Štiritisoča generacija

Zemlja je super planet, ravno prav daleč od Sonca, s pravšnjim ozračjem, z obilico vode, živim morjem in raznolikim, pogosto zelenim kopnim, ki v sebi skriva zaklade – od premoga do nafte. Naš planet ima le eno napako – da je omejen. Ljudi je vse več, gospodarski apetiti rastejo, planet pa ostaja enako velik, a z veliko bolj omejenim dostopom do naravnih virov na Zemljana. Sladke vode in zemljišč, primernih za pridelavo hrane, je na njem še vedno toliko, kot jih je bilo za časa Julija Cezarja, čeprav je moral planet takrat preživljati le tristo milijonov ljudi, danes pa hoče piti in jesti že več kot sedem milijard Zemljanov.

Ljudje smo zlasti v zadnjem stoletju po holocenu ustvarili novo dobo na tem planetu, ki jo je nobelovec Krutzen poimenoval antropocen. Zanjo je značilno, da se človeštvo postopoma približuje zgornjim mejam nosilnosti planeta oziroma so nekatere kritične meje že presežene. Čas, ki prihaja, bo zato drugačen. Čas življenja prek svojih zmožnosti in od naravnih virov, sposojenih od prihodnosti, se končuje. Ljudje se s tem spoznanjem težko sprijaznimo. Podobno težko, kot so se v Kopernikovih časih, ko je postalo jasno, da Zemlja ni središče vesolja. Podobno težko, kot je bilo Darwinovo spoznanje, da je človek le ena izmed živalskih vrst. In podobno težko, kot se je sprijazniti s Freudovo ugotovitvijo, da človeški um ni povsem racionalen. Najtežje breme spoznanja pada na našo generacijo, čeprav jih je pred nami živelo že kakih štiri tisoč. Zadnjih petsto generacij je z razvojem kmetijstva in urbanizacije začelo postopoma vplivati na planet, zadnjih osem pa je ustvarilo antropocen s pomočjo antibiotikov, mineralnih gnojil, motorja z notranjim zgorevanjem, z rabo fosilnih goriv, s sproženo globalizacijo gospodarstva in zagrizenim potrošništvom. Časa za drugačen razvoj zmanjkuje, zato je naša generacija tista, ki naj odgovorno odloča o prihodnosti.

Ali smo vedeli, kam gremo?

Ideje o Zemlji, ki ima omejene naravne vire in sposobnosti prilagajanja, so se začele pojavljati po izidu dveh prelomnih knjig – prva je bila leta 1962 knjiga Carsonove Tiha pomlad, drugo pa je leta 1966 napisal ekonomist Boulding (The economics of the coming spaceship Earth). Šest let pozneje je Rimski klub v knjigi Meje rasti opozoril, da bo izkoriščanje naravnih virov prek meje sposobnosti obnavljanja planeta vodilo v zlom družbenoekonomskih in ekoloških sistemov. Leta 2006 je Dennis Meadows, eden od avtorjev Mej rasti, predstavil četrto dopolnjeno izdajo te knjige, v kateri ocenjuje, da trajnostni razvoj sploh ni več mogoč: katastrofa se da sicer še omiliti, ne pa preprečiti. Zato namesto »trajnostnega razvoja« predlaga »razvoj za preživetje«. Če k temu dodamo, da je že leta jasno, da Agenda 21, ki je bila sklepni dokument svetovne konference OZN o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992, ni prinesla pravih rezultatov, potem je sklep jasen – ključni okoljski problemi sodobnega sveta so ostali skoraj enaki, ukrepi neizvedeni ter priporočila preslišana. Prelomni pogled na omejenost planeta je leta 2009 predstavila skupina znanstvenikov, zbranih okoli Johana Rockstroma v okviru Univerze v Stockholmu, ki je podkrepila trditve, da eksponentna rast človeških aktivnosti ustvarja neverjetne pritiske na biofizikalne sisteme, in prvič smiselno določila kritične meje, ki jih zaradi varnosti te in prihodnjih generacij ni varno prestopiti.

Devet glavnih

Gre za skrajne točke zmogljivosti našega planeta, znotraj katerih bi lahko naša civilizacija delovala brez pretiranih pritiskov na okolje. Za zdaj je pozornost namenjena devetim pomembnim procesom, ali bolje, sistemom. Najprej omenimo podnebne spremembe, katerih ključni indikator je vsebnost ogljikovega dioksida v zraku. Ta je znašala pred tristo leti 280 ppm (delcev na milijon), trenutno pa je vsebnost že 397 ppm in zaradi rabe fosilnih goriv ter spreminjanja rabe tal še vedno raste. Varna meja, ki naj je ne bi presegli, pa je manj kot 350 ppm CO2. Kritično mejo smo tako že presegli za več kot desetino.

