Zgodovina ljudske vstaje

Janševa vlada je padla. Nekateri komentatorji trenutnega političnega življenja zato napovedujejo oseko vstajniškega gibanja, druge skrbi počasno oblikovanje vstajniškega telesa v nove politične stranke, tretji pa svarijo pred notranjim razcepom, ki da bo najbolj koristil vladajočemu političnemu establišmentu. Ocene položaja so na splošno pesimistične. Te površne ocene je treba nadomestiti z analizo, ki upošteva daljši časovni, pa tudi prostorski kontekst trenutnega družbenega dogajanja. Ljudska vstaja v Sloveniji kljub pomembnim novostim ni od včeraj, ima svojo zgodovino. Kratek pregled te zgodovine nam lahko v marsičem pomaga razumeti razloge za nihanje v številu udeležencev in udeleženk protestov, za nesoglasja v vstajniški taktiki, za neenotnost v postavljanju dolgoročnih ciljev gibanja, pa tudi za težave pri sklepanju zavezništev med različnimi skupinami.

V zadnjih mesecih se je izoblikoval konsenz, da zahteve vstajnikov jasno presegajo padec vlade Janeza Janše in da je bila hkrati njegova avtokratska vladavina najmočnejši motiv za mobilizacijo. Očitni ekscesi oblasti so bili vsaj od francoske revolucije povod za rast ljudskega nezadovoljstva, naloga političnih gibanj pa je bila v tem, da združi razdrobljene ljudske segmente v enotno fronto. Pravi prelomi tako nikoli niso prinesli samo menjave v figurah oblasti, ampak tudi novo gospodarsko in politično življenje. Takih velikih prelomov ni bilo veliko; številni so prinesli družbeno nazadovanje, mnogim drugim pa ni uspelo mobilizirati oziroma obdržati najširših ljudskih množic, tako da so sčasoma postali bolj ali manj marginalni upori posameznih družbenih skupin. V najnovejši zgodovini, ki zadeva tudi slovenski prostor, je primer retrogradnega preloma družbeno vrenje, ki se je izteklo v uničenju Jugoslavije in samoupravnega socializma, primer neuspelega oziroma nedokončanega preloma pa dogodki v času druge iraške vojne in hkratne širitve evroatlantskih integracij. Prvi prelom je danes stvar nepovratnih zgodovinskih procesov, drugi prelom pa je bil nekakšna generalka za družbene boje današnjih dni s še vedno nejasnim izidom.

