Koncert za rockovske učbenike

Koncert čikaškega trojca Shellac je na površju videti kot običajen rockovski koncert, toda hkrati je mnogo več kot le koncert. Je dogodek, za katerega veš, da ga boš preživel v družbi glasbenih entuziastov, ali še raje, da tam ne bo občinstva, ki na koncerte hodi zaradi medijske razvpitosti benda. Legendarni producent in kitarist Steve Albini, ki je plošče med drugim pomagal snemati takim rockovskim velikanom, kot so Nirvana, PJ Harvey, The Stooges in Pixies, se s svojima kolegoma, basistom Bobom Westonom in bobnarjem Toddom Trainerjem, v medijih, preveč vpetih v kolesje glasbene industrije, namreč praktično ne pojavlja.

Zasedba strogi etičnosti »neodvisnega rocka« pritrjuje tudi s politiko »nobene guest liste, nobenih akreditacij in nobenih fotografov«, kar pomeni, da na Shellacovih koncertih resnično srečate le njihove prave fene. In pri takih fenih, ki pojem neodvisnega rocka enačijo z imenom Shellac, zasedba dodatne publicitete resnično ne potrebuje. Prav tako ne ob gostovanjih na tako eminentnih festivalih, kot sta Primavera Sound ali ATP, kamor je bila že dvakrat povabljena tudi v vlogi kuratorja.

Dober glas o trojcu širijo predvsem rockovski poznavalci. Ker so v novem tisočletju izdali le dva albuma, to pomeni, da je profil Shellacovega občinstva nekoliko zrelejši, hkrati pa tudi, da zasedba kljub razvpitosti na alter rockovski sceni (za zdaj) še ne more povsem napolniti velike dvorane Kina Šiška. No, resnici na ljubo, cilj Albinija, Westona in Trainerja nikoli niso bile polne dvorane, pač pa predvsem skupinska koncertna izkušnja podobno mislečih, angažiranih rockovskih privržencev. In sodeč po solidno napolnjeni Šiškini Katedrali se teh ne manjka niti v Podalpju.

Shellac je bil vedno nekakšen antipod stereotipne podobe zvezdniškega rockovskega benda. Frontman Albini je bolj kot rockovski pol-bog videti kot geekovski uslužbenec Googla, ki prosti čas preživlja ob gledanju koncertov AC/DC in igranju Guitar Hero. Weston se na odru obnaša kot v otrok v peskovniku in skupaj z Albinijem raje kot v mikrofon kriči mimo njega. Trainer z neparnimi ritmi dela vse, da publika ne bi ujela plesne frekvence. Zasedba si sredi koncerta privošči seanso »vprašanja & odgovori«, anekdote o steklenih skledah s kanabisom in »jukeboxovski« vložek s Kraftwerki, oder pa začne pospravljati še pred koncem koncerta in ne igra bisov. Toda zaradi vsega tega je Shellac ena najbolj samosvojih in najbolj zanimivih rockovskih zasedb.

Ko greš na njen koncert, preprosto ne veš, kaj boš dobil. Veš le, da bo (zelo) dobro. Jamstvo za to je pač že glasba, ki na eni strani navduši s punkrockovsko surovostjo in na drugi z mojstrsko dodelanostjo skladb, polnih nepričakovanih, adrenalinskih preobratov. Nič drugače ni bilo tokrat – doživeli smo še en učbeniški rockovski koncert.