Ideologija vstaj in njeni sovražniki

Obsežno vstajniško gibanje v Sloveniji je nesporno porodilo izjemna pričakovanja družbenih, ekonomskih in političnih sprememb. S svojo artikulacijo zahtev je eksplicitno naplavilo nepričakovano alternativo etablirani politiki in s tem iz zimskega dremeža vrglo dobršen del apatičnih državljanov. Sprožene so bile soglasne simpatije in državljanom se je povrnilo izgubljeno upanje, da so lahko pri pomembnih odločitvah bolj neposredno udeleženi. Ali bo prišlo do političnega zasuka še pravočasno – glede na radikalno krizno situacijo po svoje tudi tvegano dejanje –, bomo videli šele v prihodnje. Znašli smo se v vakuumu, ko večinsko ugibamo o potencialu za nadaljnji razvoj in organizacijo protestniških skupin. Stvar doumetja zgodovinske ironije je, zakaj takšni vsaj na prvi pogled epohalni dogodki, ki smo jim priča, venomer prihajajo prepozno, tako kot človeško spoznanje – ali morda vsaj v zadnjem trenutku. Podobna ugotovitev velja, na mikroravni, tudi za mariborske dogodke, kjer bi Kanglerjeva dejanja morala sprožiti revolt že bistveno prej, pa ga niso.

V časih družbenega revolta je bogokletno biti skeptičen in realističen. Na kaj ciljam? Zdi se, da protestniško gibanje, kakršno se je razvilo od novembra 2012 do marca 2013, glasno terja radikalno novo politiko, prelom s starim, dokončno destrukcijo obstoječe levice in desnice. Toda bolj od dileme, ali jo zgolj terja, ne pa tudi obljublja, ter je pripravljeno in strukturno zmožno zastaviti sebe kot političnega igralca, se je treba zamisliti, koliko so sploh vredne takšne zahteve protestnikov, koliko so denimo oblikovane realistično in koliko fantazmatsko. V nadaljevanju bom poskušal biti kritičen do ideoloških in psihopolitičnih silnic, ki so obvladale in pregnetle dogajanje, na njihovi podlagi pa posredno sklepati, kaj si lahko zaradi njih obetamo v prihodnjih mesecih. Z ideološkostjo tu ne mislim enostavno na vrednotne usmeritve, temveč tudi na širše zavestne in nezavedne agende, ki oblikujejo pričakovanja, ravnanja in cilje vstajnikov.

Vstajniki kot zborovalci

Najprej k javnim tabujem: obstaja medijsko poenostavljanje glede moči in obsega vstajniškega gibanja. Nič podcenjujočega ni v oceni o pretiranosti ugotovitve, da je gibanje zajelo vse državljane in jih poenotilo. Preprosto ne drži, prej jih je dodatno razdelilo. Kakorkoli je prišlo do enkratnih družbenih procesov upora, ki se je razširil iz štajerske prestolnice po številnih mestih v državi, bil kontinuiran in uspešen, vendarle ni zajel vseh političnih segmentov prebivalstva. Malokateri analitik si je v preteklih mesecih drznil poudariti, da so bili med protestniki pretežno levo usmerjeni državljani. Zanesljivo niso bili med njimi le taki, toda takšni so bili pretežno – ne nazadnje se je, gledano po političnem in medijskem ključu, do protestov in protestnikov razvil skoraj soglasen odpor v desnem krilu politike, mizerne osebne žalitve in napadi kar niso prenehali, politična polarizacija pa je po celem nizu okroglih miz v režiji Zbora za republiko kulminirala v skorajda sočasnih shodih na Kongresnem trgu z nasprotnima predznakoma: v podporo in proti vladi. Etikete o zombijih in levih fašistih niso postale le demodirani refleks politikov ter Janši zvestih novinarjev in državljanov, temveč odsev realnega razkola na protestom naklonjene in nenaklonjene množice, kakorkoli že so bile slednje manj številne. Včasih tudi zaradi univerzalno sprejemljive agende, ki se je osredotočila na boj proti korupciji in splošne zahteve po izboljšanju socialnega stanja. Sramežljivo zamolčano dejstvo o angažmaju pretežno levo usmerjenih državljanov lahko delno pojasnimo tudi z nenehnimi glasnimi konspirativnimi očitki oblasti, da so politično motivirani. Vendar je to nesmiselno dejstvo mogoče zavrniti tudi ob pripoznanju prvega.