Vzpon in zaton civilne družbe

V Jugoslaviji je premagovanje dolžniške krize s programi ekonomske stabilizacije (z ostrimi varčevalnimi ukrepi), ki so jih sestavile zvezne in republiške administracije, ob asistenci Mednarodnega denarnega sklada, v prvi polovici osemdesetih let zatrlo samoupravljanje. Prišlo je do silne koncentracije moči v menedžmentu podjetij in v izvršnih republiških oblastnih organih. Padec življenjskega standarda je zaostril konflikte med republikami in pokrajinami, pa tudi med ljudstvom in administracijami. Osrednji organi in oblastne strukture ter vodilni posamezniki so postali prve tarče kritike in ljudske mobilizacije, ki se je tudi takrat kazala v velikih manifestacijah v mestnih središčih. Čeprav najnaprednejši del kritičnih intelektualcev vse do konca ni razmišljal o odpravi socializma kot egalitarnega ekonomskega sistema, je takrat svoje največje napore usmeril v boj za svobodo govora in življenjskega sloga, pri tem pa usodno zanemaril probleme industrijskih delavcev. Morda je bila usodna točka spopad o usmerjenem izobraževanju, ki je predvidevalo povezovanje šolskega in znanstvenega sektorja z gospodarstvom pod hegemonijo gospodarstva. Prav v tistem času pa so iz delovnih organizacij prihajala sporočila, da naj tudi kultura in znanost zategneta pas. Delavci so se sicer upirali, ustanovljen je bil tudi alternativni sindikat, a v glavnem so le privolili v varčevanje in racionalizacijo, ki ju je zahteval menedžment, vse to v interesu premagovanja krize. Delavci in inteligenca so stali vsak na svojem bregu, najmanjši skupni imenovalec pa je bil očitno odpor proti politični garnituri, ki je na koncu sestopila z oblasti: ta garnitura je bila pač v zadnji instanci kriva tako za politično represijo kakor za neuspešno reševanje gospodarske situacije. Kritični intelektualci so bili tako izolirani od ljudskih množic in so na koncu tega procesa ostali prav to, kar so bili od samega začetka: civilnodružbene skupine, ki branijo predvsem ozke interese svojega poklicnega stanu. Del civilnodružbene scene se je preprosto stopil v novih političnih strankah, drugi del je utrdil oblast v akademskem in kulturnem aparatu. Odnos do nove oblasti, ki je s privatizacijo razlastila ljudske množice, je postal servilen. Tisti, ki so se temu uprli, ali vsaj odtegnili svoje moči, so bili marginalizirani. Do tega ni prišlo zaradi moralne pokvečenosti posameznih intelektualcev, kaj šele zaradi nepoznavanja teorije delovanja družbe, pač pa zaradi napačne politične strategije. Jugoslavija je razpadla v krvavi vojni med narodi, degradiranimi v kulturno-etnične identitetne skupine, in v tem je bila njena pot popolnoma drugačna od latinskoameriških držav, ki so bile enako izmučene od dolžniške krize, a so ljudske množice že na začetku devetdesetih let začele zavzemati soseske in tovarne ter danes kažejo pot v prihodnost.

Alternativni ekonomski in politični modeli ta trenutek niso več stvar napovedovanja prihodnosti ali umetnega prenašanja zgledov iz drugih okolij v naš prostor.

Onstran civilne družbe in države

Iskro novega cikla družbenih bojev je sredi devetdesetih let prižgala ustanovitev alternativne kulturne cone na Metelkovi. Nekdanja vojašnica je postala prostor za alternativne umetnike in družboslovce, ki so se poskušali upreti intelektualni in kulturni bedi zgodnje tranzicije. Niso želeli biti sopotniki političnega establišmenta, kaj šele njegovi sterilni kritiki, ki bi v časopisnih kolumnah vljudno grajali najočitnejše ekscese. Niso priznavali delitve dela med politiko, znanostjo in kulturo; nasprotno, svoje alternativne ustvarjalne prakse, utemeljene na zasedbi prostora – ki je bila odpor proti tranzicijskemu načinu prisvajanja družbenega premoženja –, so v odnosu do državnega in civilnodružbenega establišmenta umevali kot strogo politične. Aktivizem z Metelkove je presegel zidove stare vojašnice ob prelomu stoletja.

