Danke Deutschland

Hvala Njemačka, moja duša gori!
Hvala Njemačka na tvom dragom daru.
Hvala Njemačka, sada nismo sami,
a nada dolazi u našu porušenu domovinu.

Hrvaška popevka Danke Deutschland, 1992

Konec leta 2012 je nemški predsednik Joachim Gauck obiskal Hrvaško. Po naključju sem imel čast biti med tremi hrvaškimi intelektualci, ki so jih izbrali, da bi se srečali z njim na zaprtem pogovoru o hrvaškem vstopu v Evropsko unijo, vendar smo se v glavnem posvetili intelektualni in kulturni sferi.

Ko je človek povabljen k predsedniku, je prvi odziv, če nisi ravno totalni idiot, slavni Lacanov nauk, da norec, ki je prepričan, da je kralj, ni nič bolj nor kot kralj, ki je prepričan, da je kralj. Povedano drugače, kralj, ki je prepričan, da ima prirojeni »kraljevi gen«, je implicitno nor. Enako velja za predsednike. Biti predsednik je simbolična vloga, celo če – oziroma zlasti če – si nemški predsednik (… kjer pravila igre narekuje Angela Merkel).

Navsezadnje pa sem bil prijetno presenečen. Bilo je prav zanimivo klepetati z gospodom Gauckom. Ni bil le prijazno prisoten do konca uradnega programa, temveč je postavil številna različna vprašanja in se zanimal za Balkan. Čeprav je bilo načrtovano, da bo glavna tema našega pogovora kultura, je bilo v zraku čutiti politiko. Ker vem, da ni le »nepoboljšljiv protikomunist« (kot ga je v njegovi kartoteki opisal Stasi), temveč tudi nekdanji luteranski duhovnik in nekdo, ki je resno študiral teologijo, sem ga med pogovorom vprašal tudi o odnosu med teologijo in dolgom, seveda s političnim podtonom. Vprašanje je navdihnil rokopis iz 13. stoletja, ki ga v svoji knjigi Denar in življenje navaja Jacques Le Goff, govori pa o oderuhih. Ti grešijo proti naravi, ker hočejo, da bi denar rojeval denar, tako kot kobila povrže žrebička in mula mulo. Oderuhi so poleg tega tudi tatovi, ker prodajajo čas, ki ni njihov, prodaja tuje lastnine proti volji lastnika pa je tatvina. In ker ne prodajajo drugega kot obet denarja, torej čas, prodajajo dneve in noči.

Le Goff podrobno analizira, kako se je med 12. in 15. stoletjem iz majhne in prezirane skupine razvila kasta trgovcev in postala močna sila, ki je vplivala ne le na družbene odnose in celo ustroj, temveč predvsem na – družbeni čas. Kaj je po Le Goffu hipoteza trgovske dejavnosti? Nič drugega kot čas, nabiranje zalog v pričakovanju lakote, kupovanje in prodaja v ugodnem trenutku. Oziroma z drugimi besedami, Le Goff hoče pokazati, da je bil v srednjem veku – pred pojavom oderuhov – čas še vedno v lasti boga (ali cerkve), danes pa je predvsem objekt kapitalistične razlastitve oziroma prisvojitve.

Gauckov odgovor o vlogi dolga se je glasil: »Gre za odgovornost.« V tistem trenutku sem bil sicer v skušnjavi, da bi ga še malo izzival o simbolični vlogi predsednika, vendar sem bil preveč vljuden in sem se premagal. Hotel pa sem mu seveda postaviti naslednje vprašanje: »Gre za odgovornost nemških bančnikov ali grških državljanov, ki so odvisni od posojila?«

In ne gre le za vprašanje o kapitalistični prevladi ali finančnih špekulacijah, temveč za teološko vprašanje par excellence. Če prodajo našo prihodnost, potem sploh nimamo prihodnosti.

Tako pridemo do zanimive epizode iz novejše hrvaške zgodovine. Ko so konec lanskega leta na mednarodnem sodišču v Haagu po sedmih letih zapora oprostili generala Anteja Gotovina, ki ga imajo mnogi Hrvati za vojnega heroja, pred desetimi leti pa je bil največja ovira za evropsko prihodnost Hrvaške, je po prihodu domov najprej govoril na osrednjem trgu v hrvaški prestolnici. Zbrani stotisočglavi množici je posredoval mirno in jedrnato sporočilo: »Vojna sodi v preteklost, posvetimo se prihodnosti!« Med pretežno čustvenimi in nekaj nacionalističnimi odmevi je bilo njegovo sporočilo še najbolj trezno. A le na prvi pogled.