Na drugem mestu je zakisanje oceanov, ki vpliva na morske ekosisteme, koralne grebene, prehranjevalne verige in s tem tudi na človeka. Stopnja zakisanja je trenutno vsaj stokrat hitrejša kot v kateremkoli obdobju zadnjih dvajset milijonov let, saj oceani odstranjujejo iz atmosfere kar četrtino človeških izpustov CO2, to pa veča kislost površinske vode. Površinski pH se je znižal že za desetinko enote od predindustrijske dobe. Kazalec zakisanja je aragonit, ki ga izločajo npr. korale in mehkužci. Trenutno je zasičenost z aragonitom na stopnji 2,9, v predindustrijski dobi pa je bila ta vrednost 3,44. Zasičenost z aragonitom naj bi ohranila vsaj štiri petine vrednosti globalne površinske zasičenosti v predindustrijski dobi. Izginjanje stratosferskega ozona so mednarodni dogovori zaustavili, a na zakrpanje ozonske plasti bomo čakali še vsaj trideset let. Vsekakor pa je ocena za dosego še varne meje manj kot petodstotno zmanjšanje ozona v vseh regijah planeta.

Tudi zelena stranka je še vedno politična stranka, in to v realnem času in prostoru. Brezkompromisni sanjači, naivni navdušenci, pa tudi še tako okoljsko podkovani akademiki vanjo bržčas ne sodijo.

Naslednje meje so povezane z globalnima cikloma dušika in fosforja, ki vplivata na življenje v jezerih in morjih in povzročata spremembe vodnih režimov. Človeška aktivnost pretvori več dušika iz ozračja v reaktivno obliko kot vse naravne kopenske pretvorbe skupaj. Gre za industrijsko pretvorbo v amonijak, fiksacijo atmosferskega dušika v kmetijstvu, sežiganje fosilnih goriv in biomase. Varna meja je le četrtina trenutne vrednosti, okoli 35 milijonov ton dušika na leto. Tudi ta kritična meja je že za večkrat presežena. Vnos fosforja v oceane, ki je trenutno 9 milijonov ton na leto, pa ne sme biti desetkrat večji od naravnega vnosa, ki je en milijon ton fosforja na leto.

Izguba biotske pestrosti vpliva na vse procese na Zemlji, a žal je to že tretja kritična meja, ki smo jo presegli. Povprečna stopnja izumiranja v zgodovini je bila od 0,1 do eno izumrtje na milijon vrst na leto, v današnjem antropocenu pa je stopnja sto- do tisočkrat večja, zato je ogrožena približno četrtina vrst. Varna meja, če ta sploh obstaja, je predlagana v območju izumiranja deset do sto vrst na milijon vrst letno. Tudi poraba pitne vode za stabilnost planeta ne sme biti večja od 4000 kubičnih kilometrov na leto. Predindustrijska družba je letno porabljala okrog 415 km3, današnja pa že več kot 2600 km3 pitne vode. Ob današnji stopnji naraščanja prebivalstva je pitna voda že problem. Osemsto milijonov ljudi na svetu še vedno nima dostopa do varne pitne vode in več kot štiri tisoč novorojencev umre na dan zaradi bolezni, ki so posledica pomanjkanja čiste pitne vode. Celo 20 milijonov Evropejcev nima dostopa do kakovostne vode in varne sanitarne ureditve.

Za prehranske potrebe nenehno spreminjamo rabo tal in danes je slabih 12 odstotkov tal že pretvorjenih v kmetijske površine. Bližamo se zgornji meji, saj ocenjujejo, da lahko za potrebe kmetijstva namenimo največ 15 odstotkov tal, ki jih ne pokriva led. To seveda pomeni temeljit premislek o količini in vrsti hrane, ki bo še na voljo.

Za zadnja dva okoljska problema – nalaganje aerosolov v atmosferi in kemično onesnaževanje – meje še niso določene. Vemo pa, da delci v ozračju vplivajo tako na podnebni sistem kot na človeško zdravje in da je človeška aktivnost od predindustrijske dobe podvojila koncentracijo aerosolov v atmosferi. Vemo tudi, da radioaktivne snovi, težke kovine in neštete organske snovi, ki jih povzroča človeška aktivnost, resno uničujejo človeško zdravje in delovanje ekosistemov. Čeprav niso še znane številke, koliko plastike, pesticidov in ostankov zdravilnih sredstev ta planet prenese, vemo, da je manj bolje.

