Vampire Weekend: Modern Vampires of the City

+ + + + +

Newyorška skupina Vampire Weekend, ki so jo pred natanko sedmimi leti ustanovili takrat še študentje ugledne Univerze Columbia, je imela v svoji kratki demozgodovini precej več sreče kot številni drugi začetniki. Pri tem ji je bilo v pomoč tudi obdobje, v katerem je nastala – newyorška četverica je, namesto da bi demoposnetke prvenca poslala že uveljavljenim založbam, za samopromocijo raje izbrala razmahnjeno blogosfero, zlasti tisto, ki se ukvarja s popularno glasbo. In imela je prav – še preden so jo opazile založbe, se je njena glasba razširila po spletu, to pa jo je še pred izdajo albuma pripeljalo do treh manjših turnej. Malo za tem ji je angleška založba XL Recordings ponudila pogodbo in v nekaj mesecih je izšel prvenec, ki je nosil isto ime kot bend.

Toda za nenaden uspeh skupine gotovo ni bila zaslužna zgolj dobro premišljena promocija, temveč predvsem njena glasba, ki je v tedanjih indie krogih precej izstopala. Mešanica klasičnih rockovskih prijemov, karibskih in posebej opaznih afriških vplivov je njenemu glasbenemu izrazu vdihnila svežino, premišljena besedila pa so slikala težave sodobnega mladega urbanega človeka.

Contra (2010), drugi album, je zasedbo predstavil v še boljši podobi – formula je bila podobna, le da so jo še poudarili, ji dodali nekaj več postpunkovskih vplivov in še bolj izraženo dinamiko, ki je poslušalca dobesedno vsrkala in ohranjala njegovo pozornost do konca plošče.

Ker je skupina doslej izdala dve kakovostni in hkrati uspešni plošči, je bilo vprašanje, kako se bo odrezala s tretjo. Ko je sredi maja izšel album Modern Vampires of the City, smo nemudoma opazili, da so se fantje v preteklih treh letih nekoliko spremenili, na glasbeni in na besedilni ravni. Po tej plošči jih nihče več ne bo primerjal s Paulom Simonom, saj so se precej odmaknili od nekoč prevladujočih afriških vplivov in se v glasbenem smislu vrnili k ameriškim koreninam.

Album Modern Vampires of the City je veliko subtilnejši od prejšnjih dveh. Kitare so precej minimalizirane, pretekli vplivi so še zmeraj opazni, toda manj. Prevladujejo odlični aranžmaji klaviaturista Rostama Batmanglija, pri čemer je treba posebej omeniti zlasti efekt čembala v odlični skladbi Step. In če se vrnemo k besedilom – nekdanji študentje so se na prehodu v trideseta leta očitno začeli zavedati minljivosti (Diane Young), veliko se ukvarjajo tudi z verskimi temami (Step, Ya Hey). Sicer pa nam odlično strukturirane pop skladbe z minimalnimi in opaznimi elektronskimi učinki, značilnim vokalom pevca Ezre Koeniga in uigrano ritemsekcijo predstavijo skupino Vampire Weekend v njeni najzrelejši izdaji doslej.

Album, ki bo zagotovo zaznamoval letošnje leto.