Švedski Smörgåsbord*

Po prvem evrovizijskem predizboru, kjer je bil z izpadom srbskih tortic in domačega dubstepa izkupiček precej klavrn, je finalni večer prinesel vse, kar mora prinesti Evrovizija: cvileče drakule, v škatlah ujete plesalce, naoljene Irce in seveda Britance, ki so nam ponovno skušali podtakniti nekaj iz svojega naftalina. Še sicer razmeroma dobrodušen komentator Andrej Hofer je po nastopu Bonnie Tyler namreč dejal, da botoks, operacija glasilk in leta pač naredijo svoje.

A očitno so kljub serijskemu nerganju in izborom najbizarnejših primerkov evropskega performansa po novem sistemu vsaj finalni večeri takšni, kot se spodobi. Če smo še pred leti skoraj vsak drugi nastop lahko označili za cirkus, bi za letošnji izbor lahko rekli, da je bil skoraj prebavljiv v treznem stanju. Z izjemo romunske drakule, ki je pod svojim plastičnim podrastjem skrival napol slečene plesalce in, kot kakšen kinder jajček, na koncu še dodatno plesalko, hujših izgredov ni bilo. Še cirkuški vložek Ukrajine in njihovega giganta, podobnega Hodorju iz Igre prestolov, je trajal le nekaj uvodnih sekund, in če Azerbajdžan v prozorno škatlo ne bi zaprl svojega plesalca, bi že mislili, da bo najboljši odrski rekvizit disko kugla Estonije.

»Velike« države so bile namreč letos z izjemo že omenjene Velike Britanije več kot spodobne, sploh Italijani so navdušili s svojim urejenim dečkom, ki bi ga mirno lahko porabili še na San Remu in je zasedel zavidljivo sedmo mesto, medtem ko so Nemci v boj tokrat poslali skupino Cascada, zvezdo komercialne plesne muzike, ki nas je spomnila na to, da verjetno za hude čase še vedno nekje hranijo DJ Boba.

Čeprav skupaj s Francozi, Španci in Britanci niso posegli po višjih mestih, je bila na koncu prva peterica Evrovizije vendarle zgovorna. Ob pogoju, da znaš tudi na velikem odru odpeti vse tone pravilno, kar Sloveniji letos ni uspelo, je na prvem mestu še vseeno solidna pesem. No, če si iz Norveške, seveda pomaga tudi, da na izbor pošlješ svojo različico Daenerys Targaryen iz Igre prestolov.

Ampak niti prva peterica, niti romunska cvileča drakula, niti Finka, ki se je v poročni obleki lupčkala z drugo Finko, niso prišle blizu Danki, ki je s frulicami in bobni naslednjo Evrovizijo iz švedskega Malmöja prestavila v kraj, oddaljen zgolj pol ure vožnje z vlakom. Kaj so na šestem mestu počeli poskakujoči Grki, sicer ne vemo, a hkrati tudi ne vemo, zakaj nikogar ni ganil podatek, da je Armencem skladbo napisal Tommy Iommi iz skupine Black Sabbath.

Zdi se nam, da bi bila Evrovizija v kombinaciji s krizo in vedno več državami, ki se odločijo za petje v maternem jeziku, kmalu lahko blizu tistim idealom o pestrosti jezikov, kultur, resnih skladbah in dobrih vokalih, ki jih redno servirajo razni poznavalci in komentatorji. Ampak kdo bo potem to sploh še gledal?

*Švedski bife