Medlo in mleko

»Intelektualcev okoliščina, da imajo v glavnem opraviti z intelektualci, ne bi smela zapeljati k temu, da imajo sebi podobne za še bolj nizkotne od preostalega človeštva. Kajti drug drugega vseskozi doživljajo v najbolj sramotnem in nedostojnem od vseh položajev, v položaju konkurenčnih prosilcev, in se tako skorajda pod prisilo kažejo drug drugemu s svoje najbolj gnusne strani.«

Adorno, Minima moralia

Glede protestnega vzklikanja »Lopovi!« kaže opozoriti, da SSKJ z lopovom ne označuje tistega, ki krade, temveč »ničvrednega človeka, malopridneža«, takšnega, ki mu ni treba ničesar dokazovati, kajti glede njega je že vse jasno. Sramota, ki gre onkraj prava, v tem bi bila ta justice populaire.

Različica fabule rags-to-riches je tu zato, da navdihuje. Kot otrok (ne tako zelo ubožen, hodi na poljansko gimnazijo in diplomira iz ekonomije, že v tem je svojevrstna sprava) prispe v tuje okolje in se v nadaljevanju prebije na vrh. Župan, ki je brez dvoma optimalna rešitev za večino, in take večine se gre bati, župan, ki se vsak dan sprehaja po mestu, kot da še vedno ne bi mogel verjeti, da je res njegovo. Pri tem mu je nemogoče razložiti, da ni, da med županom in lastnikom mesta obstaja razlika, kajti med samim razlaganjem dejansko postane njegovo. Kdo je tu naiven? Izgubljanje v brezštevilnosti detajlov-indicev, ki naj bi obremenjevali, in pravzaprav ne počnejo drugega, kot da onemogočajo sklep, do katerega je mogoče priti nemudoma, ob pogledu na vulgarni in ikonični nasmešek, ki vse priznava (Joker, Mačka Smejalka, kakšna kaplja Pasolinijeve Nafte). V razmerah, v katerih so klišeji edina realnost, tudi malodane frenološki kliše mafijca-poslovneža ne more izneveriti, pri čemer ni spričo farse od rasizma ostalo prav nič. Mafije ne gre postavljati zoper državo, nikdar nista tekmici, v Komentarjih k Družbi spektakla zapiše Debord. Pravo stavi na dvoumnost jezika, indikativnosti vs. kontraindikativnosti, in slednje vedno prevladajo. Kjer so v prometu idealistične predpostavke, lahko dobro obstaja le kot popolnost, torej ga ne more biti. Slabo, ki mu ni treba biti popolno, lahko nastopi v katerikoli obliki, torej vselej je. Ureditev je tako sijajna, da laganje, sprenevedanje sploh ni potrebno. Zadostuje že naivnost, omejenost, ki je cinična nevede, nehote.

V Nadzorovanju in kaznovanju se Foucault zapiči v, kot mu pravi, »trenutek« sredi 19. stoletja, ko so se politični in ekonomski ilegalizmi, ki jih je prakticirala buržoazija, podvojili s teoretsko in estetsko reprezentacijo. Ko se je nadstrankarska naslednica LDS poimenovala za Pozitivno Slovenijo in svoje privržence oklicala za pozitivce in pozitivke, je bilo vsakomur, ki si je o tem dovolil podvomiti, zagotovljeno, da postane negativec. V enaki maniri na pozitivnost programa prisegajo »svet kot volja in dizajn« mladostniki, ki v svojem lahno prebavljivem artističnem izražanju vidijo poslanstvo reševanja sveta, katerega zagotovilo naj bi bilo že golo dejstvo njihove človeškosti. Komur se to zdi premalo, je pomilovanja vreden nesrečnik, ali najkrajše orisano: haters gonna hate. Pri genezi te antiintelektualne zareze, zlorabe Deleuzovih stremljenj, je bila še kako instrumentalna »nova filozofija«, podjetna, medijska, od publicity agentov, patriotov države znotraj države (NSK) razvpita filozofija, katere trademark je veleestradnik teorije, čigar formula »problem ni korupcija ali pohlep, problem je sistem, ki te potiska v to, da si korumpiran« odjekne kot apologija ravno takšnega pozitivizma. To je materialna baza in domet Mao nastopaštva, ribarjenje v radi-kalnem, in Badioujev navedek-nadevek tu in tam vselej prav pride, ne da bi se kakorkoli mešali pojmi.

