Stabilizacija poslovanja ali nateg?

V Sloveniji je veliko podjetij, ki razglasijo stečaj, pri tem pa država, banke, delavci in druga podjetja ostanejo brez milijonov, a redkokdaj je izogibanje dolgovom tako očitno kot pri Liku in povezanih družbah. Dogajanje, v zadnjem letu povezano z družbo HD Projekti in njenimi sredstvi, je polno slamnatih mož in nepojasnjenih transakcij, a pidovski bogataš Igor Lah temu pravi »stabilizacija poslovanja«. Morda ima prav in bo nazadnje obveljalo, da gre zgolj za še eno nenavadno, a sprejemljivo slovensko podjetniško prakso.

Zgodilo se je tako. Obstajalo je podjetje Liko Pohištvo, hčerinska družba Lika Vrhnike, d. d., katerega lastnik je Igor Lah. Liko Pohištvo je imelo finančne težave in dolgove, moralo bi iti v prisilno poravnavo oziroma v stečaj.

Imelo je tudi nekaj premoženja, vendar so njegovi zastopniki najprej zastonj prenesli stroje in zaloge, ki so bili v lasti Lika Pohištva, na slamnato družbo, nato pa Liko Pohištvo za en evro prodali drugemu slamnatemu lastniku. Ta je podjetju ime spremenil v HD Projekti in njegov sedež prenesel v stavbo, kjer nima niti poštnega nabiralnika. Družba je bila namenjena za izbris.

Medtem so njeni nekdanji stroji in zaloge po neznani poti pristali v lasti družbe Liko Natur, ki je v posredni lasti Igorja Laha. Liko Natur je nato ta sredstva, verjetno za 800 tisoč evrov, prodal Liku Erlesu, ki je bil ustanovljen prav na pobudo Igorja Laha.

Vendar se ni izšlo povsem po Lahovih načrtih, saj se je zganilo pet podjetij, ki so Liku Pohištvu včasih dobavljala material. Zbrala so 3300 evrov in podjetje poslala v stečaj. Stečajni upravitelj Igor Bončina je priznal skoraj vse terjatve, skupno 11 milijonov evrov. Največ, pet milijonov in pol, želi Gorenjska banka, država zaradi neplačanih davkov in prispevkov terja 1,23 milijona evrov, preostanek pa nekdanji delavci in druga podjetja. Vendar danes podjetje HD Projekti nima nič drugega kot tistih tri tisoč evrov.

Preudarno podjetništvo

Liko Vrhnika, d. d., je lesnopredelovalno podjetje s 150-letno tradicijo, v katerem je bilo v najboljših časih zaposlenih 1200 ljudi. Lah je njegov lastnik postal v začetku prejšnjega desetletja. Leta 2008 je vso dejavnost prenesel na hčerinske družbe Liko Pohištvo, Liko Vrata in Liko Trade. Liko, d. d., ni delal drugega, kot da je svojim hčeram oddajal prostore. Hčere je imel Liko, d. d., tudi za poroke pri najemanju posojil, od tod terjatev Gorenjske banke.

Podjetji Liko Pohištvo in Liko Vrata sta bili v velikih finančnih težavah in dolgovih in bi morali v stečaj. Upniki bi nekaj dobili, saj sta imeli družbi v lasti zaloge in stroje, s katerimi sta delali.

Vendar se je podjetje Liko Pohištvo svojih sredstev znebilo, preden bi do njih lahko prišli upniki. Po fakturah, ki so jih pridobili delavci, ki željo ostati neimenovani, je podjetje Liko Vrata Preudarni firmi »osnovna sredstva« 22. aprila lani prodalo za 1,5 milijona evrov, podjetje Liko Pohištvo pa 17. maja za 3,9 milijona evrov.

Direktor Preudarne firme in prek družbe R-KZ tudi njen lastnik je bil do 17. aprila lani Igor Lah. Tega dne jo je izročil družbi Polabo. Verjetno zastonj, saj ima Polabo že od julija 2011 blokirane račune. Direktor R-KZ-ja Marko Mejač je povedal, da so Preudarno firmo prodali, ker »smo imeli neki čoln gor ali nekaj takega in smo to prodali. R-KZ bo prej ali slej likvidiran in smo prodajali vse.«

Sredstva družbe Liko Pohištvo so bila prodana slamnatemu lastniku, nato pa so se znašla v podjetju v posredni lasti Igorja Laha.

