Kriminalizacija življenja

Je sanjati o policiji nenavadno? Na eni od vstaj je udeleženka poleg mene začela pripovedovati, da se je od vstaj v Mariboru dinamika njenih sanj spremenila. Petnajst let se je repertoar njenih nočnih mor vrtel večinoma okoli maturitetnega preizkusa iz matematike. Zdaj sanja o policistih, ki jo preganjajo. Za petami so ji, teči mora zelo hitro po ozkih ulicah, na poti pa so ji kandelabri, ki so vsi po vrsti videti kot pendreki. Sanje so se torej preobrazile iz strahu pred intelektualnim preizkusom v strah pred fizičnim preganjanjem.

Sicer sanjam ne pripisujem prevelikega pomena, toda mojo pozornost je pritegnilo to, da so ji vstajniki, ki so slišali njeno pripoved, pritegnili. Tudi njim so policisti vdrli v sanje. Očitno je represivni aparat s svojimi disciplinatornimi sredstvi na vstajah interveniral dovolj učinkovito, da so okupirali tudi naše nezavedno.

Od nekdaj sem si predstavljala, da v nočnih morah policija zvoni na vratih ljudem, ki so prestopili meje zakona, kriminalcem torej. Zakaj in kdaj so se naša telesa začela odzivati na policijo kot kriminalna telesa?

Kriminalizacija vstajnikov

Vstajnice in vstajniki nismo izpostavljeni policijskemu discipliniranju le v času vstaj. Na točkah, kjer se zbirajo avtonomne vstajniške skupine, so že pred začetkom shodov parkirana policijska vozila, ki nadzirajo dogajanje. Na železniški postaji in na ulicah, ki vodijo do Kongresnega trga, poleg policijskih vozil stojijo še beli kombiji z zatemnjenimi stekli. Vstajnike, ki nosijo transparente ali imajo na sebi ovratne rute in kapuce, na teh mestih popisujejo, jim pregledujejo nahrbtnike zaradi suma storitve prekrška ali kaznivega dejanja. Policisti nadlegujejo tudi najstnike, ki ne stojijo v množici, ampak se zadržujejo ob strani dogajanja.

Med samimi vstajami vidimo policiste v civilu, pomešane med ljudi, posebej tam, kjer se zadržujejo samoorganizirane skupine. Prisluškujejo našim pogovorom, snemajo naše obraze. Ali v policijskih preiskavah te iste uradne osebe pod krinko pričajo proti aretiranim oziroma jih ovajajo? Če smo vstajniki pripravljeni odprto izražati svoja stališča na javnih shodih, kako je s policijo, ali nam bo javno sporočila, kaj namerava s podatki, ki jih je pridobila?

Premaknimo se k brutalnemu policijskemu posredovanju v Mariboru in Ljubljani. Policija je poskusila razgnati zbrano množico z naskokom konjenice. Vstajnike so škropili s solzivcem in vodnim topom. Na vstajah in po njihovem koncu so naključno pobrali in aretirali ljudi, ker naj bi se zadrževali v skupinah, za katere naj bi obstajal sum kaznivih dejanj. V Mariboru so bili »preventivno« priprti en mesec in se niso mogli braniti s prostosti. Trem vstajnikom, aretiranim na zadnji, 4. vstaji v Ljubljani, so odvzeli prstne odtise in DNK. Pri enem naj bi obstajal sum metanja vodnih balončkov. Z njim pa so pridržali še dva fanta, ki sta po naključju prišla mimo, ga pozdravila in objela, izkazalo pa se je, da je njun znanec ravno sredi postopka policistov v civilnih oblačilih. Še preden sta dobro dojela, da je dogajanje resno, so ju že vlekli v marico. Proti fantoma je bila vložena kazenska ovadba zaradi preprečitve uradnega dejanja uradni osebi (2–5 let zapora).

Pogosto sredstvo kriminalizacije je deljenje ali pošiljanje plačilnih nálogov, katerih smisel je finančno izčrpavanje že tako obubožanih ljudi. Znani aktivisti, ki že več let opozarjajo na družbene probleme, so bili prvi tarča takega kaznovanja. Prav tako so vstajnike, ki so se želeli udeležiti seje mestnega sveta v Mariboru, oglobili za skupaj 17.000 evrov. Ob tem je treba poudariti, da so se v Mariboru dogajali najhujši primeri kriminalizacije vstajnikov. Naj bi nam bili za svarilo?