Tisti drugi del enačbe »lopovi!« (pravzaprav, »lopovi so lopovi«) je prvi in zadnji, alfa in omega. Tranzicija je bila končana, ko je začel igrati golf, in vendar nekateri potrebujejo poročila KPK, ne, ker ne bi bili že zdavnaj prepričani, temveč ker je ni čez naslado uprizarjanja predstave zgražanja, ki se gre pravičništvo začudenja. Fanatik, čigar manj izrečena in laskava osnova je asketstvo, ki naj bi mu bilo zgolj do oblasti, se splošči v pragmatika, čigar spomin ne beleži vsot izpod petih nul in ki se z navajanjem wikipedije obrega ob misli velikih mislecev, ustvarjajoč vtis, kot da za napiflano povedjo obstaja še kakšna. Kljub temu bodo ljubljanske liberalne družinice otročičke tudi naprej vzgajale v strahu pred bavbavom. Božiček je prehitro razkrinkan, bogeyman je here to stay.

Pravi pekel življenja je, da ima vsak svoje razloge, pravijo Renoirjeva Pravila igre. Še bolj pravi pekel je, da je ta razlog bolj ali manj vselej enak, glasi se: »Vsakomur se godi krivica. Tudi meni in sploh meni še posebej.«

Navezovanje politike-ekonomije na značajske poteze ali vsaj tipe brezosebnosti, verovanje v njihove zmožnosti (ali zgrešenosti) odločanja, je nostalgična tolažba. Svet t. i. levice in t. i. desnice je svet t. i. poražencev in t. i. zmagovalcev, kjer si vsi želijo isto – uspeh. Z obtožbami in insinuacijami si bloka vzajemno komplementirata, se recipročno simulirata in s tem ohranjata pri življenju, »levi fašizem« na eni, »policijska represija« na drugi strani, a vse to je tako medlo kakor (malo)meščanarska, liberalistična ozkosrčnost, ki opravi večino nasilja – vsaj v Ljubljani. Na pozitivni strani Alp, kjer se cedita medlo in mleko, stoji najlepše mesto na svetu. Ozkosrčnost, medla, a absolutna, sega onkraj t. i. osnovnih potreb in potrjuje Kralja Leara: »Če človek nima več, kot potrebuje, živi kot zver.« Je medlost usojena tudi absolutom, ki bežijo pred njo: izolaciji, norosti, samomoru?

Pretanjenosti Cankarjevih Hlapcev ne gre ocenjevati, če jih nisi bral, a sodeč po obnovi (Stanko Janež: Poglavitna dela slovenske književnosti) je njihova teznost dovolj razberljiva in še vseeno prezahtevna za dražgoške gromovnike in zavzeteže z AGRFT. Ne gre za dramo, ki bi se postavila na stran naprednjaškega tabora zoper nazadnjaškega, temveč dramo osamelcev, ki izpadejo iz slehernega tabora, dramo neumestljivih, neumestnih, nevmesnih, za katere je sleherni režim nevzdržen. Z dodatno realpolitično ironijo: mogočniški župnik v Jermanu vidi »edinega resnega in poštenega nasprotnika« ter premore več uvida in integritete od liberalnih priliznjencev in prevrtljivcev, ki tožarijo »Kdor ni z ljudstvom, je zoper ljudstvo« oziroma, aktualnostno rečeno, ki z obetom koristi hodijo na volitve ter z istim motivom na proteste. Pasolinijev krik-puščava jim odgovarja: »Odrešen buržuj se mora odpovedati svojim pravicam in izgnati iz svoje duše, enkrat za vselej, idejo oblasti. Vse to je liberalizem: prepustite ga Bobu Kennedyju.«

Ljudstvo (karkoli že to je) ni vstalo (karkoli že to je – od kod potem gotovost tega »ni«?), še naprej je zreducirano na mitično kmečkost, ki jo pomirja cikličnost časa, v katerem vladarji pridejo in grejo in pridejo ...

Brati časopise, poslušati radio, gledati televizijo je nemogoče. V tem ni nobenega snobizma ali hvalisanja, le neizbežnost izolacije pred tako zastavljeno tako imenovano družbo, katere član – kot sporazum med zavrnjenostjo in zavrnitvijo – se ne da biti. Deklasiranec novinarsko-publicističnega miljeja-metjeja, te jasnosti, ki je javnost, in te javnosti, ki je jasnost, tega obskurantizma preveč javnega in preveč jasnega, vsake toliko nabaše na stare medijske znance, ki t. i. politikom očitajo, da so že predolgo na sceni, čeprav so sami na njej najmanj toliko, in v tem času se je njihovo početje neomajno niveliziralo, saj so lahko obstali le tako, da so pristali na ti-loviš z najnižjim skupnim imenovalcem oz. menjalno vrednostjo. In vendar je ta dumbing down, postopnost tega sesedanja povsem zanemarljiva, vse je že zdavnaj za nami.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je izšlo delo Fritza Mauthnerja Beiträge zu einer Kritik der Sprache, George Steiner ga povzema: »Ustaljena govorna raba in pisanje sta v modernih zahodnih družbah usodno nemočna. Diskurz, ki povezuje družbene ustanove, diskurz pravnih zakonikov, politične debate, filozofske razprave in literarne stvaritve, leviatanska retorika množičnih medijev – vse to je skvarjeno od brezživljenjskih klišejev, nesmiselnega žargona, intencionalne ali nezavedne neresnice. Okužba se je razširila v živčne centre zasebnega rekanja. Patologija javnega jezika, predvsem v novinarstvu, fikciji, parlamentarni retoriki in mednarodnih odnosih, v dialektiki okužbene vzajemnosti dodatno slabi in ovrača poskuse zasebne psihe, da bi sporočala resničnost in spontanost.«