Vstajniško dogajanje pa ni proizvedlo le kipenja številnih refleksij in teoretskih spodbud v heterogenih civilnih skupinah, temveč tudi dežurne analitike, ki so prespali deset let, zdaj pa so končno našli svoj carpe diem, zajahali konja vstaje in podelili nekaj napotkov slepim.

Da nesporno obstaja ideološka shizma, ki modelira gibanje, si zlahka zamislimo, če si zastavimo vprašanje, kako zelo enakomerno so bili in bodo med protestnike pomešani levi in desni volivci v trenutku vlade Janeza Janše in novopečene pod taktirko Alenke Bratušek, tudi če odmislimo ločnico konservativno/progresivno, ki desničarjem vrednotno ali psihološko že v osnovi odreka motivacijo za protestniške spodbude. V primeru relativne enakomernosti v zastopanosti bi lahko govorili o preseganju takšne ideološke razlike. Toda tako kot desni volivci niso odšli na ulice skandirat proti Janši, tja verjetno ne bodo odšli niti levi volivci proti Bratuškovi – vsaj ne v tolikšnem obsegu in ne glede na spornost posameznih članic vladajoče koalicije. Polarizacija je torej obojestranska, toda z eno pomembno razliko: ker desni volivci v večjem delu niso vstali proti Janševi vladi, bodo dodatno čutili in razumeli kot nekonsistentno držo, če to vendarle storijo v primeru nove mandatarke; sploh na podlagi dosedanjih ocen uradne desne politike, da ulica ne rešuje ničesar. Z vidika poglabljanja gospodarske krize v državi bo zato zanimivo spremljati protestniško dinamiko, in to v trenutkih, ko bi morali glede na poglobljeno krizno situacijo smiselno pričakovati, da se bodo protesti še intenzivirali.

Teorija o obeh vzgibih

Ideološka delitev se vpisuje že v register določanja utemeljitve vzrokov za proteste. Po prepričanju številnih družboslovcev in širše javnosti obstajata najmanj dva različna vzgiba za njihov izvorni nastanek. Oba sta se zagovarjala s približno enako močjo in vehemenco. Analiza izhodiščnih razlogov, ki jo večina izpušča kot nepomembno sociološko podrobnost v trenutnem dogajanju, je seveda bistvena, da bi doumeli družbeno vrenje in zahteve ulice. Po prepričanju prve skupine so se protesti razvili zaradi splošnega upora proti »političnim elitam« – tak označevalec je bil v javni rabi že prekomerno pogost. Preveden v domači jezik bi pomenil, da so se ljudje nasitili vladajoče politike, da se jim je priskutila v celoti, ker jo dojemajo kot skorumpirano, in zato terjajo njeno slovo. V presoji druge skupine analitikov imajo protesti primarno socialno ozadje in koreninijo v ekonomski stiski ljudi – s tem so na las podobni dogodkom drugod po Evropi, pa tudi njihov začetek v Mariboru naj zaradi poglobljene socialne bede ne bi bil naključen. Precej očitno je, da ima za oblikovanje ideoloških vzorcev mišljenja bistveno boljše možnosti prva teza, ki jo podpiram tudi sam, ob siceršnjem zavedanju, da so družbeni procesi v sebi enoviti in jih je težko deliti na posamične sklope. V njen prid navajam subjektivno empirično evidenco. Ker dobro poznam »iniciacijske« vstajniške razmere v Mariboru, s polno zanesljivostjo vztrajam, da iniciatorji vstaj niso imeli nobenega nagiba sprožiti ekonomsko ali socialno konotirane premike, ta plat pa ni bila med najbolj izraženimi niti na ulicah. V spontanem Facebook revoltu zaradi radarskega sistema je mogoče videti predvsem upor proti koruptivnemu ravnanju, ki je ogrozil denarnice občanov. Mariborski dogodki so bili usmerjeni izključno proti lokalni oblasti zaradi njene koruptivnosti, in to od začetka do tega trenutka.