Težava je v tem, da se tu kriminalizacija ne konča. Verjetno je še veliko takih, ki so se odločili, da bodo o ravnanju policije raje molčali.

Zdaj policija taktizira. Zadnje zaustavitve postopkov proti osumljenim organizatorjem 1. vstaje, SVIZ-u, Združenju Sever, Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in TRS-u, so le mešanje megle. Gre za oblastniško dobrikanje civilni družbi, za poskus pomiritve. Policiji je treba zastaviti vprašanje, kaj namerava narediti s plačilnimi nálogi in ovadbami zoper vstajnike, ki niso vidni predstavniki civilnih iniciativ in tako za sabo nimajo ne družbene moči ne medijske prepoznavnosti.

Ne nazadnje so na muhi tudi samoorganizirane skupine, ki velikokrat izhajajo iz avtonomnih prostorov. To se je izkazalo ob neuspeli akciji podtikanja molotovkam podobnih steklenic pri Yalli Yalli, s katero naj bi metelkovce prikazali kot leglo levih skrajnežev. Sabotaži bi lahko sledile resne sankcije, če bi ne bila s pomočjo bliskovitega odziva aktivistov uspešno razkrinkana. Še vedno čakamo, ne le metelkovci, da policija pojasni svojo vlogo v incidentu. Do takrat pa bo obviselo v zraku, kaj si lahko obetamo naslednjič.

Iz vsega tega sledi, da se vstajniki ne počutimo varne pred policisti. Represivni aparat je kriminaliteto sam vpisal v naša telesa, vanjo smo bili potisnjeni prek policijskega vedenja in posredovanja.

Kriminaliziranje življenja

Toda če dobro pomislim, se naša telesa že dolgo časa vedejo drugače. Ni le represivni aparat tisti, ki kaznuje. Disciplinatorne politike države, ki preobražajo ljudi v kriminalce, potekajo na precej bolj subtilnih ravneh. Naša vsakdanja življenja so definirana v mreži oblastniških odnosov prek razlaščujočih varčevalnih ukrepov, ksenofobnih migracijskih politik in izključevalne delovne in socialne zakonodaje. Tako smo prebivalci Evrope vse bolj kriminalizirani kot dolžniki, ilegalci, nefleksibilni lumpenproletariat.

Ob našem vsakodnevnem ustvarjanju se ne govori več o presežkih, ampak o stroških dela. Pomen presežne vrednosti, ki izhaja iz dela vsakega od nas, je bil razveljavljen. Tako je bilo toliko lažje uvesti diskurz, da smo s svojim odporom do ukinjanja pravic v breme državi in zaviramo njen gospodarski razvoj. Obtožujejo nas, da smo delovno neprožni, ker nam je dovolj negotovega položaja na trgu dela, ki se nezadržno poglablja. Ob vsem podplačanem, neplačanem, prekernem in nevidnem delu, ki ga vsakodnevno opravimo, nas še vedno razumejo kot dolžnike.

Če dobro pomislim, se naša telesa že dolgo časa vedejo drugače. Ni le represivni aparat tisti, ki kaznuje. Disciplinatorne politike države, ki preobražajo ljudi v kriminalce, potekajo na precej bolj subtilnih ravneh.

Ob večkratni dokapitalizaciji bank z davkoplačevalskim denarjem smo odrezani od odločanja, kako banka upravlja kapital. Hkrati pa zaradi špekuliranj na nepremičninskem trgu ljudje nimamo dostopa do množice praznih stanovanj iz bančnih terjatev do propadlih gradbincev, iz slabih terjatev, ki jih sami poplačujemo. Ne dolžniki, mi smo njihovi upniki!