Vse za nenehno korist

Planet, ki ne raste, drastično spreminjamo, misleč, da bomo imeli od tega nenehne koristi. A to počnemo negospodarno. Izkoristek energije premoga, iz katerega delamo elektriko, s katero omogočimo gorenje navadne žarnice, je v povprečju še vedno le nekaj odstotkov. Le petina energije, ki jo ima gorivo, ki ga natočimo v avto, res poganja vozilo po cesti ..., vse ostalo so izgube. Več kot tri četrtine stvari, ki jih človeštvo proizvaja, se uporabi le enkrat in potem zavrže. Le slabo polovico hrane, ki jo pridelamo, res pojemo – ostalo prej propade ali pa jo zavržemo. Razviti svet ob tem živi še v energijsko potratnih hišah, vozi energijsko neučinkovite avtomobile, kupuje po večini uvoženo in predelano hrano, pije ustekleničeno vodo in na trgovinskih policah sega po energijsko potratnih izdelkih. Količina surovin, vzetih iz narave, ki poganjajo svetovno gospodarstvo, se je v 20. stoletju povečala za osemkrat.

Tranzicijski, kot smo, še vedno nismo presegli praga zgodovinskih razprav in ne zmoremo »duhovnega preskoka« naprej.

Do leta 2050 nas bo devet milijard. Do takrat se nam bodo pridružile tri milijarde novega srednjega razreda potrošnikov. Potrebovali bomo trikrat več virov kot danes – nepredstavljivih 140 milijard ton na leto. Povpraševanje po hrani, krmi, vlaknih bo večje za 70 odstotkov. A planet se odziva že na zdajšnje pritiske. Ta odziv pa nas že danes stane vse več. Stanejo nas posledice podnebnih sprememb, stanejo nas lokalne ekološke katastrofe, oboje pa vpliva na našo blaginjo, na kakovost in razpoložljivost osnovnih virov in s tem tudi na naše zdravje. Neporavnan račun naravi družba plačuje prek povečanja umrljivosti, skrajšanja življenjske dobe in stroškov zdravljenja bolezni, ki jih povzroča onesnažen zrak, prek zmanjšanja kmetijskih pridelkov zaradi več ozona pri tleh, degradacije zgradb zaradi saj in kislega dežja ter seveda zaradi propadanja ekosistemov. Poseganje v naravo je sicer prispevalo k razvoju človeštva, a cena za to so naraščajoči stroški za blaženje učinkov nepredvidenih tveganj in nepričakovanih dogodkov. Rezultat bo tudi neprimerno slabše stanje okolja in virov za prihodnje generacije. Zato sta premislek o spremembah našega ravnanja in ukrepanje nujna.

Meje niso pomembne

Politika omejenosti planeta nikoli ni upoštevala. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je veljalo, da meje rasti ne obstajajo. V osemdesetih je prevladalo mnenje, da sicer meje obstajajo, a so daleč v prihodnosti. Mantra devetdesetih let je bila, da so meje rasti že bližje, a niso pomembne, ker jih bodo uravnavali trgi. Grenko spoznanje na začetku novega tisočletja pa je bilo, da tržno gospodarstvo ne deluje, vendar z optimističnim nastavkom, da bodo nove tehnologije omogočale nadaljnjo rast. Od leta 2010 poslušamo, da če bi nam uspelo obdržati gospodarsko rast, ne bi imeli težav z mejami. Lani pa je konferenca RIO+20 lansirala novo idejo, in sicer da nam bo zeleno gospodarstvo dalo nove vire za rast. V zadnjih petdesetih letih z vidika resnejšega obravnavanja okolja in trajnostnega razvoja torej nismo prišli tako rekoč nikamor.

