25. 4. 2013 | Družba | Alternative, pomlad 2013
Ma ne sz manu
Ko sem se včlanila v pisateljsko društvo, marsikaj ni bilo čisto po mojem okusu, a sem, mlada koza, mislila, da … Kaj pa vem, kaj sem takrat mislila.
Svetlana Makarovič (l. 1939) je pisateljica in pesnica, dramatičarka in ena največjih aktivistk v državi. Od vedno. In še vedno. Zavrnila je povabilo v partijo, pa čeprav ji je potem trda predla. Makarovičeva je tista, ki je v začetku osemdesetih let zastavila svoj glas za vse oblike seksualnosti, pa so se vsi takoj poskrili.
© Borut Peterlin
V mojih letih človek precej pozablja – ampak nekaterih dogodkov se pa morda še zmeraj dobro spominja, četudi se zdijo na videz nepomembni. Bila sem komajda dobro polnoletna, ko sem si služila kruh v raznih takih ali drugačnih lokalih z igranjem na klavir in občasno s petjem v obmorskih hotelih. Seveda so me imeli za kurbo, pa kaj. No, tako smo se nekega poletnega poznega popoldneva pred »šihtom« z ansamblom sprehodili po piranski rivi. Pred nami sta hodili dve punci, ritasta Sonja in njena prijateljica, obe v preozkih krilih, jaz pa seveda tudi. Basist v ansamblu je bil pravi kvantaški gobec in je ves čas na ves glas nakladal, kako potreben da je, in zatrjeval v svoji ljubljanščini: »Fantje, dons hočem pa jebat in bom jebu!« Takrat se je Sonja ustavila, se obrnila in ga prezirljivo premerila od nog do glave, potlej pa mu je po primorsko zabrusila: »Ma ne sz manu, mona!« Prijateljici pa je še dodala: »Jebite se vi medjusobno …«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 4. 2013 | Družba | Alternative, pomlad 2013
Svetlana Makarovič (l. 1939) je pisateljica in pesnica, dramatičarka in ena največjih aktivistk v državi. Od vedno. In še vedno. Zavrnila je povabilo v partijo, pa čeprav ji je potem trda predla. Makarovičeva je tista, ki je v začetku osemdesetih let zastavila svoj glas za vse oblike seksualnosti, pa so se vsi takoj poskrili.
© Borut Peterlin
V mojih letih človek precej pozablja – ampak nekaterih dogodkov se pa morda še zmeraj dobro spominja, četudi se zdijo na videz nepomembni. Bila sem komajda dobro polnoletna, ko sem si služila kruh v raznih takih ali drugačnih lokalih z igranjem na klavir in občasno s petjem v obmorskih hotelih. Seveda so me imeli za kurbo, pa kaj. No, tako smo se nekega poletnega poznega popoldneva pred »šihtom« z ansamblom sprehodili po piranski rivi. Pred nami sta hodili dve punci, ritasta Sonja in njena prijateljica, obe v preozkih krilih, jaz pa seveda tudi. Basist v ansamblu je bil pravi kvantaški gobec in je ves čas na ves glas nakladal, kako potreben da je, in zatrjeval v svoji ljubljanščini: »Fantje, dons hočem pa jebat in bom jebu!« Takrat se je Sonja ustavila, se obrnila in ga prezirljivo premerila od nog do glave, potlej pa mu je po primorsko zabrusila: »Ma ne sz manu, mona!« Prijateljici pa je še dodala: »Jebite se vi medjusobno …«
Zakaj sem se ravno zdaj spomnila na ta dogodek in se po toliko letih spet nasmejala ob njem?
Pred kakimi sto leti so me prijazno, z mehko taco, vabili v komunistično partijo. In moj ne je bil čisto prijazen ne, če bi ga prevedla v sočno primorščino, bi se pa glasil: »Ma ne sz manu.« Ko so me čez nekaj let spet nagovarjali, češ da bi bilo pametno, če bi »stopila noter«, ker bi mi bila zagotovljena kariera, takojšnji angažma v teatru in take reči, pa se je začutila zraven še slabo prikrita grožnja, da utegne biti kar precej narobe, če odklonim, in pa da partija potrebuje prav take ljudi, kot sem jaz, odločne pa pogumne pa kaj jaz vem kakšne še, sem pa v sebi začutila še bolj jasno tisti »ma ne sz manu, mone« zraven pa še jebite se vi medjusobno« … No, pa je bilo potlej seveda res kar hudo narobe, ampak tudi to se preživi, če se hoče. Zdaj je seveda na splošno vseeno, kdo je bil v partiji in kdo ne, na splošno že, zame pa ne povsem, odkar vem, kateri konvertiti, sedanji klerofašisti, so bili tudi »notri«. Hm, a tako? Zanimivo. Ta tudi? Glej no, glej.
Pa tista z rdečim doktoratom v častnem razsodišču, ki je zadnjič tako častno fuknila Janšo iz Pena?
