Smrt je mrtva!

Blue Moon. Strel. Padec. Lutka. Poslednje doživljam pogosto. Pa naj bo pred štiriletniki na sredi Moskve, naj bo pred razgreto množico na Tasmaniji, v mali italijanski vasici ali pa v klubu zamejskih Slovencev. Na začetku izvedem samomor ter nato zaigram predstavo z lastnimi kostmi. Panda, edini govoreči element predstave »Happy bones«, govori včasih rusko, drugič italijansko. Nikoli ne vem, kaj bo zinil, nikoli ne vem, kdaj me bo spravil v škripce s svojim izrekanjem resnic. Panda vedno pove resnico. Brez omahovanja. Ime mu je Fergus. Kupil sem ga v štacuni z igračami sredi Melbourna. Za 65 dolarjev. V bistvu 55, potem ko je prodajalki odigral kratko kung-fu sceno.

To je bila njegova prva zmaga. Njegov prvi dobljeni boj. Fergus je rojen bojevnik. Takoj po tem, ko je prvič spregovoril, je začel boj za svoj prav. Vtikal se je prav v vsako reč in v vsakega. Ljudi je ustavljal na ulici in jim dajal nasvete. Če sva šla mimo štanta s palačinkami, si je Fergus izboril dve zastonj. Če sva sedela v avtobusu, je takoj navezal stik s sosedom. Čemu bi se ljudje branili pogovora z nedolžnim pando? Čemu bi se spuščali v pogovor z menoj? Enkrat mi je Fergus celo izboril dekle. Res je – obesila se ni name, temveč na pando. Presneto. Prekaša me v marsičem. Čim se pojavi težavna situacija, oživi in gre naravnost k jedru problema. Na nož. Fergusu povsem zaupam. Zaupam intuiciji. In zaupam natančnim strukturam. Zaupam občutkom. In ritmu. Resnica je odvisna od tega, kdaj se bo Fergus popraskal po nosu. Natančno. Od tega je odvisno vse.

Resničnost lutk

Fascinacija gledališča je v dvoreznosti resnice. Prehajanje iz sveta fikcije, iz »onostranstva«, nazaj v pravo realnost. Preskoki so točke spoznanja. Temu spoznanju pravim »humor«. Trenutek, ko se zaveš, da opazuješ le gole kosti v rokah animatorja. Ko spoznaš, da si postal del igre in te je igralec izigral. Ko spoznaš, da si manipuliran. Da si, brez pretiravanja, lutka. Lutka je za moje pojme lahko vse. Vse, iz česar lahko ustvarimo iluzijo. In to lahko, verjemite, ustvarimo iz marsičesa. Če pretiravamo, lahko v lutke pretvorimo tudi nepremičnine. Ste kdaj poskušali animirati šahovsko figuro? Kaj pa kozarec, nogavico ali kos papirja? Poskusite! Kaj pa mizo, vrata, hladilnik? Burek stavim, da lahko animirate dve zvezdi. In gledalci vam bodo verjeli! Ne verjamete? Poskusite (če ni oblačno). Če vam ne uspe takoj, preberite kakšno Andersenovo. Potem poskusite znova. Pu in Andersen sta videla napetosti in konflikte tam, kjer jih niso videli Sivčki, Sove in Ljudje. Seveda, Lutke si nikdar ne bodo priznale, da so lutke! Šele ko si boste priznali, da ste vodeni, boste ugriznili v jabolko. Ljudje – vi niste grešniki! Vi ste samo lutke! In Puppets we trust. Ne verjamem ljudem. Verjamem lutkam. Lutka je človek z dodano vrednostjo. Vrednostjo osvobojenosti svojega ega in predsodkov. Lutka je objektivni »jaz«. Kar je že nevarno blizu bogu! Zakaj ne? Vsesplošna, objektivna resnica se skriva v minimalizmih. Zakaj naj bi bila Resnica visoka, nedosegljiva, vzvišena? Resnica je enostavna kot pasulj! (Res je. Nič je res. Resnica je Nič.)