Nekaj napredka sicer na deklarativni ravni v EU vendarle je. Če povzamemo javno izrečene misli komisarja Potočnika, potem globalni trendi, ki jih določata predvsem rast prebivalstva in potrošnje na prebivalca, vse bolj izpostavljajo pomanjkanje virov kot ključni omejitveni dejavnik razvoja. To sproža pri večini virov hitro rast in večje nihanje cen, kar seveda znižuje konkurenčnost gospodarstev. Evropa postaja povsem odvisna od uvoza energije in surovin, saj uvozi približno šestkrat več surovin, kot jih izvozi, redke rudnine, kot so kobalt, platina, titan in vanadij, pa uvaža v celoti. V Nemčiji je strošek surovin v industriji že dvakrat večji kot strošek dela. Industrijska in razvojna politika naj bi spodbujali ra-

ziskave in inovativnost na področjih, ki bodo zmanjševala odvisnost od virov, ki jih preprosto nimamo. Če smo doslej izboljševali produktivnost dela, moramo v prihodnje izboljševati produktivnost virov. Ekonomsko smiselne druge možnosti pravzaprav niti nimamo. Potočnik še meni, da vzorca razvojnega modela, razvitega v privilegiranem razvitem delu sveta, ni mogoče preslikati na svet, v katerem že živi sedem milijard ljudi, ki vsak dan trošijo več. Prehodu v gospodarstvo, ki bo bolj učinkovito ravnalo z viri, kjer je zelo malo izgubljenega, torej zeleno gospodarstvo, se zato preprosto ne moremo izogniti. To velja tudi za Slovenijo, ki ni le energetsko, ampak tudi že prehransko odvisna od tujine. Stvari smo prignali do absurda, da celo les za pohištveno industrijo uvažamo, ob tem, da smo tako rekoč preraščeni z gozdom.

Je zeleno gospodarstvo ali zelena rast torej alternativa ali celo rešitev? Morda, a kaj, ko točnih predstav, kaj je to zeleno gospodarstvo, nimamo. Naivno ga lahko enačimo z razvojem proizvodov, ki jih bo mogoče uporabiti ponovno, torej reciklirati, proizvodov, ki jih bo mogoče proizvesti z manj porabe energije, vode, surovin in drugih dragocenih virov. Za mnoge so zelena delovna mesta vsa v industriji obnovljivih virov energije, od monterja solarnih panelov do prodajalca biodizla. Čeprav oba lahko delata v mizernih razmerah in za minimalno plačo. A odnos do zelenega mora prerasti sedanja pojmovanja. Stare politične poti bodo morale zamenjati nove. Ne morem si kaj, da ob tem ne bi primerjala dveh slovenskih prevodov kultne prve kitice verza »Verde que te quiero verde« iz znamenite Mesečne romance Federica García Lorce. Nekoč, izpod prevajalskega peresa Alojza Gradnika, se je ta glasil »Zeleno, ki te hočem zeleno«. Prav ta »hočem« spominja na nekako »vsiljeno« zeleno politiko. Novejši Bergerjev prevod »Ljubim te, zeleno, ljubim« pa zazveni zelo drugače, izhajajoč iz nuje srca – iz istega izhodišča, kot ga bodo morale imeti tudi nove politične poti.

Zdi se, da močna zelena stranka ni nobena pametna alternativa za izboljšanje stanja okolja. Slovenija ima prvič prekratko parlamentarno tradicijo in zelena politika ima podporo le v večjih mestih, med ozaveščenimi državljani in med najbolj izobraženimi.

Zeleno, ki te hočem zeleno, ali zeleno, ki te ljubim zeleno

Če bi zeleno gospodarstvo res postalo alternativa današnjemu razvojnemu modelu, potem bo moralo biti mnogo več. Prehod v zeleno, trajnostno ali »kakor ga že poimenujemo« gospodarstvo je kompleksen in dolgoročen podvig, saj svet (in Slovenija) ne potrebuje zgolj malih kozmetičnih popravkov. Novo gospodarstvo potrebuje vlaganja in na prvem mestu je vlaganje v ohranjanje naravnega kapitala. Politika mora prepoznati gospodarski in socialni potencial, ki ga ima naravni kapital, in naj za začetek odpravi subvencije za škodljive vplive na okolje, prepove nesmotrno in netrajnostno rabo prostora, vode in drugih naravnih virov. Zelenega gospodarstva tudi ne bo, če ne bomo vlagali v ljudi. Vsi potrebujemo nova zelena znanja in veščine, a še nimamo ustrezne izobraževalne politike. Mnogi bi se morali vključiti v programe preusposabljanja, ki naj bi bili ključni del politik trga dela. Vlaganje v ljudi pa pomeni tudi odpravljanje revščine, neenakosti in spodbujanje socialnega podjetništva. Zelenega gospodarstva brez politik, ki se posvečajo vprašanjem pravičnosti, ni. Bistvena je tudi ozelenitev ključnih gospodarskih sektorjev, kot so energetika, kjer naj imajo prednost nizkoogljični viri, pa promet, industrija in kmetijstvo. Za to so nujne politike za inovacije, za spodbude in za dolgoročno planiranje, mnogo daljše od štiriletnega mandata.