Kateri od poudarkov obeh skupin je prepričljivejši? Za interprete v drugi arbitrarnost motivov ne pomeni nobene težave in naštete pomisleke jemljejo za nereflektirane, celo bogokletne: čvrsto verjamejo, da je upor proti vzpostavitvi radarjev v Mariboru zgolj zunanji sprožilec globinskih razlogov, ki so do dogodkov pripeljali in ki presegajo tak povod – da brez tega »notranjega« vzgiba, nekakšne ekonomske ali socialne »uporniške« podstati, rezultante družbenih dogajanj v danem trenutku, ljudje sicer ne bi odšli na ulice. Premisa se jim zdi samoumevna in tudi sleherno prihodnje dogajanje bodo, nobenega dvoma, uvidevali predvsem skozi očala ekonomskih dejavnikov. Težava drugega pogleda je v naslednjem: pojasniti bo moral logiko in dinamiko gibanja, če bo slednje izzvenelo tudi začasno, ne le dokončno, pa se bo teza očitno sesula vase. Naj navedem nekaj dokazov, da so vstajniškega duha hranile in krepile predvsem politične in ideološke silnice.

Psihopolitika vstaj

Vznik desetine zelo heterogenih vstajniških celic, skupin in ad hoc združenj po državi je narisal zanimivo mavrico pogledov, čeravno za večino njihovih voditeljev pred tem skoraj nismo slišali, niti se niso izkazali z javnim civilnodružbenim angažmajem. Z njihovim prihodom so bile v ideološko sfero navržene tudi številne ideje, večkrat v opreki ena z drugo. Med njimi je bilo tudi nekaj radikalnih – tako je denimo eden izmed vstajnikov kakšen mesec ali dva pred njihovim nastopom pozival k množičnim plenilskim pohodom po trgovskih centrih in s svojim zgledom nakazal, kako se to počne.

Vse omenjene skupine so v vladajoči in nevladajoči politiki kot taki, brez preostanka, ugledale svojega ultimativnega sovražnika. Toda na kakšen način? Vanj so največkrat, če upoštevamo »mainstream« vstajniškega duha, prištele npr. prav vse politične stranke, ki so bile kadarkoli v parlamentu. Stranka TRS je v nekaterih javnih nastopih svojo vstajniško legitimnost ponosno jamčila prav s tem dejstvom – da nikoli ni prestopila praga državnega zbora. Četudi lahko razumemo, da so revolucioniranju družbe lastni tendenca po zamenjavi oblasti, jeza in gnev, se je izključevalnost razvila na iracionalno stereotipiziran način. Vstajniki pač ne potrebujejo sovražnikov, da bi dosegli svoj cilj: njihova naloga mora biti menjava oblasti. S tako gesto generalizacije se je nujno vzpostavila ideološka razlika med »našimi«, torej vstajniki, ter »njihovimi«, politično sfero v celoti. Slednja pa je nekaj bistveno širšega od politične oblasti. Povzročena animoznost je porodila generaliziran dvom o politiki v celoti – gesta bi bila še razumljiva pod zastavo vpeljave principov neposredne demokracije in ultimatov po ukinitvi strankarskega sistema, a so v zadnjih mesecih protagonisti izrecno operirali z zahtevo po predčasnih volitvah in napovedjo, da se jih bodo udeležili tudi sami. Privolili so torej v strankarska pravila igre, vendar za ceno manihejskih delitev na »naše« in »vaše«.