Tišina in Humor

Najboljši približek Vsemu je vsekakor Nič. Manj ko imaš na odru stvari, bolj se gledalcu približaš. Več ko uporabljaš glasbe, efektov, da, celo besed, bolj si oddaljen od bistva fikcije. V gledališki fikciji zagovarjam Nič enako kot pri glasbi zagovarjam tišino. Beli šum se po svoji gostoti ne more primerjati z zaokroženostjo popolne tišine. Nič ni bolj dokončno in celostno kot sam Nič. Minimalizem Philippa Glassa, ko je kot prvi formalno uglasbil tišino (moderni skladatelj, ki je med drugim »napisal« skladbo 4 minute 33 sekund – tišine), se težje prenaša v gledališki medij. Vsebinska pavza na gledališkem odru pomeni prostor za gledalca, da se zave in locira svojo pozicijo, da se vrne k sebi. Presenečenje, trenutek izgube nadzora in lovljenja ravnotežja v zgodbi. Kje sem? Nenadoma se zaveš. In se zasmejiš. Točka Nič v gledališču pomeni nenadno spoznanje gledalca. V glasbi je Nič enako tišina. V gledališču je Nič enako humor.

Smrt in Humor

Tišina ni smešna. Humor ni stvar komedije. Humor je stvar dotikanja dveh resnic. Otroške imaginativne in odrasle racionalne. Humor je sprememba perspektive, presenečenje nad spremembo realnosti. Humor je vsakršna poanta v zgodbi. Humor pomeni premik, pomeni katarzo, reinkarnacijo. Humor pomeni razvoj, pomeni učenje, pomeni spoznanje. Posplošeno: brez humorja se nič ne naučimo. Problem sistema je pomanjkanje humorja. Dvajset let izobrazbe? Zaman! Pozabili smo na malenkost. Pozabili smo se smejati Robespierru, pozabili smo povezovati danes in včeraj, pozabili smo, da smo se rodili. Pozabili smo na starše in na dedka, pozabili smo na izročilo. He. Verjetno smo prva generacija, ki ne ve, kdo smo. Ki ne ve, od kod in kam gre. Mi smo tisti, ki smo prerezali večtisočletno rodovno popkovino in si ustvarili svoj svet, svojo realnost. Za tak nenadni preobrat imamo vse možnosti kot tudi spodbudo. Poslušno, kot nikoli prej, čakamo na naslednjo zapoved sistema. Hlapci. Stojimo na zgodovinskem prelomu. Prelomu generacij. Verjetno smo prva generacija, ki je povezana kot eno. Ki je sposobna sprožiti revolucijo, kljub temu da sosed ne pozna svojega soseda. Oziroma – ga pozna digitalno. Analogno nam je tuje. Analogno je za nas irealno. Analogno je oddaljeno in nepomembno. Analogno je življenje. Analogna je smrt. Smrt za nas ne obstaja. »Smrt je mrtva!« kriči Pulcinella, moja prva lutka, narejena iz malega belega robčka. Kriči v Mehiki, kriči v Punti Arenas, kriči na Sahalinu. In ljudje se smejijo. Smejijo čemu? Smrti? Tako je. Končno! Prijateljica Smrt. Bližje nam je, bližje smo spoznanju. Bližje nam je, bližje smo humorju. Smrt je točka Nič. Smrt je humor.

Verjetno smo prva generacija, ki je povezana kot eno. Ki je sposobna sprožiti revolucijo, kljub temu da sosed ne pozna svojega soseda. Oziroma – ga pozna digitalno. Analogno nam je tuje. Analogno je za nas irealno. Analogno je oddaljeno in nepomembno.