Pa še en luštkan dogodek z mojo bivšo sošolko in dolgoletno prijateljico, ki me je še po tako imenovani osamosvojitvi države redno obiskovala v moji mačji vasi. Zabavna, duhovita, prisrčna. Dokler ni nekoč začela udrihati čez »rdeče prasice«, ki so si z vstopom »noter« krepko izboljšali možnosti za življenje. Takoj ugledna, dobro plačana služba v centru glavnega mesta, takoj ugoden kredit za stanovanje, avto ... Dokler mi ni to dokončno presedlo in sem zarjovela: Katera od naju pa je bila v partiji, ti ali jaz? Katera si je mehko postlala zraven partijskega korita, ti ali jaz? In zdaj naj jaz v svoji lastni kuhinji poslušam, kako se razburja nad rdečimi prasicami? In kako kar naprej sanjari o Janši, ki da je edini, je rekla, ki bo »red naredil«. A on pa ni bil rdeča prasica, ali kako? In kako je bila ogorčena, ko sem omenila ugodnosti, ki ji jih je članstvo prineslo, ha, če ne bi stopila »noter«, bi bila še zdaj uboga vzgojiteljica v zakotni kraški vasici, torej … Torej sva se razšli, in še dolgo potem je spraševala kolegice, kaj je z menoj narobe, da je nočem več poznati …
Pred kakimi sto leti so me prijazno, z mehko taco, vabili v komunistično partijo. In moj ne je bil čisto prijazen ne, če bi ga prevedla v sočno primorščino, bi se pa glasil: »Ma ne sz manu.«
Torej. Ko sem se včlanila v pisateljsko društvo, marsikaj ni bilo čisto po mojem okusu, a sem, mlada koza, mislila, da … Kaj pa vem, kaj sem takrat mislila. In ko sem se včlanila v Pen, sem tudi mislila … Kaj že? Najbrž, da je biti član Pena ugledno, ker vsakdo to pač ne more biti, so rekli. Potem sem bila menda dvakrat ali trikrat na Penovi blejski požrtiji in pijanki, pa ni bilo vse skupaj kar nič preveč ugledno.
Ampak potem je prišel čas, ko so pisateljico Bredo Smolnikar prekleti kreteni slovenceljski celih osem let mrcvarili po sodiščih, pa je bil Pen kar tiho – šele ustavno sodišče jo je na koncu snelo z natezalnice. No, kot rečeno, saj se preživi. In je preživela, pa brez Pena. Tudi jaz sem preživela medijski napad smradnih bomb po tisti »ma ne sz manu« Prešernovi nagradi. Tudi brez Pena. Oziroma takrat sem izstopila iz tega uglednega združenja pa še iz pisateljskega društva, »jebite se vi medjusobno«. Trije v resnici ugledni pisatelji so me podprli, pa še nekaj uglednih posameznikov – ampak obe instituciji? No, pa ne, tudi prav.
© Tone Stojko
Enkrat sem menda slišala, da je tudi Janša član, ampak mislila sem, da so to samo govorice, in šele zdaj sem videla, da je bil ta ničla res član Pena! Pa pokličem svojega prijatelja Borisa in ga vprašam, kako je s to rečjo. In mi reče, da so ga s sprejetjem podprli, ker je bil takrat v arestu. Zdaj se bo pa pritožil, ker so ga vrgli ven. Hm, ko so ga vrgli iz Partije, je prosil, naj ga sprejmejo nazaj. Pa ga niso in se zdaj pizdi na rdečo zvezdo. Zdaj niti ne prosi, zdaj zahteva. Pa saj je lahko takoj spet sprejet, samo naj gre najprej spet v arest.
Do takrat bo pa potoval po svetu in predaval o človekovih pravicah. Islandci ga že nestrpno pričakujejo, da jim bo iz lastne izkušnje svetoval, kako naj zaserjejo državo, kako naj izbrišejo tujerodno zalego, da ne bo scala v njihove gejzirje, kako naj cigane izženejo v lavno polje, in mogoče se bo kot pisatelj hotel še fotografirati z Laxnessom. In penovci ga bodo še prosili, naj se vrne, saj je samo za letos napovedal dve novi knjigi, v katerih bo najbrž opisal, kako so grdo kršene njegove človekove pravice. Saj. Gotovo se bosta v okviru te častne turneje tudi srečala s tako silno skromnim svetim očetom Frančiškom, in kako lepo se bosta ujela v mnenju, da je najboljša možna vlada vojaška hunta.
Saj vem, da sem zoprna. In nekulturna, ker se z nekaterimi tipi nočem rokovati, čeprav se kar skoraj vsi povprek rokujejo. Pa kaj hočem, kadar mi katera od prodanih duš moli roko v pozdrav, v meni spet zazveni tisti Sonjin »ma ne sz manu«.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.