Generalizirano izključevanje spregleda dvoje dejstev – namesto da ne bi obsojalo politične sfere kot take, per se, temveč posameznike v njej, počne prav to, pri čemer se ne zaveda, da z nakazanim vstopom v areno vnaprej obsoja tudi sebe. Zato ni bilo presenetljivo, če so nekaj tega sovraštva – četudi ozmerjani z zombiji in fašisti, torej navzlic klasični retoriki psihopolitike sovraštva – usmerili kar vase. Na to dejstvo je prvi zelo prepričljivo opozoril urednik Grega Repovž v Mladininem članku »Kam z našo jezo« in v njem že nakazal nevarnosti in temeljne poteze fenomena; ob tem je nadvse skrb zbujajoče, kako zelo je pozneje v svojih svarilih ostal osamljen. Tudi na podlagi njegovega zapisa bom poskušal izluščiti nekatere zgrešene ideološke taktike.

Ad gotof si: Logika »gotof si«, na kar sem opozarjal že sam, med drugim v javnih govorih na mariborskih protestih, je samospodbijajoča logika niza iskanja »gotovih«, kjer venomer grozi nevarnost, da se ta niz ne bo nehal – lastnost »gotovosti« se končno mora usmeriti na same nosilce. Nezaključenost poganja neskončni dvom ali paranoja brez preostanka – s premislekom, v katerem so vsi gotovi, je skratka nekaj hudo narobe. Ali kot je zapisal Repovž: »V tej prihodnosti, ki jo danes rišejo glasniki protestov, je namreč na koncu gotov vsak. Nihče ne bo dovolj dober, če je že zdaj vsak izmed njih pričakan z nabrušenim nožem, v trenutku, ko se z njim kdo ne strinja.«

Ad politicos veteros: tudi pred pozivi k lustraciji starih politikov sem že svaril; argument je zgolj specialna verzija prejšnjega, ker nam iz skupine »gotovih« izloči vse etablirane politike in zariše ločnico med »starim« in »novim«. Sam sem revolucionarnostni vzgib vedno razumel povsem drugače: prelomiti je treba s starimi praksami in krivce pripeljati pred roko pravice. Toda staro ne more biti slabo le zato, ker je staro. Neproblematizirani slogan vstaj, ki obeta popolno avtodestrukcijo, se je glasil takole: »Nihče, ki je že bil v politiki, ne sme priti zraven, vsi so isti.« Geslo, ki se je ponavljalo znova in znova, vselej bolj vehementno, in najdevalo podporo pri pomembnih oblikovalcih javnega mnenja. Je to tista družba, ki si jo želimo? Ker družbo, ki temelji na ekskluzivnosti in izključevanju, že imamo.

Ad senectutem: še bolj specialna tarča glede na zgornjo so postali »starci«. Njih se je ob vstajnikih lotil celo znameniti Slavoj Žižek: »Pa kaj imajo ti kulturniški jamrači (vsaj večina med njimi) opraviti z vstajniki, ki so sicer na tem zborovanju prišli do besede šele proti koncu, ko se je dvorana že praznila.« Napad, ki je sledil, je bil tako značilno slovenski. Nič ni bilo dobro, na koncu sta se pisateljem očitala že njihova starost in kulturniški pedigre.

K temu prištejmo še argument o tem, da obstoječe leve stranke menda kradejo ideje vstajnikom. Če bi to držalo in današnja slovenska »stara levica« prevzema ideje protestnikov in jih posluša, zakaj bi bilo to nekaj prezirljivega in zaničevanja vrednega? Mar niso ideje dobre ali slabe po sebi? Z naštetimi praksami grozi, da postane logika »Gotof si« samo razširjena verzija paranoidne psihodinamike slovenske politike v celoti, kakršno je vpeljal Janša, še zlasti skozi svojo politiko zarot. Povedano enostavno: vstajniki s takšnim vztrajanjem lahko postanejo dediči njegove psihopolitike iskanja sovražnika, lustracijskih idej in logike osebnih stigmatizacij.

Obstaja medijsko poenostavljanje glede moči in obsega vstajniškega gibanja. Nič podcenjujočega ni v oceni o pretiranosti ugotovitve, da je gibanje zajelo vse državljane in jih poenotilo. Preprosto ne drži, prej jih je dodatno razdelilo.