Glasba in Smrt

Glasba je zrcalo kemijskih formul, naravnih struktur, glasba nam omogoča uvid v strukture molekul. Kaj so alikvotni toni drugega kot najčistejša oblika manifestacije materije? Kaj so drugega lestvice in intervali, ki v nas vzbujajo občutja, ne da bi se teh občutij učili? Mediji, kot so beseda, slika ali gib, so kontaminirani s svojim naslanjanjem na resnico, kulturno-družbeno okolje, na spomin in kontekst. Glasba ne komunicira prek podob, temveč skozi strukturo. Čisto strukturo zvokov. Glasba in lutke so v nečem skrajna pola komunikacije. Lutke so popolna fikcija, osvobojena ega, glasba pa je popolna materija, fizika. Tako je, absolutno, od tega ne odstopam, enako, kot ne odstopam od smrti. Glasba je resnična, kot je resnična smrt, glasba obstaja neodvisno, z nami ali brez nas.

Ironija in Demokracija

Ko pred menoj plešejo lutke, moram vsekakor pozabiti nase. Pozabljivost je druga pomembna plat dobre partije. Odmisliti vsebino in se skoncentrirati na ritem. Kosti plešejo in skačejo, ritem se pospešuje, za njimi čutim množico ljudi in njihove občutke. Sem nemi opazovalec, medtem ko kosti brbotajo, blebečejo, kričijo. Takrat živiva z gledalcem isto resnico. Resnico trenutka. Gledava isto krhko igro iluzije. Opazujeva nekaj povsem običajnega – nekaj kosti, razpostavljenih po mizi. Golih in mrtvih. Golota mrtvega materiala pridobi smisel ravno v oživljanju. Mrtva materija postane predmet animacije. Smrt, v vsej svoji resničnosti, postane lutka. Z gledalcem opazujeva oživljeno Smrt. Sam postavljam pravila. Gledalec jih mora sprejeti. Konsenz je edina stvar, potrebna za obstoj iluzije. Da vsi navzoči verjamemo vanjo. Oziroma – bolje – da vsi le verjamemo, da verjamemo vanjo. Slepo verovanje zna namreč potegniti za seboj patetiko. Patetika nas oddaljuje od resničnosti dogodka. Patetika zlorablja občutke in jih spelje po drugih kanalih. Patetika je namenjena vélikemu gledališču. Namenjena je kinematografskemu platnu, diskotekam in kokicam. Namenjena je očem, da se zabuljijo in se pasejo na njej. Véliko gledališče me ne zanima. Zanima me ironija. Zanima me opazovanje z ušesi. Zanima me konsenz z gledalcem, približevanje gledališča (iluzije) igri. Poleg čustev je prav konsenz ta, ki ustvarja družbo. Konsenz nam daje občutek pripadnosti, vpletenosti in soodločanja. Ostane občutek dobro odigrane partije šaha. Ostane občutek dvoma o obstoječi vsesplošni sprejeti in od vseh potrjeni realnosti in zaupanju v to drugo, vzporedno, izmuzljivo realnost. Zaupanje v resničnost občutka, intuicije. Da je prav vse, kar storimo v danem trenutku, bistveno. Razlika med patetiko in ironijo je ta, da ironija izhaja iz vseh, patetika je dana od zgoraj. Ironija leti nad resnico, patetika se v resnici valja. Ironija je samosvoja, patetika je vodljiva. Ironija je horizontalna, patetika je vertikalna. Ironija je demokratična. Ne potrebujemo več demokracije. Potrebujemo več ironije!

Današnji bojevnik

Ko marširamo po Slovenski, preoblečeni v zombije, nas navdaja prijeten občutek bližine smrti. Bližine resničnosti. Bližine ritualu. In ognjišču. Bližine sočloveku, sodržavljanu, soborcu, so-zombiju. Heh. Povsem absurdna slika – zavedanje, da sem zdaj, tu, zombi – za kaj že? (Realnosti se stakneta – humor! Op. p.) Za demokracijo? Za državo? Za dostojanstvo? Zveni težko. Veliko. Patetično. Oddaljeno (kot jutri.) Ne. Danes marširam, kar tako tjavdan, po Slovenski, s štumfom na glavi.