Predstavljati si enega tistih ustaljenih gostov ustaljenih mnenj, ki bi se sredi izvedenega izvajanja na TV nenadoma opotekel, prebledel ter po smrtni tišini tropičij oznanil, da blefira, da ne ve ničesar o tem ali onem, da lahko nekaj malega, čisto malega pove le o sebi, o svoji vlogi, o načinih, kako je oblast delovala prek njega, in bi začel recitirati svoj biti-in-imeti-zraven, svoje kompromitacije, oportunizme, brezobzirnosti, servilnosti, apropriacije, izdajstva, privilegiranosti, mreženja, kolikor mu jih je bilo dano zaznati in dojeti kot take, kajti vse je tako nedefinirano, in poudaril, da bi že zaradi obeta katarze iz vsega srca priznal krivdo, a da ni pravzaprav nikdar prišlo do trenutka, ko bi izbiral, ko bi izbral izbiro, ko bi prišlo do odločitve, da ni na njegovem kolaborantstvu z redom stvari nič dramatično antiherojskega, da gre le za nekakšno dolgovezno, mukotrpno, samodejno tlako, in bi potem voditelja in gledalce prosil odpuščanja in voditelj in gledalci na drugi, a pravzaprav isti strani bi se zlomili in tudi sami vse priznali ter prosili odpuščanja, čeprav tudi sami ne bi vedeli, kaj natančno so zakrivili ...

A mar ne bi bil precedens nekje drugje? V figuri, recimo, v figuri ministra, ki ne bi storil drugega, kakor zavrnil jezik v veljavi:

Voditelj večerne informativne oddaje, prav toliko zaljubljen v svojo rutino preiskovalnega moraliziranja kot v sivi kodrček, ki mu pada na čelo, ta oder pomenljivih gubanj, ki lahko pomenijo samo eno: striptiz možganov, bi zasliševal ministra za karkoli že v zvezi z nečim, kar bi, če bi šlo vse po sreči, utegnilo postati škandal:

»Kako se torej v tem primeru porablja denar davkoplačevalcev?«

»Tudi sam sem davkoplačevalec. Če bi šlo kaj narobe, seveda ne namenoma, temveč zato, ker gredo stvari včasih ali večino časa ali vselej narobe, bom to občutil v enaki meri kot vi – ali kdorkoli drug.«

»Zanima me, ali gre za neracionalno trošenje davkoplačevalskega denarja.«

»…«

»Ja ali ne?«

»Ne nameravam naseljevati sveta vaših jajev in nejev.«

»Sprašujem vas v imenu davkoplačevalcev.«

»Potemtakem govorite tudi v mojem imenu in jaz vas nisem pooblastil za nič podobnega, še zlasti ne v takšni obliki. So vas drugi?«

»Oprostite, toda ne morem dopustiti, da se na takšen način izmikate vprašanjem.«

»Oprostite, toda ne mislim dopustiti, da me kdorkoli izsiljuje s frazami, ki si domišljajo, da jim seže do abstraktnega, in pri tem ustvarja vtis požrtvovalne samodopadljivosti v imenu javnosti in ljudskega. Ne čutim niti najmanjše potrebe, da bi se branil pred vami, vendar skušam zaščititi nekaj povsem konkretnega: jezik. Jezik, ko ga vi uporabljate, trpi.«

»To presojo bova prepustila gledalcu.«

»Gledalec, še en vaš davkoplačevalec. Mar res verjamete, da si zadam za nalogo, da bom, če se mi je dano izražati v vašem žargonu, neracionalno trošil davkoplačevalski denar? Red sam od sebe poskrbi za to, moja volja ni potrebna. Gledalec, davkoplačevalec, mali človek, kot si lahko predstavljam tega psihorobota, ki vam je dodelil licenco za pravičništvo, vas pooblastil za mračnjaštvo iluminacije, preračunljivo razumništvo, slišite, v vaši nadležni bližini še sam postajam pompozno govorniški, taisti mali človek ga vsakdan frčka iz brezbrižnosti, objestnosti, sebičnosti, gole nevednosti, toda o tem se ne govori, davkoplačevalec je poosebljena odgovornost in hkrati nemoč, mali človek je lahko le tisti, ki se mu krade.«