Nenaseljena stanovanja propadajo, mladi pa se izčrpavajo s prenapihnjenimi najemninami ali pa morajo ostati pri starših. Na tem mestu se že gibljemo na ravni bivanjske kriminalizacije ljudi. Deložirane družine predstavljajo kot kreditne nesposobneže. In čeprav so svoje hipoteke že preplačali, so jim banke zaradi predimenzioniranih obresti odpihnile domove. Ob tem so bili opeharjeni delavci Vegrada in Gratima deležni groženj in poskusov deložacij, ki so jih preprečili s svojim uporom. Z izgubo začasnega bivališča bi izgubili delovno dovoljenje, postali ilegalci in bi se bili prisiljeni preživljati na črno.

Obsojajo nas, da smo socialno razvajeni. Ob sprejemanju nove, bolj »vzdržne« socialne zakonodaje je bilo treba kriminalizirati uporabnike socialnih storitev kot lenuhe in parazite socialne blagajne. Tako je bilo mogoče spremeniti socialno pomoč v socialni dolg.

Ko se je lani v Sloveniji število brezposelnih preveč povečalo in bi to lahko škodilo sliki dejanskega stanja na trgu dela, so iskalce zaposlitev kriminalizirali tako, da je bilo v prvi polovici leta 4567 ljudi izključenih iz registra, ker naj ne bi izpolnjevali pogojev pravilnika Zavoda za zaposlovanje. Uradno naj ne bi bili več brezposelni, uradno naj ne bi potrebovali socialne pomoči, državi pa se ni več treba ukvarjati z njimi.

Kriminalizirajo se osebe, ki si zaradi denarne stiske ne morejo več plačevati zdravstvenega zavarovanja. Ti ljudje imajo obraze, imajo življenja. Vstajnico P. K. (34) je na kolesu zbil avto. Urgenco je zapustila na svojo odgovornost kljub poškodbi glave, ker se je bala, da ne bo mogla poravnati stroškov zdravstvene oskrbe.

Kriminalizaciji so izpostavljene tudi druge življenjske okoliščine, kot so starost, spol, izobrazba, delovna izkušenost, če omenim le nekatere od njih. S trga dela nas nenehno izključujejo kot prestare, preveč izobražene ali premalo izkušene. Vstajniku Z. K. (50 let), amaterskemu maratonskemu tekaču, so iz kadrovske službe sporočili, da so njegovo prijavo za službo zavrnili, ker je prestar za poštarja. Vstajnico K. M. (25) na razgovorih vidijo kot maternico, ki bo avtomatizirano štepala otroke in izkoriščala porodniški dopust. Vstajnica A. G. (31), magistrica sociologinja, se nenehno srečuje z zavrnitvijo, da ima previsoko izobrazbo, kar naj bi pomenilo prevelik strošek za delodajalca. Vstajnico Š. B. (27) so večkrat odslovili, ker ni imela večletnih izkušenj na točno določenem področju; vstajnica ima raznovrstne delovne izkušnje, pač v skladu s tem, da se je zaposlila tam, kjer je začasno dobila delo. Dolgoletno poglabljanje izkušenj na posameznem področju je ob imperativu fleksibilnega trga dela postalo skoraj nemogoče. Vrhunec kriminalizacije iskalcev zaposlitev je primer vstajnice M. K. (56), brezposelne čistilke. Ko se prijavlja za službo, mora zaposlovalcu pokazati potrdilo o nekaznovanosti. Ali je tako dokazilo pogoj za vstop v parlament, v upravne in nadzorne odbore podjetij, za vodilne kadre?

Kriminalizacija življenj poteka tako v obdobjih vladanja desnega kot »levega« političnega establišmenta. Namenjena ni le izključevanju posameznih segmentov prebivalstva, ampak ji je izpostavljen vsak od nas glede na različne osebne življenjske okoliščine, pa naj bodo to starost, zaposlitveni in socialni položaj, migrantski status, kreditna sposobnost, spol, zakonski stan, zdravje, bivanjske razmere, stopnja izobrazbe ... Vse našteto je izpostavljeno nadzoru in disciplinatornim praksam oblasti.