Še bolj nejasen je bil lastnik Polaba Marjan Vukosav, ki je dejal, da je Preudarno družbo kupil, ker »smo imeli neki posel, pa se potem ni izšlo, kot bi se moralo, pa smo jo zaprli«. Preudarna firma je bila izbrisana januarja letos.

Vukosav je na vprašanje, ali je Preudarna firma Liku Pohištvu in Liku Vratom kdaj plačala za sredstva, ki jih je kupila od njiju, odvrnil, da »vsega pa ne morem povedati«. Verjetno jih ni, saj stečajni upravitelj Lika Pohištva tega denarja ni našel.

Vukosava smo tudi vprašali, ali je sredstva prodal naprej, in odgovoril je: »Tukaj smo kombinirali. Težko rečem, kaj in kako, to so poslovne skrivnosti.« Dodal je, da »ni bilo nič takega, nobena huda protipravna stvar, vse po pravilih, vse po zakonu.« Pravi namreč, da ni vedel nič o kakšnih dolgovih Lika Pohištva. »V te stvari se nisem poglabljal, jaz sem svoje naredil, nisem vedel, kaj delajo oni …« Kdo so »oni«, ni želel povedati.

Kdo je dobil denar?

Sled za nekdanjimi sredstvi Lika vrat in Lika Pohištva se potem izgubi, dokler se ne pojavijo v lasti podjetja Liko Natur. Tudi ta družba je nekdanja hčerinska družba Lika Vrhnike, d. d., in se je prej imenovala Liko Nepremičnine Borovnica. 21. junija lani jo je od Lika, d. d., kupil R-KZ. Direktor podjetja Liko Natur Albin Rožman na vprašanja ni želel odgovarjati.

Sredstva Lika Pohištva so zdaj v lasti Lika Erlesa, ki jih je po besedah njegovega direktorja Jožeta Hrovata od podjetja Liko Natur kupil po knjigovodski ceni. Koliko so plačali, ni povedal, ker je to poslovna skrivnost. Po letnem poročilu je Liko Natur lani pridobil za 1,2 milijona evrov sredstev in imel 813 tisoč evrov prihodkov iz prodaje. Prejšnja leta to podjetje, ki obstaja od leta 2008, ni prodalo ali kupilo nič.

Liko Erles je 7. junija lani ustanovil Alojz Erjavec, ki ima v Ljubljani že dlje podjetje Pohištvo Erjavec. Liko Erles lastniško ni povezan z Likom, a ima z njim veliko skupnega. Poleg imena tudi dela v prostorih, katerih lastnik je Liko, d. d., in v katerih je prej delalo podjetje Liko Pohištvo. Skupne ima, seveda, še nekdanje stroje Lika Pohištva ter naročnike, večinoma iz tujine, ki so prej kupovali od Lika. Skupni so tudi delavci, saj je večina od 142 Erlesovih delavcev prej delala za Liko Vrata oziroma Liko Pohištvo. Tako je v tej zgodbi pozitivno vsaj to, da delavci Lika Vrat in Lika Pohištva niso ostali brez dela, ampak »samo« brez nekaj plač in prispevkov.

Erjavec je pojasnil, da je Erles ustanovil, potem ko ga je »poklical nekdanji sošolec, mizar, katerega žena dela v pisarni Igorja Laha«, sam pa Laha ni poznal. Tudi po njegovih besedah je Erles nekdanja sredstva Lika Pohištva od podjetja Liko Natur kupil po knjigovodski ceni.

Erjavec je Liko Erles kmalu prodal, saj je videl, da je prepoznavnost besede Liko v imenu sicer prednost pri kupcih, a precejšnje breme pri dobaviteljih, ki jim skupina Liko veliko dolguje. Nekatera gozdna gospodarstva naj mu ne bi želela prodati hlodov niti, če je plačal predujem. Zato se je Erjavec umaknil Jožetu Hrovatu, ki je nekoč vodil podjetje za upravljanje kočevskega gozda Snežnik.