Večina državljanov – ne le hrvaških, temveč na celotnem Balkanu – je zdaj visoko zadolžena in dolguje denar bankam v tuji lasti, ki so se razširile po Balkanu in nadzirajo njegov finančni sektor.

Le nekaj dni kasneje ga je srbski novinar vprašal, kakšno je njegovo stališče do vračanja pregnanih Srbov na območja, ki so bila osvobojena med operacijo Nevihta. General je odgovoril: »To je še vedno njihov dom in ni mi jih treba vabiti nazaj, saj človeka ne moreš povabiti v njegov lastni dom.« In spet zaključil: »A posvetimo se prihodnosti.« Motiv prihodnosti kot najpomembnejše geslo osvobojenega generala je v neki hrvaški televizijski oddaji najlepše strnil njegov odvetnik. Vprašali so ga, kako bo general, trenutno najbolj priljubljena osebnost na Hrvaškem, unovčil to priljubljenost, in je odrezavo odgovoril: »Svojo priljubljenost bo izkoristil za promocijo prihodnosti.« In dodal, da oprostitev ni le popravila preteklosti, temveč tudi rešila prihodnost. Seveda je pozabil dodati, da je njegova prihodnost posel. Pred kratkim je vložil denar v plinifikacijo domačega Zadra, vredno skoraj 800.000 evrov. Po vojni in vsej tej kolobociji z mednarodno pravico končno lahko počnemo, za kar smo se borili med vojno: za demokracijo in svobodni trg!

Neizogibna ironičnost te hiperinflacije prihodnosti se skriva v dejstvu, da po razpadu Jugoslavije in koncu vojne še ni bilo toliko javnih razprav o preteklosti – ne pa o prihodnosti. Ne le ljudje na ulici, temveč tudi znani politični analitiki so razglašali, da se je vojna končala šele zdaj in da je šele zdaj Hrvaška končno svobodna, kar lahko pomeni le, da smo doslej vsi živeli v preteklosti. Nenadoma so nas izstrelili v prihodnost. Politiki, javni intelektualci, časopisi, televizijske oddaje, povsod je bilo polno soočanja s preteklostjo, podobno kot v Nemčiji v 60. letih: po eni strani so razčiščevali, kaj je v resnici pomenila operacija Nevihta (zdaj je jasno, da je s haaško razsodbo postala legitimna kot osvobodilna akcija), po drugi strani pa, kakšni zločini so bili kljub temu zagrešeni nad srbsko manjšino (generale so osvobodili, kdo je torej odgovoren za zločine, ki so se res zgodili?). General se je, namesto da bi padel v to zanko, ki bi jo po Heglu lahko imenovali »die schlechte Unendlichkeit« (slaba neskončnost, že spet vse te neskončne razprave, kdo jih je pobil več in čigave akcije ter žrtve so bile bolj upravičene), raje osredotočil na prihodnost.

A kakšna je v resnici videti prihodnost? Kot se izjemoma zgodi, je bila zgodovina strnjena v nekaj dni: konec leta 2012 sta hrvaško javnost presenetili dve drugi razsodbi, ki nista le pripomogli k novemu pomenu preteklosti, temveč sta tudi usodno določili prihodnost. Prva razsodba je povezana z nekdanjim gospodarskim ministrom Radomirjem Čačićem, ki je leta 2010 na Madžarskem povzročil prometno nesrečo z dvema smrtnima žrtvama. Čeprav se je minister dobro zavedal, da bi lahko končal v zaporu, se je obnašal, kot da se ga to kot takrat najpomembnejšega hrvaškega politika ne tiče. V nekem pogledu je bila usoda države talka njegove preteklosti – ker je bilo jasno, da ga bodo obsodili, v njegovih odločitvah in v njegovi (varčevalni in privatizacijski) strategiji ni bilo prihodnosti. Druga obsodba je bila de-

setletna zaporna kazen za nekdanjega premiera zaradi vojnega dobičkarstva. Iva Sanaderja so med drugim spoznali za krivega, ker je v letih 1994 in 1995, torej med vojno, najel posojila za Hrvaško po visoki obrestni meri in si pri tem vzel provizijo v višini petih odstotkov, kar je takrat znašalo okoli sedem milijonov šilingov. Povedano drugače, kar je naredil v 90. letih, je neposredno prizadelo prihodnost Hrvaške – namreč sedanji zunanji dolg.

