomeščen z demokratičnim planom, konkurenca med producenti s koordinacijo, zasebna lastnina produkcijskih sredstev pa z lastništvom in upravljanjem podjetij s strani zaposlenih. Tak sistem v Delavsko-punkerski univerzi imenujemo demokratični socializem. Torej socializem, ki bo v nasprotju s preteklimi avtokratskimi socializmi participativen, demokratičen.

Pogoji demokratičnega socializma

Najpomembnejše vprašanje na tem mestu je zmožnost vzpostavitve takega sistema. Prvi pogoj je seveda organizacija politične sile, ki bi ga bila zmožna uresničiti. To ne bi smela biti običajna volilna stranka, kakršne poznamo danes, pač pa stranka, ki bi zrasla iz gibanja in hkrati ostala gibanje. Stranka po zgledu modernih radikalnih levic: grške Sirize, nemške Die Linke, francoske Front de Gauche. Te stranke se napajajo iz ljudskih bojev proti kapitalu ter so hkrati najmočnejši glasnik in zaveznik ljudstva v predstavniških telesih države. Vendar še nobena izmed njih ni imela priložnosti odgovoriti na vprašanje, kaj storiti, če zmaga na volitvah. Zdi se, da bo prva na tem preizkusu grška Siriza.

Socialistični, marksistični politični ekonomisti niso enotni glede vprašanja, ali bi morala taka vlada, ki bi hotela vzpostaviti možnosti za izgradnjo socializma, izstopiti iz Evropske unije. Siriza in druge evropske partnerice se za zdaj nagibajo k boju znotraj »evropskega prisilnega jopiča«. Svoj pristop zato začenjajo s – sicer kapitalističnimi – keynesovskimi ukrepi: zaustavitev varčevalnih ukrepov, stroga obdavčitev kapitala in najbogatejših slojev, regulacija in obdavčenje financ, nacionalizacija infrastrukture. Tako bi okrepili proračun na prihodkovni strani in s tem zagotovili sredstva za izboljšanje socialnega položaja delavskega razreda, reševanje prezadolženih podjetij in reševanje delovnih mest. Sočasno bi prenehali odplačevati oderuške obresti na javni dolg finančnim trgom in ustanovili komisijo za proučitev javnega dolga, ki bi si prizadevala za njegov odpis.

Če bomo čakali, bomo dočakali le vse avtoritarnejši liberalizem, dramatično padanje življenjskega standarda in pot v »enotretjinsko družbo«.

Na drugi strani pa bi že uvajali ukrepe, ki merijo onkraj kapitalizma in predstavniške demokracije. Okrepili bi neposredno demokracijo na politični in na ekonomski ravni. Na politični ravni bi uvedli čim neposrednejši nadzor ljudstva nad predstavniki in predstavniški sistem preobražali v delegatskega. Na drugi strani bi demokratizirali ekonomijo. Na mikroravni bi to dosegali z vključevanjem zaposlenih v odločevalske procese in prek omogočanja prevzemov podjetij s strani delavstva, na makroravni pa z izrecno antikapitalističnimi procesi, kakršen je vzpostavljanje vzporedne socialistične ekonomije, ki bi trg nadomestila z demokratičnim planiranjem.

V zunanji politiki bi se revolucionarna vlada morala povezati s sorodnimi političnimi silami v EU in se zavzemati bodisi za radikalno reformo institucij evropskih integracij ali pa za koordiniran izstop. V prvem primeru bi bili potrebni pritiski na Evropsko centralno banko, da začne igrati vlogo posojilodajalca v zadnji sili in s tem omogoči državam »brezplačno zadolževanje«, na Evropsko investicijsko banko, da zagotovi sredstva za ponovno industrializacijo periferije (pod delavskimi pogoji), in na institucije Evropske unije, da uvedejo preusmerjanje kapitala iz regij s presežki v regije z izgubami, da začnejo regulirati finance in da se demokratizirajo. V nasprotnem primeru nam ne preostane drugega kot koordiniran izstop iz EU in iskanje zavezništev pri socialističnih vladah sveta. V Latinski Ameriki že nastaja socialistični blok za novo tisočletje.

Ti koraki bodo vsekakor težki, a nujni. Če bomo čakali, bomo dočakali le vse avtoritarnejši liberalizem, dramatično padanje življenjskega standarda in pot v »enotretjinsko družbo«. Morda bomo dočakali celo nove oblike fašizma (ki se na primer z Orbanom na Madžarskem že pojavljajo) ali vojne. Prihodnost je zato vprašanje alternative: socializem ali barbarstvo. V zadnji krizi je zmagalo neoliberalno barbarstvo; to, v kateri od opcij bomo živeli po tej krizi, pa je odvisno zgolj od našega kolektivnega delovanja.