Hrovat, ki je v Liko Erles vložil vse svoje premoženje, v podjetje verjame, kljub razmeram, ki so v Sloveniji pogoltnile toliko lesnopredelovalnih podjetji, da jih je težko prešteti. Nad njegovim poleg tega visi še stalna grožnja, da bo ostalo brez strojev, saj namerava stečajni upravitelj Bončina oporekati njihovi odsvojitvi iz Lika Pohištva.

Lastnik ne ve, da je lastnik

Lanska pomlad in poletje nista bila burna samo za sredstva Likovih hčera, ampak tudi za podjetja sama. Liko Pohištvo, Liko Vrata in Liko Trade so pristali v lasti Daliborja Hemija iz srbske Subotice in na Bravničarjevi 11 v Ljubljani, a le uradno, saj tam nimajo niti nabiralnika.

Hemi je po lastnih besedah brezposeln, a je v Sloveniji uradno lastnik in zastopnik osmih podjetij, ki jim je skupno to, da imajo račune zaprte ali blokirane. Povedal nam je, da je bil pred časom v Sloveniji, kjer so mu osebe, za katere je zdaj prepričan, da so se mu predstavile z lažnimi imeni, obljubile veliko denarja, če podpiše nekaj papirjev, a denarja ni nikoli videl. O Liku ali njegovih hčerinskih družbah ne ve nič, prav tako je povedal, da še ni slišal za Igorja Laha. Tudi Lah trdi, da Hemija ne pozna.

Igor Lah nam je še zatrdil, da pri opisanih transakcijah ni sodeloval. »Je pa res, da je bivša uprava Lika Vrhnike s prejšnjim direktorjem Iztokom Svetinom družbo privedla v katastrofalno finančno stanje,« je dodal.

Lah naj bi bil pred dobrim letom izvedel »za obseg neporavnanih finančnih obveznosti v skupini Liko, predvsem iz naslova neplačanih prispevkov zaposlenim, in takratnemu vodstvu predlagal takojšnje ukrepe«. Takrat je vse družbe v skupini Liko vodil Iztok Svetin in Lah pravi, da ta ukrepov ni izpeljal, zato »se je začel postopek njegove zamenjave«. Pohvalil je novega direktorja Danila Peteha, češ da je »po nastopu funkcije začel sanacijo finančnega stanja in v letu dni mu je uspelo stabilizirati poslovanje podjetja«.

Potem ko je podjetje Liko Pohištvo ostalo brez sredstev, je pristalo v lasti brezposelnega iz Subotice.

Svetin se strinja, da je bil zamenjan, ker ni hotel izpeljati ukrepov, ki so jih potem izpeljali njegovi nasledniki, vendar te ukrepe vidi drugače. Vsekakor je transakcije s podjetji in sredstvi, ki so se zgodile, težko šteti za stabilizacijo poslovanja, kakršno bi morale podpirati. Poleg tega je imel Lah nad Svetinom ves čas svoje nadzornike, eden od njih je bil Mejač, ki smo ga že omenili kot direktorja R-KZ-ja.

Nekateri delavci celo trdijo, da je Svetin sprva sodeloval pri spornih »ukrepih«, po njihovih trditvah naj bi bil on podpisal fakturo o prodaji sredstev Lika Vrat Preudarni firmi. Svetin to zanika in pravi, da o tej transakciji ne ve nič.

Tudi po mnenju upravitelja Bončine Svetin ni brez odgovornosti, kajti moral bi začeti stečaj oziroma prisilno poravnavo HD Projektov. Svetin je resda imel pripravljen predlog za prisilno poravnavo, a ker ga ni vložil, bo Bončina od njega, pa tudi od njegovih dveh naslednikov na čelu podjetja, Albina Rožmana in Štefana Borina, zahteval 50 tisoč evrov odškodnine.

Morda je še najzanimiveje v tej zgodbi to, da stečaja HD Projektov sploh ne bi bilo, če se ne bi zganilo pet manjših upnikov. Družba bi bila potihoma izbrisana iz registra, tako kot bosta Liko Vrata in Liko Trade, in potihoma bi banka, država, delavci in dobavitelji izgubili milijone.