»Želite še kaj dodati, ali ocenjujete, da ste že dovolj metrov pod zemljo?«

»Mali človek je osnovna referenca vašega delovanja, seveda pod pogojem, da se nikoli nikjer ne pojavi v osebi. Kakšen Veliki brat neki, mali človek nas opazuje.«

Nihče, gre biti natančen, praktično nihče ne jebe demokracije. Ne da nihče ne verjame vanjo, nihče nanjo niti pomisli ne, razen če ne gre za sklicevanje v taktične namene, priložnost tu, priložnost tam, ko nekogaršnja relativna prikrajšanost zganja škandal iz in okoli sebe ter se prek tega revolta želi prekvalificirati v enakost-enakopravnost, a z nekim prikritim dodatkom, surplusom, kot odškodnina, ta vendar ne more izostati. Pravi pekel življenja je, da ima vsak svoje razloge, pravijo Renoirjeva Pravila igre. Še bolj pravi pekel je, da je ta razlog bolj ali manj vselej enak, glasi se: »Vsakomur se godi krivica. Tudi meni in sploh meni še posebej.« Potem tej pozabljeni in spozabljeni demokraciji ne preostane drugega kakor oni, pozabljenci in spozabljenci, oni, ki imajo najmanj od nje, oni, ki bi morali biti njeni najbolj trdovratni nasprotniki in v tišini lastnih misli to tudi so, še naprej, še toliko bolj. Ravno na njih pade, da so njeni zagovorniki ter po črki in duhu upoštevajo njena pravila, jih iz dneva v dan ne le ohranjajo, temveč prenavljajo, da so kot nekakšen višek demokracije, kar je presežnik in presežek, vrhunec in izpljunek hkrati, saj se prisilijo, da z determiniranim delovanjem, ki ga poganja razklanost misli in občutij, eksemplificirajo, da je demokracija vredna boja in požrtvovalnosti in samozatajevanja, ter se pri tem tako pačijo, da je vprašanje, koliko so prepričljivi, a saj gre tu vendar za mnogo več od prepričevanja. Jasno, da se mučijo, le kaj je lahkega na tem, in seveda ne gre mimo sprenevedanja, mimo kakor-da sindroma, mimo make-believe, toda to pretvarjanje ima učinek resničnega, to pretvarjanje se pretvori v neko novo kvaliteto.

Brezup? Le čemu brezup, le kaj bi bilo mišljeno s tem? Mar ni brezup ugotovitev, da upanje nima nobenih možnosti, da bi se izpolnilo?

Brezup? Le čemu brezup, le kaj bi bilo mišljeno s tem? Mar ni brezup ugotovitev, da upanje nima nobenih možnosti, da bi se izpolnilo? A oni vendar na nič ne upajo in tudi izpolnjevanje je docela sumljiv pojem. Morda brezup pomeni le stanje, bitje brez upanja. Tam, kjer ni nobenega upanja, tam, kjer vlada upanju odpoved, tam, kjer je upanje izgnano, vlada brezup. Mar to in tu in tam potemtakem ni obljubljena dežela? Le da obljuba mora ostati zamolčana. (In zdaj in od nekdaj je to že zapravljeno.)

Oni, ta smešni, ridikulozni, prevzetni, nemogoči oni, v katerem se skrivajo on, ona, ti – vsaj kak fragment, vsaj določena tendenca, oni, ljudstvo, ki se ne poznajo, ki se bržkone ne smejo (s)poznati, sicer bi šlo le še za eno interesno skupino več, preveč, oni, ki ne verjamejo v upanje, ker so upanje zavrgli, so upanje demokracije. Rekli bi poslednje, a še v poslednjem je samo upanje.

Cankar v Hlapcih ponovi Cervantesovo »delno čarovnijo« Don Kihota, ko protagonisti v knjižnici razpravljajo o avtorju, ki jih je ustvaril, o stvarniku torej. Učitelj Komar lastnega izžene: »Ven z njim! Ta še liberalec ni, temveč … vrag vedi kaj.« Župnik je do svojega prizanesljivejši:

»Ta Cervantes je že dolga leta moj dober prijatelj in vem, da je večji izvedenec v nesrečah kot stihih. Njegova knjiga je še kar dobro zamišljena; marsikaj načne, ničesar ne izpelje; treba bo počakati na drugi del, ki ga obljublja; morebiti se bo poboljšal in bo v vsem deležen usmiljenja, ki mu ga zdaj odrekajo, in dokler tega ne učakamo, ga imejte zaprtega pri vas doma.«