Kot lahko vidimo, prihodnost v tistih sedmih letih, ko je bil general Gotovina v zaporu, ni umrla. Smrt prihodnosti je vtisnjena v sam proces nastajanja države. Da, Hrvati so se v vojni borili, in mnogi so v resnici branili svoje domove in družine ter verjeli v boljšo Hrvaško. A hkrati so se tisti, ki so jih prepričali, naj se bojujejo za Hrvaško, na vse pretege trudili, da so ukradli prihodnost. Sanader s svojimi visokimi obrestnimi merami je najboljši primer za to. Drugi je nekdanja državna družba Ina, ki je zdaj madžarska. Primerov je še veliko, tako telekomunikacijski sektor (ki je zdaj nemški) kot nekoč dobičkonosna industrija, zdaj pa so odprte vse poti za pozasebljenje železnic, energetskega ter zdravstvenega sektorja in tako dalje.

In spet se vračamo h Gotovini in njegovi »promociji prihodnosti«. Če menite, da je njegova vizija prihodnosti prazna gesta brez vsebine, razmislite. Kaj je naredil general, tik preden so se Hrvati na referendumu odločili za vključitev v Evropsko unijo? Čeprav se je med zaporom izogibal političnim sporočilom, je samo dan pred referendumom o EU pozval vse hrvaške državljane, naj se ga udeležijo in glasujejo za unijo – in da bi si zagotovil prihodnost, je tudi sam v zaporu oddal svoj glas. Prav to je vidik, s katerim dobimo razumljivo pojasnilo za to hiperinflacijo prihodnosti, ki je tako dobila jasne orise. Le nekaj dni po njegovem »futurističnem govoru« v Zagrebu je obiskal Zadar in priznal, da je njegova vizija prihodnosti Evropska unija. In nato je v zrak izpustil goloba miru.

Vendar, se ne zdi prihodnost rahlo drugačna? Dolgo časa je bil na neki fasadi v Zagrebu slavni grafit: Nemamo Gotovinu jel može Mastercard? (Nimamo gotovine, jemljete mastercard?) Danes imamo oboje, generala Gotovina in mastercard, nimamo pa gotovine – živimo v gospodarstvu dolgov. Zdaj bi prav prišle misli italijanskega filozofa Franca Berardija Bifa, znanega po svoji tezi o semiokapitalizmu kot novi obliki kapitalizma (finance so se sprevrgle v virus, ki stvari preobraža v simbole). V svoji knjigi The Uprising: On Poetry and Finance (Vstaja – o poeziji in financah) trdi, da gre pri bančništvu za shranjevanje časa. Tako v bankah shranjujemo preteklost in hkrati svojo prihodnost. Bifo gre še korak dlje in trdi, da so nemške banke polne našega časa: »Nemške banke so shranile grški, portugalski, italijanski, irski čas in zdaj zahtevajo svoj denar nazaj. Shranile so prihodnost Grkov, Portugalcev, Italijanov in tako dalje. Dolg je pravzaprav prihodnji čas – obet za prihodnost.«

Nekdanja Jugoslavija je daleč od drugega Zahoda, temveč je bila prej sama Evropa v svoji drugi podobi, zaslon, na katerega je Evropa projicirala lastna zatirana nasprotja.

In če bi zdaj interpretirali pogovor s predsednikom Gauckom, mar tudi hrvaškega časa med drugim ne shranjujejo prav nemške in avstrijske banke? Večina državljanov – ne le hrvaških, temveč na celotnem Balkanu – je zdaj visoko zadolžena in dolguje denar bankam v tuji lasti, ki so se razširile po Balkanu in nadzirajo njegov finančni sektor. Po nekaterih ocenah – raziskavo je naredil Yoji Koyama – je kar 75,3 odstotka srbskih bank, 90 odstotkov hrvaških in do 95 odstotkov bank v Bosni in Hercegovini v resnici v lasti nemških, italijanskih in francoskih bank. Vključevanje Balkana v EU se je začelo že pred 20 leti!