Če se odločimo za zeleno gospodarstvo, mora biti dovolj politične volje tudi za vplivanje na finančne tokove. Gre za finančno ovrednotenje okoljskih storitev in njihovih bodočih koristi, izplačila za ohranjanja storitev ekosistemov, za okoljsko fiskalno reformo, ki je širša kot le zelena davčna reforma, upoštevanje eksternih stroškov – torej za zaračunavanje onesnaženja. Nujno mora postati privabljanje zelenih vlaganj, »potrpežljivega« kapitala, ki ne špekulira in ki ne pričakuje hitrih dobičkov. Konec bi moralo biti osredotočanja na BDP kot na merilo napredka, saj ne upošteva prispevka naravnih dobrin k blaginji, zdravju in dobremu počutju.

Za »piko na i« pa trajnostno gospodarjenje zahteva tudi drugačno vodenje vlad. Zeleno gospodarstvo mora biti glavni projekt vlad in ne stranska aktivnost kakega resorja. Vlade ga morajo jemati kot dolgoročen nov cilj in dokončno odpraviti upoštevanja ozkih interesov in kratkoročnih rezultatov ter si za svoja dejanja jasno postaviti odgovornost. Zelene politike in zeleno gospodarstvo se lahko oblikujejo le v tesnem sodelovanju s podjetji, sindikati, univerzami, nevladnimi organizacijami in organizacijami potrošnikov. Za ozelenitev gospodarstva torej potrebujemo tudi ozelenitev politike.

Kako ozeleniti politiko?

Je del alternativnega razvoja pri nas aktiviranje danes manjkajoče močne zelene stranke, ki bi ji uspelo po letu 1996 spet priti v parlament? Če se spomnimo slovenske zgodovine, se danes zdi neverjetno, da so Zeleni Slovenije na volitvah leta 1990 dobili skoraj devet odstotkov glasov in bili takrat praktično najmočnejša zelena stranka v Evropi. Znanstvena fantastika za današnji čas pa je, da so imeli v vladi kar tri ministre, petnajst predstavnikov ljudstva, podpredsednika republiške skupščine in za povrh še člana tedanjega republiškega predsedstva. Potem pa je naša zelena politika na hitro izumrla – kot dinozavri. Delno se je ukinila sama z notranjimi prepiri, ki so jih volivci (upravičeno) dojeli, da se bolj kot z okoljem ukvarjajo sami s sabo. Možno je, da v Sloveniji nimamo parlamentarne zelene stranke zato, ker ni dobrih »zelenih« programov. Zeleni se morajo namreč spopadati z dosti širšimi temami, kot je zaprtje jedrske elektrarne ali gensko spremenjena hrana. Zagovarjati zgolj čisto okolje pri nas žal ni nikakršna politična identiteta.

V zeleno politiko sodi tudi skrb za socialno pravičnost, participativno demokracijo, za nenasilje in za spoštovanje raznolikosti. Zelena politična stranka mora nasprotovati modelu kapitalizma, ki temelji samo na gospodarski rasti, kajti ta povzroča negospodarno rast, ki jemlje okolje in naravne vire kot brezplačno samopostrežbo. Gre torej tudi za nasprotovanje globalizacijskim procesom. Radikalen mora biti tudi mirovniški steber zelene politike, ki skozi politiko nenasilja meri na ukinjanje ne le vojaških struktur, ampak tudi tako opevanega boja proti terorizmu. Zelena politika poudarja tudi široko odločanje volivcev pri upravljanju političnih sistemov, večjo vlogo žensk na vseh področjih, pa tudi ohranjanje in zaščito avtohtonih skupnosti, jezikov in tradicij. Zelena politika pri nas ni imela tovrstnih – resnično zelenih – programov. Pa četudi bi jih imela, je veliko vprašanje, ali je bilo volilno telo dovolj zrelo, da bi jih resnično sprejelo.

Zeleno gospodarstvo mora biti glavni projekt vlad in ne stranska aktivnost kakega resorja. Za ozelenitev gospodarstva torej potrebujemo tudi ozelenitev politike.