Žižek o novi levici

Vstajniško dogajanje pa ni proizvedlo le kipenja številnih refleksij in teoretskih spodbud v heterogenih civilnih skupinah, temveč tudi dežurne analitike, ki so prespali deset let, spregledali npr. tudi vse Janševe rekurze v avtohtono avtokracijo, zdaj pa so končno našli svoj carpe diem, zajahali konja vstaje in podelili nekaj napotkov slepim. Ob njih je tu še cela vrsta novinarjev, ki nekritično reproducira in afirmira npr. Žižkovo misel o tem, kako se »stara« in »mlada« levica ne smeta pomešati, s čimer prispeva k že sicer prekomerno navzoči demonizaciji političnega prostora. Nekateri novinarji so se spustili celo v neposredno licitiranje in napovedali agresiven obračun s skritim sovražnikom, ki menda želi ugrabiti vstaje. Kakšna verjetnost je torej, da ne bodo zamešali svoje profesionalne drže s politično, in kakšne »gate-keeping« učinke takšna drža proizvaja? Zgolj retorično vprašanje.

V intervjuju za »Delo« je Slavoj Žižek ob resnično popolnem neodzivu izzvanih – še ena značilnost povsem zakrnele javne rabe razuma pri nas – ponudil dve nemogoči tezi. Vstajniki naj bi bili po svojih diskurzivnih značilnostih tako rekoč identični »zborovalcem« iz Zbora za republiko. Med obojimi menda ni prav nobene razlike – in če je ni, potem je Žižkova eksplicitna podpora vstajnikom tudi podpora zborovalcem. Še bolj je trditev protislovna, ko ji postavimo ob bok njegovo naslednjo tezo: njihova primarna naloga bi morala biti jasna in groba razmejitev od stare psevdolevice. Janša bo zares »gotof«, je dejal, ko bo zares »gotova« stara levica. Skratka: obe sta vredni popolnega propada in obe sta identični. Enačaj perpetuira ukinitev, tako rekoč Aufhebung vse obstoječe politike v državi, leve ali desne, vendar skozi popolno vsebinsko, tako rekoč »ontološko« izenačitev po načelu »Vsi so isti«. Nova politika bi se morala vzpostaviti onstran te istosti. Takšna premisa je po svojem bistvu ideologizirana, kar razberemo iz tega, da je za izraženo zahtevo po odstopu celotne vladajoče politike sploh ne potrebujemo. Je točno tisto, kar ideologizira vstajo kot takšno in jo s tem slabi. Tako kot so naivni pozivi k slepi politični harmoniji v trenutku, ko nas bo s tujo pomočjo morda morala servisirati Evropa, so tudi etikete o »vseh istih« bizarno netočne in samosesuvajoče.

Ne nazadnje si je treba čas zavrteti le dve leti nazaj, ko jim je v skupini »Gremo na volitve« na čelu z Virantom, Šušteršičem, Lahovnikom, Pezdirjem, Turkom in drugimi uspelo zbrati 16.500 podpisov. Pisal se je junij 2011 in za takšno številko so potrebovali kakih 10 dni. Isti ljudje so bili res uspešni čez pol leta na predčasnih volitvah. In tudi oni so izhajali iz teze o »vseh istih«, danes so na oblasti ali so nekateri ravnokar odstopili. Resetatorji, kot so jim ljubkovalno dejali, so srhljivo slab spomin in dokazujejo fragilnost pobude o predčasnih volitvah, jo relativizirajo in uvajajo slutnjo nietzschejanskega večnega vračanja istega.

Naštel sem nekaj pasti in zablod, ki poganjajo protestniško gibanje – sicer po sebi dragoceno artikulacijo moči ljudi, ki krepi občutke solidarnosti, povezanosti in sloge. Protesti so način spodbujanja aktivizma, graditve nove skupnosti in dvigovanja morale. So pa hkrati tudi skušnjava, kako narediti ljudi za pravoverne. Da je dovolj izključevanja, da mora biti Slovenija prava socialna država, v kateri se spoštujejo človekove pravice in kjer so zakoni temeljne zaveze, je kredo skoraj vseh skupin, ki hodijo na proteste. Gibanje bi se moralo povrniti k svojim izvornim zahtevam. Ideološki vzgibi sovraštva ga lahko le uničijo.