Kriminalizacija vodi v izključevanje in odvzem temeljnih in drugih pravic, s čimer je posledično legalizirano in olajšano razlaščanje ljudi. Ravno z vstajami in samoorganiziranjem nastopamo proti temu, kako nam oblastniške strukture organizirajo življenja, kako z novimi in novimi regulacijami omejujejo naše življenjske razmere. Kljub temu pa podtalno, skozi nas same, še vedno delujejo posvojeni disciplinatorni vzgibi, kar se je nazorno pokazalo v poskusih razdvajanja znotraj same vstajniške množice.

Poskusi kriminaliziranja znotraj vstaj

Na ljubljanskih vstajah so bili skrb zbujajoči predvsem poskusi pacifizacije vstajnikov, ko so se začeli z odra vrstiti pozivi dušebrižnikov, naj množica »izgrednike« izolira in izroči policiji. To je bil eden od srhljivih prikazov, kako so nekateri vstajniki oblastniška pravila tako ponotranjili, da so se »spontano« čutili vpoklicane v službo oblasti, in so se bili »prostovoljno« pripravljeni spremeniti v male represivne aparatčike.

Ljudje, ki so bili definirani kot izgredniki, so kazali odru hrbet in z različnimi akcijami in vzkliki »Ograja mora pasti!« poskušali opozoriti na to, kaj ograda na Trgu republike simbolizira v družbi: omejevanje dostopa do skupnega dobrega, socialno izključevanje, neenakost pred zakonom, preizpraševali so oblastniško odmerjanje še dovoljenega, vlogo policistov. Te »izgrednike« so z odra opisovali kot »skupino dvajsetih pijanih mladcev«. Po mikrofonu se je tudi trobilo, naj se ljudje odmaknejo od ograje, da je vstaja mirna. Oblastniški nagovor, ki je z ojačevalci spregovoril z odra, je vstajnike razdelil na »mirne protestnike« in »nasilne skrajneže«. Prvi so miroljubni in naj bi kot taki imeli piškavo moralno zadoščenje v vzvišeni drži, da so boljši od tistih, proti katerim dostojno demonstrirajo. Na drugi strani so »izgrednike« poskušali kriminalizirati, diskvalificirati, jim odvzeti moč in sporočilnost njihovega upora, jim vsiliti poslušni in brezzobi način javnega izražanja. Se je kdo od dušebrižnikov vprašal, ali so med vstajniki tudi taki, ki ne morejo več mirno demonstrirati, in tudi taki, ki nočejo biti vzorne ovčice? Ob kriminalizaciji naših življenj, ki poteka skozi vsakodnevno strukturno nasilje države nad nami, nam ni do pokroviteljskega trepljanja po glavi, kako znamo omikano protestirati.

Od kod je bila lansirana izjava, da so vstaje v Sloveniji najbolj kulturne vstaje v Evropi in da bi se drugi morali učiti od nas? Je kdo pozabil gnev vstajnikov v Mariboru?

Tako ni čudno, da je na eni izmed ljubljanskih vstaj moški s palestinsko ruto okoli vratu lajal na vstajnike, naj takoj nehajo tresti ograjo in se premaknejo pred oder, ker tam poteka program. »Kaj vse je dosegel Gandi s svojim mirnim protestom?!« ni nehal bevskati dušebrižnik. Toda ali se je kdaj vprašal, koliko podpornikov Gandija je bilo pretepenih in koliko jih je umrlo, ko so se borili za njegovo osvoboditev?

Kako daleč je od tega, da bi vstaje zapakirali v tržno znamko, kot je to storil promotor mirnih protestov Srđa Popović, ki je srbsko protestniško gibanje Otpor! sprivatiziral in si na njem zgradil kariero. Zdaj potuje po svetu, obiskuje države, ki zaradi nezadovoljstva ljudi pomenijo potencialna vrelišča, in tam poučuje ljudi, kako je treba mirno protestirati. V kakšnih razmerah živijo Srbi danes in kako vidijo bivši aktivisti Otpora! Srbijo deset let po prevratu, govori zanimiv dokumentarni film Lice revolucije.

Ni dovolj, da padejo Miloševići in drugi politiki z navidez bolj prijetnim izrazom. Oblastniška struktura je tista nosilka mreže odnosov, ki učinkujejo ne glede na menjavo posameznih oseb z bolj na desno ali bolj na levo zavezano kravato.