Torej bi danes morali ponoviti slavni izrek »Hvala, Nemčija«, vendar seveda v ciničnem tonu. Ko je Nemčija decembra 1991 priznala Hrvaško kot neodvisno državo, je hrvaški pevec na državni televiziji zapel pesem z naslovom Hvala ti Njemačka (Hvala, Nemčija). Čeprav kičasta popevka na Hrvaškem pravzaprav niti ni bila priljubljena, nedvoumno kaže prevladujoče vzdušje: to je bilo obdobje, ko so v številnih vaseh in mestih na Hrvaškem imeli Genscherjevo ulico ali trg, imenovano po nemškem zunanjem ministru, in celo danes je nekaj kavarn poimenovanih po njem. Kot je bilo pričakovati, so pesem Hvala ti Njemačka nemudoma uporabili – in jo večkrat zavrteli – v Nemčiji kot sredstvo kontrapropagande, ki je trdila, da je to še en dokaz večnega zavezništva med Nemčijo in Hrvaško, namreč med tretjim rajhom in ustaškim režimom na Hrvaškem. Na beograjski televiziji so melodijo Hvala ti Njemačka celo predvajali ob posnetkih množic, ki so na začetku druge svetovne vojne pozdravljale prihod Nemcev v Zagreb. Zakaj si je tako nemogoče predstavljati takšno navdušenje nad širjenjem sedanje unije?

Slavoj Žižek je med vojno, leta 1992, objavil besedilo, v katerem je razvil slavno tezo, da je balkanski »etnični smrtni ples« pravzaprav simptom Evrope, ki nas spominja na zgodbo o antropološki odpravi – ta je skušala priti v stik s plemenom na Novi Zelandiji, ki naj bi menda plesal grozljiv bojni ples v grotesknih smrtnih maskah. Ko so člani ekspedicije prišli do plemena, so vaščane prosili, naj jim pokažejo ta ples, in naslednje jutro se je tisto, kar so videli, dejansko ujemalo z opisom. Odprava je bila zelo zadovoljna, vrnili so se v civilizacijo in objavili zelo cenjeno poročilo o barbarskih obredih primitivnih plemen. Sledi presenečenje: kmalu zatem je to pleme obiskala druga odprava in ugotovila, da ta grozljivi ples sam po sebi sploh ne obstaja. Domorodci so si ga izmislili, ker so nekako uganili, kaj bi tujci radi, in so si ga hitro izmislili, da bi ugodili njihovi želji. Povedano drugače, raziskovalci so od domorodcev dobili lastno sporočilo. Kot ste verjetno uganili, je Žižek hotel povedati, da so prav ljudje, kot je Hans-Dietrich Genscher, različica novozelandske odprave v 90. letih: »Obnašajo in odzivajo se enako, pri čemer spregledajo, kako je spektakel starega sovraštva, ki izbruhne v njihovi prvobitni krutosti, ples, uprizorjen za njihove oči, ples, za katerega je popolnoma odgovoren Zahod. (…) Fantazija, ki je pripomogla k dojemanju nekdanje Jugoslavije, je, da je Balkan drugi Zahod, kraj, kjer je krute etnične spore že zdavnaj premagala civilizirana Evropa, kraj, kjer nič ni pozabljeno in nič naučeno, kjer se vedno znova ponavljajo stare travme, kjer so simbolične povezave hkrati razvrednotene (kršitev na desetine prekinitev ognja) in precenjene (predstave primitivnih bojevnikov o časti in ponosu).« Nekdanja Jugoslavija je daleč od drugega Zahoda, temveč je bila prej sama Evropa v svoji drugi podobi, zaslon, na katerega je Evropa projicirala lastna zatirana nasprotja.

Mar ne drži isto tudi za obrobne države Evrope? Ni Grčija, ki se ji bo kmalu pridružila še Hrvaška, današnji odraz Evrope in vsega, kar je zatirano v centru? Po drugi strani pa, če si predstavljamo, da je Balkan še vedno drugi Zahod, je evropska komisija tik pred vstopom Hrvaške v EU za 20 milijonov evrov najela londonsko agencijo za stike z javnostjo – ki sicer dela za Coca-Colo, JP Morgan Chase in British Airways –, da bi odpravila mite in napačne predstave o širitvi unije in zagotovila nemoteno pridružitev Hrvaške. Po drugi strani hrvaška vlada, tako kot novozelandski domorodci, skuša ustrezati zahodnim fantazijam in je zato tik pred referendumom o EU morala porabiti 600.000 evrov za prepričevanje Hrvatov, kako bodo kmalu postali del civilizirane Evrope.

Že ti dve podrobnosti kažeta, da širitev EU zanesljivo ni enaka kot prej. V zraku ni več čutiti optimizma. In dejansko vprašanje še vedno ostaja: Kaj hoče Evropa? In kdo je odgovoren za trenutno stanje Evrope?

* Besedilo je odlomek iz knjige Srećka Horvata in Slavoja Žižka: Was will Europa? (Kaj hoče Evropa?) z uvodno besedo Aleksisa Ciprasa. Knjiga bo izšla julija letos pri založbi Laika, septembra pa tudi na Hrvaškem pri založbi Algoritam.