Vrhovno sodišče je pritrdilo Monsantu

Vrhovno sodišče ZDA je soglasno zavrnilo argumente kmeta Vernona Hugha Bowmana, da z uporabo semen, ki jih je kupil od lokalnega prodajalca krme, ni kršil patentnih pravic korporacije Monsanto za njeno gensko spremenjeno sojo Roundup Ready. S to sodbo so vrhovni sodniki potrdili kontrolo velikih agroživilskih družb nad pridelavo hrane.

Kmet Bowman je na sodišču dokazoval, da ni kršil patentne pravice, s tem, ko je posadil sojo, ki je predvidena za krmo, saj jo je legalno kupil. Monsanto ga je tožil, češ da je s tem, ko je kupil sojo, podpisal pogodbo, s katero se je zavezal, da semen ne bo uporabil za sajenje. Vrhovni sodniki so presodili, da ima Monsanto prav in kmet te soje ne bi smel posaditi, ker gre za pridelavo novega semena ne da bi Monsantu plačal za patentne pravice. Ta primer boja med Davidom in Goljatom utegne postati model sodobnega kmetijstva, piše Guardian.

Bowman bo na podlagi sodbe moral Monsantu plačati 84.456 dolarjev odškodnine. V Monsantu pravijo, da sodba vrhovnega sodišča podpira patentni sistem v ZDA in je spodbuda za nove inovacije. Monsanto je imel v začetku letošnjega leta vloženih 144 tožb proti 466 kmetom, ki jih obtožuje kršenja patentnega prava. Dobil je že 70 tožb, na podlagi katerih mu morajo kmetje plačati za 23 milijonov dolarjev odškodnine.

Organizacija Centre for Food Safety, ki podpira kmete proti agroživilskim velikanom, v svojem poročilu opozarja, da tri velike korporacije že kontrolirajo več kot polovico globalnega trga semen. Cena semen za sojo so se na podlagi tega prevladujočega položaja na trgu od leta 1995 do 2011 povečale za 325 odstotkov. Ni naključje, da se je tudi evropska komisija prav zdaj odločila spremeniti zakonodajo o semenih in je v osnutkih odprto predvidevala veliko omejitev in prepovedi pri uporabi semen.

Gensko spremenjene rastline se seveda enako kot druge rastline širijo tudi z opraševanjem, zaradi tega Monsanto sodno preganja tudi kmete, ki sadijo svoja semena, ki niso gensko spremenjena, vendar pridelek vsebuje gensko spremenjene gene, ki so preneseni s sosednjih polj z gensko spremenjenimi poljščinami. Monsantovi kontrolorji zato množično obiskujejo polja in jemljejo vzorce, ki so podlaga za tožbe. S tem Monsanto in druge nadnacionalke vse bolj omejujejo možnosti za sajenje lastnih semen in silijo kmete k sajenju njihovih gensko spremenjenih in hibridnih semen.

Avstrijec Erwin Wagenhofer je leta 2010 posnel film Mi hranimo svet (We feed the World). V Romuniji je stopil pred kamero Karl Otrok, direktor za proizvodnjo v družbi Pioneer Romania, nadnacionalke, ki je največja proizvajalka semen na svetu. Povedal je svoje osebno mnenje, ki se bistveno razlikuje od politike, ki jo po naročilu nadrejenih v družbi Pioneer izvaja v Romuniji.

Otrok je razložil, da seme naravnega jajčevca stane le toliko, da nekdo iz njega vzame seme, ga posuši, da ga prihodnje leto lahko uporabi, 10 gramov semena hibridnega jajčevca pa stane 15 evrov s tem, da seme iz hibridnih jajčevcev ne vzklije, kar pomeni, da je treba vsako leto kupiti novo. Naravni jajčevec je seveda bistveno bolj okusen od hibridnega, ki pa na polici v trgovini lepše zgleda in je zato za potrošnika bolj zanimiv. Romunska država je v skladu s politiko EU kmetom subvencionirala pridelavo hibridnih pridelkov, ko pa so opustili pridelavo naravnih in ostali brez semen, je subvencije ukinila. V tem je skrivnost nadnacionalk, ki proizvajajo hibridna semena, in njihovega monopoliziranja proizvodnje hrane.

»Nisem nasprotnik hibridov, ampak naravni pridelki imajo veliko boljši okus. Zelo preprosto,« je v filmu dejal Karl Otrok. Ker to ni označeno, potrošniki po njegovih besedah tudi ne vedo, da dejansko uživajo vse več gensko spremenjene hrane. Gensko spremenjena soja je že tako rekoč v vseh živilih, tudi recimo v čokoladi. Geslo nadnacionalke Pioneer je Mi hranimo svet (We feed the World), a brez denarja to ne gre in »nadnacionalka je nadnacionalka, nima srca,« opozarja Otrok.

Film Hrana (Food, Inc.) je prav tako leta 2010 posnel Američan Robert Kenner. »Majhna skupina nadnacionalk nadzira celotno proizvodnjo hrane od semena do trgovine. To ni zgolj vprašanje, kaj jemo, ampak tudi, kaj smemo reči, kaj smemo vedeti,« opozarja. Nadnacionalke potrošnika z reklamami prepričujejo, da je hrana, ki mu jo ponujajo, pridelana na kmetijah, dejansko pa obstaja neka zavesa med potrošniki in mesti, od koder dejansko prihaja hrana. »Industrija noče, da bi vedeli od kod zares prihaja tisto, kar jeste, kajti če bi vedeli, najbrž ne bi hoteli jesti,« v filmu razlaga Kenner. Škandal s konjskim mesom je to evropskim potrošnikom delno pravkar pokazal.