Začelo se je s solidarnostnimi kampanjami za podporo ilegalnim migrantom, ki so bili internirani v centrih za tujce, in nadaljevalo s podporo izbrisanim, ki so kmalu izoblikovali pravo gibanje. Vrhunec so takrat pomenile demonstracije proti vojni v Afganistanu in Iraku ter zlasti nasprotovanje vključitvi Slovenije v zvezo NATO. V času iraške vojne in pospešenega slovenskega vključevanja v evroatlantske integracije se je prvič jasno pokazala popolna enotnost politične elite, tako desne kakor domnevno leve. Če ne upoštevamo šovinistične in nenačelne SNS, so z izjemo Mladega foruma SD prav vse politične stranke podprle slovensko članstvo v NATU. Podpis t. i. vilenske izjave, s katero so države vzhodne Evrope, vključno s Slovenijo, podprle imperialistično intervencijo v Iraku, je med liberalno politično elito sprožil nekaj negodovanja – podpiranje tandema Bush-Blair pri evropskih liberalcih namreč ni bilo priljubljeno, a do večjih pretresov vseeno ni prišlo. Servilnost slovenske politične elite je bila nedvomno pomemben povod za množične protivojne demonstracije v Ljubljani 15. februarja 2003, pa tudi za opazno upadanje javnomnenjske podpore članstvu Slovenije v zvezi NATO, kar je pri oblastnikih občasno povzročalo pravo paniko. Novim gibanjem, ki so ga sestavljale ohlapne asociacije, kakršni sta bila na primer Urad za intervencije in Dost je! (Ya basta¡), se je v političnih intervencijah posrečilo prevzeti pobudo v anti-NATO kampanji. Od nekdanje civilne družbe so proti NATU nastopili samo raziskovalci in raziskovalke z Mirovnega inštituta, sicer pa so redki veterani iz osemdesetih nastopali individualno, nemalokrat pa tudi prek ad hoc platform novih gibanj. Predvsem pa je gibanju uspelo povezati niz problemov, ki so bili v javnosti dotlej obravnavani ločeno, če sploh: problematiko ilegalnih migrantov in izbrisanih s schengenskim režimom kot zatiralskim režimom regulacije delovne sile v Evropski uniji; zvezo NATO kot imperialistično organizacijo in proces preoblikovanja nekaterih fakultet v valilnico bruseljskih birokratov, kar se je kazalo z obiski evroatlantskih uradnikov na FDV, ki so jih spremljale izredne varnostne razmere, a tudi odpor študentov in študentk, ki so poskušali prekiniti tovrstna »predavanja«.

Nova gibanja so v politični besednjak vnesla niz pojmov iz latinskoameriške uporniške prakse, na primer skupnost v uporu, pa tudi iz italijanskega operaističnega postmarksizma, na primer multitudo. Prizadevala so si premakniti pozornost od tematik pravne države, človekovih pravic in civilne družbe. V boju izbrisanih so aktivisti na primer vztrajali, da pravni vidik rešitve problema izbrisa ne sme biti ločen od političnega vidika, tj. od emancipacije tistih, ki jih je ta ukrep prizadel. V praksi je to pomenilo povezovanje s sorodnimi gibanji v Evropi, pa tudi z brezpravnimi migrantskimi delavci, ki so trpeli najhujše oblike izkoriščanja v času slovenskega gradbenega buma. Demonstracije so glede na število udeležencev takrat beležile vzpone in padce, od več sto ali celo tisoč udeležencev do manj kot nekaj deset. Kljub temu je pod površino teh karnevalskih dogodkov prihajalo do premikov, in sicer zlasti v prizadevanjih za ustanovitev alternativnega sindikata, ki bi združil nevidno in prekarizirano delovno silo ne glede na državljanski status. Gibanje Nevidnih delavcev sveta v socialnem centru Rog je bilo vrhunec teh prizadevanj. Aktivizmu s preloma stoletja je vsaj deloma uspelo zapolniti praznino, ki je nastala na pogorišču civilne družbe iz osemdesetih let. Aktivisti in aktivistke so se poskušali za vsako ceno izogniti usodi kooptacije s strani političnega establišmenta. Ker niso hoteli zastopati nikogar, so tudi odločno nasprotovali preraščanju gibanja v politično stranko, pa tudi sodelovanju s tradicionalnimi sindikati. Rezultat je bila marginalizacija brez sleherne možnosti za dosego radikalnih sprememb v slovenski družbi, ki so jih naravnost zahtevala vsakdanja spoznanja aktivistov in aktivistk.

Kriza in vstaja

Velika kriza, ki se najbolj kaže v strmi rasti brezposelnosti in v varčevalnih ukrepih, je znova razkrila enotnost politične elite. Vlada Alenke Bratušek v vseh bistvenih potezah nadaljuje ukrepe administracije Janeza Janše. Ponovno se je pokazalo ljudsko nezadovoljstvo, a tokrat neprimerno bolj silovito, kar je razumljivo. Iraška vojna je bila daleč, pred usodo izbrisanih in migrantov si je bilo mogoče zatisniti oči, mlade prekarce pa je bilo dolgo časa mogoče trepljati po rami, češ da bodo prej ali slej končali svojo agonijo z rednim delovnim razmerjem v javnem sektorju. Nič več. Razvoj krize je pokopal vse tovrstne iluzije, glede na preteklo desetletje pa je prinesel tudi pomemben kvalitativni zasuk pri uporu.

