Ubijanje: nacionalni šport v ZDA

»Ubijanje je znak moči, je simbol rešitve, ubijanje pomeni zakon in red«

»Ubijanje je naš nacionalni šport. Deset tisoče ljudi ubijamo z morilskimi napravami naše industrije v Afganistanu in Iraku. Tisoče ljudi z brezpilotnimi letali ubijamo iz zraka v Pakistanu, Somaliji in Jemnu. Drug drugega ubijamo z nepremišljenim zavračanjem pomoči. Kot da ne bi s tem prelili dovolj krvi, ubijamo še zapornike – večinoma revne temnopolte državljane, ki so za zapahi več kot desetletje. ZDA verjamejo v regeneracijo z nasiljem. Generacije povzročamo pokole na tuji in lastni zemlji, ker si domišljamo, da bomo tako ustvarili boljši svet. Huje kot je, bolj se naš imperij pogreza pod težo lastne gnilobe in izprijenosti, več ubijamo,« na portalu Truthdig piše Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges.

V nekaterih delih ZDA po njegovih besedah volivci ali vsaj belopolti volivci rutinsko in zavestno postavljajo morilce na politične položaje. »Ubijanje je znak moči, je simbol rešitve, ubijanje pomeni zakon in red. Ubijanje nam zagotavlja varnost. Kriminalce vklepamo na vozičke, v vene jim zabodemo injekcije, odstranjujemo trupla. To je naša krščanska dolžnost. Bog blagoslovi Ameriko,« pravi Hedges.

Nekdanji analitik obveščevalne agencije CIA Ray McGovern na portalu Truthout opozarja, da je bilo v kongresu v Washingtonu že devet zaslišanj zaradi napada v Bengaziju, v katerem je bil ubit veleposlanik ZDA, nova pa še sledijo, tako rekoč nihče v kongresu pa ne zahteva obravnave škandala v Guantanamu, kjer se je večina od 166 zapornikov odločila, da si bodo pot do osvoboditve zagotovili s smrtjo kot posledico gladovne stavke. Izjema je demokratski poslanec Jim Moran, ki je organiziral razpravo o zaporu Guantanamo. Zakaj samo razpravo namesto zaslišanja? Ker nobeden od republikanskih poslancev, ki vodijo odbore in imajo pristojnosti, da skličejo zaslišanje, noče, da bi Američani slišali podrobnosti dogajanj v Guantanamu. Enako velja tudi za demokrate.

Kongresniki in senatorji v Washingtonu prav tako nimajo nobenega interesa sklicati zaslišanja o ubojih ljudi z brezpilotnimi letali. Kongresnica Lindsey Graham, ki je članica odbora za oborožene sile, je pojasnila, da nobeden kongresnik ali senator noče sklicati zaslišanja o tem, ali naj predsednik države agresivno ukrepa proti teroristom. Enako razmišljanje je v ozadju neusmiljenosti do ljudi, ki so zaprti v Guantanamu, ugotavlja Ray McGovern.

Po njegovih besedah je Guantanamo trojni škandal. Prvič zaradi krutega, nehumanega in poniževalnega ravnanja z zaporniki, drugič zato, ker je za večino teh zapornikov že pred tremi leti bilo ugotovljeno, da jih je treba izpustiti, ker so preiskave pokazale, da ničesar niso zakrivili, in tretjič, ker je bila razprava, ki jo je organiziral Jim Moran, prva javna razprava na to temo v 11 letih.

Kako bi se počutili Američani, če bi vedeli, da 86 zapornikov, ki gladovno stavkajo, proti njihovi volji hranijo, kar je zelo boleče, ponižujoče in tudi protipravno. Pred dvema tednoma so ZDA poslale v Guantanamo 40 dodatnih zdravstvenih delavcev, ki pomagajo prisilno hraniti zapornike. Ameriško zdravniško društvo je takšno prisilno hranjenje obsodilo kot kršenje »temeljnih etičnih vrednot zdravniškega poklica«. OZN so sporočile, da je prisilno hranjenje ljudi, ki gladovno stavkajo, mučenje in kršenje mednarodnega prava.

Prav nikakršnega zanimanja za dogajanje v Guantanamu tudi niso izkazali korporacijski mediji v ZDA. Tudi razprava, ki jo je organiziral poslanec Moran, jih ni zanimala. Ni čudno, da ZDA naglo izgubljajo dušo, opozarja McGovern.