Še huje je, če slovenski volivci res volijo bolj kot stranko njenega voditelja. Če ima stranka karizmatičnega voditelja, potem naj bi bilo volivcem vseeno, kakšen je njen politični program. In odkrito rečeno, vodje zelenih strank res niso nikoli doslej izstopali v primerjavi z vodji zmagovalnih strank. Manj verjetno je, da zelene stranke dušijo velike stranke, ki bi načrtno delovale proti zeleni politiki, ali pa, da bi jih onemogočal vpliv gospodarskih lobijev, ki jim pač ni v interesu, da bi jim politika nalagala ekološke davke in jim zmanjševala dobičke. Res pa je, da zelena politika težko najde finančno in moralno pomoč znotraj gospodarstva, na primer med bogatimi energetskimi podjetji, globalnimi trgovci in podobnimi odločevalci »v senci«. Ob tem pa so v zadnjem desetletju nekatere od zelenih vrednot v svoje programe prevzele tudi večje stranke. A to ni odraz zarotništva, temveč le votlo koketiranje z volivci.

Zdi se, da močna zelena stranka ni nobena pametna alternativa za izboljšanje stanja okolja. Slovenija ima prvič prekratko parlamentarno tradicijo in zelena politika ima podporo le v večjih mestih, med ozaveščenimi državljani in med najbolj izobraženimi. Tranzicijski, kot smo, še vedno nismo presegli praga zgodovinskih razprav in ne zmoremo »duhovnega preskoka« naprej. Priljubljenost zelene politike ovira tudi naš beg v tehnološko miselnost, češ da bo vse mogoče rešiti z modernizacijo. V Sloveniji žal nimamo pravih raziskav resničnega razpoloženja ljudi do »zelenih«. Res je, da rezultati anket kažejo, da nas okoljski problemi zelo skrbijo, a to še ni odraz prave volje, da bi spremenili svoj življenjski slog. Slovenija je še vedno gozdnata, zelena, z obilico vode in z izjemno biološko raznovrstnostjo. V vidnem polju zato ne zaznavamo groženj, kot je naraščanje vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju. Tudi nevarni suspendirani delci v zraku so praktično nevidni in mnoge nevarne snovi v tleh in vodi so brez vonja in okusa. Nevarnih sevanj ne čutimo, zato pa toliko bolj zaznavamo posledice gospodarske krize, ki se najbolj očitno kaže v izgubi delovnih mest ali manjših dohodkih ob vedno višjih cenah vsega.

Z našo zeleno strankarsko sceno je tako, kot je tudi zaradi premajhne kritične mase dveh milijonov ljudi. Kritična masa ima mnogo pomenov, a v našem kontekstu gre za dovolj veliko količino ljudi, ki je sposobna odzivov ali delovanja. Ob številu neparlamentarnih strank v Sloveniji se lahko vprašamo, kje se najde toliko strokovnjakov, da primerno sestavijo programe, in kje se najdejo še aktivni politiki in privrženci, ki so pripravljeni prevzeti kandidature in funkcije v strankah. Ob tem je vodilo njihovega delovanja želja po zmagi na volitvah in poznejši oblasti. Prava zelena politika pa bi se morala v temelju razglasiti edinole za močno opozicijo. Ali se morda zato, ker je oblast tako sladka, potencialni in realni politiki v prvi vrsti ne odločajo raje za drugačne strankarske usmeritve? Tako nam za zeleni pol enostavno zmanjka karizmatičnih in strokovnih kandidatov z dovolj močno željo do politične kariere. Pri tem razmišljanju pa ne pozabimo, da je tudi zelena stranka še vedno politična stranka, in to v realnem času in prostoru. Brezkompromisni sanjači, naivni navdušenci, pa tudi še tako okoljsko podkovani akademiki vanjo bržčas ne sodijo.

K sreči pa je tradicionalni politiki ušlo izpod nadzora stanje stvari in duha. Danes že vemo, da za zeleno delovanje institucionalna politika ni edini način, saj se poraja cela vrsta drugih političnih kanalov. Zeleni politični aktivizem se bo razvijal v nove oblike kar sam, predvsem s pomočjo internetnih in drugih sodobnih omrežij. Svet, Evropa in Slovenija imajo zlasti med mladimi ogromno takih, ki aktivno in uspešno delujejo v razvejani civilni sferi, v nevladnih okoljskih in drugih organizacijah, ustanovah, podjetjih, na kmetijah, v mestih in vaseh. To je tista štiritisoča generacija, ki bo, ko doseže kritično maso, zaščitila javno dobro in zahtevala ter dosegla spremembe v dobro vseh nas.