Že na prvi pogled na vstajah sodelujejo zelo različne formirane skupine, ki dogodke usmerjajo in oblikujejo najodmevnejša stališča. Na eni strani je odmevna formacija, ki se zavzema za obrambo socialne države, vendar rešitve vidi v permanentnem čiščenju političnih elit in v vladavini reda in prava. Njen žargon je v resnici popolnoma enak oblastniškemu. Bolj ko je to očitno, bolj njihova sporočila demonizirajo zlobne posameznike na drugi strani policijskih barikad, da bi ustvarila vtis razlike, ki je v resnici ni. Vmes je asociacija intelektualcev, ki rešitve išče v ponovnem vstajenju civilne družbe iz osemdesetih let. Levo od tega spektra je širna paleta skupin od sindikalistov, anarhistov, aktivistov 15o, novega študentskega gibanja, zagovornikov neposredne demokracije do marksistov in drugih. Vstaja na ljubljanskih ulicah na površini ustvarja nenavaden vtis sinteze zaskrbljenih sporočil nad ukradeno državo in veselim uporniškim karnevalom, ki je bil tako zelo značilen za preteklo desetletje in je prevladoval še pri gibanju 15o. Resnična politična sinteza med navedenimi gibanji ni mogoča. Brž ko bi prišlo do nekakšnega gnilega kompromisa med gibanji, ki bi se otresla svojih najradikalnejših stališč, bi zagotovo zmagal domoljubni populizem. Vstajniško gibanje, in njegov cilj obrambe socialne države ter spremembe slovenske politike, lahko preživi samo, če se razcepi na programski osnovi, kjer floskule o ukradeni državi, lopovih, stricih iz ozadja in izročilu slavne zgodovine civilne družbe ne bodo dovolj.

Za demokratični socializem

Dobra podlaga za programski razcep, ki mora naposled pripeljati do nove politične enotnosti, so aktualna razmišljanja o spremembi politične in ekonomske ureditve slovenske države. Alternativni ekonomski in politični modeli ta trenutek niso več stvar napovedovanja prihodnosti ali umetnega prenašanja zgledov iz drugih okolij v naš prostor. Še pred desetimi leti so aktivisti, ki so obiskovali najbolj uporniške regije v Latinski Ameriki in kasneje v Indiji, proučevali možnosti, kako bi lahko podobne oblike samoorganiziranega delovanja upornih skupnosti prinesli tudi v Slovenijo. Uspehi so bili le delni. Skupščine avtonomnih con (na primer osvobojenega Roga) so sicer zagotovile demokratično upravljanje s priborjenim skupnim prostorom in urejale njegovo delovanje, ki je vključevalo tudi alternativne izobraževalne programe, s čimer so deloma amortizirale učinke privatizacije skupnega dobrega ter sterilnosti visokošolskih ustanov. Niso pa te uporniške oblike ponudile resne alternative za socialno državo, kaj šele za politični sistem; sredi prejšnjega desetletja po tem tudi ni bilo tako močne potrebe kot danes. Uničevalne posledice varčevalnih ukrepov, ki se v svoji najhujši obliki kažejo v sredozemskem delu Evrope, vse bolj dokazujejo, da so preživetvene strategije, ki smo jih lahko še nedavno opazovali v t. i. deželah v razvoju, pljusknile tudi v Evropo. Zaostrovanje krize bo tako tudi v Sloveniji skoraj nujno pomenilo uvajanje novih ekonomskih in političnih oblik.

Brž ko bi prišlo do nekakšnega gnilega kompromisa med gibanji, ki bi se otresla svojih najradikalnejših stališč, bi zagotovo zmagal domoljubni populizem.