Oblastniški javni Red in Mir

Kriminalizacija ima poleg sankcioniranja in izključevanja, ustrahovanja in nalaganja poslušnosti še eno strateško nalogo. V očeh širše javnosti satanizira vstajnike kot neartikulirane nasilneže, ki škodijo javnemu redu in morali ter so grožnja zasebni lastnini. Od teh »nasilnežev« naj bi se potem širša javnost distancirala in jih osamila. Ampak s tem bi si ljudje zatiskali oči pred kriminalizacijo lastnih življenj in hkrati legitimirali represijo policije. Toda to se ni zgodilo. Zadnja, 4. vstaja se je po aretaciji štirih oseb, ki so jih pridržali zaradi posedovanja vil, suma metanja vodnih balončkov in objemanja vstajnika v času postopka, razvila v spontan protest ljudi pred policijsko postajo na Trdinovi.

Policijsko delovanje je nujno preizpraševati. Ali so policisti prisotni na vstajah, da bi varovali protestnike? Koga policija sploh ščiti? Javni Red in Mir, v katerem se pospešeno dogajata privatizacija skupnega dobrega in razlaščanje ljudi? Javni Red in Mir, v katerem se ohranja premeščanje levih in desnih političnih elit in se varuje sveta trojica Evropske centralne banke, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada? Takšnega Reda in Miru si ne želimo več in prav to je bilo eno od pomembnih vstajniških sporočil.

Kriminalizacija ima poleg sankcioniranja in izključevanja, ustrahovanja in nalaganja poslušnosti še eno strateško nalogo. V očeh širše javnosti satanizira vstajnike kot neartikulirane nasilneže, ki škodijo javnemu redu in morali ter so grožnja zasebni lastnini.

Vemo, da so policisti tudi ljudje. Vemo, da policisti delajo za ušive plače. Prav tako pa je policija instrument oblasti, varovalka institucionaliziranega nasilja države. Vstajnikom, ki imajo izkušnjo policijskega nasilja v Mariboru in Ljubljani, ni niti najmanj do zatikanja rožic v njihove uniforme. Vemo, da smo skupaj s policisti potisnjeni v isti kanalizacijski sistem. Toda prav policisti vzdržujejo v teh kanalih javni Red in Mir. Represivni aparat nam preprečuje, da bi populacija zagnala podzemne ventilatorje, da bi svoje bivalno in delovno okolje vsaj prezračila. In ne samo to. Policisti nam s slepim sledenjem ukazov preprečujejo iskanje izhoda. Kakor smo državnim disciplinatornim mehanizmom izpostavljeni danes, ne moremo vlomiti v zapahnjene pokrove in priplezati iz kanalizacijskih jaškov, ne da bi kršili zakone.

V kanalizaciji nam vlada krizna diktatura, ki se vzpostavlja na podlagi večne zadolženosti. Politike zategovanja pasov in druge regulacije nam premeteno prodajajo kot nujne strategije za izhod iz krize. Tako je postalo strukturno nasilje, ki se vsakodnevno izvaja nad prebivalci po vsej Evropi, nekako samoumevno. Z njim se nevidno, a boleče kriminalizirajo naša življenja. Naša telesa so degradirana kot kriminalna telesa, ki so izgubila pravice in jih je tako mogoče neenako obravnavati, jim nenehno nalagati nove disciplinske ukrepe, zamaskirane v varčevalne ukrepe, jih prikazovati kot neuporabna, neprožna, potrošna, jim vzbujati slabo vest, da so sama kriva za situacijo, v kateri so se znašla, jih izčrpati in zavreči.

In naša telesa se odzivajo kot kriminalna telesa: prikrivajo svoje stanje na družinskih srečanjih in obletnicah mature, kot da smo v prekršku, se odmikajo na rob, se počutijo izključena, osamljena. Naenkrat jim je dovolj racioniranja in vsiljene skromnosti, začnejo se upirati, sprevidijo kriminalizacijo lastnih življenj, postanejo vstajniška, se samoorganizirajo, tlačijo jih policijske nočne more, delujejo politično, znova jih prevzema veselje do življenja ...

We don't want a piece of cake, we want the whole fucking bakery!