V tem kontekstu ni naključje, da se zadnje čase vse več govori o novem zadružništvu in socialnem podjetništvu. Pri tem je treba upoštevati, da tovrstne alternative same po sebi v ničemer ne spreminjajo obstoječega kapitalističnega sistema, temveč potencialno le blažijo njegove najhujše posledice. Prav zato so bili tovrstni modeli v zgodovini nemalokrat tarča skrajno desnih gibanj, ki so jih izkoristila za vpliv na ljudske množice. Današnja Grčija tu ponovno služi za zgled. Tam se ljudje za potrebe lastnega preživetja vključujejo v alternativne (nemonetarne) ekonomske menjave, se zatekajo k samopomoči in samoorganizaciji sosesk, neofašistična stranka Zlata zarja pa si močno prizadeva za prevlado pri tovrstnih pobudah. Skrajna desnica pa ni edini kandidat za prevzem pobude pri tovrstnih ekonomskih in političnih projektih. Socialno podjetništvo uživa podporo tudi pri vodstvenih organih Evropske unije. Ni si težko zamisliti, da bi finančna podpora iz evropskih skladov za take projekte služila kot kompenzacija za razgradnjo socialne države in nadaljnjo komodifikacijo njenih storitev. Tu je še institut mikrokreditiranja, ki postopoma prihaja tudi v Slovenijo, njegovi učinki pa so se na primeru indijskih kmečkih skupnosti izkazali za katastrofalne, saj so načeli solidarnostne mehanizme, preproste blagovne producente pa potegnili v začarani krog dolžništva.

Radikalna politična levica mora tudi v Sloveniji budno spremljati razvoj na tem področju, zlasti pa mora ponuditi alternativo navideznim rešitvam protislovij neoliberalnega kapitalizma. Delavsko-punkerska univerza taki alternativi pravi demokratični socializem, katerega temelj je ekonomska in politična participativna demokracija. Po eni strani predpostavlja odločilno vlogo delavcev in delavk pri upravljanju podjetij in javnih ustanov, po drugi pa aktivno vlogo prebivalcev pri političnih odločitvah. Pri razvijanju tega političnega koncepta je bila pomembna izkušnja samega delovanja Delavsko-punkerske univerze, ki je bila dolga leta marginalna platforma za alternativno izobraževanje na Metelkovi. Kolektiv je deloval in še vedno deluje po načelu samoeksploatacije članic in članov. Od tod tudi kritična refleksija novih gibanj zadnjih desetih let, ki so se vedno ustavila pred vrati institucij. Člani in članice Delavsko-punkerske univerze so aktivno sodelovali v gibanju 15o, v okviru katerega je prišlo tudi do zasedbe Filozofske fakultete v Ljubljani. Delna zasedba, ki ji moramo v resnici reči osvoboditev, si je za cilj postavila demokratizacijo študijskega procesa. Prekinitve rednih predavanj so bile povabilo univerzitetnim delavcem in delavkam, da skupaj z zasedbeniki sodelujejo pri oblikovanju novega programa in zlasti pri razmisleku o položaju v visokem šolstvu glede na krizno situacijo v Sloveniji, Evropi in po svetu. Alternativni program je stekel, plenumi udeleženk in udeležencev zasedbe so prevzeli demokratično koordinacijo aktivnosti, prišlo je do prvih pravih stikov med atomiziranimi oddelki fakultete. Vodstvo fakultete se je najprej odzvalo zadržano, kasneje pa je usmerilo vsa prizadevanja k čim hitrejšemu končanju zasedbe in obnovitvi predhodnega stanja, v najbolj konfliktnih trenutkih pa so zasedbeniki morali prenašati absurdne očitke, da v javni ustanovi ukinjajo svobodo in terorizirajo tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Primer zasedbe Filozofske fakultete – povsem neproduktivne ustanove, ki je v javni lasti – nam nakazuje, kako hud utegne biti šele odpor pri uvajanju ekonomske demokracije v profitabilnih delovnih organizacijah, ki so v zasebni lasti. Le močno politično gibanje, ki bo najožje povezano z radikalno levičarsko stranko, lahko prestane in na koncu tudi premaga silovit odpor, ki ga bodo na tej poti izvrševale sile starega reda.